ADHD in odrasli
Živjo!
Sama sem v procesu pridobivanja diagnoze, imam močan sum na ADHD (se je kazalo že v otroštvu, vendar spregledano.) In opažam, da je v slovenskem jezku zelo zelo malo informacij. Do zdaj še nisem našla osebe, ki bi se v slo s tem ukvarjala, gledam narobe?
Torej kje najti informacije o tem? Na koga se obrniti? Obstaja kakšna FB skupina?
Na koncesijo sem si pridobila napotnico za kliničnega psihologa, vendar so čakalne dobe res dolge. Glede na pretekle izkušnje pa priznam, da me je vseeno malo strah, da me zavrnejo, zato bi rada imela plan B. 🙂
Hvaležna bom za vsako informacijo in podatek.
Lep pozdrav,
Maja
Pozdravljeni!
Kakšne težave/simptome pa imate? Pri nas se mi zdi, da je čisto preveč usmerjeno v dajanje diagnoz, ki pa človeku prav nič ne koristijo. Če govorim na pamet (morda boste napisali kaj več o vaših težavah), bi vam svetoval obisk psihoanalitičnega psihoterapevta. Večina psihičnih simptomov, tudi ADHD so psihične narave in je ponavadi vzrok za tovrstno doživljanje skrit v naši psihi. Da pride do izboljšanja simptomatike je potrebno poglobljeno delo na sebi, ki pa je velikokrat brez psihoterapije veliko težje.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Najlepša hvala za odgovor.
Psihoterapijo sem obiskovala in mi je do ene mere pomagala, sem odkrila tudi, da na srečo ni kakšnih skritih vzrokov za takratne težave. Je pa res, da sem se takrat soočala tudi z hudimi zdravstvenimi težavami, ki so sedaj na srečo v remisiji. Zaradi omenjenih zdr. težav se je velik del mojih simptomov “skrival”. Sedaj pa vse skupaj prihaja na površje in je kar velik zalogaj.
Naj omenim, da za to sploh nisem vedela do predkratkim, saj sem kolegici po operaciji jamrala, kaj vse se mi dogaja in da je vrjetno vse to krivo zaradi narkoze … Čeprav je bilo že skoraj leto dni po operaciji. Kot omenjeno, so se mi določene stvari dogajale že pred opracijo, amapak sem vse pripisovala svoji bolezni in večino stvari niti nisem mogla opazit, ker nisem počela pol tolk stvari, kot jih sedaj. Kolegica dela z otroci, ki imajo tovrstne težave in mi je omenla, če sem mogoče kdaj s kom že govorila o tem. Po hitrem google serachu sem se obrnila na psihoterapevtko, ki je rekla da je definitivno za preverit. Tako sem se potem obrnila še na osebno zdravnico, ki mi je to potrdila in izdala napotnico. Sedaj čakam na obravnavo.
Moji simptomi, kje naj sploh začnem 😀
Že v osnovni šoli, so bili starši večkrat poklicani na razgovore, saj sem velikokrat vstajala med poukom, se plazila po tleh, nepremično gledala skozi okno, skakala v besede … Vedno so me označli za hiperaktivno, čeprav so spregledali moje težave pri učenju, predvsem koncentraciji. Nekaj govora je bliko o disleksiji, pa spet nič naslovljeno. Toliko o otroštvu, da na kratko opišem stanje sedaj.
