Vam je vseeno če se otrok ne javi domov, ko letuje v koloniji?
Obstaja tudi opcija, da so mentorji mobitele enostavno pobrali in jih pospravili v kakšen sef, da mularija počne vse predvidene aktivnosti na letovanju brez distrakcij in da mobitelov ne izgubijo, ker se jim sigurno veliko dogaja.
Draga mama, s svojim stalnim klicarjenjem si očitno spraznila baterijo in poslušaj že enkrat tiste, ki ti pravijo, da bi te poklicali, če bi bilo kaj resno narobe, to da se ne oglasi je pa tudi del odraščanja. Tole bo dobra učna ura tudi zate – sine se počasi osamosvaja in bilo bi prav, da bi ti to sprejela in mu pustila dihat, ker to ni več skrb kar počneš, ampak paničarjenje. Ne rečem, da bi šel s prijatelji sam nekam, ampak ti govoriš o letovanju v koloniji, ko ima non stop nekoga, ki pazi nanj. Malo zadihaj.
A ni mal razlike, ali gre otrok sam s prijatelji na morje ali pa na potovanje po Evropi oz. še kam dlje, ali pa je v organizirani zadevi, v koloniji?
V prvem primeru še razumem strah, če se ne javi, v drugem pa definitivno ne. Bodite odkrite, sploh ne gre za strah, da bi se otroku kaj zgodilo, ampak za kontrolo, strah, da zadeve nimate pod kontrolo, da ne veste, kaj se z vašim otrokom dogaja … Za čisto nič drugega.
Ne rečem, je lepo, da se javi, če ima čas in možnost oz. željo, ampak, da z javljanjem pogojujete odhod od doma … Sprijaznite se, gre za kontrolo.
No, sedaj pa res ne vem, ali sem bila jaz čudna in v čudnih kolonijah (Debeli rtič) ali kako… Če takole pogledam, ja tam so imeli že pred cca25 leti telefon v skupnem prostoru oziroma v tisti sprejenmni avli… in ja, sem poklicala domov, da sem jim povedala, da sem ok… tudi kartice sem pisala…
Moji otroci so sicer še premajhni za mobije (eden še govori ne) in trenutno še pač nista bila v nobenem kampu, pa tudi v kolonijo ju še nisem poslala… zakaj? saj niti sama ne vem… vendar vem pa to, da ko in če bosta šla kam sama, bom pričakovala vsaj SMS z besedami “SEM OK!” Drugega ne potrebujem. Če se vam zdi, da jima bom zaradi te zahteve dihala za ovratnik, tudi prav – me čisto malo briga…
Na foro, če ne pokliče se že ima fajn, jest ne padam. Ta OK ni važno, da se ima fino, ampak je zame informacija da je vse v redu z njim ali z njo. Ja in tudi z možem sva v kontaktu, če kateri od naju kam sam gre…
Res vas ne razumem – od svojih soprogov, partnerjev itd… zahtevate da se javlja… od otrok pa ne? Ker to pomeni, da so potem mamini sinčki? Bizarno… Eno odgovornost, pa magari je to kolonija ali taborih ali šolah v naravi (razen če je posebej dogovorjeno z vzgojitelji), da pokliče oziroma pošlje SMS domov pač mora imeti…
Vam naj se kar ne javljajo… zaradi mene… moji se nama bodo, ali pa bo podobno kot je pri Eowin… z njenim zapisom (zapisi) se strinjam v celoti…
sem mnenja, da je tak tip, da zanalašč noče
oz. nima potrebe, če jo maš ti, kot mati, njemu pač dol visi…
preden pa znoriš, ko pride dam, pa se prej prepriči, če mu niso mobi spizdl..oz. zakva ni mogu rečt en muuuuuuuuuuuuu….in naj se ne zajebava več z vama…pa ne ga nadirat, hladno mrtvo mu povej, se obrn pa pojd v kuhno….
tale je zdej v tistih letih, k misl, da je ful feg, da se dam javlja..zato mu sam hladn povej, da te pač boli, če ga meče, ampak poklicu dam pa bo, pa se makar skril v skret, če ga je sram pred sosšolci…
Glej, čisto prav ti dam, da je fajn, da se vsaj enkrat v desetih dneh javiš. In fant bi se po moje javil danes, ko je nekje na polovici bivanja.
