Prosim za nasvet
S partnerko sva v vezi že 24 let. Če gledam nazaj, veza nikoli ni bila to kar bi lahko bila. Z njene strani je bilo nenehno prisotno ljubosumje, iz moje pa nenehno iskanje neke potrditve pri drugih ženskah. Spogledovanje, chat na internetu (rajcanje in mastrubiranje). Ob ženskah sem vedno bil nekako zadržan, prestrašen. Na internetu teh težav ni bilo, tam sem vedno mil pravi žrebec.
Mene je vedno razžiralo njeno ljubosumje, njo pa občutek, da nikoli nisem bil 100% njen. O tem sva se nekajkrat pogovorila in vedno se je pogovor končal tako, da je ona zahtevala, da neham, jaz pa sem ji seveda obljubil, da bom. Pa nisem, vzorec se je vedno znova ponavljal. Po rojstvu drugega otroka sva se zelo odtujila, padle so boleče besede, tudi kakšna klofuta. Jaz nikoli nisem načel pogovora, vedno sem bil tisti, ki je “bil” prizated in vedno sem se umaknil. Po naravi nisem konflikten človek in če se da se konfliktu vedno izognem. Po tej odtujenosti sem se odločil, da “naredim nekaj” zase in sem si privoščil skok čez plot. In potem sem to še večkrat ponovil. Ona je seveda vse to čutila in razdor med nama se je še samo povečeval. večkrat se ga je napila in takrat je postala tudi zelo nasilna, verbalno in fizično. Po dveh klafutah, ki sem jih v življenju primazal, sem se zavestno odločil, da roke nad njo ne bom več dvignil in je tudi nisem. Njeno nasilje je včasih mejilo že na izživljanje. Ampak samo kadar je pila, po tem ji je seveda bilo vedno žal. Besede oprosti v njenem besednjaku skoraj da ni, v komunikaciji se vedno postavi v nadrejeno vlogo in največkrat dosega svoje s tem da poniža sogovornika. V pogovoru ji niti približno ne morem parirati, njene besede so prehitre za moje misli. Konkrtnim vprašanjem se ponavadi izogne in spremeni temo. Vedno me nadzoruje, kako dolgo se vozim iz službe, pregleduje mi telefon, si izmišljuje scenarije in obtožuje. Včasih upravičeno v večini primerov pa ne.
Zavedam se, da sem za veliko nastale situacije kriv jaz. Priznam, ona velikokrat načne pogovor, vendar velikokrat z obsojanjem, z nekim izmišljenim scenarijem. V takih pogovorih me vedno povozi.
Ne dolgo tega sem imel dovolj in sem ji priznal, da sem jo prevaral. Sledili so poglobljeni pogovori o tam kako naprej in o najinih potrebah, čustvih, pričakovanjih. Dala mi je jasno vedeti, da je pripravljena nadaljevati razmerje, vendar pod pogojem, da se chati in varanje nehajo in da obiščem psihiatra. Povedal sem jih, da se v takšnem razmerju z njo ne vidim več. Povedal sem ji, da si želim popestritve v spolnosti, tudi z drugimi ženskami (predlagal sem ji odprt odnos). Ni rekla da ne, ampak vsaj ne takoj. Pogovori so naju zbližali, zaupanje se je ponovno vzpostavilo, tudi spolnost se je drastično izboljšala. Od priznanja naprej se držim dogovora. Vendar čutim, da tako ne bo šlo, želja po sexu in klepetu z drugimi je premočna. Oz. vsaj ne uspe mi je 100% kontrolirati. Vsake toliko nastopi kriza in bojim se, da bom ponovno zašel na stara pota. Tudi ona se tega zelo boji in dvomi da om zdržal. Zato so se prepiri zopet ponovili, obsojanja tudi, vendar se sedaj poskušava o tem pogovoriti. Meni je zelo težko, ker mi je vsak mali prekršek (chat, rajc) težko oz. nemogoče priznati. Zavedam se, da sem jo zelo prizadel, da sem ji dolgo lagal. Nočem, da se to ponovi, hkrati pa čutim, da nimam dovolj moči, da se nebi.
Oba sva mnenja, da gre pri meni za zasvojenost s spolnostjo. In vse kaže da je res tako. Zanima me kaj mi svetujete, kako se s tem spoprijeti? Želim si, ohraniti družino, pridobiti njeno zaupanje, biti brutalno iskren, pravtako pa si zelo želim širjenja obzorij na področju spolnosti, eksperimentiranja (tudi ona je načeloma za). Vendar pa me je groza, da lahko vsak mali prekršek pomeni prepir in porušitev vsega. To me zelo izčrpava. Ona bi se kar naprej pogovarjala, jaz pa od pogovorov dobesedno bežim. Rad bi si izboljšal empatijo, razumevanje njene stiske, komunikacijo (da bi izgubil strah pred tem, da jaz začnem pogovor), ob enem pa si želim, da bi tudi ona duhovno rzasla, se zavedala svojih napak, si priznala, da nima vedno prav, da bi spoznala, da pretirana ljubosumnost ni OK.
Kaj mi svetujete? Sam se najbolj nagibam k emu, da si poiščem strokovno pomoč, vendar je priznati, da sem zasvojen s spolnostjo res težko. Osebnemu zdravniku si niti ne upam reči za napotnico.
Spoštovani,
iz vašega iskrenega zapisa je videti, da ste več korakov v smeri izboljšanja kvalitete svojega življenja že naredili. S partnerko ste sklenili bolj čvrst dogovor o zvestobi, krepite svojo odločitev kako želite živeti, poglabljate uvid, da bi bilo koristno okrepiti en del komunikacijskih veščin, gradite odločitev, da kot orodje izkoristite svetovanje.
Dodajam še nekaj misli, ki vam lahko dodatno koristijo. Ena zadeva, ki bi se je najbrž lotili v okviru svetovanja, je vaš notranji konflikt. To, da razumemo svoje notranje konflikte in jih razrešimo je zelo koristno orodje pri reševanju podobnih težav. Pri vas je videti, da gre za konflikt med:
1. hočem uživati, eksperimentirati v seksu, seksati z drugimi ženskami in
2. hočem stabilno partnerstvo z zaupanjem, iskrenostjo, bližino
Če želite raziskovati sami, sem na temo notranjih konfliktov odgovarjal tukaj:
Odhodi partnerja in občutek razvrednotenja
Partnerstvo pod vprašajem in biološka ura
Naslednja tema, ki bi se je lotili je kakšno psihološko pogodbo sta sklenila s partnerko. O tem sem pisal tukaj:
Izdaja zaupanja in kako naprej
Nasvet v zvezi z ločenim moškim
Še ena tema je kako po prevari ponovno vzpostaviti zaupanje. Na to temo sem odgovarjal tukaj:
Svetujem, da pobrskate po teh temah. Če boste imeli dodatna vprašanja, ste seveda dobrodošli, da se dogovorite za pogovor pri Nastji, pri meni ali seveda pri katerem od drugih psihoterapevtov. Moje izkušnje kažejo, da bi bilo za rešitev vaše težave najbolj učinkovita kvalitetna psihoterapevtska obravnava. Tako bi preverili tudi če gre oz. za kako resno zasvojenost gre in ali je za to smiselna še dodatna obravnava npr. pri psihiatru. Če boste pri sebi spremenili nekatere vzorce, bo tudi partnerka vsaj deloma spremenila svoje vedenje.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić