Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Odhodi partnerja in občutek razvrednotenja

Odhodi partnerja in občutek razvrednotenja

Pozdravljeni,
Pišem vam, ker se počutim že čisto na tleh. S partnerjem sva skupaj že 5 let, on ima iz prejšnje veze 2 otroka, prav tako jaz. Otroci so približno enako stari, na začetku pubertete. Sin živi s partnerjem, torej z nami, hči je ostala pri mami.
Že vse od skupne selitve naprej, se partnerjeva bivša vpleta v naše življenje in nas dobesedno izsiljuje: hčerki ne pusti k nam, jo ustrahuje, če slučajno želi priti, sina obrača proti meni, partnerju daje občutek krivde zaradi hčerke, zato gre partner večkrat tedensko ali vsak vikend k staršema, ki živita blizu.
Je pa zaradi vsega tega nastalo zelo kaotično vzdušje v najinem odnosu. Če sem partnerju kadarkoli karkoli rekla na to temo, da bi bilo dobro te stvari urediti do te mere, da nismo na koncu vsi zmešani: njegova otroka, ki nimata nobenega reda (sin že nastalo situacijo odlično izkorišča in že na polno izsiljuje, pri čemer ga njegova mama seveda v polnosti podpira, partner se pa ves čas počuti krivega), midva in moja otroka, ki nič kriva nič dolžna, ves čas gledata in poslušata vse skupaj.
Vem, da sem si vsega kriva predvsem sama, ker sem si izbrala tak odnos in ker še vedno vztrajam v njem. Ko sva se s partnerjem spoznala, sva bila oba prevarana s strani najinih dolgoletnih partnerjev, oba z dvema otrokoma, podobnih življenjskih ciljev in vrednot. Ko so se začele težave z njegovo bivšo, sem sprva verjela, da bova to rešila, toda občutek imam, da me vsa energija in moč zapuščata.
Partner je, vsakič ko je sin želel k mami ali k starim staršem, ga odpeljal tja. Po drugi strani, kot že rečeno, pa mama hčerke ni pustila k nam in če je želel biti z njo, je moral sam tja. Ko sem mu rekla, da tako ne gre naprej, je vzel stvari, sina in sta šla za več dni k staršem. Bivša ga je celo prepričala, da ne maram njegovih otrok, čeprav sem se z obema dobro razumela. Tudi hči se je pri nas počutila dobro, kar je večkrat tudi sama povedala in tudi z mojo hčerko sta bili dobri prijateljici. V teh petih letih, je bilo takšnih odhodov tako že blizu 10. Včasih čisto iz ljubega miru, da tudi meni že ni več čisto nič jasno, in se sama sebi zdim že resnično nora. Vedno znova potem pride z idejo, da je razmišljal, da je tako najbolje za vse, skratka naredi celo dramo (moja dva otroka in jaz jočemo, ker jih imamo radi in smo se navezali nanje, tudi otroka sta lepo sprejela partnerja), ko pa se mi malo poberemo od vsega tega, pa prideta nazaj, kot da ni bilo nič in z razlago, da sploh ne ve, zakaj sta šla, ali pa da je to naredil, da bi se jaz spremenila in jih razumela….
Sprašujem se, ali sem res tako nerazumno bitje, ampak meni pač tole ni več normalno. Trenutno živimo ločeno (zaradi otrok menda – partner se o teh stvareh niti ni nikoli znal pogovoriti, tudi če sva se že kdaj hotela, me je na koncu vedno obsodil, da sem jaz kriva za to, ker ne razumem, da ima on tudi otroke, da ima hči, ki ne živi z njim ipd.), enkrat na teden pride k meni, a se po pravici povedano, čeprav ga imam rada, ob tem počutim grozno in tako razvrednoteno, ponižno… Kadar sem imela jaz težave, jih ni nikoli razumel in kljub temu odšel, hkrati pa svoje težave še poveličal, da sem se na koncu res sama sebi že zdela smešna.
Če pogledam nazaj, se ne znam več niti iz srca nasmejati, ne počnem več stvari, ki so me veselile, ves čas samo še razmišljam, kaj sem storila narobe, da se mi vse to dogaja. Si res to zaslužim?

