Nič hudega macooo očitno se še mal učiš o življenju, pa potem ne razumeš kaj je boom napisala 😉 Hotla je napisat, da nima veze, kok se ena ženska meče enmu tipu pod noge – če ima tip razčiščeno v glavi in če ima rad svojo punco, ne bo niti na najbolj hudo mačko nasedel…tudi jaz sem imela fanta, pa je kakšne tip kdaj hotel več kot prijateljstvo pa se bla tut kdaj jezna na fanta pa mi ni na kraj pameti padlo da bi ga šla varat…če bi blo tok hudo bi ga prvo pustila potem pa delaj kar se ti zljubi…čeprov tudi to je težko reči…nikol ne veš v kašni situaciji si 🙂

Tko da ne bod tok nastrojena pa pejt raj mal vn žurat če se tuki ne znaš umirjeno in civilizirano pogovarjat 😉 Pa lep dan še naprej 😉

Sem vezana, v zakonu se je vse ohladilo, čustva, seks. Dolga leta samo mojega prilagajanja in truda, da ljubezen ne bi usahnila popolnoma niso uspela, kajti za to sta potrebna dva. In kaj naj bi sedaj storila, čakala, da se postaram do kraja , brez čustev, brez seksa, ko pa vendar po obojem hrepenim? Za kaj? Komu na čast? Zaradi kredita celotna vrednost nepremičnin ne zadostuje, da bi si razdelila in kupila vsak svoje stanovanje. tako sem prisiljena živeti z možem še naprej. Ko sem naletela na ločenega, je želel, da se preselim k njemu, samskemu nisem zaupala, ker bi me težko delil z možem. Skrivnost najbrž ne bi dolgo ostala skrivnost. V poštev pride poročen, ki me nikoli ne bo izdal, ker je tudi v njegovem interesu, da si doma ne zakomlicira. tako doma ne vedo, midva pa sva srečna, ker eden drugemu nudiva vse tisto, kar doma pogrešava. Rada se imava in uživava v seksu.Imava pravico, da si vzameva v življenju kar potrebujeva, še sploh, če s tem ne škodiva nikomur, nihče nima pravice tega obsojati.
Naj se kdo vpraša koliko so pa sebični naši partnerji, ki se niso trudili skupaj z nami, da bi zveza uspevala še dalje. Kdor ne dobi doma si išče drugje.

Pozdravljene!

Tudi sama sem bila ljubica. Dobil me je s govorom o tem, da ga žena ne razume, kako se misli ločiti… zato sva se zbližala. In, nato je bilo najino razmerje dolgo nekaj mesecev, on mi je stalno govoril, kako z ženo nima nič več, imela sta dva otroka, ki sta bila stara 10+. Nato pa čez nekaj mesecev izvem, da je njegova žena ponovno noseča, da jo ima ponovno rad. Ko je rodila in ni hotela seksati, pa sem bila spet tam. A sem se naveličala. In ko sem zvedela, da je z ženo še bolj zbližan, in je žena po enem letu odkar je rodila ponovno noseča, sem ga pustila in kmalu izvedela, da je ženska izvedela za ljubico, ki mi je sledila in da se je hotela ločiti. On pa je nekajkrat prišel še do mene, ampak se ni nič zgodilo, le prosil me je, da naj ne izdam. Njegov odgovor na zakaj je bil, da bo žena dobila večino premoženja, saj je bilo podjetje njeno. Takrat sem ga malce klišejevsko klofnila ter mu zaloputnila vrata na nos. Pred nekaj meseci ali enim letom sta se ločila, otroke je dobila ženska, on pa je izgubil službo ter vse na sploh. Sem izjemno vesela, da sva nehala, ko je bil še čas, in sedaj v bistvu gledam na tisto obdobje precej optimistično, predvsem zato, ker si nisem delala več utvar, da bi kadarkoli bila poročena…..
No, upam da je v redu, lep pozdrasv.

v 11 letni vezi … zadnji dve leti brez nekega veselja… v zadnjih mesecih pa katastrofalen odnos… sicer tega nisem nikoli govorila naokoli…

in on… popolno nasprotje mojega partnerja… pa skupno delo – v dvoje… in le tega vedno več po njegovi zaslugi… pa sms – pa obiski na morju, pa obiski na dopustu… pa še vedno nič… vsakodnevni klici po več ur… pa kar naenkrat v vseh lokalih – kamor sem zahajala in to cele noči potem pa zjutraj v službo… tako kar ene 4 mesece… (sama ga nisem niti enkrat poklicala … on pa mene cele dneve … seveda v zvezi s službo potem pa mi je počasi lezel pod kožo…)

in seveda zaljubljenost, ki je bila že dokončna – sploh nisva več mogla biti v istem prostoru skupaj… … in on ki je zardeval in jeclal samo da sem se pojavila… želela sem si njegovih dotikov in njegovih poljubov … želela tako, da brez tega nisem več hotela živeti – poznala sva se že dolgo – noben od naju ni nikoli varal prav tako oba z dokaj malo partnerji… no jaz z večimi in jaz brez otrok…

nikoli prej v vezi ne z vezanim ne s poročenim… ko me je prvič poljubil sem ga treščila… pa sva potem še kak mesec do dva normalno komunicirala…

in seveda novi obisk na mojem dopustu… pa čaj, preprosto ni bilo več povratka… dotiki, poljubi, nežno ljubljenje … bila je nedelja… prepričana sem bila da me bo potem pustil pri miru, da je dobil kar je hotel in se bom pač s tem sprijaznila – počasi in boleče… všeč mi je bil pa predvsem zato ker nikoli ni grdo govoril v svoji ženi in je oboževal svoje žal res majhne bebice…
tako da nikoli nisem niti pomislila na kaj drugega…

pa vendar presenečenje … potem se je šele začelo… v sredo malo podaljšana malica v službi, ki ji je sledilo miljon klicev… in v četrtek zopet malica – kaj je bilo za malico si verjetno lahko mislite… jaz tudi govorit nisem bila sposobna…

no od tega je sedaj preteklo že kar nekaj vode… sreče.. bolečine in skrbi…:) pa še vedno daleč največ sreče….

kaj tako lepega kot takrat nisem imela še nikoli v življenju….

Če je moški/ženska vezan/a, še posebej z družino, je nekako tudi naša moralna odgovornost, da se ne zapletamo s takšnimi – stvar značaja oz. stanovitnosti pač. Obe strani imata namreč dovolj dela, če ga le želita videti in se spoprijeti z njim, da se ne izmikata, ampak pogumno poskušata obelodaniti svoj položaj – tisti, ki je vezan, da ureja stvari na partnerskem področju, se ustavi in pogleda, kje so nastali “zastoji”, kaj je potrebno spremeniti, o čem se je potrebno pogovoriti s partnerjem, kakor pa da gre po liniji najmanjšega odpora in išče vsaj začasno zadoščenje tega, kar najbolj pogreša v zakonu, zunaj partnerske zveze – tisti, ki pa je samski (ljubček ali ljubica) pa ravno tako na osebnostnem, zrelostnem področju, kjer mora razčistiti, kaj je tisto, da se zapleta oz. jo/ga privede v neplodne, nemogoče zveze, kjer partner ni dosegljiv, kjer se postavlja v podrejeni položaj verjetno zaradi manjvrednostnega občutka (zadovolji se z drobtinicami), če si deli partnerja in je vedno “2. violina”, kjer nikoli ne bo prave sreče v nastalem ljubezenskem trikotniku, kjer vnaša kaotičnost in razcep tudi v družino ljubimca,

na žalost imam tudi jaz za seboj to izkušnjo. Na sveže ločena sem mislila, da so se mi končno odprla vrata do mojega življenja, tistega pravega, ki sem ga leta in leta potiskala nazaj. Zdaj vem, da takrat še en cel kup stvari nisem predelala in da sem bila do konca ranljiva. Tako zelo, da sem se zapletla s poročenim, ja.
Takoj od začetka sem vedela, da nima namena zapustit žene in majhnih otrok, a o tem niti nisem razmišljala. Tisto je bil del njegovega sveta, podobno kot služba, sama pa sem si ustvarila vzporedno realo, kjer sva bila skupaj. Nikoli mu nisem težila zaradi situacije, saj mi je bil moj, namišljeni svet dovolj.
Počasi pa so se čustva (in čuti) začeli spet navajati na rutino. Takrat sem se začela zavedati, da se slika, ki sem si ju o naju ustvarila sama, vedno bolj bije s tem, kar se je dogajalo v resnici – premišljeno izbrane lokacije, izleti, ki so se začenjali iz najbolj odročnih parkirišč, konci tedna in prazniki v osami, vedno večja izoliranost od drugih ljudi, saj me je končno lopnilo po glavi, da v resnici jemljem moža drugi ženski in očeta otrokom, pa čeprav le za kratek čas.
No, ko se mi je to razjasnilo v glavi, sem hotela nehati, a sem vedno znova popuščala njegovi vztrajnosti. Še dolgo po tem, ko sva prenehala biti “ljubimca”, me ni pustil pri miru, meni je pa občasno to tudi godilo – ja, lahko bi celo rekla, da sem zavestno začela tekmovati z njegovo ženo, ker, če sem mu tako zelo všeč, kot mi to vztrajno zatrjuje, se bo pa mogoče prej ali slej le odločil….
Ja…..seveda…… zdaj vem, da se ni imel nikoli namena odločiti, uporabljal me je za odsemenjevanje in za odpiranje ventilov, ki jih je doma držal tesno privite, da ne bi prihajalo do konfliktov. Čisto enostavno me je pač uporabljal. Ker sem zrela in samostojna oseba, sem jo po psihični/čustveni plati še relativno poceni odnesla, čeprav je tudi mene precej bolelo, kakšni mlajši in pošteni punci pa tega res ne privoščim!!!!!!
Zdaj, ko je od tega že precej časa, mu ne zamerim več, ampak se ga pa izogibam v širokem loku. Tak človek ne premore globokih čustev, zato sem v bistvu vesela, da ga je obdržala druga. Sama bi si želela kaj bolj kvalitetnega, a ne verjamem, da bom še ujela odhajajoči vlak…. moj nasvet: lahko je še tako lepo, a nikoli ne bo, kot si želite, zato stran od vezanih!

Evo, da povem še jaz svojo zgodbo. V bistvu nikoli nisem bila ljubica, ampak je nekako v tem kontekstu. Začelo se je 5 let nazaj. Jaz v zvezi, on prav tako. Neverjetna spolna privlačnost že od prvega trenutka. Najprej SMS sporočila, potem bedni izgovori za srečanja in tako se je začelo. Kadarkoli sva imela priložnost, sva jo izkoristila za pobeg na najin kotiček, kjer sva se predajala strastem. Nisva se nikoli pogovarjala o NAMA, saj tega ni bilo. Odlično se ujameva v se.ksu, se dopolnjujeva, oba sva malo bolj divja, rada eksperimentirava, kar na žalost najina partnerja ne (tako jaz, kot on ljubiva najina partnerja, toda se.ks na žalost res ni tak kot bi moral biti). Kot par verjetno ne bi dobro shajala, kot ljubimca pa že 5 let brez nikakršnjih problemov. Nisem poročena, on tudi ne. Še vedno se dobivava in še se bova. Čeprav se čedalje manj (3x na leto recimo), še vedno vstrajava v najinem početju. Nimam nobene slabe vesti, ker nanj nisem čustveno navezana. Aja, pa odločila sva se da bova to počela, dokler ne bo kateri od naju imel otrok. Naj se vam to zdi obsojanja vredno ali ne, me ne zanima. Tudi ko bova imela otroke, vem da ga ne bom pogrešala. Bo pač eno poglavje v mojem življenju zaljučeno. Kaj ti bo življenje brez vsaj malce tistih pregreh?! 🙂

Srečna my ass! Samo egoistično si si vzela vse, kar rabiš, nekoga doma pa divji seks z ljubimcem, jajc pa nimaš predlagat tipu odprte veze! Gnoj od gnoja!

Joj, kako globoko ljubeča, odkrita, poštena, zanesljiva, čustveno in tudi nasploh inteligenta ženska si ti! Res, res prava ljubezen je med tabo in partnerjem. Le, da ti sploh ne veš, niti nisi sposobna doumeti, kaj to sploh je ljubezen. Tvoj porivač je istega kova kot ti, res, res se izredno dobro dopolnjujeta od pasu navzdol. Tudi on izredno ljubi svojo partnerko, da kar naokrog seka in šprica.

Čisto malo, samo malenkost se motiš, ostalo si takorekoč odlično napisala! Bravo. Vse tvoje življenje je ena sam velika pregreha, ni v njem samo več malih pregreh. Samo to. Z drugimi besedami, mal se občasno goniš z drugim, partnerja pa ljubiš. Tvoj 3xnaletohop je istega kalibra, kot ti.

Za v klobase predelat, najbolje v pasjo radost. V nasprotnem ima Mon zagotovljeni za čez par let po dve nekako povezani, a izredno zanimivi in klasični temi in to pod rubrikami; Nezvestoba, Čustvena inteligenca in Patnerska in družinska posvetovalnica.

P.s.: Gospa moderatorka, nič popravljati, objaviti do zadnje črke, drugače bo odgovor povsem izgubil svoj zven. V naprej lepa hvala.

Kot sm napisala, obsojanja vredno ali ne, me ne zanima!! In tako tudi mislim. Ne bom dajala nekih replik, ki se mi zdijo več kot nepotrebne. Napisala bom pa samo to. Vsak človek ima slabo stran, če lahko tako rečem. Raje z enim , kakor pa skoraj 90% ljudi v zvezi, kar naprej s kom drugim. Prej kot slej se boste sprijaznal, da skoraj VSI varao!!!!

Naše vsakdanje življenje je ena velika pregreha. Pač si vsak kroji življenje po svoji merilih. Meni tako ustreza in vrjamem da bi še marsikateremu tudi, če bi imel takšno možnost!

Pa lep pozdrav 🙂

Aja, pa še to. Če vas to tako živcira in si mislite da smo vse samo človek ne, zakaj ste potem tukaj, zakaj berete naše zgodbe in jih celo kometirate? Mogoče berete vse to, da bi mogoče prepoznali kakšno znano zgodbo? Tema je odprta za lastne izkušnje, naj bi bilo brez obsojanja, pa se očitno še vedno najdejo ljudje, ki pač nimajo svojega življenja in moraju udarjati po drugih! BEDNI STE!!

Je že bilo kaj in kam za udarit, micika. In očitno je tarčo jako dobro zadelo.

Živciraš pa ti prav gotovo nikogar drugega na tem svetu ne tako zelo, kot samo sebe. Daj, naredi kaj na tem problemu, da te ne bo več žrlo. Saj si zato obiskala Čustveno inteligenco, mar ne? Morda ne veš, a če te nekaj žre od znotraj navzven, si popadljiva in končno dobiš raka ali pa vsaj čir na želodcu. 100%. Tvoja sreča ni taka, kot jo slikaš.

Bi šlo, enatistihsrečnih?

tema ni čisto najnovejša, ampak mogoče avtorica še zaide sem…ker bi ti nujno rada povedala tole v zvezi z izbranim citatom: Brez zamere, ampak se motiš. Razmisli: nekako 13 let se občasno z nekom videvaš. In ti kot ženska verjetno svojo energijo, kolikor ti on dopušča, usmerjaš v to vajino “zvezo”. Pomisli, če bi bila samska, bi ta energija bila usmerjena v druge moške osebke, verjetno druge dejavnosti, drugačna načrtovanja česar že koli, kar bi imelo za posledico, da bi v vsem tem času zagotovo koga našla, spoznala, imela…Iz tvojega pisanja je čutiti da si precej navezana na tega svojega, zato si zaprta” za druge, če razumeš kaj hočem rečt. Pogum (morda pa si ga od pisanja na forum že našla??) za preskok ti želim.