Ampak ona je že prva dva dni tako sračko peljala, da si je sama zasr. situacijo, sorry.
Predstavljaj si, da si stara 13 let, greš z družbo in vzgojitelji na ORGANIZIRANO LETOVANJE, ne kar tako malo sam po svetu. Še dobro ne stopiš iz avtobusa, pa ti že zvoni telefon. Vrstniki se režijo, vzgojitelji zavijajo z očmi, ker točno vedo, da je to kaka nestrpna mama. Pa ko so že medtem zagotovo vsaj na lokalni radijski postaji, če ne že kakšni vseslovenski objavili, da je izmena dobro potovala, srečno prispela na cilj in da so vsi otroci v redu. Potem odvlečeš prtljago v sobo in telefon spet zvoni. V sobi si s še nekaj takimi smrkolini in seveda so prvi trenutki odločilni, kdo bo največji, kdo malo manjši in kdo najmanjši frajer. In ti veš, da si se zapečatil prvih pet minut, če te bodo zdaj slišali, da se pogovarjaš z mamo. In tako se ponovi še nekajkrat in ti že začne iti na živce. Razen tega si od jutra do večera tako zaposlen, da niti ne pomisliš na telefon, tudi če imaš kakšen trenutek, ko si sam s telefonom.
Potem ti pridejo tretji dan povedat, da so govorili z mamo, da je vprašala, kako si in da se javi domov. Valjda te že vsi zafrkavajo zaradi tega.
Evo; od tu naprej sta potem dve vrsti otrok
prvi popustijo zaradi ljubega miru in pošljejo sms ali pokličejo domov in se imajo še naprej fajn
drugi pa so bolj uporniški in potem zanalašč ne pokličejo, ampak fajn se imajo še naprej
Veš, je razlika, če se ti razkuriš po petih dneh, ko se ti otrok ne javi, če ste tako dogovorjeni ali pa če pelješ paniko že po šestih urah. O tem govorimo.
Eno odgovornost, pa magari je to kolonija ali taborih ali šolah v naravi (razen če je posebej dogovorjeno z vzgojitelji), da pokliče oziroma pošlje SMS domov pač mora imeti…
Beri odebeljeno…[/quote]
Se pravi, če prav razumem, ne gre zato da bi vas skrbelo, niti ne zato, da bi hoteli otroka slišati, ampak, da ima otrok odgovornost. Hm, zanimivo …
Jaz si seveda želim, da bi se moj otrok javil. In mu bom to povedala.
Kaj bo storil pa ne morem napovedati, glede na tabore in odstotnosti, ki jih sedaj vrši (je mljaši od 13 let) predvidevam, da ne bo klical domov.
In čeprav mi bo verjetno težko sprejeti, mu pa ne mislim najedati. Otroci so tudi ljudje s svojo osebnostjo in voljo.
In verjetno si bom govorila “no news is good news”.
BTW: pri nas na določen tabor otroci sploh naj ne bi nosili mobitelov in ostalih elektronskih naprav. S tem se globoko strinjam.
Glede avtorica posta pa – kljub vsem dobrim namenom –se tvoj otrok počuti kot pes na vrvici in ker si mu jo končno odpela bo revež začel dihati. Ko bi prišel domov, bi mu jaz rekla, da mi ni bilo všeč, da se ni nič javil, in jaz osebno bi mu rekla, da ga razumem, ker ga res. ostali pa… glede na prebrano bo verjetno kaznovan, kaj?
Kakšni grozni starši smo postali.
Sama sem že v srednješolskih letih veliko potovala (interrail), low budget varianta, takrat še ni bilo mobitelov in smo bili doma prav dogovorjeni, da nič ne kličem, če bo kaj extra narobe bo pa itak policija poklicala… Zdaj, ko imam sama otroke vem, da sta bila ves čas zaskrbljena, ampak vzgojila sta me pa v zelo samostojno punco 🙂
Glej, čisto prav ti dam, da je fajn, da se vsaj enkrat v desetih dneh javiš. In fant bi se po moje javil danes, ko je nekje na polovici bivanja.
