Vam je vseeno če se otrok ne javi domov, ko letuje v koloniji?
Če otroka 355 dni v letu pozorno poslušam, ko mi pripoveduje o svojih doživetjih, razmišljanjih, tegobah, smešnih anekdotah,… me pa res PRAV NIČ ne skrbi, če tega ne počne 10 dni v letu, ko ni z mano. Očitno po mnenju nekaterih življenja ne jemljem dovolj resno. :-)[/quote]
Če bi RES vse druge dni v letu POZORNO poslušala, bi tvoj sin še kako nadaljeval s to komunikacijo tudi ko ga ni doma. Ne me (se) farbat, med letom se mu godijo približno ene in iste dogodivščine, na morju pa vse kaj drugega, novega, drugačnega. Zato sama seb zatiskaš oči, ko praviš da ga sicer pa pozorno poslušaš… pozorno, ja, my ass…..in ne gre za to kaj jemlješ resno in kaj ne…..
Za ostale, ki komentirajo, naj vas dodatno spomnim, da je govora o 13 letnem otroku in ne 50 letnem odraslem! Komunikacija med starši in odraslimi otroci se logično prevsmeri in spremeni. In če 13 letnemu otroku (moškega spola predvsem) govorimo, da če se nič ne oglasi, pomeni da se ima fajn; ta isti otrok to prenese v svojo družino, tako vzgojimo odraslega ‘fantka’, ki se ne zna pogovarjat, ki ne zna komunicirat, razen, seveda, če je kaj hudega, a takrat je …. prepozno.
pa kaj je s tabo? Daj še enkrat preberi svoj post. To, da je tebe strah za otroka sedaj opravičuješ s tem, da kao , če ne boš poslala vsaj treh sms, da naj se takoj javi in pokliče domov bo on smatral,da ti je zanj popolnoma vseeno. Halo? Ti si res mentalno in čustveno zafrustrirana mama in žal take mame delajo čustveno in zafurstrirane otroke. Ej kaki izgovori… da bi pa priznala, da si ti tista, ki hoče imet nadzor nad svojim otrokom, da si ti tista, ki te je strah, da si ti tista, ki jo je strah, da bo našel koga ki ga bo imel raje si pa ne upaš priznati!
Vroče zagovornice klicanja mam: Kaj za vraga se bo spremenilo, če vas bo otrok klical ?
A) bo bolj varen?
b)boste ve bolj pomirjene, ker ste ga trenutno slišale in je ok?
c)boste sigurne, da bo sedaj vse ok ker vas je poklical se mu zagotovo ne bo nič zgodilo?
d)ste mirne, ker se je spomnil na vas, kar pomeni, da vas ima rad?
e)se prepričate, da ste še edina ženska v njegovem življenju – v to boste po klicu prepričane?
f)boste vzpostavile nadzor nad njegovim početjem (vsaj delno)?
g)boste pomirjene saj mu lahko v tistih treh minutah podate vseh deset nasvetov in ga prisilite,da na vas ne bo pozabil, saj če ne bo poklical še 10x naslednjič ne gre nikamor, smrkavec nehvaležni?
Če otroka 355 dni v letu pozorno poslušam, ko mi pripoveduje o svojih doživetjih, razmišljanjih, tegobah, smešnih anekdotah,… me pa res PRAV NIČ ne skrbi, če tega ne počne 10 dni v letu, ko ni z mano. Očitno po mnenju nekaterih življenja ne jemljem dovolj resno. :-)[/quote]
Če bi RES vse druge dni v letu POZORNO poslušala, bi tvoj sin še kako nadaljeval s to komunikacijo tudi ko ga ni doma. Ne me (se) farbat, med letom se mu godijo približno ene in iste dogodivščine, na morju pa vse kaj drugega, novega, drugačnega. Zato sama seb zatiskaš oči, ko praviš da ga sicer pa pozorno poslušaš… pozorno, ja, my ass…..in ne gre za to kaj jemlješ resno in kaj ne…..
Za ostale, ki komentirajo, naj vas dodatno spomnim, da je govora o 13 letnem otroku in ne 50 letnem odraslem! Komunikacija med starši in odraslimi otroci se logično prevsmeri in spremeni. In če 13 letnemu otroku (moškega spola predvsem) govorimo, da če se nič ne oglasi, pomeni da se ima fajn; ta isti otrok to prenese v svojo družino, tako vzgojimo odraslega ‘fantka’, ki se ne zna pogovarjat, ki ne zna komunicirat, razen, seveda, če je kaj hudega, a takrat je …. prepozno.[/quote]
Za razliko od mene in hčere, ki sva precej temperamentni in znava zato biti tudi nestrpni, zna sin mirno počakati 7 ali 10 dni – in s tem prihraniti precej denarja za telefoniranje 🙂 – potem pa doma še nekaj časa pripoveduje o dogodkih na letovanju/taboru. Še, ko se bliža naslednje letovanje, se spomni kakšnega dogodka in občutkov ob tem izpred leta ali dveh in to z veseljem podeli.
Zelo težko sprejemaš drugačne od sebe, kajne?!
Če bi RES vse druge dni v letu POZORNO poslušala, bi tvoj sin še kako nadaljeval s to komunikacijo tudi ko ga ni doma. Ne me (se) farbat, med letom se mu godijo približno ene in iste dogodivščine, na morju pa vse kaj drugega, novega, drugačnega. Zato sama seb zatiskaš oči, ko praviš da ga sicer pa pozorno poslušaš… pozorno, ja, my ass…..in ne gre za to kaj jemlješ resno in kaj ne…..