Prosim, za strokovni nasvet, kakršnekoli besede na to temo, a ne me prosim raztrgat še tukaj gor, ker sama vem, da bi morala pobegniti iz tega odnosa, a se bojim, da nimam več moči. Vem, težko je to razumeti, ker tudi sama več ne razumem…

Spoštovani,

najprej naj se opravičim, da odgovarjam s tako zamudo. Glede vašega zapisa razmišljam tako. Dobro bi bilo razumeti kaj je v ozadju vaše pozicije »nimam več moči«. Mogoče bi ugotovili, da vas izčrpava močan notranji konflikt. Konflikt med:
1. »močno željo, da bi zapustili vezo«,
2. »močno željo, da bi ostali v vezi in sprejeli partnerjevo vedenje« in
3: »močno željo, da bi vplivali na to, da partner spremeni vedenje«.
Tak notranji konflikt doživljamo kot zelo neprijeten, ker so vse opcije vidimo kot zahtevne ali celo nemogoče.

Nekaj na temo reševanja notranjega konflikta, sem napisal v teh dveh zapisih.
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11183423
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11102693

Najbolj elegantno lahko s partnerjem problem rešita v okviru partnerskega svetovanja. Drugi moj predlog je, da si sami poiščete strokovnega sogovornika. V takem pogovoru boste lahko bolj jasno razumeli sebe, partnerja in celotno situacijo. Zgodi se tako, da boljše kor razumemo sebe, lažje sprejmemo drugega. In ko situacijo vidimo bolj jasno, tudi lažje sprejmemo zase dobre odločitve. Trenutno ste izbrali možnost 3. in poskušate spremeniti partnerjevo vedenje. Običajno ta možnost pomeni veliko konfliktov in malo učinka. Seveda je dobro, da oseba povem, kaj jo moti. Vendar, če partner tega noče ali ne zna spremeniti, je pravo olajšanje, če se oseba pri sebi odloči ali je partnerjevo vedenje zanjo sprejemljivo (in to tudi sprejme) ali pa ni (in vezo zapusti). Je pa razrešitev takega notranjega konflikta za vsakogar zahtevna. Gre za najtežje življenjske odločitve.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Da ne bo pomote – nisem strokovnjakinja. Če se je to že velikokrat ponavljalo je verjetno že postal vzorec npr. Je slabe volje zaradi službe, se zapiči v umazano posodo, ki ga 30s prej ni motila, naredi vik in krik in cirkus, te kaznuje z odhodom, ker ga nisi regulirala, pride nazaj kot da je prišel iz paralelne resničnosti kjer te je čakal 1h pred kavarno, ker sta bila zmenjena, da te pobere iz tvojega babjega večera, potem šel še sam na kavo, zdaj pa se ti jokaš in ihtaš zakaj te ni čakal še dodatne 15min – [hashtag=Vzgojno]#Vzgojno[/hashtag].

Vem, da se sliši kot iz psihiatrije, ampak tako pogosto se mi je zgodilo, da si en nasilnež kar zmišljuje resničnost tako kot mu/ji tisti trenutek zapaše in sem tako zmedena in histerična kot če bi vesoljska ladja z Marsovci pristala na cesti pred vhodom in bi mi soseda začela “no,no,no ni vljudno strmeti, saj veš, da se ga. Štefka seli v dom za ostarele – kaj, če se odločijo za nakup in bodo imeli slab prvi vtis o tebi. Pač WTF histerija – to so prijemi (vzorec manipulacije/gaslighting, ne dejanske halucinacije), kjer si tako zmeden, da razum odpove in ti ne preostane drugega, kot da popolnoma primarno slediš tempu skupine

