zanimivo, da se takšni posti tu enostavno ignorirajo :-)))))

To bo pa težko. Sama zapadaš sedaj v depresijo zaradi tega, kar si že vedela, da se ne bo zgodilo. Ali je bil vzrok tvoje ločitve le zaljubljenost v njega ali je bilo še kaj drugega, ki je bil pravzaprav bistveni vzrok ?.Otroci niso vzrok, da se on loči, enostavno mu je dobro doma, pa še tebe ima za zraven. Tukaj ni zaupanja in spoštovanja, če nisi človek z trdo kožo, takšnega načina živčjenja ne sprejemaš. Spomni se na Moniko, ki je bila 10 let ljubica poročenemu, pa se ni ločil, nazadnje je pa ostal brez žene in Monike. Tudi sama poznam gopspo, ki se je ločila pred več kot 10 leti, pa je še vednjo ljubica. Ali se vidiš v tej vlogi še leta in leta ?

čist v pm
preveč si žalostna in preveč tlačiš jezo. Ti si se ločila, ker nisi zdržala na dveh stolih, tale tvoj kaliber je pa iz drugega testa. Precenjuješ ga. Poskusi malo gledat na to s humorjem, daj jezo iz sebe, pa ga začni malo zafrkavat. Naj se on trese ne ti.

Bistven vzrok ločitve je bil v tem, da sva bila z možem dva različna svetova z različnimi interesi, vrednotami, psihično me je nadvladal in tudi maltretiral (skozi leta tega niti opazila nisem več), počasi me je odvračal od prijateljic in me nekako podredil svojim interesom. Trudila sem se, poskušala sem imeti enak pogled na svet kot on, pa vendar je v zakonu moj jaz počasi otopeval in umiral, praznino sem na grozo vseh naokrog utapljala tudi v alkoholu. Postajalo mi je vseeno. Potem je prišel on, mi dal vedeti, da so moški lahko tudi drugačni, da sem tudi jaz v svojem bistvu drugačna od tega, kar sem postajala in prav on je tako silovito pretresel moj svet, da sem v opoju zaljubljenosti zmogla vse težke korake, povezane z ločitvijo.
Armanda, dober nasvet, tole s humorjem, humor naravnost obožujem. Samo verjemi mi, da v taki čustveni razburkanosti težko z distance in s kančkom humorja opazujem nastalo zmešnjavo.

Ne vem kaj se delaš žrtev,to je prvo, saj si vedela v kaj se spušaš…
Drugo pa, če bi se želel ločiti bi se kljub otrokom, saj bi še vedno izpolnjeval svojo očetovsko vlogo, kljub temu, da ne bi bila z ženo več skupaj.. veliko je ločenih, pa so vseeno dobri starši- še boljši, ker so bolj srečni, ko so narazen in ni več kreganja itd…. loču se ne bo, ti boš dolga leta še trpela, ti garantiram…. kako se odljubit pa ni formule.

Vse povedano: zato, ker se cenite.

Takole je bilo.Pred mnogimi leti sem spoznala fejst dečka.Super me je privlačil ,ujela sva se ,imela podobna razmišljanja .Nakar po mesecu dni od njega zvem ,da ima partnerko in celo majhnega otroka z njo.Seveda zvedela slučajno.Me je neslo stran zelo hitro.Ja ,je bilo malo srčne bolečine ampak sem se zavestno odločila,da pa se jaz v tako vezo ne bom spuščala !
Torej odločitev je razumska.
On pa še vedno okoli preganja ženske !

Moja sodelavka preprosto zato, ker se je tega pač spomnila, njemu pa je bilo vseeno za ženo in otroke ter je pač hotel potešitev. Peljal jo je v avto in čez pol urce, kot da se ni nič zgodilo. Mnoga mlada dekleta danes seks jemljejo kot rekreacijo in ne razmišljajo o posledicah. Moralni zadržki so zanje višja matematika. Drug zelo pogost primer po mojem pa so poročeni moški, ki v službi osvajajo mlada dekleta, se slinijo, ko prihajajo odkrito oblečena, puncam se zdi fajn, da se vesijo po vratih, govorijo si, da to še nič ne pomeni, mogoče to potrebujejo tudi kot potrditev v svetu, kjer vlada boj za ultimativno lepoto. Če gre po možnosti še za nadrejenega, seveda rade izkoristijo priložnost. Pri nas v službi so pripadnice te skupine punce, stare okrog 30 let, nezadovoljne s svojimi nezrelimi fanti, ki si ne želijo otrok in skupnega življenja, živijo pri starših, sanjajo v nekem svojem svetu in so ponavadi razvajene šmrklje. V obeh primerih gre sicer za dokaj izobražena dekleta, ki pa dejansko še niso izkusile realnega sveta. Zdi se mi tudi, da jih je začelo “metati” prav zdaj, pri teh letih, kot da niso preživele pubertete.

Zakaj? Zato, ker sem se zaljubila na prvi pogled in ob prvem srečanju. V tistem času bi lahko dobila veliko boljših, pa tudi slabših, ampak “bil je on”. Ko mi je povedal, da je poročen je bilo že prepozno, saj sem bila prepričana, da ljubezen vse premaga. V času, ki sva ga preživela skupaj, je vedno bolj pogosto govoril o svojih otrocih in posredno tudi o ženi (sam se tega ni niti zavedal).
Zato sem odšla vstran… in nikoli mi ni bilo žal niti za trenutek, ki sva ga preživela skupaj, niti za to, da sem mu dala prosto pot.

Po več letih sva se lani zopet slišala in videla. Je skupaj s svojo družinico, kot mi je rekel je zadovoljen, ni pa srečen. Tudi jaz sem danes zadovoljna s svojim življenjem …..

Zakaj sem to storila?
Zato, ker me je osvajal skoraj eno leto. V tistem trenutku ni bilo nobene druge pametne ponudbe, preizkušala sem sebe in njega do kje si upa/va. Dokaj neizkušena nisem mogla verjet, da je poročen moški res sposoben prevarati. In ja-točno sem vedela v kaj se spuščam, da ima ženo, otroke… Od začetka je bila to igra mačke in miši, igra z ognjem. Kasneje mi je priznal, da niti sam sebi ni mogel verjeti, da sem pristala. Nisem pa bila prva ljubica. In vrjetno tudi ne zadnja.
Vmes, ko sem se zavedla v kaj se spuščam, da postaja resno, da se čedalje bolj vpletajo čustva-tako moja kot njegova, sem hotela prekinit. Videla sem, da družine ne namerava zapustit, meni je vlival lažna upanja-kaj pa če nekoč…V trenutku nesoglasja in tišine sem zbrala moči in končala.

Nočem obsojat ampak odgovor zakaj je ravno v temle pisanju – od odnosov in sanjarjenja in zaljubljanja odvisna ženka. Sijajen uplen uza avanturic željega filača ega 🙂 In to je tudi eden od razlogov zakaj se jih toliko zaplete z vezanimi.

Ženske, ki ne vedo kaj je to ljubezen živijo od sanjarjenj in zaljubljanja! Ker enostavno nimajo pojma kaj je to realna ljubezen. Tko kot pijančki lađžje živijo v omami alkohola. Isto sranje samo drugo pakovanje!

Realni ljudje (beri okolica iz zgornjega posta), ki to bebavo lucidnost vidimo (saj tudi okokica ponavadi hoče pijačka spravit na zdravljenje, mar ne, razne drugih pijačkov, ki ga podpirajo, a ne?) pa seveda govorimo v prazno in pol se nam pač očita obsojanje. Ampak zgorni zapis je res krasna ilustracija ženske neumnosti in zboljenosti, tako krasna,d a bolj jasna ne bi mogla bit.

Trdo delo na sebi, abstinenca in zdravljenje od takšnih odvisnosti pa pripeljejo k spoštovanju same sebe in resnični ljubezni – zanesljivo! Trdo delo pa ni nekaj kar bi dišalo zasvojencem, niti slučajno…[/quote]

Odličen odgovor. Ljubice so samo tiste ženske +, ki se premalo cenijo, ker so pripravljene pobirati drobtinice, ki jim jih meče ON, kadar je pri volji.
Seveda reve trpijo, ko morajo preživljati vse vikende, dopuste, praznike… same, ker on je pač s svojo ženo.
Zakaj se ena ženska zaljubi v poročenega moškega? Zato ker se nima dovolj rada!!!
Samozavestna ženska, ki ve kaj je, se nikoli ne spusti v razmerje s poročenim moški, razen v primeru, če ima kakšno upanje, da si ga pridobi zase in to v roku leta dni. Če ji ne uspe, gre dalje.
Več letna razmerja s poročenimi pa ohranjajo zakompleksana bitja, ki nimajo ne volje in ne moči, da bi si priznale, da so odvisnice od odnosov.

Vidim, da se vas veliko ne more zadržat in vseeno piše v temo nekaj, kar ni rdeča nit teme :).

hahheh, to kar si napisala seveda drži, ampak to je bilo že 100x napisano, tako, da je že zlajnano. Vse je res kar pišeš. Ampak ni pa nikjer nobenega nasveta. Ok, si priznaš vse to kar si napisala. Ampak kaj to pomaga? Prav nič. 100x napisano, amapk 100x brez učinkovitih nasvetov.
Če imaš na izbiro biti 10 let popolnoma brez moškega ali pa imeti nekega ljubimca, ki je vsaj kdaj pa kdaj s tabo. S pač izbereš drugo varianto. In odkrito povedano, da životarit leta in leta popolnoma brez moškega je veliko slabše kot imeti ljubimca. Oboje sprobala tako, da vem. Dve slabi varianti, ampak ena je vseeno boljša.

Fenix, enata, tudi pri meni je bilo podobno. Samo, da sem se jaz več let upirala 🙂
4nny, pri nas je polno visokoizobraženih samskih žensk, ampak nimajo nobenih ljubimcev, vse hlepijo po resni vezi, nobena se ne oblači divje, niso žurerke. Po drugi strani pa je bilo v SŠ na kupe punc, ki so počele ravno to, kar pišeš: šle so z vsakim.

matjazko, kar se mene tiče, niti ne bi želela, da je ta moški, ki sem ga ljubila, zapustil ženo in šel v resno razmerje z mano. Zakaj ne? Točno to kar si ti napisal: ne bi mu zaupala. Če je varal ženo…

No se nisem, močna punca. Jaz bi tudi rada imela toliko moči.

mi je pa zanimivo tu gor to, da se nobena ni javila, da bi napisala, da je imela razmerje s poročenim zaradi materialnih koristi. Ali pa preprosto zaradi avanture.

Če jim gre zgolj za seksualno avanturo, sploh ne, saj ničesar ne pričakujejo od ljubimca razen spolne zadovoljenosti. V tem primeru ne pride do globlje čustvene navezanosti, tako da ne mroemo govoriti o “pobiranju drobtinic”.

Punca ne plozaj! Jaz sem iz leta v leto prepričana, da v slabi vezi (kljub obilici ne tako slabega sexa z lastnim ekskluzivnim možem) nočem bit več, polovičarske variante in avanturice za filanje ega me pa ne privlačijo več, saj sem se postopoma začela ceniti. Tko da, bit kvalitetno sam je zame osebno mnogo boljše kot bit ljubica torej v polovični vezi. Pa nisem pristašica skupnega življenja, sploh ne, ampak določena eskluziva pri intimi in to, da sem prva ne njegovem spisku prioritet sta mi pa zelo pomembni. Definitivno nočem bit vsak vikend, praznike in počitnice sama, saj ravno takrat rabim družbo!