Občutljivost na zvok in luči, ki svetijo, ko grem spat. Tudi tista mala lučka na ekranu od računalnika me spravlja ob živce. V kolikor ni popolne tišine ne morem zaspati, že itak imam probleme z spanjem. Ko pride do čiščenja stanovanja sem ponavadi tko overwhelmed, da neki časa samo sedim preden se sploh lotim, in ko se, hočem istočasno sčistit kopalnico dnevno pa še kuhinjo. Ko pride do pospravljanja oblačil potem ko so oprana, so ponavdi še nekaj dni zunaj, in za vse to se morem prav prisilit. Večkrat so mi rekli, da sem pač lena, ampak vem, da nisem .. Potem je tukaj še impulzivnost, ki je zelo moteča, ne samo za mene, tudi druge. Včasih če imam kak intenzivni sestanek, da traja samo 2h sem po tem čist out, dobesedno je to za mene konec dneva, in poleg tega imam še ful slab odnos s časom. Če vem da imam neki pomembnega nevem ob 2 popoldne, bom celi čas čakala da bo ura tolk, se šla ful prej spravit in na konco bom zamudila! Včasih se zalotim, da med tem, ko pospravljam posodo kr na enkrat z krožnikom stojim sredi splanice, ker sm pozabla kam dat krožnik oz. kaj počnem, saj sem med tem razmišljala, da morem pospravit posteljo npr.
Hobiji .. vsak teden neki novega … Če si stvari ne zapišem, takoj pozabim, uporaba planerja me pa spravlja ob živce, doma jih imam pomoje ene 5, uporabljenih pa nevem če je 5 strani. Če vidim, da bom kje mogla stati v vrsti in čakati, sem že prej živnčna preden sploh stojim v vrsti. Ne morem bit tiho in ponavadi vedno vsem skačem v besedo. 24/7 sem v stresu in on the go, ker se ne znam umirit, misli mi skos švigajo in nikoli ni tiho. Potem so tukaj še mood swingsi, in kr neki izbruhi jeze, ki jih niti sama ne razumem, ker pač se ne počutim tolk jezno glede na to kako odreagiram. Nevem, kdaj sem nazadnje prebrala knjigo, ker pač je ne morem brati, ker nimam niti 2% koncentracije, al preskakujem stvari ali pa počnem 10 drugih stvari zraven. Tako je tudi z gledanjem serij ali filmov, skos bom preskakovala naprej za nekaj sekund.
Ful je še stvari, ki bi jih lahko še naštevala … Ampak ja, to je nekaj stvari, ki me res motijo in otežujejo vsak dan. Na faksu so mi ostali samo 4 izpiti (od tega samo 3je pisni) in se nikakor ne morem sfokusirati na to, da se spravim k sebi, se naučim in zaključim to poglavje in to traja zdaj že kar nekaj let. Pa se bližam 30. letom starosti in opažam, da je to vedno težje.
Je pa res, da tukja nastopi malo impluzivnost in jeza, saj pri moji prejšnji diagnozi me niso poslušali, specialisti so me odslavljali z 1001 razlogom in sem zdaj v tem “boju” posledično malo bolj pushy. 🙂
Toliko za enkrat, hvala!
Pozdravljeni!
Hvala za izčrpno razlago. Sem vas malo bolj spoznal. Se mi je še bolj potrdilo, da gre v vašem primeru za težave, ki so nastale zaradi nepredelanih psihičnih vsebin. Kolikor sem razbral, so vaši simptomi moteči, še vedno pa z njim normalno (pre)živite? Moje razglabljanje o vzrokih vam ne bo koristilo, bi vam pa strokovna pomoč, kjer lahko podelite svoje misli in čutenje ter predelujete določene vsebine. Moj predlog je, da poizkusite s poglobljeno obliko psihoterapije. Verjamem, da se vam bodo sčasoma na ta način nekateri simptomi zmanjšali ali celo izginili.
V komentarju je Marjetka288 zapisala, da brez zdravil ne bo šlo. S tem se ne strinjam. Zdravila oz. psihofarmaki – antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki, po mojih izkušnjah v določenih primerih lahko pomagajo, vendar lahko stanje s svojimi neželenimi učinki tudi poslabšajo. V vsakem primeru pa zdravila ne morejo odpraviti vzrokov zaradi katerih se pojavljajo simptomi. V mojem pogledu so moteči simptomi zgolj opozorilo, da nekaj v naši psihi ni v ravnovesju. Iz tega vidika lahko sicer moteče simptome vidimo kot naše prijatelje.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj