Samomor je tema, o kateri se je težko pogovarjati, sploh če sam razmišljaš o tem. Zato sem poiskala ta forum. Pred petimi leti, ko sem bila stara 20 let, je moj oče storil samomor. Še danes ne vem zakaj, pustil je 5 otrok (odraslih) in ženo. Nekje sem brala, da je samomorilnost dedna – in očitno sem nekaj podedovala od njega. Stara sem 25 let in zadnje tri mesece ne mine dan, da ne bi pomislila na samomor. Ne vidim nobenega smisla v življenju. Verjetno je to neumno, če pomislim, da sem še mlada, diplomirala, v kratkem bom magistrirala in imam veliko možnosti za zaposlitev v Bruslju. Na videz mi nič ne manjka. Pred tremi meseci me je po 7.5 letih zapustil fant in to brez kakršnekoli obrazložitev in kar naenkrat. Še zdaj se o tem noče pogovarjati, pravi, da mu ni vseeno zame itd, ampak zanj je zgodba končana. Boli me, da me je prebolel tako hitro in po vsem, kar sva skupaj preživela. Pa to ni razlog za moje samomorilne misli. Seveda mi je hudo, sploh ne morem opisati, kako hudo mi je, ker me noče več, v treh mesecih se nisem pobrala niti malo, ampak vseeno to ni razlog. Po izobrazbi je psiholog, ampak se mi zdi, da si je ves čas najine veze in tudi zdaj zatiskal oči. Je edini, ki sem mu povedala (že pred leti pa tudi zdaj), da razmišljam o samomoru pa se samo nasmeji in pravi, boš že. enako je bilo, ko sem zbolela za anoreksijo in bulimijo (še vedno nisem v redu) – vedel je za to, pa ni nikoli govoril o tem ali se vsaj malo potrudil, da bi mi pomagal. In šele v tem trenutku, ko vam to razlagam, mi je postalo jasno, da me nikoli ni imel rad – če imaš nekoga rad, ne dovoliš, da tako trpi. Če ne bi bilo mame, ki je res trpela, ko je oče storil samomor, bi ga jaz že zdavnaj. Tako pa se mi ne zdi fer do nje in do ljudi, ki ostanejo za mano. Vedno sem se v življenju odločala tako, da sem druge postavila na prvo mesto, sebe pa sem zapostavljala. In tudi tu ne bo nič drugače. Vseeno pa se vprašam, koliko časa lahko človek tako trpi? Če imaš vsaj neki vizijo ali želje, potem je zjutraj lažje vstati, ko pa se ti življenje zdi čisto brez smisla, je vsak dan velika muka. Počutim se krivo, ko vidim ljudi, ki se borijo za preživetje, pa vseeno vztrajajo. Ampak po drugi strani se tudi jaz borim za preživetje, ker zame je duševna bolečina hujša od fizične. Težko je živeti s takšnimi mislimi in strah me je, da nekega dne ne bom vzdržala več:(

Draga Bolečina!

Postavi najprej sebe na prvo mesto.Resno!!! Kar berem, bi blo pa res škoda ene take fajn osebe, da gre nekam v tri krasne…Dej, dej…tisti tvoj …jh, kovačeva kobila je zmeri bosa, če pišeš, da je psiholog, pa ti ni znal pomagat. jaz sem pa frizerka in je moj mož zmeraj zadnji na vrsti, ves zaraščen, hehee.

Odženi te misli, da se samomor deduje, raje si ponavljaj..jaz tega že nisem podedovala in tudi tvoji lepi otročki, ki jih boš nekoč imela z nekom tapravim ne.

Res se je za zamislit nad tem, da nekateri komaj preživijo, pa nasilje, pa alkohol v družini…kaj nam pa nam manjka? Dvigni glavo in misli na to, da si ne zaslužiš takega tipa. Zamišljaj si življenje z njim. Vem, da ti je hudo, ampak verjemi, da si zaslužiš boljšega. In s tako izobrazbo in službo boš lahko kar pometala z nimi, al pa ne boš imela časa, če boš tko zaposlena. hehe

Jaz sem pozitivna oseba, rada se hecam in tudi slabo probam nekako prebrodit, sem jih imela tud jaz nekaj, zato pa sem ti to napisala. mej se fajn in ne imenuj se bolečina ampak veselica.

pozdravček s primorske in oglasi se še kaj 🙂

Draga Bolečina,

to, da je samomorilnost dedna, bi lahko držalo. Tudi moj dedek ga je naredil, ko je izvedel za diagnozo – rak (sicer je bil že kar v letih).

Popolnoma te razumem – če boš šla malce po forumu nazaj, boš ugotovila, da sem se tudi sam znašel v podobni situaciji kot ti… Vse skupaj bi najraje poslal “v maloro” in zatisnil oči za vedno. Nisem videl smisla. Tako kot ga ti ne vidiš sedaj.

