Seks za 5 minut v stranišču, posledice ostanejo

fant in dekle v objemu zagata
Foto: Profimedia

Žrtve nasilja niso samo ženske. Stereotip, da moški, kot pripadniki močnejšega spola ne morejo biti, ne drži.

“Poznam moške, ki živijo v odnosu, ko je partnerka nasilna. Takšno nasilje se manifestira enako, kot nasilje moškega nad žensko: kričanje, razbijanje, padajo udarci…,” pojasnjuje strokovna delavka v Varni hiši Goriške, Zavod Karitas Samarijan, Dragica Pavšič Gerenčer, mag. psihosocialnega dela. 

Stereotipi povezani z nasiljem so še vedno prisotni, tudi to, kdo so žrtve nasilja. Vemo, da so žrtve tudi ženske brez otrok, prav tako visoko izobražene mamice, ženske na visokih položajih in tudi moški.

Nasilje ne izbira ne spola, narodnosti, socialno ekonomskega položaja. Je vseprisotno v družbi. Stereotip, da moški kot pripadniki “močnejšega spola” niso žrtve nasilja, ne drži. Ljudje se po navadi kar malo nasmihajo ob tej temi. Meni ni smešno.

Čeprav se nasmihajo, še zdaleč ni smešno

Dragica Pavšič Gerenčer pripoveduje: “Imela sem telefonski svetovalni pogovor z gospodom, ki je opisal situacijo, kot jo po navadi opisujejo ženske žrtve nasilja. Žena je kričala, ga žalila in omalovaževala. Ko sem ga vprašala: Gospod, zakaj vi to prenašate, mi je rekel ˝Kaj naj naredim, jo naj udarim? Nikoli je ne bom, saj nisem tako vzgojen. Nimam se kam umakniti.˝ Ista zgodba kot pri ženski. Če je bil gospod vzgojen, da potrpi, tako kot ženske, potem je gospod v enakih težavah. Ljudje se zelo posmehujejo, kako je lahko ženska nasilna. Zato, ker je nasilje v glavah velike večine ljudi, še vedno samo fizično.
Tudi v istospolnih partnerskih  zvezah je prisotno nasilje, kajti nasilje izhaja iz dinamike odnosa, nadvlade enega partnerja nad drugim. Morda je za žrtve nasilja v istospolnih partnerskih zvezah še težje, kajti stigma, če si homoseksualec, je v družbi velika. Zato je iz takega odnosa, ki je sočasno nasilen, še težje oditi, saj si obremenjen z dvojno stigmo. Ljudje te ne razumejo, ne spoštujejo. Ljudje nekako razmišljajo, saj sta dva moška, dva ˝mačota˝, se bosta pa že znala zmeniti… Pa vemo, da ni vedno tako, niso vse osebnosti enake, pa najsi gre za ženske ali moške.”

Med mladostniki popularen seks na hitro

Pavšič Gerenčerjeva opaža, da so mladi na nek način aseksualni: “Nimajo potrebe po ljubezni, spolnosti. In zaradi tega jim je popolnoma vseeno, kaj se z njimi dogaja, s kom, kdaj in na kakšen način imajo spolni odnos. Spolni odnos zanje ni intimna izkušnja. Dogaja se, da mladi seksajo v stranišču pet minut in gredo naprej. Tako kot so mladi včasih med odmori hodili na cigareto na stranišče, se zdaj dogaja na področju spolnosti. To v mladih pušča posledice, ki se jih še ne zavedajo – če si boš kdaj dovolil, da se boš zaljubil, da si boš dovolil spustiti koga blizu, boš spoznal, da si bil ves čas žrtev nekoga. To so težke situacije, ki nas bodo dohitele čez nekaj let. Očitno je, da imamo ljudje težave z odnosi. Iz desetletja v desetletje bolj in težko bomo skomunicirali, če bomo ves čas samo pred računalniki, z igricami, ko ne bomo vedeli, kaj nam je všeč in kaj nam ni všeč.”

“Če starši ne bomo naučili otrok, da se bodo znali pogovarjat, se ne bodo imeli kje naučiti. Zato spodbujam starše, pogovarjajte se z otroki, dajte otroku možnost, da pove, kako se počuti,” spodbuja Pavšič Gerenčerjeva.

Radi vprašamo: “Kako je bilo v šoli?” Otrok nam odgovori: “Dobro.” In starši so zadovoljni. Ne vedo, kaj se dogaja v šoli, saj vprašanje že postavijo tako, da je zaprto.

“Pomembno je, da postavljamo odprta vprašanja, da si želimo pogovarjati in se ukvarjat z otroki. Če se ne znamo, se lahko naučimo. Vedno svetujem mamam: vprašajte otroka: Kaj si doživel v šoli? Kaj ti je bilo lepo, te je kdo prizadel? Tako začne otrok izražati svoja čustva in spoznamo njegov čustveni svet. Tako starš otroka zares spozna. Prav je tudi, da si jezen, da si žalosten, vse to so čustva, ki jih doživljamo in s katerimi moramo znati ravnati,” svetuje Pavšič Gerenčerjeva.

Kdaj in kam po pomoč v primeru nasilja v družini

Nikoli ne pozabite:

  • Nasilje nikoli ne izgine samo od sebe.
  • Za nasilje je vedno in izključno kriv povzročitelj nasilja.
  • Povzročitelj nasilja potrebuje dolgotrajno terapevtsko pomoč, da lahko spremeni svoje vedenje, svoje vzorce. 

Zato je potrebno, da se žrtev nasilja čim prej umakne od nasilneža, da ona in otroci ne utrpijo nepopravljivo škodo na duševnem in telesnem zdravju ter da lahko mirneje zaživijo.

Žrtve nasilja v družini se lahko obrnejo po pomoč:

  • Centri za socialno delo,
  • nevladne organizacije, ki se s problematiko nasilja ukvarjajo (varne hiše, ženske svetovalnice, materinske domove ipd),
  • anonimni telefoni za pomoč žrtvam nasilja v družini,  
  • k prijateljem oz. osebam, ki jim zaupajo,
  • na policijo ali tožilstvo,
  • forum Za ženske v stiski.
Avtor
Piše

Andreja Verovšek

Zdravje, preventiva, dobri odnosi in ustvarjanje pogojev za lepše življenje so področja, ki jih raziskujem in na njih aktivno delujem od leta 1999. Po osnovni izobrazbi univ. dipl. soc. del., nadaljevala z delom na področju PR in marketinga za družbeno odgovorne projekte (mag. poslovnih znanosti), danes nadaljujem študij telesno usmerjene psihoterapije. Imate komentar na članek? Pišite nam na [email protected].
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
86,033
30.03.2024 ob 10:27
58,747
20.04.2024 ob 21:06
16,239
24.02.2024 ob 08:58
3,412
23.10.2018 ob 17:35
Preberi več

Več novic

New Report

Close