Zakaj ste se zapletle z vezanimi moškimi?
Spoznala sem ga službeno in sva se zelo ujela. Ker sem bila zmeraj tako “pametna”, da se meni ne more zgoditi, da se zapletem s poročenim, ga seveda o tem nisem povprašala. Šla z njim parkrat ven, ko mi je povedal, da ima ženo in otroka. Zraven pa še vso klasiko, kako ga žena ne razume. Zato ženske, ki ljubice tako obsojate, nikoli ne rečite nikoli. Jaz sem bila vase trdno prepričana, ampak ko sem zvedela, je od zaljubljenosti vsa pamet izginila. In sem mu vse verjela. Pa nisem bila tako mlada, skoraj 30. K sreči se je “pamet” po nekaj mesecih vrnila. In ko danes berem kakšne izpovedi kakšne ljubice, si pač mislim svoje. Jaz sem takrat resnično verjela, da se je z menoj našel, da sva sorodni duši, da sem njegova življenska ljubezen in podobno. Aja, pa ni izgledal, kot kak osvajalec. S takšnimi sem imela ves čas opravka (kar dobro zgledam – pa to ni hvaljenje, ampak v razumevanje) in seveda nisem hotela imeti z njimi nič. No, sedaj imam moža, ki ni ravno sorodna duša, je pa moj z vsemi napakami. Sicer pa, ko z nekom živiš, se mi zdi, da je konec s sorodnostjo duš.
Dejstvo je, da se malokateri odloči za ločitev; razlogi so različni, vsekakor finance in udobno življenje nista zanemarljiva. Večinoma žene tudi niso tako grozne, ko znajo moški naplesti. Konec koncev potem ne bi bili poročeni že x let in ko pride ljubica odrešiteljica to spoznali. Ampak, saj pravim, zarečenega kruha se največ poje, in naenkrat si preveč sit…
Človek vedno ravna v skadu z doživljanjem svojega sveta in spoznanj o življenju. Zato je nemogoče dati drugemu nasvet, kako naj ravna – če pa je že ravnal v skladu s svojim dojemanjem. To, da ti takšno ravnanje le ni prineslo zadovoljstva, je že korak naprej. Bljižnice do sreče ni. Učimo se na svojih napakah, ki jih prepoznamo po rezultatih našega dela in odločitev.
Tvoja prispodoba s čevlji je enaka z vrabcem v roki in golobom na strehi. Ko držiš v roki vrabca te golob ne zanima več in zato odleti dalje. Za vse, kar v življenju dosežemo, je potreben čas in prava naravnanost. Najprej je treba biti zadovoljen s tem, kar imamo, potem pride tudi tisto, kar si še poleg tega želimo. Nič hudega, če ni takoj pravega moškega na dosegu roke, med tem se lahko neobremenjeno ukvarjaš mnogimi stvarmi. Moški nikoli ne sme biti sredstvo za doseganje sreče in zapolnitev praznine. Ker pa obstajajo tudi taki moški, je normalno, da si naletela na poročenega. Zelo kmalu se pokaže, da sta se našla dva, ki rabita nasprotni spol za tolažbo; oddan moški ima doma ženo, pa vendar čuti praznino, ki jo hoče zapolniti še z eno žensko. Torej, še en tak človek, ki misli, da ga bo oseba nasprotnega spola osrečila in potolažila.
Dokler boš čutila tako, da moškega rabiš, boš tudi vedno srečala moškega, ki rabi (še eno)žensko.
Sliši se obrabljeno, a je vendarle res. Obnovi stara ali poišči nova prijateljstva z raznimi ljudmi, omisli si kakšen hobi, priključi se skupini, ki počne kaj takega, kar počneš rada sama in uživaj življenje. Postani samostojna ženska in prenehaj razmišljati, kako rabiš moškega. Ko boš imela dovolj dobro mnenje o sami sebi, te poročeni moški ne bodo več zanimali, niti ne ti njih.
Kar se zaljubljanja tiče, je resnica takšna, da se zaljubimo takrat, ko si tega želimo, ne glede na to, koga srečamo. Zaljubljenost je daleč od ljubezni, saj takrat nismo zmožni trezne presoje. Zato se izogibaj zaljubljanju v moške, o katerih ne veš niti tega, ali so prosti. Najprej se je treba vsaj deloma spoznati, da sploh lahko ugotoviš, ali je ta moški primeren kandidat za kaj več.
Po ločitvi (ali po dolgih letih samskosti) je ženska v zelo ranljivem stanju – zelo pogreša bližino, objeme, poljube, seks – zato pa smo pripravljene pristati tudi na zvezo s poročenim. Ni se treba obsojati, ampak delati na sebi, da naslednjič zmoremo reči ne.