Pa sem se izvlekel – počasi, vendar je šlo… Vsak dan naredi nekaj lepega zase – čisto vsak sleherni dan. In postavljaj si majhne cilje. Glede na tvojo dosedanjo uspešnost si predstavljam, da so tvoji cilji preveč oddaljeni in zato se ti tisto vmes zdi brez smisla (kakor se je včasih tudi meni zdelo). Sedaj si postavljam manj dolgoročnih in visokih ciljev. Večkrat se prepustim, da se kakšen dan razplete popolnoma neplanirano… kar v preteklosti ni bil slučaj.

Tip te očitno ni bil vreden in če bi te imel rad, bi ti z vsem srcem in znanjem pomagal. Ne sekiraj se – tvoja najboljša leta šele prihajajo…

En topel objem… Drži se!!!

Pozdravljeni vsi, prebral sem vaše prispevke in v marsikaterem, se znajdejo prav lepe in vzpodbudne besede, zaradi katerih se včasih še vedno splača vztrajati. Res vsa pohvala tistim, ki pišete tako vzpodbudne besede in pohvalne misli. Tudi sam razmišljam o tem že nekaj časa, v življenju enostavno ne vidim pravega smisla niti ne vem, zakaj bi sploh živel za koga, za kakšen cilj, kaj naj bi v življenju dosegel? Četudi mi je usojeno, da dosežem nekaj čez 20 let, zakaj komu na čast in v imenu koga ali česa bi se sploh trudil in zakaj v imenu česa bi čakal toliko let, ko pa je lahko vsega v trenutku konec? Samo priznam, nimam poguma, da bi to storil! Težko si predstavljate v kakšni situaciji sem. Verjamem pa, da si nihče od vas ne želi biti v takem položaju. Svojih staršev ne poznam, ker so me že ob rojstvu zapustili, prav tako nimam nobenih svojih sorodnikov. Prijateljev imam nekaj, ampak še ti so redki. V življenju nisem živel v materialnem pomankanju Ampak, kot da to še nebi bilo dovolj, sem se moral rodit z določenim hendikepom, s katerim sem prisiljen, oziroma moram živeti celo življenje in zaradi katerega ljudje ne želijo ali nočejo z mano stopati v kontakt, ker so zakompleksani in še sami včasih ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo, ker imajo predsodke, ker jim je to odveč, ker smo invalidi nekaj posebnega, eksplicitnega,. Za take pa, se že od nekdaj uporablja oznaka invalid, kar pomeni dobesedno neveljaven! Če logično sklepam, je to jasni pokazatelj iz polnočuteče družbe zame, v kakšen predal sodim. Če sem malo ironičen, bo že držalo, da je hitler to včasih urejal na bolj eleganten in bolj “humani” načen. Ne prenesem laži, ne maram zahrbtnosti, odvečnih lepih besd in hinavščine. Seveda pa mora biti v današnji demokraciji vse lepo zavito v celofan enakosti za vse in pravični porazdelitvi dela za vse. To pa so žal samo lepe besede, ki neni v konkretnem življenju prav nič ne koristijo, saj mi ne omogočajo tistega, kar je njihov prvotni namen. Nikakor ne želim, da me kdorkoli pomiluje zaradi mojega stanja, saj se zavedam, da je treba gledati človeka po njegovih sposobnostih, pa naj si bodo te fizične, umske, intelektualne, ročne in ostale ne glede na osebno okoliščino posameznika. Potem pa se še najdejo pametnjakoviči, ki me govorijo o bogu in me na vsak način skušajo prepričati, kako je dober? Res dober je za tiste, ki jim nič ne manjka, ki se lahko vozijo z dobrimi avtomobili okrog, ki imajo dobre službe o kateri jaz lahko le sanjam, ki lahko živijo življenje, ker jim je bila ta možnost dana in ker v njegovem imenu vsaj po mojem zlorabljajo svoj položaj zato, da lahko manipulirajo z ljudmi, jim perejo možgane in jim vsiljujejo svojo moralo. Do zdaj se še ni zgodil čudež, da bi ozdravil in verjamem, da se nikoli ne bo.
