Izmučena od "vzgajanja"

Pozdravljeni.
Obracam se na vas, ker nevem kako naprej oz., kako bi se soocala naprej z odnosom.
Imam 27 let ter jasne cilje in vizije za prihodnost. Ustvariti si dom in druzino. Imam redno zaposlitev, izredno rada kuham, pecem, itd. Za sabo imam tezka 4 leta predvsem iz zdravstvenega vidika. Obiskovala sem tudi psihoterapije zaradi odnosov v druzini, neuspelih preteklih zvez in naj omenim, da sem svojo osebnost precej utrdila.
Imam partnerja star je 30 let. V zacetku najinega razmerja (3 leta) je bil njegov stil zivljenja “rock’n’roll”. Vsakodnevno uzivanje alkohola, posedanje po gostilnah po delu, zurke, ves denar je zapravil za zgoraj omenjeno in avtomobile. Pocasi sem mu poskusala odpreti oci, da se je zacel odmikati od alkohola (imel je seveda taksno druzbo) ter zacel razmisljat malo v smeri ciljev za prihodnost.
Partner zivi pri starsih, mama mu se dandanes kupuje oblacila (spodnje perilo, nogavice, majice, hlace), razno orodje, mu pospravlja sobo (odnasa smeti, pospravlja posteljo),.. Moj partner svojo placo porablja zgolj za svoje poloznice ter stvari, ki se ticejo avtomobilov. Nikdar doma ne kupi hrane ali karkoli drugega.
Druga stvar je komunikacija. Precej je zaprt vase. Ne zeli povedati, ce ga karkoli moti. Ne zeli se pogovarjati o “resnih” stvareh (izdelava doma, otroci). Komunikacija med nama poteka preko sporocil, ceprav se ze dolgo casa trudim, da bi vzpostavila cloveski/normalen komunikacijski odnos. Vendar je zelo tezko. Nekaj casa sem zivela pri njemu (v hisi statsev), vendar sem se zaradi okoliskih razmer (neprimerna sporocila iz strani njegove druzbe) vrnila nazaj domov (v hiso mojih starsev). Takrat je on zacel prihajati k meni. Dogovorila sva se, da si bova adaptirala zgornje nadstropje nase hise. S tem se je strinjal vendar od tu naprej nimam njegovega sodelovanja, obcutka zelje za to, nima zanimanja. Veliko casa prezivi na socialnih omrezjih, konstantno mu piskajo messenger sporocila, instagram. Trudim se, da bi ga pripravila, da zacneva iskati izvajalce vendar se niti priblizno ne spozna na te stvari, kako potekajo, kaj je potrebno, itd. Tako, da sem za vse sama. Stvari o katerih se lahko z njim pogovarjam so avtomobili in tukaj se zakljuci. Ker na drugih podrocjih nima besed, znanja.
Vztrajno ga skusam voditi naprej, da bi zacel zrelo razmisljati, da bi odprl oci v sirsi svet, ker zelja (po njegovih besedah) je tudi dom in druzina. Ceprav tega ne zna pokazati.
Vztrajno se trudim, da bi ga spravila v svet odraslih. Ampak je precej nemogoce. Vem, sama delam napako, ker mu vedno skuham, operem (kadar ni doma) in mi velikokrat v sali rece “mama” oz., “nadomestna mama”.
Ne vem vec kako naprej, kako se naj soocim s to “vzgojo”. Vem, ni moje delo, da ga vzgojim in pripravim na svet odraslih. Vendar ga imam rada, fant ima potencial, je sposoben, je super clovek vendar se zatakne, ker se je njegovo misljenje in vedenje ustavilo pri 15. letih. Nima jasnih slik kaj je prava parznerska zveza (zveza v kateri razmisljas o druzini in domu).
Doma pri svojih ima vse. Mama naredi in poskrbi za vse. Tako njemu ni bilo nikoli potrebno nic. Ampak jaz nisem in ne moram bit njegova mama. Imam zeljo z njim si ustvariti dom in druzino vendar me iz dneva v dan bolj mineva. Ker se bojim, da bom vedno “suzenj”, vedno za vse sama.
Nevem kako se soociti s tem. Prosim za kaksen nasvet.