No, jaz sem imela srečo, po ločitvi me nikoli ni resno osvajal kakšen poročen moški. Tiste pa, ki so poskusili, tako mimogrede, za vsak slučaj (no, moški to delajo), sem pa tako debelo pogledala, da jim je bilo kmalu jasno, da ne bo nič. Imam srečo, da je nekaj v meni, da sploh ne pomislim na zvezo s poročenim – namreč moškega si želim celega zase, neznosna mi je misel, da ga delim z neko drugo žensko, rajši nimam nič in to me varuje pred takimi slabimi zvezami.
Poskušala pa sem neobvezuječ seks s samskimi, tako za eno noč, pa sem tudi pri tem ugotovila, da kakšnega hudega zadovoljstva ne čutim, še več, z ljudmi, ki jih slabo poznaš, je veliko možnosti za kakšno neprijetno izkušnjo (no, tudi jaz sem jo doživela). Takrat sem sklenila pri sebi, da bom živela v celibatu toliko časa, dokler ne spoznam nekoga, ki ga imam lahko rada in mu lahko zaupam in me spoštuje. Po dveh letih sem dočakala tudi to in zdaj sem v normalnem odnosu. Se je splačalo. Je bila pa huda odločitev in ni bilo enostavno se jo držati.
Ne, mi ni bilo sumljivo, ker sem ga dobila kadarkoli oz. nisem oseba, ki bi klicarila za brezveze, torej sem ga bolj malokrat. V družbi me nikoli ni skrival, predstavil me je celo svoji družini. Kako naj bi posumila, čeprav sem takrat bila mlada in naivna? Dobivala sva se skoraj 1 leto, vmes je žena rodila.
Izvedela sem, ko me je njegova žena pričakala pred vrati in me zlasala. Ko sem jo uspela toliko obvladat, da mi je sploh povedala, za kaj gre, sva se usedli, pomenili in odšli. Obe.
mislim, da moramo biti pošteni. Redki so, kis e NAMERNO zapletejo s poročenimi. Pa ni važno, je to poročena ženska ali poročeni moški.
Čustva, kemija, naklonjenost, bližina se preprosto pač – zgodi.
Problem nastane potem, ko sta obe strnai že čustveno vpleteni. Ko se pričneta zavedati, na kakšno nevarno pot sta se oba vpletena podala.
Poznam tipičen par, on poročen, ona sveže ločena. Oba imata odrsle otroke. On ima ženo, ki ji je mar za vse, le zanj ne, ona nežna,m ranjena, željna nežnosti.
Našla sta se, srečujeta se, imata se lepo, čeprav ona ve, da se o0n ne bo ločil. Nihče ni prizadet, drug od drugega dobita to , kar potrebujeta…..
Seveda pa je njuna zgodba bistveno drugačna od zgodb, ko skačejo čez plot mladi zakonci, tisti, ki imajo še mladoletne otroke. Tam pa so taki skoki res smrtnonosni in prizadenejo tiste, ki so najmanj krivi….
🙁
sobotka2011
Človek je tudi razumno bitje, se pravi da sprejema odločitve. Pri živalih tega ni, zato tudi narava ni moralna ali nemoralna, je pravzaprav amoralna. Iz svobode oz. povzdignjenosti nad naravo izhaja potem tudi osebna odgovornost.
Se strinjam, posledica “čustvenega zanemarjanja” je lahko varanje.
Živjo, vsem skupaj,
zanimivo branje…
No, jaz sem tudi bivša ljubica…da boste razumeli, kako sem jaz doživela svojo izkušnjo.