Se pa strijam, da ni ravno težko prebrodit hrepenenja po nežnosti in podobno, ampak če delaš na sebi in razmišljaš o svojih resničnih potrebah sčasoma ni več težko. Če pa se vdajaš polovičarstvu in iščeš izgovore za to potem se pač ne premakneš nikamor…izbira pa je itak tvoja :))) In kolk simptomatično, seveda si jih celo tukaj našla kar nekaj, ki ti pritrjujejo, vseh ostalih pa itak nočeš slišat :)) Ti kr “uživaj” dalje :)))))))))

Edini odgovor – pomanjkanje samozavesti in samospoštovanja. sama sem potrebovala kar nekaj let, da sem se izkopala iz začaranega kroga v katerem so me vedno obeltavali zasedeni moški. In vedno znova obsojala življenje, ki mi ni dalo nekoga normalnega ampak nekoga , ki je rabil ventil. Ventil za sex, za pogovor, za nežnost ipd. Če bi se v tistem obdobju cenila bi bač oddajala drugačne signale in vibracije. tako pa je bila stvar izključno v meni in mojem pomanjkanju samozavesti ter spoštovanja.

Poleg tega tista “neustavliva” privlačnost – iskrice nimajo kaj dosti veze z ljubeznijo. Pač v življenje pritegnemo točno to kar si želimo. Pa ne si lagat, da pridejo sami, namreč partnerja si izbereš sam in če je vezan pa veš je to pač odločitev da rečeš da ali ne.

Drugače pa bila v stiku z kar nekaj veznanimi, ne vedno sexualno, večkrat prijateljsko in vsi imajo nekaj skupnega. Nimajo “moči po domače povedano jajc” biti iskreni do sebe. Kaj šle do drugih. Na koncu se moraš vprašati ali želiš biti sploh z nekom , ki ti laže pa ne samo tebi ampak vsem. Jaz moram reči, da kot mlada frklja niti nisem razmišljala o tem na tak način. Pač vsak drugi je bil bogi, ga žena ne mara, ne sprejema , ne sexa ipd.. vse te neumnosti. Brezbrižno sem se sprehajala skozi življenje z pomanjkanjem samozavesti in totalno sebičnostjo do drugih “žena, punc” . Sej sebičnost, nesamozavest, nespoštovanje vse to paše v en kup, ki ti pripelje do tega da ne sprejemaš odgovornosti za svoje življenje. Na koncu ljubica ostane sama za praznike preživlja dopuste sama, v hrepenenju po nekomu. Čaka na telefonski klic. Skrivanje, laganje, bežanje …. je to vredno človeka. Takrat sem mislila, da sem na pol rešiteljica teh bogih moških, sedaj pa vem, da so le slabiči, ki lažejo vsem naokoli. In nikoli se nisem vprašala kako se počuti ona druga.

No življenje ne bi bilo življenje , če me ne bi postavilo na drugo stran – tudi na stran ko sem bila sama prevarana in ja sedaj šele razumem kak velik egoist sem bila in da življenje vsakemu prinese možnost za učenje , vprašanje le če jo sprejme. Tako da vsem , ki se tolažite da vas ima ljubček rad, da to rabite , da vas ceni in spoštuje, da se same cenite in spoštujete in fanje , ki ste ljubčki se vprašajte isto.

Vam dam odgovor laže vam in vsem naokoli, če bi vas nekdo cenil predvsem pa če bi se sami se v tako situacijo sploh ne bi spustili, klub ne vem kakim iskricam in neustavljivi privlačnosti.

jaz sem svoje pokasirala, se marsikaj naučila o sebi, drugih, nama in vam svetujem da predno se znajdete na drugi strani pomislite na druge – jaz nisem… na žalost in se kesam za vse bolečine ki sem jih zadala zaradi svoje šibkosti.

