Vam je vseeno če se otrok ne javi domov, ko letuje v koloniji?
Sem tudi že pomislila da ga je izgubil. kadar kaj ušpiči preprosto prikrije, pa ve, da sva toliko pri sebi da mu zaradi tega ne bova zagrenila življenja (še nikoli ga nisva udarila …), samo malo “litanij” pa sva morala izkašljat. Z njim se poskušava vse pogovorit kot odrasla, ampak vsake toliko časa pa mu za božjo voljo moram dat vedet kdo je starš in kdo ga hrani.
Mislim, sorry, ampak če bi jaz bila tvoj trinajstletni sin, te po tem, kar si napisala tu zgoraj, zanalašč ne bi poklicala, ker to pa je že res gnjavaža.
V resnici tebe sploh ne skrbi več, kako je otrok, saj so ti že dvakrat povedali, da je vse v redu z njim, ampak te jeza grize, zakaj hudič ne uboga in pokliče domov,
če pa
si mu že dva smsa poslala,
pa še klicala neštetokrat prva dva dni ( ker veš, da mu je telefon zvonil v prazno )
pa še upravnika si spomnila, naj pokliče
Zgoraj sem te mirila, da bo poklical, zdaj pa te opozarjam, da se malo skuliraj, če hočeš, da se bo sin sploh kdaj javljal domov, ko bo šel sam po svetu. Pa ne moreš gnati take panike, noo.[/quote]
Meni nihče ni povedal kako je z mojim otrokom. Vse kar je sem samo 1x prosila če mu prenesejo sporočilo, da kaj pokliče domov, pa še to ne dobim upravnika, ampak kuharico 😉
PREPROSTO NE RAZUMEM, jaz ti dam za prav..ukolikor ga res ne zajebavata z možem
ni prav da se ne javi, ampak prosim imej v glavi, da on še ne razmišlja tako, kot ti
on še nima izoblikovanega svojega mnenja o tem kaj je pri tej stvari prav in kaj narobe..
vrni mu, z možem pojdita v trg. rečta da prideta čez uro, pol pa pojd h prijateljaem mal posedet..sam pazi dve uri ni nič..preden vaju bo pogrešil, lahko traja…če taprvič ne bo sploh opazil, mu naredita to še parkrat, ni vrag, da te ne bo vprašu, zakaj rečeš čez uro, če te pol ni 6 ur in zakaj ga ne pokličeš….poskus narest tko, da te tist dan kaj rab in te bo nestrpno čaku….a tebe nema….
Mislim, sorry, ampak če bi jaz bila tvoj trinajstletni sin, te po tem, kar si napisala tu zgoraj, zanalašč ne bi poklicala, ker to pa je že res gnjavaža.
V resnici tebe sploh ne skrbi več, kako je otrok, saj so ti že dvakrat povedali, da je vse v redu z njim, ampak te jeza grize, zakaj hudič ne uboga in pokliče domov,
če pa
si mu že dva smsa poslala,
pa še klicala neštetokrat prva dva dni ( ker veš, da mu je telefon zvonil v prazno )
pa še upravnika si spomnila, naj pokliče
Zgoraj sem te mirila, da bo poklical, zdaj pa te opozarjam, da se malo skuliraj, če hočeš, da se bo sin sploh kdaj javljal domov, ko bo šel sam po svetu. Pa ne moreš gnati take panike, noo.[/quote]
Vsak normalen človek ve, da domače skrbi, če ga ni doma, da jih zanima kako je z njim, če je vse v redu …. in vsak normalen, beri NORMALEN človek pokliče in jih odreši skrbi.
Kaj tebi tukaj ni jasno? Ali pa si tudi ti ena velika egoistka, ki misli le nase, na druge, pa čeprav starše, pa se požvižga. Mogoče uživaš v tem, da druge skrbi zate??? Vse se ti bo povrnilo !!!
Stara sem 44 let, še vedno se staršem javim, ko kam odputujemo(javimo , da smo srečno prispeli in vmes še kak sms kako se imamo), prav tako mož svoji mami.(tudi kak klic pade)
Enako se javljajo starši in tašča nama.Ko gre otrok v šolo v naravi mobitela nima zraven, zato se ne javlja.Ko gre v kolonijo pošlje sms ,ko prispejo in potem še ena 2 sms v 14 dneh.Če tega ne bi storil gre naslednjič pač brez mobitela.
Mislim, sorry, ampak če bi jaz bila tvoj trinajstletni sin, te po tem, kar si napisala tu zgoraj, zanalašč ne bi poklicala, ker to pa je že res gnjavaža.
