Pozdravljeni,

S možem sva istih let ( na začetku 40 let) in 19 let v vezi, imava tudi 1 krasnega otroka. Karakterno sva si zelo podobna ( umirjena, bolj samotarska tipa), glede na mišljenje, interese, vzgojo, način komunikacije pa kot noč pa dan.  Rada bi opisala situacije po istem vzorcu, ki jih ne razumem, a so od zacetke veze stalno pojavljajo, občasno bolj pogosto ( 2- 3 na mesec), vcasih manj in me čedalje bolj motijo. Ko mož nekaj počne in mu ne gre, to frustracijo znese na kogarkoli, ki mu je blizu – običajno name in prične z zelo negativnimi komentarji ( tudi sicer je “kritizator”), na katere se v zadnjem času odzovem v enako ostrem tonu.  On to vzame kot napad nase in se v nadaljnjih dneh sploh ne pogovarja z menoj, oz. mimo mene gleda, čez mene govori z  otrokom, itd. To traja tja do enega tedna, nato pa čarobno , kot pritisk na stikalo, je zanj vse ok in bi se spet objemal, stiskal, itd. Tukaj pa nastopi problem, saj ni nikoli nobene jasne komunikacije, opravičila, pogovora… njega mine in je zanj vse kot prej, zame je pa vse prej kot to…  rabim čas, da to predelam oz. da pridem nazaj na neko normalno povezanost z njim. Opažam pa, da čedalje več časa rabim za to in po drugi strani je  ponovna povezanost z njim čedalje  šibkejša  in imam občutek, da bo prej ali slej povezanost čisto pošla.  Pogovor od nekdaj zavrača, prav tako kakršne koli terapevtska svetovanja. Sploh ne vem kaj naj? Ali je to normalno obnašanje? Sem jaz čudna? Ne vem… prosim za mnenje/ nasvet.

Hvala in lp,

Zmedena

Spoštovani,

možen razlog za opisane težave je, da eden od partnerjev (v tem primeru vi) tekom let osebnostno dozoreva in spremenja določena vedenja (recimo prične ostreje odgovarjati na neutemeljene kritike). Drugi partner (mož) tako spremembo doživlja kot nekaj, na kar v času sklepanje partnerstva ni pristal. Lahko si je 20 let nazaj nezavedno izbral partnerko, ki tiho tolerira njegovo sproščanje frustracije, zato, ker (1) njegova psihološka struktura verjame, da potrebuje in mu pripada nekdo, na komer bo lahko zanašal frustracije in (2) ker se bo tako izognil bolečemu doživljanju kritike na svoj račun. Njegova bolečina iz otroštva bi lahko bila, da vsako kritiko nas svoj račun, doživlja kot sporočilo, da je zaradi tega nevreden in nepomemben. Drugače rečeno, mož lahko globoko v sebi enači svoja vedenje in dosežke s svojo osebno vrednostjo.

Torej, seveda niste čudne, ampak ste osebnostno zrasli in prenehali tiho prenašati moževo znašanje frustracije. S tem pa nehote prekršili t.i. psihološko pogodbo, kar skoraj neizogibno vodi v konflikte v partnerstvu. Za prihodnost obstaja več možnosti:
– stopite korak nazaj, prenehate z novim vedenjem in se držite psihološke pogodbe
– z možem se vendarle pogovorita, ne v smislu kazanja s prstom, da je on kriv, ampak o tem kakšen dogovor sta sklenila, kakšno vedenje kdo pričakuje. Gresta na svetovanje, nekoliko nadgradita komunikacijske veščine in skleneta novo pogodbo, ki bo upoštevala, da sta vmes oba dozorela in nekoliko spremenila svoje pozicije.
– pustite stvari kot so in tolerirate moževo vedenja. Pri tem njegovega vedenja ne jemljete nase, ampak nanj gledate kot na odzvanjanje njegovih ran in zgodnjega otroštva.
– ugotovite, da njegovo vedenje za vas ni sprejemljivo, prekinete partnerstvo in poiščete partnerja z drugačnimi značilnostmi

Priporočam, da pobrskate po mojih prejšnjih odgovorih na dve temi:

Psihološka pogodba:
Izdaja zaupanja in kako naprej
Naj ostanem ali grem?
Izmučena od “vzgajanja”
Nasvet v zvezi z ločenim moškim
Izbira slabih moških

in notranji konflikt:
Zamenjava kariere
Block
Želim končati razmerje.
Odhodi partnerja in občutek razvrednotenja
Partnerstvo pod vprašajem in biološka ura

Lep pozdrav,
Uroš Drčić