Po moje smo tudi tukaj ljubice razdeljene na dve skupine – ene, ki jim je to v zabavo in uživajo v samih dejanjih, da “zavrtijo” moškega, se imajo v središču pozornosti in so verjetno še ponosne na to, kako deci (po vsej verjetnosti vezani) padajo na njih in jih potem vrti okoli prsta in si filajo svoj ego, čustveno se po moje ne navežejo kaj preveč (bolj samo seksualno), potlej jih pa čez čas vsa ta pripetija zdolgočasi in imajo že drugega v paci in gredo skozi začetke (ki so najbolj sladki) zopet z novim…..težava se pojavi, če se moški preveč čustveno naveže na takšno ljubico in je potem razočaran nad vsem skupaj itd….SUPER pa je, če sta oba vpletena takšna, ker doživita takšno aferico in se čutita izpolnjena…
Na drugi strani so pa take ljubice, ki se v svoje moške ZALJUBIJO in ga ljubijo, čakajo, trpijo, (no, na začetku še ne trpijo, ker začetki so pač sladki in omogočajo, da ti tvoj moški lepo počasi zleze pod kožo in se kar naenkrat zaveš, da si ZATRESKANA!), ker mora vezani moški dati ženski malo več čustvene pozornosti, ženskam pa to paše, seveda, saj smo čustvena bitja. Problem nastane, ker gre tudi ta proces razmerja skozi faze…in ko se te faze sčasoma ne zdijo več obema zaodvoljive (npr. ljubica ima dovolj čakanja na klic ljubega in da se vidita samo takrat, ko to “dopuščajo” družinske in poslovne obveznosti, ljubici se zdi, da je zadeva že zrela za resno zvezo in da mora ljubi pri sebi razčistiti, s katero bo nadaljeval svoje razmerje – na dveh stolih pač to ni več možno (čeprav se mi zdi, da bi moški lahko takšno razmerje vlekel tudi 20 let, ker mu pač paše) in mislim, da je nekako magična meja maksimalno od 1-2 let, da so ženske-ljubice pripravljene “čakati” na svojega dragega, ali bo pač on potegnil črto glede razemrja, v kolikor tega ni, jo potegne ona. Zopet problem: V kolikor jo je imel on samo za seksualne namene, ne bo zapustil družine in bo živel naprej, kot da nič ni bilo, v tem primeru je ljubica zelo prizadeta in jezna, razočarana -ampak zelo bogata za eno resno izkušnjo, v kolikor pa tudi on spozna, da jo ljubi, bo pač končal prejšnje razmerje in začel s to ljubico resno zvezo (v tem primeru je sicer razočarana njegova žena in prejšnja družina, ampak bolje tako, kot pa živeti v neljubečem zakonu).
No, midva sva izbrala to zadnjo varianto in sva skupaj deset let, v resni zvezi (sicer nisva poročena), imava dva otroka in še vedno čutiva (no, vsaj jaz), medsebojno veliko privlačnost, sva prijatelja in tudi sex je zelo zadovoljiv za oba, ne pustiva, da vse skupaj postane preveč rutinirano in še vedno poflirtava skupaj drug z drugim in to se mi zdi zelo lepo (pa še nikogar ne prizadaneva s tem). In dokler bo trajalo, pač bo…
sorry, sem se razpisala…pridni bodite….
!3 let z vezanim,poročen?Žena od njega to ve in otroci?Joj,koliko opojne substance ti je dal popit,da še vztrajaš z njim,čeprav veš,da nimaš kaj več pričakovati,kot ti nudi.
Vse priložnosti samskih so šle mimo,ker stojiš na napačnem mestu.Napačno ene razmišljate,da ste preslabe za samske.
Ljubica biti je nekaj kar družba na splošno ne sprejema in nikar ne govorite,da niste nič krive!Pa še kako!
Rajši bi živela v popolnem celibatu,kot se dajala dol,kot ena reva,ki boljšega ne najde!Če imaš v glavi 100% razdelano,da poročeni ali kako drugače vezani ne pridejo v poštev,boš že s pogledom odgnala tistega,ki bi kaj hotel od tebe.Tako pa….pomilovanja vredno!
Ker sem se zaljubila. Bila sem relativno mlada..23 let.
Zdaj se jih izogibam v velikem loku. Ampak…zarečenega kruha se največ poje…a ne @kuku***
Ne bo se ločil, to ni opcija, majhni otroci….on vidi najino zvezo v prihodnosti tako, kot je sedaj ( z njegovega zornega kota je to seveda idealno), če sem depresivna, mi pravi, naj ne razmišljam o prihodnosti, ker je vse mogoče in nihče ne ve, kaj bo jutri. Ali je možno, da po določenem času taka zveza enostavno izzveni in nekako brez bolečin odideš?
čist v pm
Jah, tu pa te lovi na cenene vložke upanja, češ, saj se lahko zgodi karkoli, sanje, da se loči in bo samo s tabo.
To seveda ni pošteno od njega, da govori nekaj, česar ne misli nikoli uresničiti, ampak ve pa, da so ti v tolažbo pravljice.
On bi se moral odločiti med ženo ali tabo. Če bi te imel dovolj rad, bi seveda bil s tabo, saj s tem ne zanemari očetovske vloge, če se loči kot partner.
Ampak potem se pojavi drugi problem, če resnično zapusti svojo ženo in ti stopiš na njeno mesto, mu lahko zaupaš, da ti bo zvest?