Ampak ona je že prva dva dni tako sračko peljala, da si je sama zasr. situacijo, sorry.
Predstavljaj si, da si stara 13 let, greš z družbo in vzgojitelji na ORGANIZIRANO LETOVANJE, ne kar tako malo sam po svetu. Še dobro ne stopiš iz avtobusa, pa ti že zvoni telefon. Vrstniki se režijo, vzgojitelji zavijajo z očmi, ker točno vedo, da je to kaka nestrpna mama. Pa ko so že medtem zagotovo vsaj na lokalni radijski postaji, če ne že kakšni vseslovenski objavili, da je izmena dobro potovala, srečno prispela na cilj in da so vsi otroci v redu. Potem odvlečeš prtljago v sobo in telefon spet zvoni. V sobi si s še nekaj takimi smrkolini in seveda so prvi trenutki odločilni, kdo bo največji, kdo malo manjši in kdo najmanjši frajer. In ti veš, da si se zapečatil prvih pet minut, če te bodo zdaj slišali, da se pogovarjaš z mamo. In tako se ponovi še nekajkrat in ti že začne iti na živce. Razen tega si od jutra do večera tako zaposlen, da niti ne pomisliš na telefon, tudi če imaš kakšen trenutek, ko si sam s telefonom.
Potem ti pridejo tretji dan povedat, da so govorili z mamo, da je vprašala, kako si in da se javi domov. Valjda te že vsi zafrkavajo zaradi tega.
Evo; od tu naprej sta potem dve vrsti otrok
prvi popustijo zaradi ljubega miru in pošljejo sms ali pokličejo domov in se imajo še naprej fajn
drugi pa so bolj uporniški in potem zanalašč ne pokličejo, ampak fajn se imajo še naprej
Veš, je razlika, če se ti razkuriš po petih dneh, ko se ti otrok ne javi, če ste tako dogovorjeni ali pa če pelješ paniko že po šestih urah. O tem govorimo.[/quote]
To je mulcu za kazen, zakaj pa ni takoj poslal SMS-a, da je vse OK, potem bi bilo vse v redu in ga mama ne bi gnjavila in ga drugi ne bi zafrkavali. A zdaj je pa mama kriva? Ma ne me basat.
Tudi moja dva otroka sta trenutno na letovanju in niti slučajno ne pričakujem da bi se mi javila, ker sta na organiziranem letovanju, za njiju skrbijo odrasli ljudje, ki me bodo v primeru težav takoj poklicali. Od njiju bom pričakovala, da me bosta poklicala kadar bosta hodila po svetu sama oz. v družbi prijateljev, pa še to bolj v stilu: “Sem OK”.
Meni ne bi bilo vseeeno. Bila bi zelo žalostna, če se mi moji ne bi javili, vsaj na kratko. Ok, ko sta bila moja dva v koloniji, še ni bilo mobitelov. In se nista mogla javljati. Ampak smo si pisali kartice. Sedaj sta že odrasla, pa si še javljamo, tudi njiju skrbi, če jaz kam grem, in če pozabim javiti, me onadva pokličeta, če sem srečno prispela. Hočem povedati, da je to stvar osnovne vzgoje in kulture. To je mulcu treba dopovedati, to ni nobeno zavijanje v vato in bla bla bla, kratek SMS “sem OK” je res najmanj, kar lahko mulc naredi. Za mamo.
Krneki. Tu sploh ne gre za nek resnični strah in bojazen za otroka, ker je povsem jasno, da mu ni nič hudega, drugače bi že učitelji/vzgojitelji obvestili starše. Glede tega je situacija malo drugačna, kot če bi šel sin sam z vlakom v Barcelono, takrat bi lahko razumela mamino skrb.
Tu gre pa samo za mamino užaljenost. In ko bo prišel domov, bo dobil cel paket očitkov, če je res ne mara, če mu nič ne pomeni, če se cel teden ni niti enkrat spomnil nanjo, nato mu bo pa zaplenila telefon, zabrusila, da ne gre nikoli več nikamor, in užaljeno odkorakala v kuhinjo.
Super, res.