Super, kaj še čakaš??!?!
@no-ja upam, da boš v življenju kdaj tako prizadeta, da si boš želela tistega, ki te je prizadel raztrgati na kosce, zadati mu rane za katere ne ve kako bolijo, trpeti trpljenje, ki ga jok in žalost kvečjemu povečujeta in ne blažita. Nato se ti bo v misli prikradel samomor,… In nato ti bo nekdo rekel: “Super, kaj še čakaš?”
Vse tvoje trpljenje bo spet prišlo nazaj, ta/tista, ki ti bo to rekel/la se ti bo zagnusil. Od njegove nesposobnosti razumevanja tvojega nečloveškega trpljenja in razjedajoče žalosti ti bo šlo na bruhanje. Ne boš mogla spati, oči, ki so prejokale toliko solz se ne bodo več hotele zapreti. V tem dnu dna te potolaži le misel na samomor, misel na mir in popolno odtujitev čustev, ki bo sledila, ko še zadnje kaplje tvojega uničenega življenja stečejo iz tebe. Ne veš, kako te zlomljeno srce boli, kako vedno bolj krvavi z vsakim poskusom se potolažiti in pozabiti. Tu sem jaz. S tem da je moja boginja, kateri bi dal vse in ki sem jo neskončno ljubil moje srce še brezvestno pohodila in mi ga vrgla v obraz,…
Izgubil sem vse. Nimam več smisla v življenju. Poskušal sem že umreti, prerezal sem si žile, pa me življenje ni zapustilo. Ampak po tvoje je pač človek, ki si vzame življenje le slabič in bebec. ki ne zna ceniti življenja in radosti, ki jih prinaša. Vendar če gledam te radosti skozi oči, ki ne vidijo drugega kot tople teme smrti za vsem niso vredne ničesar.
Popolnoma ničesar. Tako ali tako pa ne bom dosti zamudil, ker sem po tvojem že s tem pisanjem potrošil preveč časa, kajneda?

“Super, kaj še čakaš?”, moj Bog,…

@Nemočen, sočustvujem s tabo,… vem kako je iz vrha sveta, polnega ljubezni in veselja pasti v najglobljo temo, kjer tavajo hudo ranjene duše, katerim odrešenje ponuja le samomor,…

@no-ja “Super, kaj še čakaš?”, ne morem verjet, da je neko človeško bitje dejansko nesposobno kakršnekoli empatije, upam, res srčno upam, da ti bo kdo nekoč zabil nož zavrnitve in prevare v srce in ga obračal in obračal in obračal,…

prebrala sem stavek, da je misel na samomor edina tolažba, ker takrat izgine bolečina…pa še kako res je, potem pa ugotoviš, da nisi sposoben narediti samomora in še ta tolažba izgine…kako pa zdaj naprej???

Pozdravljeni.

Ko sem februarja na teh straneh objavil svojo zgodbo, sem menil, da nebom preživel..
vsa ta bolečina ..vso to hrepenenje ..ves ta obup..

Skušal sem se pobrati, vendar ne gre. Bolečina je prevelika ..enostavno neznosna.
Tako ZELO rad bi za vedno zaprl svoje rosne oči ..da NIKOLI VEČ nebi čutil vse te bolečine!!
NIKOLI VEČ!!!!!

Poiskusil sem karkoli ..veliko bral, si poiskal strokovno pomoč, vendar vse brez uspeha ..
tako zelo jo ljubim ..ah, nevem več kdo sem&kaj si želim!?! ..želim si le še umreti ..živeti v temi!

Zadnje 3.mesece sem preživel daleč vstran v tujini ..ponovno delal noč in dan ..nekako sem pozabil na vse tegobe. Toda prišel je dan, ko nisem videl več izhoda ..smisla življenja!
Nihče ne ve, kaj sem prestajal. Ko sem se vračal v Slovenijo, sem molil, da bi avion strmoglavil, da bi KONČNO bil rešen vsega!!!! Tako sem prispel domov ..v najin dom, ki sva ga nekoč z ljubeznijo gradila skupaj. Že sam pogled na vse to cvetje ..vrtnice, tulipane, lilije ..ki sva jih zasadiloa skupaj-v najin spomin ..na najina rosna leta.. zlomil sem se! Nemočen sem padel na tla pred cvetje ..moje solze so oblile penekateri cvet ..ki je bil v najlepšem razcvetu ..vendar so so mu moje solze obupa, bolečine okrnile vso njjegovo lepoto! Nemorem uničiti cvetja ..preveč čustven človek sem..

Enostavno ne zmorem več-v nobenem pogledu-kakorkoli-kjerkoli-preteklost bo vedno z menoj. Preteklosti nemorem ubiti, je skriti, še manj pozabiti. Bojim se dni, ki prihajajo ..popolnoma sem šibak ..ne čutim več mladosti življenja

..želim si zavedno zaspati ..se NIKOLI VEČ ZBUDITI!!!!