V resnici tebe sploh ne skrbi več, kako je otrok, saj so ti že dvakrat povedali, da je vse v redu z njim, ampak te jeza grize, zakaj hudič ne uboga in pokliče domov,
če pa
si mu že dva smsa poslala,
pa še klicala neštetokrat prva dva dni ( ker veš, da mu je telefon zvonil v prazno )
pa še upravnika si spomnila, naj pokliče
Zgoraj sem te mirila, da bo poklical, zdaj pa te opozarjam, da se malo skuliraj, če hočeš, da se bo sin sploh kdaj javljal domov, ko bo šel sam po svetu. Pa ne moreš gnati take panike, noo.[/quote]
Vsak normalen človek ve, da domače skrbi, če ga ni doma, da jih zanima kako je z njim, če je vse v redu …. in vsak normalen, beri NORMALEN človek pokliče in jih odreši skrbi.
Kaj tebi tukaj ni jasno? Ali pa si tudi ti ena velika egoistka, ki misli le nase, na druge, pa čeprav starše, pa se požvižga. Mogoče uživaš v tem, da druge skrbi zate??? Vse se ti bo povrnilo !!![/quote]
Tako razmišljajo odrasli (oziroma bi morali), otroci pa prav gotovo ne. Otrok še nima empatije in ne zna se vživet v kožo zaskrbljenega starša.
Tole pa zdaj že postaja smešno.
Praviš, da si že klicala, da ga spomnijo, naj pokliče domov, pa se nisi niti pozanimala, kako je tvoj otrok ?
Tako hudo te skrbi, pa osebe, ki jo dobiš na telefon, niti ne vprašaš, kako je tvoj otrok ?
In najprej praviš, da si govorila z upravnikom zdaj pa s kuharico ?
Na koncu bomo ugotovili še, da telefon sploh ni bila njegova želja, ampak si ga prisilila, da ga je vzel s seboj 🙂
In ne me narobe razumeti, ne mislim, da ravna prav, ker se ni javil, sploh, če ste bili dogovorjeni, da se bo. Samo poskušam ti že ves čas razložiti, kje si ga ti polomila.
Pa daj, dvigni še enkrat telefon, pokliči v dom ali kjerkoli je že, povej kdo si in da želiš vedeti, kako je tvoj otrok, ker se ti še nič ni javil že šest dni, če te tako hudo skrbi.
Za vse ostale, ki mislijo, da sem brezčutna in egoist, pa takole. Če dobro prebereš tudi njen tekst med vrsticami, ugotoviš, da se jim to večkrat dogaja. Valjda, saj je fant v puberteti. Res je, da ga ne udarite, kot praviš ti, ampak litanije v smislu ali smo vredni enega telefonskega klica, pa kdo tu koga hrani in tako naprej, so čustveno izsiljevanje, pa če si to priznate ali ne. Bo treba tehniko menjati in se o odgovornosti začeti pogovarjati na drugačen način, pa bodo tudi rezultati drugačni.
Hodila sem v 14-dnevne kolonije.
Takrat res ni bilo mobitelov.
Domov sem pisala tisti nujni dve kartici (vsak teden eno) in pika.
Če je bilo nujno (enkrat sem si zlomila nogo) so poklicali starše in to je bilo to.
POtem je začela hoditi na tabore in v kolonije hči.
Prvič me je bilo skoraj konec.
Nisem mogla preklopiti na to, da je ona tam in se ima dobro in da nima smisla, da ji motim ritem.
Čakala sem na tisti klic kot pes na kost :).
Potem se je umirilo in če zdaj (13 let) kam gre, me vpraša, če me mora poklicati, pa sva zmenjeni le za kratek SMS vsake 3,4 dni in je OK.
Mamice, otrokom se dogaja in enostavno (vem, ker sem bila taka) odklopijo v celoti familijo, dom, vse.
Zato ne jokajte; ko sem šla jaz pri 16-tih na morje s prijatelji, starši niso imeli pojma, kaj počnem, pa so preživeli – in bomo tudi mi – sploh, ker otroci še letujejo organizirano.
OMG.
To bi opisala z zahtevo po nadzoru.
Glej – če mi kam odpotujemo (to itak počnemo velikokrat), povem mami (ki živi v isti hiši), kam gremo. POvem ji, da je ne bom klicala in ji pošiljala SMS-ov, da naj mi ga pošlje ona le v primeru, če bo kaj zelo nujnega.
Potem na poti 2x vklopim mobi, da vidim, če je kaj nujnega – in do zdaj še nikoli ni bilo.
Kako smo se imeli, zve, ko se vrnemo.
Enako mož.
Pa ne mislim, da smo odtujeni – pač smo zmožni sprejeti, da nismo venomer v povezavi.
Jaz samo to vem, da sem šla pred dvem desetletjema še kot najstnica za mesec dni v tujino. Prvi teden sem še poklicala domov in napisala kartico, potem pa je čas tako hitro stekel in na kartico sem se sicer spomnila -.a bi še eno poslala, eh, saj sem jo že, brez veze. In teden pred odhodom se je zdelo pa tudi že brez veze, saj se kmalu vidimo, kartica bo pa tudi kasneje doma kot jaz …
… in je bilo.
Oče strašno prizadet.
