ZAHTEVAM PREVEČ?

Imam partnerja s katerim sva skupaj že 12. let. Imava enega otroka proti koncu leta pa pričakujeva še enega. Na splošno se dobro razumeva, pomaga mi pri gospodinjskih delih… Vidim pa prolem drugje. Sama izhajam iz urejene družine, kjer nama moji straši še vedno zelo veliko pomagajo (ne finančno ampak z varstvom otroka….) in se lahko v vsakem trenutku obrnem nanje. Pri nas doma smo se vedno obveščali kam kdo gre, kdaj približno pride, točno se je vedelo kdaj bo kosilo, pač naučeni smo bili nekega normalnega kontaktiranja v družini. Tako je še zdaj. Pri njih doma pa je bilo drugače. Vsak je hodil po svoje, nihče ni vedel za nobenega kje je, noben ni imel nobenega reda, ko je prišel je prišel !!!Mama je bila vedno dnoma in je še doma in je čakala in še čaka. Zdaj pa se včasih sicer ne prav pogosto dogaja to tudi pri nama. Ali se zadrži daljši čas v službi in pride pozno, ali gre s prijatelji kam. Včasih mu uspe poklicati da bo pozen, včasih pa je nedosegljiv na telefonu. Jaz mu popolnoma zaupam., ampak me vseeno prešinejo ob takšnih primerih misli, kaj če se mu je kaj naredilo? Včasih se mi zdi da kar pozabi na naju z otrokom in hvalabogu da imam v teh primerih starše, ko je treba kam peljat ali…. Potem pa ga vprašam kaj je taktrat mislil pa pravi saj te lahko oče ali brat peljeta…. Jaz pričakujem od njega da je on na prvem mestu saj je moj partner in živim z njim ne z svojimi starši. Sama ne vem ali zahtevam preveč od njega in nevem kako mu naj povem oz. kako naj nekako oblikujem družino v kateri se bomo o določenih stvareh obveščali ? No pri vsej tej telefoniji ….. Kako naj potem od otrok zahtevam da mi bosta povedala kako in kaj … Včasih sem zaradi te stvari čisto na tleh, ker me vedno znova razočara …. Ne vem kako naj se lotim problema. Pogovor se mi zdi da pomaga nekaj časa potem pa se to spet zgodi !! LP

Niti slučajno ne zahtevate preveč. Vaša pričakovanja so popolnoma običajna, vendar pa družine ne morete oblikovati sami. Vam družina pomeni nekaj drugega kot njemu. Njemu je pomembna zunanja oblika skupnosti, da ima ženo in otroka – torej status zakonskega moža oziroma partnerja, to mu daje, v lastnih očeh in v okolju v katerem živita potrditev, da je v redu moški. V njegovem življenju mu vi nudite še gospodinjski in spolni servis. Očitno on drugega niti ne potrebuje. Kaj pa čustva in ljubezen? Niti ne omenjate jih, to me v vašem pismu moti, ali se vam morda zdi da si ne zaslužite ljubečega in pozornega partnerja. Kot ženska niste samozavestni in imate slabo samopodobo, zato tudi v odnosu do partnerja zahtevte premalo in ne preveč.

Alenka B

New Report

Close