Nemočen…..pazi nase. Imej rad sam sebe in verjemi, da te imajo domači radi…..držim pesti zate. Si prebral kako knjigo od Trstenjaka? Ter Moč pozitivnega mišljenja?

Dragi Nemočen!

Poskušam te razumeti, pa vendar te ne razumem.

Veliko ljudi na svetu je nesrečnih – iz različnih razlogov. Nekateri se borijo za preživetje, nekateri za življenje v boju z boleznijo, nekateri objokujemo izgubo ljubljene osebe, ki je tak boj izgubila, nekateri premagujejo nesrečno ljubezen…

Sama sem izgubila moža, ki je izgubil triletni boj z boleznijo (o tem sem pisala tudi tukaj). Bil je mlad, zgradila sva hišo, se preselila, zapustil je dva otroka. Sama se prebijam iz dneva v dan. Pa mi na misel ni prišlo, da bi si kaj naredila.

Rada bi ti kaj svetovala, vendar ne vem. Poskušaj se imeti rad, najprej sebe, nato ljudi, ki so ti blizu. Zavedaj se, da so ljudje, ki te imajo radi. Mlad si, zdrav, ni ti težko delati – za takšne ljudi je prihodnost. Zagotovo boš spoznal dekle, ki te bo spoštovala. Dekle, ki enkrat prevara, bo to storilo še večkrat.
Naj ti ne bo žal, stopaj po svoji poti ponosno in z dvignjeno glavo.

Srečno!

Pozdravljeni

Po dolgem času se vam zopet malo oglašam in prebiram te vrstice in v skoraj vseh najdem sebe.Nisem prišla jamrat,nisem prišla le brati,le zaželeti sem prišla vsakemu posebaj en lep sončen dan in morda napisati,da sem malo bolj vesela ,da se lahko zbudim z jutrom,zbudim otroke in jih objamem,ker jih nekdo ,ki ga ni več med nami ne more,srečna sem in morda ponosna,da sem ostala še toliko pri močeh,hvala bogu,da imam še otroke,da lahko živim dalje,da vem ,da me ima nekdo rad in jas njuji brezkončno………

Lepo pozdravljeni

ps

ko si bom vzela čas,ko vas bom rabila,vem kje vas najdem………

Prebral sem celotno temo, pa moram priznati, da sem se vmes mnogokrat zjokal. 🙁
Sam sem v podobni situaciji, ker me oseba, ki jo imam neizmerno rad, noče več v življenju. Jo razumem, saj sem sam kriv za celotno situacijo, vendar si ne morem pomagati, da se ne bi zjokal na vsake toliko. Zaradi tega sem prišel celo do ideje, ki je naslov te teme 🙁 Moram priznati, da si nič ne naredim samo zaradi tega, ker preprosto ne upam. Ko bom zbral pogum, je stvar rešena.

Ker pa po eni strani še nočem končati življenja, me zanima, kaj naj v tem trenutku počnem, da mi bo lažje, ter da si mogoče celo premislim.

Hvala vam.

Ko berem tole temo, moram priznati, da mi je za trenutek lažje pri srcu, ker vidim, da vendarle nisem sam, sam v bolečinah.
Težko rečem, kdaj sem bil nazadnje srečen v življenju. Odkar pomnim, sem v sebi vedno čutil bolečino in strah. Dvakrat sem poskusil to presekati, presekati s samomorom, a obakrat neuspešno, nazadnje pred dvema mesecema. Najhuje je, ko želi um zapustiti ta svet, a telo kar vztraja in vztraja. Občutki nemoči, osamljenosti, praznine, strahu, tako bi najlažje opisal svoj vsakdan. Nato pa sem pred slabim letom spoznal osebo, ki mi je dala moč za nadaljnje vztrajanje na tem svetu. A pred dvema mesecema je ta oseba, nenadoma kot je prišla, nenadoma tudi odšla… Nobena strokovna pomoč, nobene tablete, nič ne pomaga. In vsak dan znova se čudim, kako to, da sem še tu. Koliko vsega bom moral še pretrpeti, preden se to vse skupaj konča. Zanimivo da doma tega nihče ne opazi, čeprav sem se popolnoma zaprl vase in komaj še spregovorim kako besedo. Prav jezen sem na očeta, ker ne opazi, da je z mano nekaj hudo narobe. Moja zadnja in edina želja je samo še zaspati in se nikoli več zbuditi.