Konkretno:
* Vedno znova potem pride z idejo, da je razmišljal, da je tako najbolje za vse,
> Vzorec in “strela iz jasnega”, tako, da si nepripravljena se braniti
*skratka naredi celo dramo (moja dva otroka in jaz jočemo, ker jih imamo radi in smo se navezali nanje, tudi otroka sta lepo sprejela partnerja),
>Dodatna drama in histerija, da ste vsi tako zmedeni “kaj ste naredili, da se je odločil” zato, da se skrije, da ni povoda, iz nekih dejanj ali oprijemljivih okoliščin, ampak samo nekaj “začuti” da se mu ne ljubi ali bi nekaj drugega raje počel – kaj verjetno tudi sam ne ve.
*ko pa se mi malo poberemo od vsega tega,
> Po tem, ko iščete kaj ste naredili po kopitu “če dovolj dolgo razmišljam bom videla, da sem si zaslužila” in malo pozabite kako točno je vse skupaj potekalo
*pa prideta nazaj, kot da ni bilo nič in z razlago, da sploh ne ve, zakaj sta šla, ali pa da je to naredil, da bi se jaz spremenila in jih razumela….
> Potem ste dovolj zmedeni, ker ste podrobnosti pozabili in zatorej bolj dovzetni za “saj veš kaj si naredila”, “za prepir sta potrebna dva”, “oba bi se lahko bolj potrudila” istočasno pa zelo verjetno onadva prideta ob takšnem času, da ste posamezno en po en, za prej omenjeni čustveno čredni nagon: pride do sta tvoja pri očetu ali pa se prikaže/ta pred tvojo službo in je vedno on miren/ti zmedena (1,5/0,5); ali pa 2:1 (on+sin/ti), potem pa kot plaz gre 1,5/0,5>2,5/0,5, se pridružiš “blodnji” in greste 3/0,5 ali 3/1 (ker sta tvoja otroka tudi zmedena)… In še ta vzorec s časom in vajo ojačuje.

Zelo butasto: naslednjič, ko to foro izvede, se vsi 3je (ti in tvoja otroka) vsedite in na list papirja napišite kaj se je zgodilo… Npr. Prišel je pred vhod, odklenil vrata, bil nasmejan in dobre volje, in malo povprašal če je kosilo že na mizi, pa je mami rekla še pet minut, pa je nekaj ratal tečen, pa začel hihi, dobra gospodinja vedno poskrbi z enim čudnim tonom in hladnim nasmeškom, pa je bilo spet malo bolje in je ob kosilu nekaj drezal v krompir in se muzal, in začel razlagati kako je srečal sošolca, potem pa se poje kosilo in nekaj kar menca in čaka, pa greste gledati TV in se ga vpraša ali kaj bi gledal … Pa začne da tako ne bo šlo več drama, drama, odvihra.
In če ji jasno vi trije ovrednotite dogodke, vam bo bolj jasno kaj se je zgodilo – zdaj tako odvihra in se začne, ali ga je en živciral, ali to ali Uno ali tretje, kdo od nas je kriv, ali se je kaj zgodilo, ali je bivša, ali sta njegova otroka, kaj kaj samo to, da je on sam odgovoren za svoja dejanja med katera sodi tudi jasno in spodobno izražanje čustev in pričakovanj ter pripravljenost na kompromise in reševanje problemov.
Že samo s tem, bo več dnevna ali tedenska stiska postala 15min pogovor. Poleg tega, da imate “črno na belem” referenco, ko pride nazaj in začne “saj veš kaj si naredila”.

Ti toksični vzorci se ne nehajo, ker so vzorci. Če en nima razvit “object constancy” (Object constancy is the ability to believe that a relationship is stable and intact, despite the presence of setbacks, conflict, or disagreements), potem hitro pozabimo na: “ne spuščaj se na nivo debila, ker te bo premagal z izkušnjami”.