Za ostale, ki komentirajo, naj vas dodatno spomnim, da je govora o 13 letnem otroku in ne 50 letnem odraslem! Komunikacija med starši in odraslimi otroci se logično prevsmeri in spremeni. In če 13 letnemu otroku (moškega spola predvsem) govorimo, da če se nič ne oglasi, pomeni da se ima fajn; ta isti otrok to prenese v svojo družino, tako vzgojimo odraslega ‘fantka’, ki se ne zna pogovarjat, ki ne zna komunicirat, razen, seveda, če je kaj hudega, a takrat je …. prepozno.[/quote]
Za razliko od mene in hčere, ki sva precej temperamentni in znava zato biti tudi nestrpni, zna sin mirno počakati 7 ali 10 dni – in s tem prihraniti precej denarja za telefoniranje 🙂 – potem pa doma še nekaj časa pripoveduje o dogodkih na letovanju/taboru. Še, ko se bliža naslednje letovanje, se spomni kakšnega dogodka in občutkov ob tem izpred leta ali dveh in to z veseljem podeli.
Zelo težko sprejemaš drugačne od sebe, kajne?![/quote]
Hja, zdej pa smo že pri klasičnem slovenceljskem izgovoru: denarju, ja, predrago je klicati, pošiljati smse pa ni drago, zato si tele izgovore kar prihrani.
In za tisto damo, ki se je tako raspištoljila glede javljanja, naj ji le povem, da NI razumela pointa. Ni me strah za svojega otroka, govorim o KOMUNIKACIJI med otroci in starši, torej komunikaciji v družini.
Zaprte, zadrte, čustveno pohabljene osebe, tega ne zastopijo, to mi je jasno.
Pa fajn bodite…
Če je čez leto normalna komunikacija in je otrok na dom precej navezan, bo klical domov, brez da ga je treba na to opominjati. Če je tako navajen. Če so čez leto odnosi že tako v podnu, jasno tudi javljanja ne bo, razen pod prisilo.
Je pa meni osebno najbolj normalno in znak zdravih odnosov, da se zna 13-letnik tako odklopit, da staršev ne pogreša in ne čuti potrebe po javljanju. Če jo čuti, naj pokliče in bomo veseli, če ne, uživaj in se vidimo. Teoretiziram, ker nam do tja še nekaj let manjka, ampak že pri dosedanjih letovanjih obveznega javljanja nisem pričakovala niti hotela – so se pa zmeraj našle mame, ki so kljub priporočilom uturile otrokom mobitele in nekateri so klicali domov tudi sredi noči.
Eno odgovornost, pa magari je to kolonija ali taborih ali šolah v naravi (razen če je posebej dogovorjeno z vzgojitelji), da pokliče oziroma pošlje SMS domov pač mora imeti…
Beri odebeljeno…[/quote]
Se pravi, če prav razumem, ne gre zato da bi vas skrbelo, niti ne zato, da bi hoteli otroka slišati, ampak, da ima otrok odgovornost. Hm, zanimivo …[/quote]
Ne razumete prav, ali pa ne želite… vaša odločitev… seveda bo v prvi vrsti skrbelo mene – posledično pa se bosta naučila odgovornosti da se javita, kjer koli že bosta – razen v primeru – beri oddebeljeno…
No, uspelo mi je slišat sina. So mu naročili naj pokliče domov. Namenil mi je še ne minuto časa, ampak meni je dovolj da sem pomirjena. Je rekel da nima niti minute prostega časa, da ga je užgala meduza ;), drugače pa da je ok.
Vzgojiteljem popolnoma zaupam, vsako leto pride od tam vedno bolj navdušen nad vsem dogajanjem, malo težje pa skočim ven iz svoje kože.
Jaz sem pomirjena, drugače pa zase vem da nisem nobena tiranska mama. Včasih se mi zdi da ga jemljem preveč sebi enakovrednega, pa se mi zdi da določenih zadev pač ne sprejema tako kot bi moral kot otrok.
Prebrala sem vse poste. Nekateri ste prav nastrojeni k obtoževanju in določanju vedenjskih lastnosti, a vem da večina kar je bilo takega napisanega zame ne drži.
Enako mislečim pa hvala, ker včasih se mi zdi, da sem čudna in osamljena v takem razmišljanju.
Pa lepo poletje
E, super, da sta se slišala! 🙂
Za vnaprej pa se kar zmenita, kaj od njega pričakuješ, da ne bo nesporazumov in posledično zaskrbljenosti in nervoze. In to, da te je poklical, ko so mu povedali, da to od njega pričakuješ, je dokaz, da te ni zavestno skenslal, samo jasen dogovor vama je očitno manjkal. Njemu pa zdaj itak čas teče veliko hitreje kot tebi doma.
Pa (po)mir(je)no noč! 😉
Jaz ne bi pričakovala, da se mi otrok javi, če je z njim vse OK, če bi bil v šoli v naravi.
Če ne bi bil OK oz. če bi bilo kaj res hudega, bi me poklicali učitelji
Sama svojih staršev nisem klicala, kako sem. Itak takrat še ni bilo mobijev. Ko so pa že bili, se pa tudi nisem javljala. Le ko sem šla v hribe, sem povedala, kam grem in do katerega dne ni panike, če me ni.
Če bi se imel željo in veselje javit, bi se menda oglasil že po prvem klicu, ali vsaj poklical nazaj.
Moj tavelik (14 let) striktno pušča telefon doma, prav zato, ker ve, da ne bo klical, pisal… mu pač ni.
Hči (9), pa ga je letos vzela s seboj, kljub temu, da so nezaželjeni. Je vsak večer pred spanjem poslala sporočilo. Prvi dan cel roman, pa do … “je bilo fajn danes”
Če ste se dogovorili, da se bo javil, bi jaz pač pričakovala, da se bo. In bi hotela, ko pride, tudi vedet, zakaj se ni držal dogovora. Skrbelo me ne bi, saj pazijo nanj