Če seštejem pluse in minuse enostavno vidim da je več minusov kot plusov in tako ne morem več naprej, ali pa ne znam. Vedno sem bil optimist, vedno sem gledal na življenje pozitivno in vedno sem se za vse potrudil sam, ker sem bil v to prisiljen. Zdaj pa enostavno ne vem več, ne vem kako in ne vem zakaj! Materialno sem nekako preskrbljen, ampak mi to ne pomaga, me to ne osrečuje, ker mi je samo v breme! V stanovanju živim sam in cele dneve mi llahko verjamete, da mi je dolgčas. Že zdavnaj so rekli, ni človeku dobro biti sam. Kako naj si glede na moje stanje poiščem ljubezen, ko pa mislim, da sem vsem odveč? Da o službi in o nekem človeku dojstojnem življenju, ki ga pozna večina sploh ne govorim. Četudi bi našel to, kar si želim, ne želim biti v ničemer odvisen od nikogar, ker zmorem sam, ker sem sposoben sam in ker sem bil do zdaj prepričan da kjer je volja, tam je tudi pot. Ampak življenje in svet, kakršna sta mi bila predstavljena do zdaj in kakršna sem sam doživel, nista enaka in nikoli ne bosta! Velikokrat sem se spraševal zakaj ravno jaz, kaj sem naredil komu hudega, s čim sem si zaslužil tako usodo, pa še do zdaj nisem našel odgovora na to in ga nikoli ne bom. Včasih so rekli, da cilj posvečuje sredstva. Če ni cilja, tudi sredstva niso potrebna, ker z njimi četudi jih imamo, ne bomo prišli do cilja. Moj cilj pa je eden, biti v družbi aktiven, enakopraven, vsaj pribljižno enakovreden ostalim, biti vključen v družbo z namenom delovanja v njej, spoznavanja ljudi, se z njimi družiti in komunicirati. Vsega naštetega, kar naredi človeka srečnega, mu osmisli življenje, do zdaj nisem dobil, pa čeprav sem se trudil. Zdaj pa ne vem več kako naprej, kam v katero smer in sploh zakaj, v imenu koga ali česa! Tolikokrat sem dobil iz družbe tihi signal nezaželjenosti, ignorance, nesprejetosti, da se mi je niti ne da več iskati ravno zaradi tega, ker ne želim biti ponovno razočaran. Ne želim, da bi se odpiral ljudem, katerim bi bil zanimiv samo nekaj časa, ali pa, dokler bi imeli od mene korist. Želim si samo, da bi zaspal in da se nikoli več ne bi zbudil! Življenje, je pravzaprav zame trpljenje in ne izpolnjuje niti enega kriterija mojega poimenovanja te besede! Kaj pa je živeti, boriti se za vsakdanji kruh, prositi, iskati, se pritoževati, da si izboriš tisto, da sploh lahko živiš. Jaz pa sem zgubil ta smisel, cilj in ne manjka dosti, da zgubim še upanje! S čim naj se tolažim, kaj mi naj pri tem pomaga? Kako naj si osmislim življenje? Kako naj prebrodim to krizo vseh težav, v kakršnih živim? Si naj lažem, da bo jutri bolje? Si naj govorim da bo prišel dan, ko bom spoznal osebo, ki me bo imela rada samo zato, da bom s tem prestavil svoje načrte in da si bom čez nekaj let lahko rekel, spet sem se ogoljufal? Živel sem zamanj, ker mi življenje ni prineslo tistega, kar sem od njega pričakoval. Tako ne vidim smisla, niti cilja. Pa vseeno kaj vam je ob takih trenutkih najbolj pomagalo? Vsem se zahvaljujem za odgovore. Zdaj ste me spet prepričali, da se splača če drugega ne vsaj prebirati ta forum.