Vam povem, da nič ne velja takšno-le skakanje čez planke. Ko te zlodej lovi za svoje pokvarjene načrte in ti govori o nebesih, ti slika mavrico pod oblačno nebo, miluje s sladkimi poljubi, te pelje v deveto deželo in ti se počutiš kakor da si zadel na božji loteriji….
A samo trenutek je potreben in lahko samo začudeno strmiš, kam za vraga je vse to izginilo. Pa prav v trenutku, ko si najbolj želel in največ pričakoval. Padeš v klet brez dvigala in čakaš, da se bo zrak očistil in potem morda prideš spet na vrsto.
In tako vse dokler se resno ne vprašaš, a je tvoja vrednost in ponos res tako mikroskopsko majhna, da si ne zaslužiš, da sije sonce zate prav vsak dan in vsak trenutek.

Pa ti peklenšček še vedno ne da miru in ti ponuja prav neverjetne izgovore, da te le znova dobi v kremplje in naprej mrcvari tvoje srce.
In nekateri trdite, kako lepo da je to!?

Le kdo bi maral kakšno jamranje. Moje vem da nikomur ne koristi.

Ampak tole zgoraj mi je pa všeč. 🙂

Tole zgoraj (mal pojamram in takoj grem) je tudi meni zelooo všečno napisano:)
Sama sem ravno tako imela izkušnje s “peklenščkom”…zelooo mlada, premlada, zaljubljena, preveč, jasno in neskončno srečna, v sedmih nebesih, ker me je nekdo starejši nosil po rokah, znal prebrati in uresničiti vsako mojo željo…lepo je bilo! Zares! Jaz s svojimi 18 leti…predstavljal mi je vse kar sem pri moškem želela (vem, da pri 18 še ne moreš vedeti točno kaj si želiš- jaz sem)- pravzaprav mi veliko od tega predstavlja še danes…in on s svojimi takrat 32 leti…predstavljala sem mu vse, česar ni mogel imeti doma ob svoji starejši ženi in malih otrocih…no ja, začela sem bolj iz radovednosti in ne zaradi zaljubljenosti, pa še nek tak mladostniški upor je bil prisoten, da vzvišenosti in prevelikega odmerka samozavesti ne omenjam…
Je pa kasneje vse prišlo…zaljubljenost, padec na realna tla, jok in ljubosumje iz njegove strani?! Kasneje še iz moje…veliko teatralnega je bilo v najini “vezi”. Pa še žena zraven….dolga, zapletena zgodba! Veliko nas je trpelo kar dolgo časa. Je pa res, da nikoli ampak res nikoli nisem pričakovala ločitve in skupnega življenja…vedela sem, da me ne bi čakalo nič tako lepega kot je bilo med nama,kot takrat ko je bilo prepovedano. Še žena mi ga je ponujala pa ga nisem hotela…Bila pa sva zaljubljena, oba…7 ali 8 let je vse skupaj trajalo, kar nisem in nisem mogla ven iz začaranega kroga. Bolelo je…močno. Veliko ljudi je bilo prizadetih, čeprav najprej na to niti nisem gledala vendar bolj ko sem se zapletala bolj očitno je bilo, da je nepošteno do vseh…pa nisem mogla ven- on pa tudi ne. Vmes je bila nosečnost, pa prekinitev nosečnosti…zmerjanje, tudi udarec…in tako velika zaslepljenost, da še danes ne vem ali je bila ljubezen ali samo tako globoka zasvojenost z ne vem čim- njim verjetno.
No ja, kasneje je nekako uspelo mi “uiti”, pretrgati stike, pozabiti na vse skupaj…čeprav včasih sva se še dobila na kavici, pivu in se pogovarjala v neskončnost. Samo pogovarjala! Telesnega stika po prekinitvi ni bilo nikoli več.
Z njim sem ostala v stiku tako, da sva se slišala in dobila cca.2x na leto, tako nekako. Še ob rojstvu sina mi je kupil darilo…razumela sva se. Včasih sem ga prav potrebovala, pogovor, smeh…izkušnje. Vse to! Rada sem ga imela ves čas.
Danes sem stara 32 let, imam sina, 3 leta je star in kar v redu partnerja. Ni mi hudega.
Še pomislim nanj, ne kličem več…tudi on ne. Včasih ga kje vidim, v časopisu. Še vedno dobro izgleda. Nasmehnem se. Ni mi žal za naju, neizmerno žal pa mi je za vse, ki sva jih prizadela! Sram me je…njegovim otrokom ne bi zmogla pogledati v oči. Če bi lahko, pa bi se jim opravičila- njej sem se že na nek način…mislim pa tudi, da ve- če nisem več jaz, je neka druga nedvomno. Tak je! Čeprav vem, da sem mu jaz bila…največ! Takrat ko sva bila skupaj…
To sem morala napisat, ne vem točno zakaj…lepo pa vas prosim- brez obtoževanj in grdih besed.
Nikoli namreč ne veste kaj vas čaka….