Sem kasneje izvedela, da je hodil gledat tisto eno in edino kartico ves tisti mesec in da jih je skrbelo in da je bil kar precej jezen, da nisem vsaj še enkrat poklicala.
Rekel pa ni potem meni nič,
Danes je pokojni.
In zdajle ko vas berem … si mislim samo … bemtiš, kaj mi je bilo hudiča tak problem še eno kartico poslat??? Če bi jo lahko ta trenutek nazaj skozi čas, bi jih še tri ali pa petnajst, pa petkrat poklicala.
Prebral do tle, pa mi je na misel prišla SP prilika, ko je Jezus zaskrbljeno mater vprašal:
“Žena, kaj imam s teboj?”
Tako otrokovo vprašanje je lahko za starša osnova, za srečanje z lastnimi strahovi, nestanovitnostjo, nesamostojnostjo, odnosno nezadovoljenostjo, dvomi o pravilnosti lastne vzgoje… Še in še…
Poizkusi, bosta pridobila oba…
OMG.
To bi opisala z zahtevo po nadzoru.
Glej – če mi kam odpotujemo (to itak počnemo velikokrat), povem mami (ki živi v isti hiši), kam gremo. POvem ji, da je ne bom klicala in ji pošiljala SMS-ov, da naj mi ga pošlje ona le v primeru, če bo kaj zelo nujnega.
Potem na poti 2x vklopim mobi, da vidim, če je kaj nujnega – in do zdaj še nikoli ni bilo.
Kako smo se imeli, zve, ko se vrnemo.
Enako mož.
Pa ne mislim, da smo odtujeni – pač smo zmožni sprejeti, da nismo venomer v povezavi.[/quote]
Temu se reče, da ste NEodgovorni in ti je čisto vseeno, če tvojo mamo skrbi. Torej je niti nimaš ne vem kako zelo rada.
Ali pa veš, da je tudi tvoji mami popolnoma vseeno zate, pa tega nočeš priznati !
Ti si en ! psihični bolnik. Pa kaj je s tabo? A res ne vidiš, da si je otrok od tvojih zahtev končno oddahnil in te niti slišati noče? Končno sam, da mu ni treba poslušati tvojega najedanja kaj je prav in kaj je narobe. Pa saj ni nor, da te bo klical in se spominjal tvojega terorja. PUSTI GA PRI MIRU VSAJ DESET DNI NA LETO ZABOŽJOVOLJO!!!! IN ZAPOMNI SI TO NI NJEGOV AMPAK TVOJ PROBLEM!!!!!!
Berem kako si sledijo odgovori in sploh ne morem verjet.
Večina odgovorov je v smislu, da je to zelo fency, če se NE javiš, če NE komuniciraš, če NE upoštevaš čustva drugih in tudi večina takih, ki meni, češ, saj tudi mi nismo imeli mobitele pa smo vseen preživel.
Dragi moji starši in nestarši, danes so časi bistveno drugačni, svet je veeeeliko bolj nevaren, čedalje bolj se odtujujemo drug drugemu, ne znamo komunicirat, ne znamo imeti ljubeče, pristne odnose, ne razumem, da se celo hvalite na vsa usta s tem, da je to običajno in normalno, da NE veste kaj je z vašimi otroci…
Jaz imam s hčerko tak odnos, da živiva lahko vsaka svoje življenje, hči je stara 16 let in slišiva ali piševa si vsak dan, če sva narazen na kakšnih potovanjih pa si vedno pošljeva vsaj nekaj sms. Tudi če je pri mojih starših na počitnicah, ali pa v šoli v naravi, ali pa sem jaz na službeni poti enostavno si želiva druga drugo obveščati kako se imava.
Nisem nek kontrol frik, nikoli ji nisem grozila s tem, da je to javljanje OBVEZNO, da bo v nasprotnem primeru kaznovana, ali karkoli. Enostavno če me je prešinila misel na njo sem ji poslala sporočilo in obratno, tudi ona če je doživela kaj ekstra lepega mi je to vedno na kratko poslala in poročala potem doma v detajle o tem.
Po mojem skromnem prepričanju vzgajate otroke v prepričanju da ni normalno če komunicira z družino, da ni normalno če izraža čustva, da ni normalno če pove kaj lepega, da je edino normalno če se ne javi in če se javi le če je kaj nujnega. K A T A S T R O F A!!!!!
Nič čudnega, da sodi Slovenija v sam vrh po samomorilstvu! res….
Enako je z mojo hčerko (13 let), vse, zanjo pomembnega, zvem sproti, na kratko pač. Sin (11 let) ponavadi ponikne in se po treh, štirih dneh javi s kratkim SMS-jem – ker ima očitno občutek, da se mora. Ali pa ga sestra – ponavadi letujeta skupaj – opozori, da bi bilo lepo, če bi se javil staršem. 🙂 Obema pa vsakič znova pred odhodom povem, da je to, da se mi ne javljata, zame znak, da se imata dobro. Ko se kateremu zatakne, se itak še prehitro spomni na mamo.