NOčeš razumeti:
meni je povsem jasno, da imam nizko samospoštavanje in mi zato posti v to smer nič ne koristijo. Jaz rabim nasvete kako to spremeniti.
V svojih 35 letih življenja sem imela samo eno zvezo, vem, da je bila slaba. Vem, da mi ni dala kar bi si želela. Ampak, kaj pa naj bi drugega? Bila pri 35ih še vedno devica?
Če ni bilo kruha, če ne dobim kruha, sem vzela drobtinice. Veliko knjig na temo delanja na sebi sem prebrala, hodila na predavanja, k psihologu. In kaj mi je pomagalo? Prav nič. In potem so drobtinice boljše kot lakota.
Dvomim, da bi pisala tako kot pišeš, če bi leta in leta bila brez objemov, brez poljubov, brez seksa. Jaz sem bila zelo dolgo brez, potem sem si pa rekla, bolje drobtinice kot nič.
Jaz se zavedam, da imam težave, ampak če mi pišete vse to kar že vem, mi prav nič ne pomaga. Ni pa nobenega nasveta, izkušenj. Daj pameten nasvet. Napisatti delaj na sebi je enostavno. In kaj to pomeni? Delati na sebi? Ko že več let od SŠ naprej delam le na tem, da bi stvari izboljšala? Dolečene stvari so se izboljšale, ampak to mi ni prinselo fanta. In oprosti, ampak kot vsaka druga ženska imam tudi jaz potrebe po spolnosti, objemih, poljubih.

draga moja, res ne vem katera noče razumet :)))

Ravno to ti pravim, (morda sem v življenju kar se “razmerij” tiče mnogo “uspešnejša” od tebe zaradi boljšega štarta ali pa zaradi večje odprtosti za “razumevanje”), bila sem mnogo let v slabem razmerju, brez čustev, brez pravega odnosa, sex pa je bil, pa nežnosti (sedaj vem, da lažne in nepristne) kao tudi ampak!!!!! to ni to. Ko se je zakon končal sem se lotila sebe in nisem takoj iskala nove “duše dvojčice” in nežnosti in …. Sem veliko eksperimentirala v zadnjih 5h letih in po temeljitem delu na sebi prišla do zgornjih ugotovitev. Rajši brez sexa kot pa v zlaganem, kvazi nežnem odnosu. Kapiši?????? Se mnnogo boljše počutim in kot sem rekla se imam sedaj preveč rada, da bi pristala na polovičarstvo ali slab odnos. Hočem pravi odnos, drugače mi je sami lepše – me ima vsaj nekdo res rad – sama sebe :))) (tud brez kruha se krasno živi veš, pol lahko ješ tudi potico vsak dan :)))))

Glede tvojega dela na tebi pa..morda nimaš pravih terapevtov, morda še nisi prišla do dna otroštvu (saj jaz tudi še nisem čisto – ker tam do sedaj nisem našla veliko kar bi vplivalo na mojo izbiro neustreznega popolnoma zlaganega partnerja),…kot pa vidim iz tvojega pisanja si pa polna obramb in izgovorov .- manjka ti odprtosti do tega, da je drugače možno. Ko boš to dojela boš stopila naprej (kdaj bo to in kako se bo to zgodilo ti težko napišem, ker je odvisno predvsem od tebe) boš razmišljala popolnoma drugače (sej tudi shujšat npr ni lahko in tud tisti, ki jim uspe pogosto spet zapadejo v debelost, le redki pa uspejo pošlihtat v glavi in rezultat je dolgoročen…). Je pa res, da mnogi terapevti zlo “silijo” ljudi v razmerja, saj je dejstvo, da se ljudje v razmerjih “zdravimo”, saj kmalu po metuljčkih pridejo na plano vse naše podzavestne lastnosti in reakcije na partnerja (ki je praviloma traumatično izbran) – in pol je terapevtom lažje delat, saj si ne želijo, da bi se njihov klient navezal nanje (pa jasno se ne želijo zaplest globje čustveno, ker normalno to je njihov job) ter preigravat teh vlog zato ostanejo “nepristranski opazovalci” in pustijo, da se “učiš” na lastnih napakah.