Prebrala tvoj prvo post, ker druzga je preveč za brat.
Js sm to storila, ker sm bla samska in mlada. In prvič se je to zgodilo na eni fešti. Kar sm zelo obžalovala. Potenm se je pa stvar zapletla s tem da sva se začela dopisvat in sva se zalubla. Dogajalo se je to 1 leto. Z njim sm doživela najlepše trenutke, in zdj ko pomislim na to, mi ni žal zato kar je blo. Ampak mi je žal za to da sm se zalubla u njega, in to spoznala šele na koncu kok močno sem se. Še dan dan danes po 2 letih pomislim na njega, in ko se srečava nam žarijo oči. Na vsake par mescov se slišmo in si poveva kaj je novega .. vabi me tud vn. Ampak nism na to prpravlena, ker preveč boli, ko veš da si ga z nekom deliš, poleg tega je pa nedougo nazaj postal očka. In sm srečna za njega.. bolj kot on sam. Čeprou ga mam res še danes zelooo rada, raje pustim času čas, .. živim dalje, uživam..ampak vsak večer preden grem spat pomislim na njega. Govorim si da, če sva si res usojena, in če je blo mednama to vse resnično se bova že gdaj najdla in bova lahko skupej, ne glede na letno razliko (9let).

Tebi pa želim, da obrneš nov list. (Ali pa če ga maš res rada vztrajaš da živi stabo).
Zbrati bo treba pogum in prekiniti vse stike in ne mislt nato da dobiš same ostanke. Vsak moški je po svoje poseben. In sem prepričana da se skriva kje tvoj ta pravi. Sam morš dat času čas, ker ne pride vse k nam takoj. Sm prepričana da si pametna ženska, ampk mislim da je čas da to vse prekineš (alpa mu daš ultimat). In tud pol če bo hudo ne se vračat. Ker je še dost samskih moških! In tud me ženske se mormo imet dovolj rade, da vemo kaj hočemo!

Prebrala tvoj prvo post, ker druzga je preveč za brat.

Js sm to storila, ker sm bla samska in mlada. In prvič se je to zgodilo na eni fešti. Kar sm zelo obžalovala. Potenm se je pa stvar zapletla s tem da sva se začela dopisvat in sva se zalubla. Dogajalo se je to 1 leto. Z njim sm doživela najlepše trenutke, in zdj ko pomislim na to, mi ni žal zato kar je blo. Ampak mi je žal za to da sm se zalubla u njega, in to spoznala šele na koncu kok močno sem se. Še dan dan danes po 2 letih pomislim na njega, in ko se srečava nam žarijo oči. Na vsake par mescov se slišmo in si poveva kaj je novega .. vabi me tud vn. Ampak nism na to prpravlena, ker preveč boli, ko veš da si ga z nekom deliš, poleg tega je pa nedougo nazaj postal očka. In sm srečna za njega.. bolj kot on sam. Čeprou ga mam res še danes zelooo rada, raje pustim času čas, .. živim dalje, uživam..ampak vsak večer preden grem spat pomislim na njega. Govorim si da, če sva si res usojena, in če je blo mednama to vse resnično se bova že gdaj najdla in bova lahko skupej, ne glede na letno razliko (9let).

Tebi pa želim, da obrneš nov list. (Ali pa če ga maš res rada vztrajaš da živi stabo).
Zbrati bo treba pogum in prekiniti vse stike in ne mislt nato da dobiš same ostanke. Vsak moški je po svoje poseben. In sem prepričana da se skriva kje tvoj ta pravi. Sam morš dat času čas, ker ne pride vse k nam takoj. Sm prepričana da si pametna ženska, ampk mislim da je čas da to vse prekineš (alpa mu daš ultimat). In tud pol če bo hudo ne se vračat. Ker je še dost samskih moških! In tud me ženske se mormo imet dovolj rade, da vemo kaj hočemo!