Veliko sreče – občutek sprejetosti je odznotraj, ne na papirju.
Lp

P.s. sem neznanka na internetu – če se kaj narobe predpostavila, se opravičujem z izgovorom 🙂

imaš dva otroka, streho nad glavo, službo.
Mislim, da tele drame s tem kekcem res ne rabiš. Pomisli vsaj na otroka, ko odraščata v tem sranju, če je že tebi, saj veš kaj dovolj, da rediš celega p.

Tvoj “partner” čustveno ni izstopil iz prejšnje veze in je v njej še vedno do vratu. Ti si v njegovem življenju samo čustvena bergla (ko jo rabi), zastonj streha nad glavo, sostanovalka s katero deli stroške stanovanja, gospodinjski servis in voljna ženska, ki mu nudi spolne storitve

čustev ne goji ne do tebe ne do tvojih otrok, do vas je povsem indiferenten in neempatičen, ter ga bli đoko, kako se počutite ob njegovih prihodih in odhodih

kot oče svojega sina in hčere ju je dolžan vzgajati in jima postavljati meje, tudi tako, da njegova otroka ne škodujeta drugim. Si že videla starše na kakšnem otroškem igrišču, ki svojega otroka, ki nagaja ali celo pretepa druge otroke na igrišču, ne skušajo obrzdati, ali se celo smejijo njihovi “navihanosti.”

No, ti živiš na takem otroškem igrišču, otroci, ki se jim nagaja, pa ste ti in tvoja otroka … in ti miroljubno dopuščaš v lastnem stanovanju poligon za divjanje ne samo njegovih dveh nevzgojenih otrok, ampak tudi njegove bivše, pa tudi “partnerja” samega

ali res to rabiš, se vprašaj … še bolj pa se vprašaj, kaj to povzroča tvojima otrokoma …. kakšen zgled daješ svoji hčeri …

vsi trije ste žrtve družinskega nasilja

Lahko razumem očeta, ki dva “tuja” otroka vidi več kot svojega. In z enim živi, lahko skrbi zanj stoprocentno, drugi pa je sredstvo za izsiljevanje. Verjetno mora biti peklensko.
Vendar. To mu ne daje popolnoma nobene pravice, da se izživlja nad vami tremi, kot da vaša čustva in počutje niso pomembni. Poleg tega ga bivša žena nima kaj izsiljevat s stiki. Ima sodno določene, gre po hčer, bivša ga zavrne, pokliče policijo, žena dobi kazen … če je to ne strezni, sledi prijava in začetek postopka. To pa je vse odgovornost tvojega partnerja, ki očitno v tem pogledu ali noče ali pa ne zna dozoreti. Verjetno zato, ker čustveno ostaja v prejšnji zvezi in se ni sam pri sebi odločil za nov začetek – ali pa samo ne za nov začetek s tabo in si mu ti res samo neka prehodna faza.
V nobenem primeru to ni dobra novica zate. Pri teh letih se takšne drame preprosto ne spodobijo več – da odvihraš iz prepira in človeka ignoriraš, potem se pa vrneš, kot da ni nič … mogoče gre skozi pri najstnikih in zelo mladih odraslih, ko še ne znajo imeti resne zveze in se šele učijo, pri 40 pa smo menda že toliko zreli, da znamo probleme reševati na bolj dostojen način.
Jaz ne bi nikogar pri 40, 50 učila, kako imeti rad.

Hvala, za odgovor!

Če pogledam nazaj, so ti odhodi vedno povezani z določenimi datumi: prazniki, rojstni dnevi, veseli december… S psihološkega vidika so to verjetno neki vzorci, ki se ponavljajo (običajno jih prinesemo iz primarnih družin, v kolikor jih nismo predelali – tudi njegov oče, vem da se je vedno takole umaknil na samo v vikend in potem, ko je bilo vse mimo, se je vrnil nazaj). Sploh ne opravičujem njegovega početja in se hkrati tudi zavedam, da teh stvari ne bom mogla rešiti jaz, sploh v kolikor partner ni pripravljen se soočiti sam s sabo, temveč kvečjemu kak terapevt.
Vseeno pa me zanima še psihološki vidik teh morebitno ponavljajočih se vzorcev in predvsem kaj do tega pripelje. Hvala.

