Moja zgodba…. spoznala sem ga na enem žuru, všeć mi je bil na prvi pogled, po posredovanju prijateljice sem zvedela, da je poročen in da je simpatija obojestranska. Zavestno sem se spustila v ta v ta odnos. Trajalo je več kot pet let. Medtem si je žena našla mlajšega, njega brcnila v rit, ostal je brez vsega. Kako se je končalo? Zaljubljena trapa sem mu posodila večjo vsoto denarja, on je zaradi ločitve in načina življena ostal brez vsega in posledično sem imela velike težave, da mi je sploh vrnil denar, po 20, 30 EUR, več mesecev tudi nič nakazal, nešteto praznih obljub ali pa zagotovil, da je uredil, pa nič. Ko je bil že odseljen od žene, sem mu ponudila streho nad glavo, predlagala, da bi bila skupaj. Pa je rekel, da z mano “ni pravega feelinga”, pa da on ni pripravljen ustvarti z mano družine, kar bi si sicer zelo želela. Kljub temu, da sem imela zlomljeno srce, sem ga še vedno ljubila in tudi danes ga še nisem čisto prebolela. S sedanjim partnerjem sem skupaj že nekaj let, imava ljubko hčerkico. Žal mi ni, da sva bila skupaj, čeprav sem “zapravila” nekaj let življenja, živela za trenutke, ko je lahko organiziral doma in se mu je zazdelo, da bi bil rad z mano (beri: ko se mu je dvignil). Stikov sedaj nimava nobenih več in je kar prav tako. Sem pa doživela z njim najlepše in naj bolj grenko, noro dober sex, neustavljiva privlačnost; hkrati pa tudi neskončno razočaranje zaradi njegove zavrnitve in situacije glede financ.

Ne obsojam nobene, ki se spustijo v odnos s poročenim. Probajte pa ohranit trezno glavo, pač se dajeta dol,nič več in nič manj…

POPOLNOMA VSE SI SI SAMA ODGOVORILA!!!! KER TE NOBEN BOJŠI NI MARAL!!!! TOČNO TAKO! zdaj pa se vprašaj zakaj te noben moški ni maral!!! a si tako grda, al si tak gnil karakter,oboje, al si preveč samovšečna. naslednje bolj pomebno vprašanje pa je, kaj je zate boljši moški ? da im več denarja, večji, večjega tiča,.. itd.) ali so tvoje zahteve sploh pomebmne za skupno življenje. jaz sme prepričan DA NIMAŠ POJMA. šlasi v zvezo z nekom za katerega si sumila da ni resen!!! vidiš kakšna prasica si. če bi ti bila neka super manekenka in bi se šla take spletke v neki druzbi samih atletov ki imajo tolk kesa da jim dol visi, pa so tud bolj za take spletke pol ok, ne pa, da te edino poročen moski uspe dobit!!!! kaj si ti ze razmisljala o kakih tabletah?? pokvarjenka!!!

Jaz sem bila tudi nekaj mesecev z vezanim, ampak sva bila samo f*k frenda. Nobene želje za kaj več ne z njegove ne z moje strani, nisem bila ne njegova prva ne njegova zadnja ljubica, prvi korak je seveda naredil on (jaz nikoli ne silim v vezane), njegova je pa po moje dobro vedela, kaj se dogaja in s kom je v zvezi, tako da ne izključujem, da je tudi ona imela kakšnega ali pa ji je bilo vseeno.

Not my problem, vgl.

Aja, pa seveda sem bila samska takrat. Nikoli varala in niti ne nameravam.

A si ti tista ženska ki je pred nekaj leti na Starševskem čveku jokala o tem da jo je njen partner prevaral z njeno dobro kolegico?

že nekaj let od tega in edini odgovor, ki ga lahko dam na svoje nespametno vedenje je, da me je gnalo nezavedno sovraštvo do sebe. V osnovi sem namreč človek, ki ne mara laži, prikrivanja, hinavščine.

Poročenim in vezanim se lahko z lahkoto izognete preprosto tako, da v trenutku, ko izveste, da ni samski, greste stran, konec debate. Sama tako naredim in do sedaj še niti z 1 tipom nisem zasrala, ki ni bil samski. Ene pa prav zavestno prav iščejo to, imam občutek. Ko izvejo, da ni fraj, bodo one še kar naprej klepetale, se dobivale na kavicah, potem v postelji in na koncu so vse zaljubljene. Prav zavestno riniti v nesrečo, le zakaj? Očitno jim je to fetiš.