Prijatelje imaš. In imaš tudi cilj. To je že veliko. Veliko ljudi nima nobenega cilja – to je šele težko.

Zadnji del sem citirala zato, ker me to spominja name. Ali pa morda kar na vse ljudi. Ljudje nekako težimo k “večni” sreči. Radi bi partnerja, s katerim bi bili srečni do konca življenja. A nekateri nimamo te sreče. Spoznamo nekoga, smo z njim srečni kratek čas (ali relativno kratek čas), potem to mine. A pravijo, da ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Samo opaziti jih moramo – in ravno to je verjetno tudi najtežje.

Osamljen30!

Prebral sem tvojo zgodbo in vidim, kako težko ti je. Če želiš dobiti malo volje in motivacije, veselja … Poznam ustanovo v Ljubljani, ki ima zaščitena delovna mesta. Kakor poznam to ustanovo, imajo zelo radi ljudi, tudi osebe, ki tam delajo, se čutijo prek dela bolj izpolnjene pa tudi družijo se radi med seboj.

Prosim, ne vdaj se kar tako. Če želiš, da ti dam podatke o tej ustanovi, mi napiši na mejl: [email protected].

Lepo pozdravljen! Drži se.

Vasek in Špela,, hvala vama za vspodbudne besede. Mislim, da je to razpoloženje odvisno tudi od dneva. Trenutno se počutim bolje, kot sem se pred dnevi. Čeprav se je moje razmišljanje nanašalo čisto na filozofsko plat zakaj živeti in kakšen je smisel življenja. Nekdo, ki ima otroke, ki je poročen, ki ima družino ima svoj smisel. Pa ne samo smisel, ampak tudi dolžnost, da živi in pomaga preživljat družino. Seveda, da obstajajo tudi dobre plati v mojem življenju, ampak te zdaj ne pridejo do izraza. Poglejte samo, kakšna je trenutna situacija glede zaposlitev v sloveniji. Kako naj imam jaz potem upanje da bom dobil službo? Skratka, glede na mojo situacijo sem že vnaprej iz družbe izključen. Ljudje ki so polnočutni, se velikokrat, včasih tudi brez pravega razloga pritožujejo nad tem, kako je težko življenje. Nekdo v mojem položaju, pa včasih tega smisla ne vidi in mu na trenutke nič ne pomeni. In ne, zaradi tega nisem revež. Revež sem zato, ker nimam službe, ker nisem družbeno vključen in upoštevan v nekem smislu, ki je vreden dostojanstva. Vsekakor hvala vama

Pozdravljen Osamljen 30,

Pravkar sem prebrala tvoje razmišljanje in občutke, ki te preplavljajo v zdajšnjih trenutkih življenja. Veliko podobnih stvari – čustev, sem tudi sama že občutila, čeprav je moja življenska zgodba povsem drugačna od tvoje. Vendar sedaj nebi rada govorila o svoji zgodbi, ampak bi sama omenila misel, ki me je nenadoma spreletela ob branju tvojega “pisma” oz. komentarja; in ta je: “Na svetu smo za druge!”… in ne zase… In osebno menim, da lahko srečo najdemo le tam…. Seveda je zelo težko, tudi sama ne vem kako bom lahko to živela, če mi bo uspelo… Odločiti se je treba vsakič znova, iz trenutka v trenutek, iz situacije v situacijo…
Vendar s tem ko pozabimo nase, in poskušamo osrečevati druge?! V bistvu osrečimo tudi sebe… Se pravi, ne iščimo ljubezni zase, ampak bodimo ljubezen za druge!!!
Rada bi se ti tudi zahvalila, saj si mi s tem, kar si “povedal”, pomagal spoznati to, pravkar napisano…

Pozdravljena Life, love, light, hvala za napisano. Tudi sam sem že večkrat slišal in sem prišel do podobnega spoznanja, da se splača živeti za druge. Morda še nisem spoznal prave osebe, za katero bi se mi splačalo živeti in katera bi mi nekako osmislila življenje. Vseeno je pa zanimivo, da si našla neko podobnost tudi pri sebi. O podrobnostih, ne bom spraševal. Edino če sama želiš, lahko kaj napišeš. Zdajje je pri meni prišlo obdobje,ko se že počutim bolje. Je pa res, da me vsaka stvar, v katero je potrebno vložiti veliko napora vedno postavlja pred to vprašanje. Ob takih trenutkih se tolažim s tem, koliko ljudi je še na slabšem od mene, koliko jih v teh časih težko živi, ne dobijo plač, morajo preživljat družine, za katere so odgovorni, koliko ljudi izgubi stanovanje, ker ne morejo plačevati položnic. Ko razmišljam o vsem tem vidim, da bi bilo lahko še slabše. V tem materialističnem svetu, kjer je edina vrednota denar, pravzaprav človek velikokrat zgubi občutek do sočloveka. No so seveda tudi izjeme in ravno te so mi že večkrat dokazale, da v meni še živi upanje, da bo morda nekoč lepše in bolje. Tudi prispevki na tem forumu so dragoceni.

Pozdravljeni,

še sem tu. Rada bi se zahvalila za spodbudne besede, ko jih človek prebere, se takoj počuti boljše. Ker pa se mi stanje poslabšuje, bi vas rada kar tukaj vprašala, ali morda kdo od vas ve za kakšnega dobrega psihologa ali psihoterapevta (V Ljubljani ali Celju). Mislim, da bi mi lahko pomagal. Najlepša hvala za odgovore in tople objeme.

Našla sem link, kjer vidimo, da se tudi študentje trudijo ozaveščati in bodriti ljudi, kajti vsako življenje je neprecenljivo.

http://www.souvizija.si/video/zivljenje_ne_smrt/?show=b118d8786e6dfca2422d07d8146da589&search=polona%20brglez&search_type=s

Pred dobrim letom je naredil samomor oče. Prav bedno življenje je živel. Pod stalnim stresom. Delal je 24/7. Dokler se ni izgaral do smrti. Dobesedno. Nekega dne se je enostavno zlomil. Po pravici povedano, sem pričakoval, da se bo kaj zgodilo že prej. Zadeve v družini so bile slabe. Sam sem sledil reklu “prilagodi se ali pojdi”. In sem šel in se redko vračal domov. Nekega dne se vrnem. Nisva spregovorila veliko besed. Nikoli nisva. Prišel je nek obisk. Zgodile so se neprijetne stvar, a nič drugačne kot zadnjih 20 let, koliko se jih spominjam. Šel sem v LJ, ko mi sestra sporoči, da se je obesil. Pri skoraj 60-ih, v pokoju, po 40-50 letih garanja in toliko ponižanj, kolikor jih le redko kdo doživi. Nisem se vprašal zakaj? Vedel sem zakaj. Ampak zakaj ravno zdaj?