Spoštovani,

Vaš strah, da boste celo življenje »suženj«, je upravičen. Vajina trenutna psihološka pogodba podrazumeva, da v partnerstvu vi opravljate večino odraslih funkcij. Vsebuje pa še nekaj drugega. Vsebuje vaše (pogosto nezavedne) koristi od tega, da živite s partnerjem, ki se vede tako nesamostojno. Dobro bi bilo imeti uvid v to, kaj za vas na globljem nivoju pomeni, da lahko nekoga vodite, vzgajate, ga mogoče rešujete … Bi bilo to lahko kako povezano z vzorci iz vaše primarne družine? V razumevanju teh koristi se skriva rešitev vaše težave. To bi pomenilo tudi razumeti svoj notranji konflikt. Zdaj je najbrž tako, da en del vas pravi: »Hočem partnerja reševati in zanj opravljati odrasle funkcije, ker se zaradi tega počutim …. Hočem si z njim ustvariti dom in družino, ne glede na ceno.« Drugi del pa: »Jaz nočem biti njegova mama. Nočem biti njegov suženj. Nočem, da otroci odraščajo s tako nesamostojnim očetom.« Če boste raziskali in razrešili ta svoj notranji konflikt, boste tudi veliko lažje sprejemali zase koristne odločitve. Bolje boste razumeli sebe, pa tudi partnerja. To lahko seveda storite v psihoterapevtskem procesu.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Ne zna pokazati ali nima česa pokazati? Prav fascinantno mi je, kako so se ženske sposobne slepiti, da je njihov partner neodkrit biser, ki ga je treba samo dobro zloščiti in bo zasijal v vsej svoji lepoti. Figo bo. Tvoj partner je točno tak kot se ti kaže – len, nemotiviran otrok, brez želje vstopiti v svet odraslih in prevzeti odgovornost zase. Morda to željo sicer ima, vendar kot otrok permisivne vzgoje tega ni sposoben!!! To si vbij v glavo in preberi stokrat! In še vsi starši naj si to preberejo, ki vzgajajo take sončke, od katerih ne bo nikoli nič, če se sami ne bodo zavedli problema in kaj spremenili. Permisivna vzgoja nikoli ne da odgovornega, odraslega človeka. Niti srečnega ne, v nasprotju s prepričanjem staršev, ampak v veliko primerih globoko depresivnega, ki svet dojema kot kompliciran in strašljiv kraj. Tudi če on bi, ne zna! Ne zna se obrnit, nima vztrajnosti niti za vzorec, osnovnih stvari, na katerih bi lahko gradil, on ne obvlada. Nikoli ne bo bolje, razen če se sam zave problema in dela na sebi zares in dolgo, pa še je vprašanje. On je poškodovan od otroka naprej, odrasel on ne zna biti. V njegovih očeh je odraslost to, kar sta njegova starša – biti suženj službi, družini, partnerju, otroku. Verjetno ni neumen in si ne želi v očeh drugih biti zguba, zato nekako mlačno pluje ob tebi in je vsaj pred svetom videti napol odrasel. Pa ni in prej ko to sprejmeš, bolje bo zate. Razen, če ti paše tak odnos, kjer boš imela vedno glavno besedo in bo vse po tvoje, ker on resničnih želja nima. On bi, ampak da bi drug vse naredil in bi se on samo pridružil in užival narejeno. In se verjetno hvalil s tem pred kolegi. Če ti je to dovolj, ostani, če ne, ga postavi pred dejstvo, da tako naprej ne gre. Nekateri se zbudijo, ko gre zares. Prepričana sem, da ni slab človek, samo takole, ko mu strežeta mati in ti, ne bo nikoli nič iz njega. Prepričana sem tudi, da bi po določenem času bil veliko bolj zadovoljen v življenju, če bi “smel” odrasti.

glede na psihoterapijo, bo naslednji korak, da pustiš tega fanta, ker niti slučajno ni ustrezen partner. Nato pa si najdeš drugega.

sama si kriva, kaj si si pa takega izbrala 3 leta nazaj pa mislila da je njegov rock and roll način življenje le faza. Tak pač je. zdej boš pa kmal 30 in bo vsak tip ki lahko dobi mlajšo raj vzel mlajšo, v primeru da ga pustiš.
to pa to ko punce jemljete fante ki pijejo in se samo zabavajo, dokler negrete proti 30. letu je vse fajn pol pa kriza pa kao presenečena haha

Pusti tega fanta, z njim ne boš nikoli imela tega kar si zelis. Sem bila v zelo podobni situaciji, s tem, da sva midva po enem letu zveze zacela ziveti skupaj v najemu. Tudi mojega so zanimale samo feste in igrice, pricakoval je, da bom vse naredila namesto njega in nic ga ni zanimalo. Po pol leta zivljenja z njim sem koncala, ker sem videla, da to ne peje nikamor. Ne bos ga prevzgojila, samo cas in energijo zapravljas. Sicer pa si sama rekla, da je vse o cemer se pogovarjata, avtomobili. Cim dlje in cim prej stran od njega.