Praviloma so to ženske, ki so kot deklice živele s čustveno nedosegljivim očetom – pogostokrat v kombinaciji z ljubosumno mamo. Da je moški nedosegljiv je za njih naravno stanje. Podzavestno so motivirane (tudi zaradi tekmovanja s partnerko) da zasedenega moškega spolno in čustveno pridobijo na svojo stran. V kolikor jim to uspe, so praviloma one tiste, ki varajo in razdirajo odnos.

Iskanje očeta, ja, ampak lahko je tudi malo drugače. Meni se je zgodilo, ko sem bila stara šestnajst let in enostavno nisem pomislila, da je mogoče, da bi moški šel z nekom, če je vezan. Bil je star toliko, da bi mi lahko bil oče. Mislila sem, da to pomeni, da je odrasel in zrel – in sem vse, kar se je dogajalo, gledala skozi ta filter. Bili so znaki, seveda so bili, celo zelo očitni, ampak sem v svojem mladoletnem svetu mislila, da mu je pač malo nerodno, ker ima novo punco, pa ne bi rad, da vsi vejo. Šele kasneje sem dojela, kaj se je v resnici zgodilo.

Je bila pa dobra šola za celo življenje. Trideset let kasneje lahko rečem, da nikoli več nisem naredila ničesar, česar bi se lahko sramovala, in mislim, da tudi nikoli več ne bom. Še vedno iščem očeta v partnerju, ampak znake, da je nekdo vezan, pa prepoznam z aviona. Nič me tako ne odbije.

Eno je čas odraščanja, seksualnega prebujanja, raziskovanja in iskanja. Drugo pa je čas odraslosti, ki se začne po adolescenci torej nekje po 24 letu. Moj zgornji komentar je vezan na to kategorijo.

Ima pa vsaka okoliščina svojo razlago vzroka. Takšna hitra psihoanaliza lahko pomaga na hitro osvetlili kakšen pogled. Za resno analizo pa je potrebno imeti veliko več informacij.

biti ljubica porocenemu moskemu je nekaj najlepsega, kar se lahko dvema zgodi, ce tocno ves kaj hoces in kaj si zelis….midva bova stara 70 let, enkrat tedensko se dobiva pri meni ze dobrih osem mesecev…oba sva v odlicni kondiciji, spostujeva drug drugega, sva najboljsa prijatelja, nikoli se ne vprasama kako dolgo bo to trajalo….o njegovem druzinskem zivljenju se ne pogovarjava, jaz vem, da zaradi mene zene ne bi zapustil, on pa ve, da si jaz novega moza v hisi tudi ne zelim…..zivljenje je lahko lepo, ce si ga ne zakompliciramo….

Ja, ampak zgodilo se je trem, ne dvema. In me prav zanima, ali je tudi za tretjo v tej zgodbi to nekaj najlepšega, kar se ji je lahko zgodilo.

Tudi jaz sem bila tista druga. Vedela sem da ima doma punco, vendar je bila privlačnost in karakterno ujemanje premočno da bi ostala samo prijatelja. Noro sem se zaljubila vanj, tudi on, vendar kljub obljubam in upanju da jo bo zapustil sem po 5 mesecih izbrala tisto razumno pot. sedaj imam moža, sem srečna in zadovoljna. on je še vedno z njo. kakor slišim – nesrečen. vendar po njegovo – bolje tako kot pa da sem sam. Jaz še vedno čutim njega globoko ljubezen in željo ki je neprimerljiva s to ki jo čutim do moža. Žal bo tako ostalo, vendar boljše zame in zanj da sva šla vsak svojo pot, kjer je možnost da si iz življenja še kaj ustvariš, ne pa da lutaš iz meseca v mesec pa neveš kaj te na koncu sploh čaka. Srcu pač ne moremo ukazovati, zavedamo pa se lahko kaj si zaslužimo. In iz prve roke povem da je boljše poslušati kdaj razum kot srce. Čeprav sedaj nisem izpopolnjena in nimam zraven sebe sorodne duše in ni tiste nore privlačnosti in zaljubljenosti, imam ob sebi moža ki ga ljubim na svoj način in ga globoko spoštujem in cenim.