Tudi sam se šel preko poti ponižanj in stresnega dela. Nikoli nisem potegnil pararel, ker je delo bilo le za galaksije drugačno. A ko potegneš črto, je še vedno delo. Ne glede na to kako je plačano in kako si oblečen. Navznoter gniješ, zato se nazven delaš še toliko bolj normalnega. Zato je verjetno toliko ljudi presenečenih in se sprašuje ZAKAJ? Sram in ponižanje je za človeka najhujša kazen in najmanj sprejemljiva situacija.

Na toliko situacij človek nima vpliva. Ko si otrok, ne moreš spremeniti staršev. Ne moreš jih zamenjati. Naša družina je bila velika. Vsak otrok se je poskušal spopasti z ne prav lepimi situacijami na drugačen način. Z drugačno strategijo. Kmalu sem ugotovil, da se ljudi le s težka spremeni. Ali pa sploh ne. Zato sem šel. Ampak problemi ostanejo. Slej kot prej te udarijo nazaj. Hočeš ali nočeš. Usoda! Sam se nisem znal soočiti z njimi. Nisem se hotel prilagodi. Nikoli.

Danes. V drugi situaciji. V drugem svetu, se soočam z novimi problemi, z novimi preprekami in iščem oporo, ki je ni. Ni modrosti, ni lepih spominov, ni navad in preverjenih rešitev katerim bi zaupal. Je le ena velika praznina. Void! Počutim se kot bi bil izgubljena duša. Tavam.

Ko stvari tečejo,ni problem. Ko se čas ustavi. Ko ne veš kako in kam, Pa se odrasel človek začne ozirati v preteklost. V otroštvo. V svoj vzornike. In če jih ne najde? Če še vedno dvomim v njih. Če so te vedno znova razočarali. Če so kot svoj zadnjo rešitev izbrali samomor?!?

Imam čudovito dekle, ki si ji ne upam povedati, da ne želim več otrok. Ker si ne zaupam več. Ker lahko končam tako kot oče. Zgaran, ponižan, nesrečen.

Tole pišem za vse tiste ki razmišljajo o samoumoru.
Da bi me razumeli bom povedal na kratko svojo zgodbo.
Živeli smo tako srečno 23 let. Žena, dva otroka, kar v redu služba. Nekega dne pa mi žena pravi da me nima več tako rada, da se počuti utesnjeno, da ne ve kam vse skupaj pelje in bo le čas pokazal kako bo dalje. Zlomil sem se kot lutka iz porcelana. V tistem trenutku se še nisem zavedal da me je udarila takšna depresija in da hiram pri živem telesu. Lahko le povem da sem v mesecu in pol spal vsak dan le po kakšno uro ali dve. Vse ostalo sem prebedel, premišljeval kaj sem narobe storil, kam je izginila ljubezen. Hotel sem si pomagati z tabletami za spanje a sem nekje v navodilih prebral da te lahko uživanje privede do misli o samoumoru zato sem jih vrgel proč.
V tem času sem shujšal zelo. Okoli 12 kg. Imel pa sem prej le 72. Nisem pa se takrat zavedal da zaradi nespanja možgani enostavno ne funkcionirajo tako kot bi mogli. Pa mi verjemite da nisem hotel sam tega. Telo je delalo vse samo. Gibanje in sprehodi. Kričanje v noči nekje da naj se zgodi karkoli bom moral ženi pustiti da gre od mene ker je zelo nesrečna v moji bližini. Najbolj pa sem trpel ker sem videl da je enako hudo tudi mojemu sinu. In ko sem po vsem zvedel da se obnaša tako ker ima skritega prijatelja in sem jaz moteči element. Takrat me je dobesedno raztrgalo na kose pri živem telesu. Bolečine pa takšne da ne znam in ne morem niti opisati.
Tega v življenju nebi privoščil niti najhujšemu sovražniku. Tisto leto nimam v spominu ničesar.
Verjetno se je zaradi prevelike bolečine nekaj dobesedno zgodilo z mojimi možgani. Obstal je čas, spominjal se nisem niti za minuto nazaj kaj sem počel. Bil sem truplo ki hodi po cesti in ga nekaj poganja da preživi. Jokaj sem vsak dan ko sem bil sam v avtu, preden sem vsaj kako urco zaspal, takoj ko sem se sam zbudil. Nisem dobesedno imel smisla za kaj živeti. Tako sem vsaj razmišljal, so razmišljali moji bolni in utrujeni možgani. Jokal sem s tako silino da mi je krčlo telo, se sprehajal sam ponoči po ulicah in parkih in jokal. Zakaj, zakaj, zakaj so bile besede ki so mi nonstop bile v glavi in nikoli več ne bova skupaj. Zlahka bi takrat naredil samoumor saj mi je moje življenje bilo povsem brezvredno. Prav vseeno bi mi bilo zame. Sem pa vsaj z tistim malim kančkom razuma ki mi je ostal vprašal sebe. Ali si res tak egoist da bi naredil kaj takega otrokom.
Da bi po razpadu družine nakopal njim še vse težave in grozote ki bi zagotovo pustile v njihovih srcih pečat ki ga ni moč izbrisati. Rabil sem torej plan. Pij veliko vode. Prisili se da nekaj poješ da boš ojačal. Kupi kaj v obliki vitaminov ali kapsul kar bi dobro vplivalo na možgane. Gibaj se veliko, beri knjige, pojdi med ljudi pa magari pozdraviš in spregovoriš z neznancem, kupi si kaj malega da se malo oraspoložiš. Živi in še enkrat Živi. Nikoli ne obupaj. Bodi pogumen v življenju in ne v smrti ki je izhod iz bolećine in trpljenja.