@Nihče: Me veseli, da si najdo ta forum in da vidiš, da je po Sloveniji še veliko ljudi, ki se počutijo podobno kot ti. Tudi jaz sem šele včeraj prvič prišel na to stran, čeprav sem že prej najdo par forumov, kjer so zelo dobri in prijazni ljudje, in malo lažje je, ko stvari vržeš iz sebe in dobiš kakšno vzpodbudno besedo, predvsem pa dobiš občutek, da nisi sam in imaš vsaj virtualni kotiček, kjer te nekdo posluša in tudi kaj svetuje, kjer lahko pišeš o vseh svojih občutkih in problemih, o katerih še nisi govoril v svojem življenju z nikomer. Za razliko od tebe, sem jaz imel svoje srečno življenje, ki se mi je začelo sesuvati nekako pred dvema letoma in je zdaj sesuto popolnoma. V zadnjih dveh letih sem izgubil službo, par oseb, ki sem jih imel zelo rad, moral sem se preseliti nazaj k domačim, pošle so mi tudi finance, predvsem pa sem izgubil svoj smisel tukaj na Zemlji. Pri življenju me držijo samo še bežni spomini na lepe in uspešne trenutke v mojem življenju in tudi ti vedno bolj in bolj bledijo. Tudi jaz sem bolj ali manj zaprt v svoji sobi, ob računalniku in tv in tudi jaz zelo malo komuniciram z očetom (v bistvu nisem nikoli z njim imel neke bogate komunikacije), prav tako pa zadnjih par mesecev izgubljam kontakte s prijatelji, s katerimi smo se družili zelo veliko. Vabijo me, da gremo skupaj ven, ampak si stalno izmišljam neke razloge in ostajam doma, z ene strani je razlog, da ostanem doma zaradi financ, drugi pa je, da mi je mučno gledat, kako veseli so in brez problemov, jaz pa totalna razvalina, ki raziskuje načine, kako bi najmanj boleče zapustil ta svet.