Predvsem ti manjka zavedanja, da noben drug ne bo naredil tvoje sreče (sreča ni v vezi, če ti to do sedaj ni jasno – partnerstvo je lahko ekonomska varnost, starševstvo, skupno preživljanje časa, hobiji, ..tudi sex pride zraven, skratka fajn dopolnilo k sreči, če ti rata bit s pravim, drugače pa je mizerija in pravo nasprotje sreče) temveč se lahko osrečiš le sama. V življenju je tolk topline, nežnosti, osebnega zadovoljstva moč najti v stvareh, ki s sexom nimajo nobene zveze (pa ne mislit, da ne sexam rada :))) ampak kot sem že rekla, ni to bistvo okoli katerega bi se mi vrtelo življenje in bi to zadovoljevalo moj lovaški pristop k iskanju partnerja, ki naj bi me osrečil…ker to je vedno psihološko ozadje sexualnega razmerja) temveč le ti SAMA.

Pa še nakaj – zaradi tebi ljubih odzivov, ki jih bereš zgoraj od žensk, ki jih je “spodneslo”, ti lahko napišem še to: ljudje, ki se blazno radi zaljubljajo pogosto niso sposobni prave ljubezni (u bistvu tiste po kateri pa naravno hrepenimo vsa človeška bitja), zato tudi uživajo v nadomestkih, odvisnostih in izgovorih… Pa te ne obsojam, saj mi je jasno, da gremo v življenju skozi različna obdobja rasti, enim rata odrasti, drugim nikoli. Samo dejstvo je, ne glede kako se prej omenjeni prepričujejo kolk fajn jim je u lajfu, da neodraščenost povzroča podzavestno veliko nezadovoljstvo. In ker si pisala sem, čutim, da si želiš nekaj spremeniti in doseči notranje zadovoljstvo, zato ti sploh odgovarjam.

Ker odhajam na daljši dopust žal nekaj časa ne bom več replicirala, pa najbrž tudi nima smisla. Upam, da boš našla svoje notranje zadovoljstvo in srečo. Pot do tja ni lahka in včasih zahteva tudi odpovedovanje

PS: Trenutno sem na pragu neke nove zgodbe, vendar kot sem zapisala sem popucala kaj naj bi mi to pomenilo…prav vseeno pa mi je četudi ostanem do konca življenja samska in če nikoli več ne sexam, ker sem našla toliko drugih večjih zadovoljstev. Mogoče je keč ravno v mojem razmišljanju, da mi je vseeno tud če umrem devica :)))))

Vidim, da me nočeš razumet :). Glej jaz bi bila pri 35ih še nedolžna, če ne bi imela enega razmerja z oddanim. En je bil, ne več. In če si 10 let brez seksa, brez kakrkšnegakoli razmerja, potem verjetno vem kako je biti v takem stanju. Dosti slabše kot slabo razmerje (tu seveda ne mislim razmerja, kjer je nasilje, alkohol, ampak razmerje, kjer sicer je prijaznost, nežnost, ni pa ljubezni). Oboje sem izkusila in slabo razmerje je bilo 100x bolje kot tisto 10 letno obodobje. Terpavti pa niti pod razno ne silijo v kaka razmerja, vsaj jaz nisem imela takih izkušenj.
Nisem ponosna na tisto razmerje, ampak vseeno mi pa ni žal, da sem ga imela. Vsaj nekaj nežnosti sem okusila. Drugače pa bi bila pri svojih letih še vedno ženska, ki ne bi razumela šal o seksu, ne bi vedela o čem se sodelavke menijo, zardevala bi ob omembah seksa.

Ljubice so v osnovi zelo dobre dušice saj lahko le take uloviš in vlečeš za nos.
Tiste, ki pa poročene moške lovijo pa še zdaleč niso dobre dušice in jih ne metat v isti koš, ker zavestno zapeljujejo, torej so lovače in ne ljubice.

No, glede na vse zapisano pa jaz v tvojem in podobnih primerih, ko je nekomu res tako vseeno, resnično dvomim, da gre res za tapravo “popucanost” ali bolje “ozdravitev”, temveč mi vse skupaj bolj deluje na zatrta čustva in želje (npr.: nekoga, ki mu odrežeš nogo, ga ta sigurno ne bo več bolela). Seveda se potem sprašujem ali je tak človek v resnici sposoben pravega razmerja, saj si po vsej verjetnosti partnerja izbira na izključno racionalni podlagi.