Zakaj mi je uspelo ne vem. Res ne. Zame bi bilo takrat veliko lažje in manj boleče da sem zatisnil oči in se ne zbudil. Sem pa danes po svoje ponosen da mi je uspelo, da bom še lahko videl sina in hči, da posije sonce, da je veter in dež, da dišijo rože. Izkušnja ki sem jo prestal mi je pustila pečat, sem pa vesel da mi je uspelo.

Za vse tiste ki kadarkoli v življenju pridete do točke kjer izgleda da ni izhoda in je izhod le smrt.
Kričite, jokajte,karkoli. Le skromno vas prosim da iztegnete roko za pomoč. Nekdo ali nekaj vam bo jo ponudilo. Mogoče ne danes, jutri, a zagotovo bo. Bog ali nekaj ni ustvaril življenja da bi si ga sam vzel. Življenje nam je bilo dano da ga živimo. Če moramo trpeti sprejmimo to v upanju da bo bolje nekoč. Vsem vam želim srečo in lepe trenutke.

Lp

Tudi jaz imam podobno zgodbo kot scoorpio28.
Tudi jaz že nekaj mesecev vsakodnevno premišljujem o samomoru.Pravzaprav imam narejen načrt do potankosti in nameravam ga zelo kmalu uresničiti.Tudi moj oče je bil alkoholik,spominjam se kako je velikokrat prišel ponoči domov in razgrajal po hiši.Velikokrat je poskušal narediti samomor,vendar ga je vedno rešila mama,no nazadnje mu je le uspelo.Ostali smo sami mama, jaz in dva brata najmlajši star devet mesecev.No tega je skoraj trideset let nazaj.Po očetu je mama imela še enega pijanca,kot da oče ni bil dovolj.To zagotovo pusti na človeku posledice. Takrat ko bi rabil očeta ga ni bilo,pa še mama je imela službo tako,da je za nas skrbela stara mama.Ko sem malo zrastel sem skrbel za mlajša brata ju spremljal v vrtec in šolo,hodil v trgovino peš,s kolesom nato z motorjem.Sedaj pa brata ne vesta nič za to kar sem naredil zanju.Najmlajši je postal kriminalec,bil je že v zaporu in tudi razumemo se ne najbolje.Pravzaprav se z najmlajšim bratom ne pogovarjava že deset let,čeprav smo še vsi doma.Jaz nikoli nisem imel punce,ne prijateljev tudi v službo nisem veliko hodil.Sedaj imam že nekaj let neprekinjeno službo in dober avto,to je pa tudi vse.Ven ne hodim,ker nisem nikoli vedno sem se držal bolj zase,ker sem bil pač zelo debel.Do pred kratkim ko sem shujšal na normalno težo.Vendar pa so posledice ostale,postal sem bolj depresiven, ker razmišljam o življenju drugače kot sem prej.Tudi hobija nimam nobenega,s športom se ne ukvarjam.Edino v službo rad hodim,ker delam v mladem kolektivu in se tam počutim mlajšega.Prišel sem do spoznanja,da se mi čas izteka,da se stvari lotevam prepočasi,da nikoli ne bom imel ženske in družine zato se mi ne zdi več vredno životariti in je skrajni čas da temu naredim konec.