Bom direktna: tebe bi moral zanimati predvsem lastni psihološki vidik lastnih ponavljajočih se vzorcev, da mu dovoliš takšno obnašanje in odnos do tebe!
Psihični razlogi, zlorabe v otroštvu, grozno življenje, travme, izgube, bolečina … milijon opravičil lahko najdeš, če želiš, ampak na koncu moraš sebe vprašati, zakaj hočeš trpeti, zakaj se ti zdi, da moraš, si dolžna to prenašati, zakaj imaš občutek, da ga lahko rešiš in zakaj pravzaprav nočeš biti srečna?
Mimogrede, ker te že zanimajo izvori takšnih vzorcev: te ne skrbi, da jih bo vcepil tudi tvojim otrokom? In še bolj, te ne skrbi, da ne boš sindroma mučenice in reševalke vcepila svojim otrokom, sploh če sta punci?

Ne glede na to kdaj to dela je narobe – tudi, če hoče npr. Za božič biti s svojima otrokoma in pač pri bivši, bi ti lahko povedal v obraz – sta oba dovolj stara (tudi njegov sin).
Te travme takšne in drugačne niso izgovor za to, še posebej ne pri njegovih letih. Če bi npr. Ob vsakem božiču imel “psihozo” (pogovorno, ne pravo), kakšna mora biti jelka pa piškoti pa mašna na darilih – ok, travma. Samo, da za vsak dogodek narediš dramo in igro in nasilje, zato ker se ti NE LJUBI reči “ej, a imava lahko ločeno XYZ – ob ločitvi sem otrokoma obljubil, da se ne bo spremenilo”. Ali karkoli podobnega – v končni fazi ste tudi ti in tvoja otroka vseeno “zase” do neke mere.

Nima niti izgovora, niti olajševalne okoliščine, da naredi prepir za “free pass” – pa če bi se lagal, da je njegova mati Jehova priča in ji ni povedal, da se je od bivše ločil, bi bilo pri meni bolje sprejeto kot to.
Nima popusta – vsaj pri meni ne. To je že preračunano in načrtovano – travme niso vezane na datume, oziroma če so se “ve znaje” npr. Obletnica smrti, prvi september, … Zanje veš in se po tem tudi ravnaš npr. Pri obletnicah smrt se začne živčnost že kakšen teden prej, ali pa tisti mesec in ni skrivanja npr. “Uhh,… Ta November”; ali “joj, jaz se grem za božič kar skriti na vikend”…

Mislim, da se ne umika ampak je samo “pogruntal” da če naredi prepir ima free pass. Tako kot bi en 3letni otrok videl, da mami kuha brokoli, si skril par piškotov ali krekerjev, potem pa šel strgat mami ogrlico zato, da se ga pošlje spat brez večerje. Tvoj partner ni prestrašen otrok, ki ne vidi drugega izhoda, ampak samo raje strga ogrlico, kot da ti samostojno reče Ne, hvala oz. “A lahko”.

Če ti nisi bavbav, nima izgovora. Ker edino sebe lahko spreminjaš – mogoče poskusi prehiteti npr. Lahko že zdaj počasi začneš “no, naslednja je Velika noč, sigurno bo še vedno korona, premišljujem, da bi sama šla k mami, ali pa sama z otrokoma že kar preventivno. Kaj ti misliš?”.
Če je iz strahu/travme/tralala bo izkoristil priložnost za enostaven izhod – če je drama-junkie pa ti bo strgal dve ogrlici, ker si mu lušt ene uničila s potrpljenjem.

Definitivno pa je zate zelo velik korak že samo prepoznava kdaj *** prihaja, te vsaj ne bo vsakič iztirilo.

Malo sem na dolgo napisala – tovrstni vzorci so mi preveč znani (in me ni strah napisati, da sem tečna).
V vsakem primeru pa lp in veliko sreče.

New Report

Close