Na tej strani sem se znašel po naključju in moram povedat,da se mi je sesul cel svet in razmišljam izključno o tej zadnji poti,kako končati svoje življenje – pred tem nikoli nisem pomislil na to,ampak sedaj,ko so čustva tako velika,izguba neizmerna velika in ko si čisto na tleh,te noben ne posluša.Moje življenje nikoli ni bilo posuto z rožicami,ravno nasprotno.Imel sem očeta,ki je bil pijanec in je bil vsak dan pijan,pretepal mojo mamo,s katero sva bežala pred njim,se skrivala na podstrešju,vrtovih,pri sorodnikih,celo v omari sva tudi prespala in skakala čez okno,kadar je bilo treba bežati.Vse kar mi je zapustil,je bila bolečina,o kateri nisem mogel govoriti,pa čeprav sem si želel in bi rabil samo podporo,mogoče tudi finačno.Saj o tem ne razmišljam več,kajti tako kot me je mama vzgojila,imam občutek,da sem pravi mamin sinko.Vedno smo bli revni,še najbolj sem pa sedaj jaz.Nikoli nisem imel možnosti,da bi naredil kako šolo,ki me je zanimala,kajti ni bilo denarja in imam poklicno šolo le zato,ker je bila v mojem kraju in da imam vsaj neko izobrazbo,pa čeprav me to delo nikoli ni veselilo.Tako,da tudi služba se mi ni ponujala vsak dan,pa čeprav bi lahko tisti,kateri so me izkoriščali za svoje delo za svoje namene,lahko preko vez zrihtali kako službo.Tako se sedaj počutim.Vedno je bilo samo tisto važno,kaj si drugi mislijo in da je tako prav,moje mnenje pa jih nikoli ni zanimalo.In tako je bilo tudi takrat,ko sem bil priden delavec,sem delal 2,5 let v eni firmi,kjer so me nato odpustili,samo zaradi tega,ker je od enega drugega delevca oče tam delal in sem postal tehnološki višek.No,takrat se mi je resnično vse porušilo,pa čeprav nisem imel punce in sem živel pri svoji mami.
No,da še povem svojo zgodbo,tisto iz otroštva,kolikor se je spomnim.Bi lahko že prej napisal,toda v glavi se mi plete tisoč in ena stvar.
No,moje otroštvo je bilo bolj kot ne tako,da se sploh ne spominjam dobro,samo slabe stvari se spominjam,nikoli mi ni bilo nič podarjeno,ampak je bilo potrebno garati za to.
Večinoma sem svoje otroške dneve preživel na igrišču z žogo in tega se marsikateri spominja,kakor tudi tistih časov ko je bilo hudo.Kot sem že napisal,je bil moj oče pijanec in tega me ni sram povedati.Me je večinoma peljal iz gostilne v gostilno,parkrat sva padla s kolesom,tako da sem imel noge med špicami.Večkrat je bila tudi policija pri nas,čeprav se tega jaz ne spominjam.Me je pozimi kopal v hladni vodi,jaz sem se pa drl in jokal,koliko je bilo mogoče,tega se jaz ne spominjam,ampak mi je bilo povedano,kot tudi to,da sem večkrat sam šel po cesti in me je skoraj povozil tovornjak in bila je ena teta,ki me je rešila,nakar se je voznik razjezil na tisto teto,ki ni bila nič kriva – tega se tudi ne spominjam.
Ko sem bil star nekje 9-10let,sem se že malo bolj zavedal,kaj oče počne moji mami in sem jo zato vedno branil.Mama je imela večkrat modrice,zlomljeno roko,strgane uhane…
Seveda,da zdravljenje nikoli ni pomagalo,ampak je bilo vedno bolj težko za mojo mamo,kajti mene oče ne bi ranil (vsaj zdi se mi),vem pa ne.
In tako je pri mojih 13letih naredil samomor (obešanje). S tem nam je pustil samo bolečo preteklost,naučil me ni nič,pa čeprav sem čisto drugače gledal na svet in kaj sem si želel v življenju.Ampak,nikoli ni bilo tistega,da bi kdo vedel prisluhniti,biti v podporo,tudi v tistih najtežjih časih.To pri mojih 13-letih ne vem povedati,kolikokrat sem bil razočaran v življenju,čisto na tleh,čustva so bila vedno tista,katera sem skrival pred drugimi in jih sedaj izražam.Imel sem kar pestre izkušnje v življenju.Izgubil sem tudi svojega najboljšega prijatelja,ki je bil na inzulinu,star 17let.Najbolj hudo je bilo na pogrebu,kjer sem nosil križ v njegovo slovo,seveda brez solze nikakor ni šlo.In tega se spominjam še danes,kot da bi bilo to včeraj.
Vedno sem gledal na notranjost in denar mi nikoli ni pomenil kaj dosti,pa ne zato,ker ga ni bilo,ampak zato,ker tisto,kar pride z dna srca je bolj pomembno kot pa ostale stvari.
Takrat,leta 2004…ko sem postal tehnološki višek,sem bil čisto obupan,kajti nikoli si ne bi mislil,da bo tako.No,in potem sem spoznal punco,katera mi je in mi pomeni največ na svetu.Pa ne zato,ker sva bila skupaj 6 let,ampak zato,ker sem jo ljubil in vedno jo bom.Po srcu je bila drugačna od drugih in to je meni bilo najbolj pomembno.Spremenila me je in sem se ji počasi prilagodil,kar po mojem tudi dobro ve.Leta 2006,se nama je rodil sin,katerega imam najrajši na tem svetu.Vmes sem delal v eni tovarni,kjer je bilo delo zelo težko,3-izmensko delo,stresno,naporno,ampak sem se ga navadil,dokler si nisem prišel gor,da ni vse v denarju,ker je bila plača kar solidna,ampak o tem ne želim govoriti,ker nikoli se nisem videl v tem,da bi probleme reševal z denarjem.Ta služba je bila fizično naporna,tako da sem bil večkrat v bolniškem staležu,pa ne za to,da me je npr. preveč bolelo zapestje,ampak, sem se želel spočiti od tega vsega napora in sem želel le to,da mi moja punca prisluhne,da mi je v podporo in da poiščeva kaj drugega.To sem si sam želel,kajti dolgo ne bi več zdržal.In res,sem našel eno službo,kjer pa je bilo potrebno hoditi na usposabljanje,tako da me cel teden ni bilo doma.Vmes sem pa opazil,da to delo me ne bo veselilo,čeprav sem vedel,za kaj gre,ampak so bili drugi delavci drugačni od mene.Saj jim ne zamerim,niti pod razno,ampak sem jaz bil drugačen od njih.Takrat je bil moj sin star približno 1,5 let in sem bil zelo navezan na njega.In se spomnim,ko sem v petek prišel domov in sem videl,kako me z mamo pričakujeta in gledata skozi okno,so se mi ulile solze.In tudi takrat,ko sem ga objel,sva se oba jokala.To so čustva,katera me zelo vežejo nanj,kajti vedno sem želel biti drugačen očka od vseh drugih,še posebej od mojega očeta.Mislim,da mi je to uspelo in mi je bila družina najbolj pomembna in imel bi otrok za cel vrtec,ker ko se je moj sonček rodil,sem bil najbolj srečen očka na tem svetu,pa čeprav sem bil malce prestrašen.Dejstvo je to,da sem zelo spremenil pogled na svet,najbolj pomembna je bila vzgoja,marsičemu sem se odpovedal,pa ne zato,da bi s tem želel biti popoln očka,ker tak ne obstaja,ampak zato,ker ko imaš enkrat otroka,je potrebno