Prebrala tvoj prvo post, ker druzga je preveč za brat.

Js sm to storila, ker sm bla samska in mlada. In prvič se je to zgodilo na eni fešti. Kar sm zelo obžalovala. Potenm se je pa stvar zapletla s tem da sva se začela dopisvat in sva se zalubla. Dogajalo se je to 1 leto. Z njim sm doživela najlepše trenutke, in zdj ko pomislim na to, mi ni žal zato kar je blo. Ampak mi je žal za to da sm se zalubla u njega, in to spoznala šele na koncu kok močno sem se. Še dan dan danes po 2 letih pomislim na njega, in ko se srečava nam žarijo oči. Na vsake par mescov se slišmo in si poveva kaj je novega .. vabi me tud vn. Ampak nism na to prpravlena, ker preveč boli, ko veš da si ga z nekom deliš, poleg tega je pa nedougo nazaj postal očka. In sm srečna za njega.. bolj kot on sam. Čeprou ga mam res še danes zelooo rada, raje pustim času čas, .. živim dalje, uživam..ampak vsak večer preden grem spat pomislim na njega. Govorim si da, če sva si res usojena, in če je blo mednama to vse resnično se bova že gdaj najdla in bova lahko skupej, ne glede na letno razliko (9let).
Tebi pa želim, da obrneš nov list. (Ali pa če ga maš res rada vztrajaš da živi stabo).
Zbrati bo treba pogum in prekiniti vse stike in ne mislt nato da dobiš same ostanke. Vsak moški je po svoje poseben. In sem prepričana da se skriva kje tvoj ta pravi. Sam morš dat času čas, ker ne pride vse k nam takoj. Sm prepričana da si pametna ženska, ampk mislim da je čas da to vse prekineš (alpa mu daš ultimat). In tud pol če bo hudo ne se vračat. Ker je še dost samskih moških! In tud me ženske se mormo imet dovolj rade, da vemo kaj hočemo!

Prebrala tvoj prvo post, ker druzga je preveč za brat.

Js sm to storila, ker sm bla samska in mlada. In prvič se je to zgodilo na eni fešti. Kar sm zelo obžalovala. Potenm se je pa stvar zapletla s tem da sva se začela dopisvat in sva se zalubla. Dogajalo se je to 1 leto. Z njim sm doživela najlepše trenutke, in zdj ko pomislim na to, mi ni žal zato kar je blo. Ampak mi je žal za to da sm se zalubla u njega, in to spoznala šele na koncu kok močno sem se. Še dan dan danes po 2 letih pomislim na njega, in ko se srečava nam žarijo oči. Na vsake par mescov se slišmo in si poveva kaj je novega .. vabi me tud vn. Ampak nism na to prpravlena, ker preveč boli, ko veš da si ga z nekom deliš, poleg tega je pa nedougo nazaj postal očka. In sm srečna za njega.. bolj kot on sam. Čeprou ga mam res še danes zelooo rada, raje pustim času čas, .. živim dalje, uživam..ampak vsak večer preden grem spat pomislim na njega. Govorim si da, če sva si res usojena, in če je blo mednama to vse resnično se bova že gdaj najdla in bova lahko skupej, ne glede na letno razliko (9let).

Tebi pa želim, da obrneš nov list. (Ali pa če ga maš res rada vztrajaš da živi stabo).
Zbrati bo treba pogum in prekiniti vse stike in ne mislt nato da dobiš same ostanke. Vsak moški je po svoje poseben. In sem prepričana da se skriva kje tvoj ta pravi. Sam morš mal počakat ker ne pride vse k nam takoj. Sm prepričana da si pametna ženska, ampk mislim da je čas da to vse prekineš (alpa mu daš ultimat). In tud pol če bo hudo ne se vračat. Ker je še dost samskih moških! In tud me ženske se mormo imet dovolj rade, da vemo kaj hočemo!