Po opisu sodeč imate kar velik problem. Namreč, nekomu spremeniti vedenje, ki je globoko zasidrano v njegovem nezavednem, je boj z mlini na veter. Ženske katere mislite, da se da “moškega” spremeniti se hudo motite. Tu, kot opisano ne gre za moškega, ampak za maminega sinčka, ki se ni poistovetiv z očetom, takih je danes preveč in jim pravimo prededipalci ( ojdipov kompleks ). Problem naše moderne družbe je namreč padec moškosti, zato današnje punce težko najdete moškega.
Naš nezavedni del se razvije nekje do sedmega leta starosti, pri fantih je pomembno, da oče prekine ljubezensko navezo do mame, to naj bi se zgodilo nekje od tretjega pa do sedmega leta starosti. Oče mora sina “iztrgati” iz maminega toplega zavetja in ga pripraviti na življene, mu postaviti meje in moralne vrednote. Če se to ne zgodi, postane prededipalec in kot tak ne išče ljubezni ženske, temveč ljubezen mame. In mama za njega ste in boste!!
Poznam nekaj takih prededipalcev in verjemite, da nočete slišati teh zgodb. Prededipalci so večinoma amoralni in neodgovorni. Vi kot ženska nimate nobenih možnosti iz njega narediti moškega, ker to lahko stori samo oče ( če je seveda on pravi moški ). Pa še za to je zdavnaj prepozno, kot omenjate jih ima 30!! O tem si lahko veliko preberete na netu…
Moj nasvet… čim prej stran! Poiščite si moškega, nekaj se jih še najde.. Srečno!

Toplo ti svetujem, da ga pustiš. Škoda si delati utvare, da se bo spremenil na boljše, kvečjemu na slabše…
Tudi sama sem si zatiskala oči pred nekaterimi mozevimi pomanjkljivostmi in upala, da se bo spremenil, ampak na žalost nič od tega. Tako trpim jaz in posledično tudi moja otroka.

kot oseba moškega spola z družino ti lahko rečem da teraj to od koče ker mene bi moja že zdavnaj tudi ko še nisva bila starša 😉 (škoda te je za sužnja);-)

Sem imel podobno zgodbo s punco. Vse je želela naredila pa bi za to bolj malo. Sem se tudi počutil da bi jo moral ves čas vzgajat, zato sem po 2 letih raje zaključil ker tako se ne da.

Res ne razumem, kako po vsem tem času in propadlih zvezah še nisi ugotovila, da drugega spreminjat ne moreš (niti nimaš pravice)?

Iz zgodbe je jasno razbrati, kako misliš, da imaš “poslanstvo”, da njemu dokažeš svoj prav in da bo on živel točno tako kot ti misliš, da se mora živeti. Ampak hej, kdo si ti, da lahko določaš, kako naj nekdo živi in kaj naj dela, katere naj bodo njegove želje??? Morda pa je njemu čisto dovolj to, da živi doma, pedena ga mama, on pa je na free, brez posebnih obveznosti, druži se s prijatelji in popiva. Zakaj bi naj po tvoje imel željo po urejanju stanovanja, selitvi, otrocih? Meni se ful zdi, da njemu do tega ni, ti pa ga venomer prepričuješ in siliš v to, potem pač tip popusti ali pač reče “ja”, samo da nehaš težit. Not v svojem bistvu mu pa do zadev, ki si jih želiš ti, ni.

A ni bolje najti nekoga, ki ima enake cilje in vizije kot ti, ne pa siliti nekoga v to, da jih ima, če jih pač nima?

Kar groza me je, ko berem tvojo zgodbo. Fant ima potencial ????? Namesto njega vse urejaš in se zraven sebi smiliš, čeprav te prav nihče ne prosi, da vse to delaš in celo pričakovanj nima nobenih. Tvoj takozvani partner se te dobesedno izogiba, saj se je sposoben samo po sporočilih s tabo pogovarjat. Ti pa še zmeraj nič ne razumeš. Moški, ki si bo želel družine in takih je celo morje, bo sam predlagal skupno življenje, bo sam porihtal stanovanje, ne bo niti treba delavcev iskat, ali pa bo našel delavce in se menil z njimi. Zakaj se ti pa zdi, da moraš njega reševat? A te je prosil za to? Si tega želi? Iz tvojega zapisa menim, da nikakor, prav nasprotno. Vse svoje težave boš rešila, ko boš nehala kontrolirat druge ljudi in jih spreminjat po svojem okusu. S takim vzorcem, kot ga imaš zdaj, drviš v pogubo.
Namesto, da izgubljaš čas z nekom, ki “ima potencial”, si najdi nekoga, ki je v redu in ima iste vrednote, kot ti, že zdaj.

New Report

Close