drugače razmišljat in takšen sem želel biti.Sem se odpovedal marsičemu,najbolj je bilo pomembna družina in služba in ne koliko zaslužiš.Tega marsikdo ne razume,ampak vzgojen sem bil tako,da če daš malo,boš dobil veliko nazaj.Ampak,sem bil vselej razočaran.Se pravi,da sva se z mojo punco razšla,o tem pa nikoli nisva govorila.In vzrok je služba.Namreč od leta 2007 sem bil brez službe,pa čeprav sem pisal prošnje,pa sem na vsako dobil odgovor,da trenutno ne potrebujemo.Se je pa tudi zgodilo,da tudi odgovora nisem dobil.In takrat,sem moji rekel,da bi bilo dobro,da bi pazil otroke,vsaj do takrat,dokler se ne ponudi služba.In je bila proti,češ,da to ni služba,ki jo opravljajo drugi in da se s tem ne da preživeti.Takrat sem bil šokiran,kajti to sem ji povedal v pričo pred njeno sodelavko in me je zelo ganilo,kajti želel sem to početi,pa čeprav bi s tem lahko preživeli in jaz bi lahko čakal na pravo službo.O teh stvareh sva se vedno pogovarjala,se pravi o službi.Sva imela pogovore zvečer,jaz sem iskreno govoril,ona je pa bila tiho in gledala v steno.Niti besede ni rekla,pa čeprav bi rabil podporo,ki je nikoli nisem imel.In takrat je njen oče,vsaj meni se zdi,da mi je zameril,tako kot mi je po telefonu povedal,da smo ti ritali službo,ti pa nisi šel.Vse kar sem želel,da mi kdo zaupa,mi je v podporo,kajti tega nisem občutil.In ni važno,kako delo bi bilo,kajti vsako delo se da naučiti,če je zaupanje.Moja je vedno govorila,da se je nabiralo in nabiralo in potem je prišel tisti petek in sem moral iti.Ne razumem.Vem,da moja misli,da nisem želel delati,ravno nasprotno.Še pred kratkim sem se z enim,bo zelo smešno zvenelo direktorjem govoril…in mi je obljubil,da ko bo delo,bo me poklical in bom lahko šel delat.Pa čeprav za 1 mesec z možnostjo podaljšanja,bi se potrudil za to,ker sem čakal na to.Nato je prišel tisti ponedeljek,nekaj dni po tistem,ko sem jaz odšel in me kliče,da če lahko pridem na razgovor…
To sem tudi svoji povedal,da mi je obljubil,pa čeprav je bilo to že pred 1mescem,ampak je bila služba tukaj.Najbolj pa sem se zameril njenemu očetu,ker sem pustil službo,ki so mi jo zrihtali.
Pri službi je bilo vedno to,da sem moral it,nikoli pa ni bilo pogovora o tem.In tudi takrat,ko sem delal tu,me je moja skozi klicala,kot da bi me kontrolirala in sem v sebi čutil nezaupanje z njene strani in tako sem tudi službo pustil po dveh tednih.
Odkar me ni več tam,ko nisva skupaj,mi moja vedno govori,da se v takem življenju ne vidi.
Žalostno je to,da bolj zaupa svojemu očetu,kot pa meni.In mislim,da ni realno na tleh,kajti denar premaga ovire,toda otroku bo vedno majkal en strarš.S temi stvarmi sem jaz na jasnem,toda moja ni,kajti ne moreš otroku se prikupiti z dopusti in vedno sem tako čutil,da je dopust vedno bolj pomembnen kot pa sama vzgoja.Sam sem v vzgojo vložil ogromno truda in najbolj pomembno je bilo,da smo sli na sprehod,seveda peš ali pa s kolesom,skupaj v trgovino,knjižnico…
Takšen sem bil,te stvari sem imel rad in vse kar sem želel pri tem od moje,da to počnemo skupaj,kot družina in da gremo čim manj z avtom,saj se gre za otrokovo dobro voljo,gibanje in svobodo.Se še spomnim,ko so mi rekli,da naj grem peš z sinom…pomislili pa niso na to,kje vse sva bila že peš…in da bi bilo dobro,da malo mamo vprašajo o tem.Nikoli nisem obiral stvari,ampak vem,da moja to tako razume.Vem tudi,da pogreša življenje,kakršnega je živela pred tem,ko sva se spoznala.Ampak,sem jaz kriv za to?Sama se je odpovedala petju v zboru,hoditi ven…in sedaj to bolj pogreša,kot pa to,ko sem ji takrat govoril o službi in o otrocih?
Pa tudi sem opazil,da so prijateljice tiste,po katerih se vzgleduje,da tista ima to,druga si lahko privošči tisto…
To so stvari,katere bi morala s pogovorom reševati,saj sem nezakompliciran,tako kot je povedala in marsikaj bi rešila.Samo to je velika težava,kajti vedno sem jaz moral spreminjati stvari,se prilagajati,da se bom boljše izrazil,saj konec koncev sem se jaz tja preselil,ampak bi pričakoval tudi kaj od nje,ne tisto kar si ona misli in kar kolegice govorijo,da je bila že taka,preden sem jo spoznal.Potem je očitno,da jo kolegice bolj poznajo kot pa jaz in tudi lasten oče,ampak ne vedo,kaj je bilo med nama narobe.Saj ne,da bi bilo narobe,ampak zvečer nisva počela ničesar.Tu sem želel le,da pogledava kak film ali pa kaj po tv.Ni ji bilo do tega.Ponavadi je bilo tako,da sva se zmenila za film,sem se šel stuširat,včasih prej,včasih kasneje in takrat je že spala.In kaj si naj mislim o tem ?Nekajkrat sem jo zbudil in sva vse skupaj nekako rešila z seksom,takrat,ko sem pa videl,da je to vedno eno in isto,sem pa enostavno pustil,da spi,sem vedno v sebi bil prepričan,da je utrujena od službe in naj bo tako.In to stvar sem ji tudi povedal v pogovoru,očitno tega ni razumela.Namreč sem dejal,da vem,da je med tednom drugače,ampak za vikend pa lahko počneva kaj,saj ni nujno,da pogledava film,lahko bi šla na sprehod,to je meni bolj pomembno,kot pa da bi čepel v gostilni,ker sem se tega odpovedal in sem imel rajši,da je kdo prišel k nama na obisk,da sem skuhal kavico,se malce pomenili in to je to.Saj nič kaj slabega nisem mislil s tem,ko sem rekel,da bi lahko več stvari počela skupaj.In bilo je obratno.Vsako stvar,ki jo je počela,je počela za sebe,tako recimo hujšanje,kot tudi sprehod s kolegico in nenazanje,sem moral biti tudi zainteresiran v hišo,stanovanje,katero bi se kupovalo.Saj to ni problem,niti nikoli nisem vzel za slabo,ker je to lepo,če ti oče kupuje stanovanje,če lahko.Ampak,vse skupaj se je preveč vrtelo okrog tega stanovanja in druge stvari niso bile pomembne.Moja želja,da se malce spremeni,ni bila pomembna in to sem tudi jaz tako čutil in tudi nisem kazal preveč zanimanja za tiste stvari,katere je ona želela.Tako sem se počutil.Rad jo imam in ljubim jo,sva se nekako odtujila,sem popolnoma na tleh,tako čustveno kot psihično,razočaran,počutim se izigranega,vedno sem čutil nekaj posebnega do nje,tudi do njenih bližnjih,ampak nikoli nisem imel možnosti,da bi to povedal.
Ni važno,kakšno delo opravljaš,samo da to počneš z veseljem in zamera je velika pri tem.Nikoli ni bil moj namen,to kar sem kazal,nikoli je ne bi pustil,ker sem jo preveč ljubil!