Me33, nikar ne obupaj. Razumem te, da ti je težko, saj tudi meni ni lahko. Saj se bo sčasoma tudi to uredilo. Samo pusti času čas. Poišči cilje in smisel, zakaj je vredno živeti. Imaš službo, katere marsikdo v teh težkih časih nima in to je že nekaj. Razumem, da te materialne dobrine ne morejo osrečiti. Kdo pa pravi, da moraš ravno zdaj imeti punco? Zakaj bi moral živeti po nekih ustaljenih družbenih normativih? Če ti je namenjeno, bo tudi ta prišla, ko boš najmanj pričakoval. Poišči si nekaj, s čimer boš osrečeval druge in verjemi mi, da boš imel ogromno dela pred sabo. Nekje sem prebral, da je samomor dokončna rešitev, rešljivih težav. Pomisli tudi na to, kako bi s tem prizadel svoej bližnje. Najdi si ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi kot ti, ki razmišljajo kot ti in boš videl, da v svojih težavah nisi osamljen. V službi si našel svojo srečo in lahko mi verjameš, da jo boš našel tudi drugje, na ostalih področjih. Tudi sam sem razmišljal, o smislu življenja in čeprav vem, da je včasih težko, poskušam iz vsega tega potegnit nekaj dobrega. Maš kakšne hobije? Prepričan sem, da boš našel nekaj zase. Nekaj, kar te bo veselilo, te izpolnjevalo, zaradi česar boš na svet gledal pozitivneje. Oglasi se nam še kaj.

Me 33. Ne zavrzi življenja. Nekdo ali nekaj ti ga je dal da ga živiš, da vsak dan sproti nekaj ustvariš, vsak dan si tukaj. Praviš da si bolj zaprte narave. Ok. Ko bi le vedel koliko ljudi je okoli tebe ki so povsem enaki. Koliko žensk. Pojdi mogoče v knjigarno in preberi kakšno knjigo kako bi lahko svojo komunikacijo in zaprtost spremenil. Prav vse se da. Učimo se vse življenje. Naj ti spomini in težko otroštvo nikar ne pogojujejo tvojega življenja. Praviš da imaš službo in s tem nek dohodek ki te ne bo pahnil še v kakšno pijačo ali v beračenje. Že to kar imaš je veliko več kot imajo nekateri. Pa se borijo, krampajo, živijo. Le razmišljajo drugače. Vredno je živeti ker ti je bilo življenje dano. Poskusi z čem novim in nikoli ne veš. Mogoče boš presenečen. Obupaj pa nikoli. In oglasi se še kaj. Upam da z dobrimi novicami.

Lp

Prebral sem vse prispevke in potočil sem reko solz! Tudi sam imam težave in redno razmišljam o samomoru, ampak sedaj o njih ne bom govoril.

Mnogi izmed vas ste napisali, da nimate pravih prijateljev, družbe. Tudi sam imam malo pravih prijateljev in se mi je porodila zamisel, zakaj pa se ne bi obiskovalci foruma kdaj dobili osebno in se družili, pogovarjali ter se med seboj podpirali. Včasih je v tem našem svetu težko dobiti človeka, ki te bo videl takšnega kot si, te ne bo obsojal in bo razumel tvoje stiske in tegobe. Internet je res ena izmed svetovnih čudes ki jo je izumil človek, ampak ima tudi svojo zahrbtno stran. Pristen kontak s človekom bo vedno več pomenil, kot pa 100 prijaznih pozdravov iz facebooka, twitterja itd.

Zelo sem vesel da sem našel ta forum ampak vseeno bi bil bolj vesel, če bi se med seboj podpirali tudi na osebni ravni, pač tisti ki si to želite. kontakt: [email protected]

S pisanjem nisem hotel biti vsiljiv ali kogarkoli siliti v to, kdor želi naj mi piše na mail in se bomo srečali.

Lep pozdrav vsem!