Ni dneva,da ne bi potočil solzo,
ni noči,da se ne bi naspal,
zelo boli, ker mi ne zaupaš
in jaz ti verjamem.
Pripadati in biti ob tebi,
kot takrat…
prvič in zadnjič…
je le ena od stvari,
katerih si želim.
Zelo mi je žal, saj sploh ne veš kako.
Sedaj sva oba del tega,
in kaj bova naredila?
Se bova predala in šla vsak svojo pot,
ker je postalo težko?
Je to način, kadar postane težko,da odnehamo?

Razmišljam samo o eni stvari o kateri prej nikoli nisem razmišljal…

Dovolj bilo je vsega,
dovolj bilo skrbi,
življenje to boleče je,
jaz preprosto več ne zdržim.

Naj bo to moje zadnje pisanje in zadnja stvar, ki sem jo pustil na tem svetu. Danes zvečer se upam da vse konča. Upam samo, da grem v lepši svet.
Saj ne vem sploh, zakaj to pišem. Ampak preprosto komu drugemu tega ne morem povedati. Upam, da se ostalim sotrpinom, ki pišejo na tem forumu, zgodba konča drugače, kot se je meni.
Adijo svet!

Pozdrav,
naj se vam samo oglasim in povem, da sem OK. Izvlekel sem se iz stanja obupa, še več – vse mi gre spet po starih tirih.
Vse skupaj je bila očitno mešanica velikega bremena, ki sem si ga naložil ob začetku ekonomske krize (in ciljev zaradi objektivnih okoliščin nisem mogel doseči), obremenitev v zasebnem življenju (tudi otroci rastejo) in še očitkov, ki sem jih zaradi pretiranih aktivnosti in delno ljubosumja dobival s s strani moje drage.
Žena in vaše pozitivne misli so mi zelo pomagale. Bilo je težko, vendar sem z voljo in delom zmogel. Sedaj lahko normalno diham, si privoščim kakšen dan zase in uživam v sadovih preteklih pretiranih aktivnosti!
@nihče – upam, da si z nami in da se oglasiš! Bodi močan!
@scoorpio28 – pusti preteklost za sabo, postavi se na svoje noge in delaj to kar te veseli! “Zrihtana” služba, ki te ne veseli, je lahko samo začasna rešitev. Nič napačnega ne vidim v tem, da bi moški pazil otroke in se s tem preživljal. Bodi dober v tem kar počneš!

@no-ja – upam, da si srečna…

prebral sem večino vaših zgodb in moram povedat da sem se po vseh prebranih zgodbah nekako potolažil saj vidim da imajo nekateri ljudje večje probleme kot jih imam jas.da bi si vzel življenje razmišljam že kar nekaj časa ampak pri mojih rosnih 20letih to nekako ne pride v poštev.vse kar sem dosegel v življenju sem si sam prigaral,z vsemi problemi ki sem jih imel sem se sam spopadel nikoli ni bilo pomoči ali tolažbe z strani družine ali prijateljev.zadnje dni se z punco zelo pogosto kregama ker delama stvari ki nama ne ustrezajo.ona dela cele dneve jas pa sem trenutno brez službe in to me ubija.rad bi z njo preživel več časa njeni starši me ne marajo češ da sem baraba in da si nisem po legalni poti nič prislužil,ampak jas vem da sem za vse dobljeno garal.imam močan karakter in po zunanjosti se mi ne vidi da sem šibek glede ljubezenskih težav.tudi v težave sem velikokrat zabredel zaradi pretepov in takšnih stvari.ampak imam srce,srce ki je ljubilo še ljubi in bo ljubilo.zelo rad pomagam ljudem v stiski pa čeprav nikoli nisem bil sam deležen te pomoči.
bodite močni,imejte voljo,noben ni popoln,ozrite se v prihodnost in ne v preteklost ker preteklost nas ubija.
lp.matej

matej..glavo gor….komaj si začel živeti…uh koliko lepega še te v zivljenju čaka..pa naj bo to ta partnerka ali druga…svetujem pa ti, delaj na službi….išči in išči…ni vrag da je ne najdeš…saj si pa ja dedc…

….življenje si krojimo sami….ne uniči si ga…

Pozdravljeni!

Kot večina tukaj tudi jaz večkrat pomislim na samomor… Pa nimam dovol poguma za to…mogoče bi bla slabič če bi šla dejansko v to opcijo, ampak druge poti ne vidim… naj živim kot že 3leta iz dneva v dan brez pravega navdiha brez volje samo zaradi tega ker nočem naših spravit v slabo voljo? Moja sestra je noseča pa si mislim malo še počakaj če zaj to storiš še je lahko kaj z otrokom narobe in vedno je kaj ki mi to mojo misel na samomor prepričuje… borim se sama s sabo… zakaj razmišlam o samomoru? vse se je začelo ko sem spoznala njega ljubezen mojega življenja, ki me je z lepimi besedami obnorel… je rekel da mu pomenim vse na svetu, ko je šel eno soboto vun in spoznal punco drugo, lepšo, bolšo. In jaz sem odpadla ampak to ni tako grozno. Nikoli se nebi ubila zaradi deda. Je prišla bolezen teška, za njo dipresija, za katero sem trpela nekaj časa, moje starše sem prosila za pomoč. Rekli so mi da pretiravam nišče pa ni vedel kaj v meni vre kaj se dogaja vedla sem le jaz. potem sem razadi dipresije padla letnik, ostala sem brez prijatelc… a sem v novem letniku spoznala druge ki so mi vlivale moči, nisem slutila da je to lažno prijatelstvo. Vidla sem ko smo končali s šolo ko sem jih klicala pa nobena nikoli ni imela časa… zanimivo ne? Sedaj pa se vidim sama sebe… keri moški bi hotel imeti žensko, ki je v depresiji? Ki je sama v svoji bolečini, ki je razen sestre in staršev nima nišče rad…? In tu najdem svoj odgovor nišče… In tu je tista pot ki jo vedno znova izberem samomor… A na žalost nisem dovol močna a bi to storila… Ampak nekoč bom.

Oseba Nihče, videz vara mnogokrat. Zame, ko me človek pogleda nasmejano in polno humorja ob vseh tegobah sveta, marsikdo misli, da nimam niti najmanjšega problema. Zmanjšam si ga tako, da se poskušam vsaj takrat, ko je čas za zabavo, zabavati. In sem čisto druga. Pa ta videz še zdaleč ne govori o tem, kako vesela sem v sebi in brez enega problema.
Ko so mi umrli najprej starši, oče, ko sem bila stara 17, nato mami 6 let nazaj, sem bila tudi sama na tleh, vendar, sem takrat še zmogla, kajti sem bila bolj pri močeh, ali kako bi se reklo temu. Potem me je začelo zezati še zdravjo, počen dvanajsternik, umiranje rok, opornice, ni da ni. Pred tem izgubim partnerja po 10 letih, ker mu je voda zalila možgane, srce in pljuča. Star le 32 let. Nikdar ga niso poslali na nobene preiskave, čeprav je potem tašča povedala, da je občasno jamral, kako ga od trebuha do pljuč nekaj muči. Pa je zaspal, ker se je zadušil.
Najhuje mi je, ko so se mi bali povedati, že za očeta, ko ga je trofnila možganska kap, pa sem zadnja zvedela, ker so mislili, da bo bolje, če mi kako bolečino prihranijo. Za partnerja, oddaljena sva bila cca 110 km, vendar zelo povezana, četudi se nisva vsak dan videla. Slišala vsak dan, čebljala po nekaj ur, da je že vse pregorevalo. Skratka, imela sem čisto vse, pravljico, če želite. Nisva potrebovala materialnih dobrin, da bi bila srečna. In ne vem, če sva v dnevu porabila 5 €. Ko je partner odšel, je odšel še prijatelj kmalu za njim, po mesecu in pol. Zdravniki so mi prepovedali hoditi na grobove. Ker je potem kriza. Vendar, so mi želeli tudi za partnerja prihraniti bolečino in sem spet zvedela zadnja. Še danes nisem sposobna, nisem šla na pogreb, ker tako lažje živim in nikdar ne bom sposobna it na grob, ker je zame dejstvo, da tam ni njegov dom. Dvakrat sem se psihično pripravila, pa če kdo verjame ali ne, so energije še vedno tako povezane, da ni “pustil”, da ga tam “srečam”. Dolga zgodba, ne želim, da se najdejo spet moralneži polnih “nasvetov v kontra smer.
Vsak dan sem čakala, da mi pade cegel na glavo. Ker nimam tistih mud, da bi si kaj storila. Ker ne bi želel, da se tako srečava, ali pa se morda niti ne bi. Močno si želim, da bi spregovorila z njim, pa čeprav na drug način, pa se tako prekleto bojim, ker, prvič, ko bom samo prestopila prag njegovega mesta, me bo odneslo. Da se znajdem še “tam”, ne bom na bolniški le osem mesecev, temveč … In bi se mi skipalo. Dobesedno. Tako pa lažje živim, ker zame v srcu še vedno živi, ko mi je najtežje, se spomnim nanjga, pa kar gre nekako potem. S taščo se ne kličeva več, ker je obema mučno in si ne delava nobene usluge, ko potem ubijeva sebe z bolečino, čeprav jo razumem, ker je izgubila sina in je že tako mučno, ampak se pa tudi vprašam, glede na to, da me je imela rada, da je ona edina, s katero bi si olajšala bolečino.