Tudi jaz sem prebral večino zgodb iz foruma. Vidim, da je večina bistveno hujšin od moje, pa vendar.
Sprašujem se, ali je bilo vse skupaj res vredno 100% angažiranje za dekle s katerim sva bila skupaj malo več kot pretekla tri leta. Ko sva začela sem si nekako v glavo vbil, da je sedaj to to, za njo bi storil vse. Verejetno sem tudi storil vse, no vsaj tako sem mislil. Kar se tiče neke moralne in materialne podpore je bilo vse v redu, vendar sem nekako pogrnil pri čustveni podpori. Pač ni imela lahkega otroštva in tudi pozneje ne najstniških let, nič bolje pa ni niti sedaj v srednjih dvajsetih oz. študenskih letih. Živi v disfunkcionalni družini, kjer sta starša ločena oče zdravljeni alkoholik. Torej pomagal sem ji kakor sem vedel in znal le starševske ljubezni ji nisem znal dati, za kar verjetno res nisem pravi. Mislil sem, da bo to dovolj, da bom s tem zadržal najino skupno pot, vendar ni bilo tako. Pred 3 meseci mi je nekako uspela povedati, da to med nama verjetno ne bo več šlo. V redu sem si rekel, počasi sedaj, bova lepo počasi zopet delala na najinem odnosu, da ga poglobiva, pustiva neke stare vzorce,… No nekako se je vse skupaj odvijalo iz dneva v dan, vendar ni bilo nekega napredka. Bili so dnevi, ko je bila občutno boljše volje tudi sam sem videl da drugače gleda na vse skupaj, da se vse skupaj nekam premika, a kaj ko so prišli dnevi, ko ji ni bilo do ničesar. Kot neki valovi na morju, ko je čisto malo manjkalo, da naredi korak naprej pa je spet 5 korakov nazaj, pa ponovno,… In tako do polovice januarja letos, ko sva zaključila. Nisem več prenašal teh valov, ali bo ali ne,… Postavil sem jo pred dejstvo, midva ja ali ne? Odgovor že poznate. Sprijaznil sem se, če nekomu ni do mene mu pač ni. Poznal sem njeno trmo in nekako sem vedel da se mi ne bo več javila. In tako je res bilo, vendar samo 3 dni. Javila se mi je in predlagala srečanje. Tam je povedala vse oz. pojasnila da je tudi sama veliko kriva in nisem samo jaz, predlagala je, da je škoda vse zavreči, ker je bilo v grobem med nama vredu. Normalno da je bilo nesoglasij in prepirčkov, vendar kje jih pa ni. Lepo sva se pomenila in čez nekaj dni ponovno dobila. Začela sva delati na nekem novem začetku. Ne morete si misliti koliko nove energije mi je to dalo, kakšno ogromno upanje. Dogovor je biu, da lepo delava vsak na sebi in se ob tem še bolj spoznama tudi midva. Vse je lepo potekalo, tudi zmenila sva se ogromno stvari. Potem pa šok! V nedeljo zjutraj sem jo zagledal poljubljajočo se v objemu drugega. Mislil sem, da me bo razneslo na koščke. Nisem reagiral, počakal sem da mine in se ji potem približal. Vprašal sem jo kaj je sedaj to? Očitno opita se mi je smejala v obraz in rekla oprosti,… Glavni problem je njena preteklost ogromen strah, da se ji ne bi zgodilo enako kot v njeni družini. Vse sem ji lahko pomagal samo na njeno podzavest in preteklost nisem imel vpliva. Ne vem kako me lahko zvleče nazaj, mi da novo upanje potem pa za nagrado dobim tole?? Te dni se mi podira svet,… Za tisto, za kar sem biu pripravljen narediti vse, se resnično truditi, tsto kar mi je dajalo novih motivov v življenju mi je zarilo nož v hrbet!! Najbolj boli to njeno dejanje!! Zakaj sem zaslužil takšen konec?? Zakaj ni preprosto povedala, da se je zmotila in da si z mano ne želi več?? Ne morem jesti niti spati, srce mi razbija, bolečina v trebuhu, stiskanje v grlu,… Po glavi mi roji na tisoče misli, večina takih,… saj veste kam ciljam. Prvič v življenju sem postavljen pred nekaj takega. Sploh ne vem kako iz tega. Ljudje okoli mene me tolažijo, vendar ne pomaga nič,… Izgleda, da sem vso energijo vložil v izboljšanje odnosa, saj mi trenutno ni do ničesar. Imam službo, ki je ok, diplomski zagovor pred vrati pa se mi zgodi tole. Zame trenutno tragedija, ki ji ni para. Jasno, da sem tudi sam delal napake v zvezi, vendar sem jasno pokazal željo po izboljšanju in tudi bistven napredek pri vsem. Opazila je in bila vesela tega. Zdelo se je kot da deluje, toda čez nekaj dni,…, se je vse skupaj razbilo kot kristalna vaza,ki trešči ob beton. Črne misli me navdajajo. Prosim pomagajte, preden se nagnem čez !!!

V življenju pridejo preizkušnje, včasih tako velike in težke, da klonemo pod težo bremena. Dragi ddiplomant, v teh dneh si ti tisti, ki mu teža bremena ne da dihati. Verjemi mi, da resnično, pa naj se sliši še tako oguleno, za vsakim dežjem posije sonce. Preizkušnje so zato, da postanemo drugačni, boljši, močnejši. Nikar ne obupaj, želim ti, da te neka prasila dvigne in da narediš svojo osebno diplomo- diplomo poguma in moči!
Življenje je čudovit dar! Kaj vse lahko narediš za tiste, ki te potrebujejo. Glej naprej, glej v prihodnost. Sedaj mi ne verjameš, ker si preveč prizadet, ampak verjamem, da bo prišel dan, ko se boš le z nasmehom spominjal dni, ko si imel najbolj črne misli! Na svetu je veliko ljudi, zakaj bi se misli vrtele le okoli ene osebe, ki te je izdala, poskušaj ji oprostiti, čas pa bo prinesel odgovore! Držim te za roko, da se ne nagneš čez:)

ddiplomant

lahko mi daš svoj mail (seveda ne s tvojim imenom), ti napišem svojo zgodbo, skoraj neverjetno a resnično, mogoče ti bo pomagalo…