Samomor, ne vem, če že moram umreti nekoč, naj bo to tako, da ne bom s tem obremenjena in da ob tem ne bom trpela. Preživela sem in prišla k sebi, ker imam dobrega osebnega zdravnika in sem zelo hvaležna, da ga imam. Res. Ampak, je tako, imela sem krizo, poiskala nadomestnega zdravnika (ne osebnega, specialista), ja, nič od nič in že cel teden gruntam, kako se bom pobrala? Ne vem. Ampak, ne bom nikogar kaznovala s svojim odhodom, ker nimam zamer in je zelo grdo, ko nekateri grozite s samomorom zato, ker bi radi nekaj izsilili, pa čeprav ljubezen, katero nikdar in nikoli ne boš izsilil. V odnosih se dogaja, da kdaj koga nehote prizadaneš. Vendar, sem poštena do sočloveka, da če že sem nekoga nehote prizadela, se mu bom opravičila. Ravno tako naj bi bilo obratno. Izsiljevanje s samomorom je pa zame dejanje, ko ti človek “sporoča”, če ne boš delal tako kot želim jaz, se bom fental. Ali je to fer? Ali je fer, da tak človek prevzame krivdo nase, drugi prevzame vlogo žrtve, vendar nima niti toliko nečesa človeškega, da bi pogledal pri sebi, s čim je pripomogel h kakšni težavi.
Tudi moje misli so bile usmerjene ob vseh travmah na brezihodnost, bresmiselnost, ampak, če nekdo živi, je za svoje življenje vsak odgovoren čisto sam. In tu ne gre pripisovati krivd drugim, da zaradi njih ne želiš več živeti. To je nefer. Življenje je borba, je trud, brez tega nič ne bo, če bo nekdo vedno samo čakal, da bo kdaj kdo namesto njih kaj storil. Ja morda, vendar, vse je v rokah človeka. Ter v glavi.

Oseba “Jaz20”, da te nihče nima rad, ne vzdrži, ker je mnogokrat to le v glavi. Če se spomneš primera morda, sta bili dvojčici, anoreksični, da, ko sta v bolnici dobili vsaj jabolko, sta ga pustili, ker bi se od jabolka zredile. Nonsens, ne? Pa sta telo izstradali. Ker je bilo v njunih glavah. Da sta pač predebeli pri svojih 25 kilogramih.

Ko boste imeli dan, ko ne boste zmogli, pridite tu na forum, pa se bomo pomenili.

Če bi kdo rad kdaj debatiral, mi lahko pusti tudi mejl, pa se javim.

Štefka, en velik objem in hvala.
Oglasi se še, tvoje besede delajo čudeže.

bb

BB18, hvala za objemčka in ti tega močno vračam. Toplina sočloveka vedno paše. Tako tudi pozornost, pa čeprav se ne poznaš, pa veš, da nisi sam v svojih težavah. Bi bilo v tem tempu življenja že burleskno, če bi srečal koga, ki nima nobene težave.
Ko sem imela “pogovore” zadnje dva dni na drugi temi, je tako kot v realnem življenju, da nekateri ne znajo drugače, kot za vsako ceno želijo ali prizadeti ali človeka degradirati, zato, ker se z nečem ne strinja. Tudi ob tem sem pridobila “trdo kožo”, ker pač takšni so. Navsezadnje je pomembno, da se s takšnimi ljudmi ne obremenjuješ in poiščeš ljudi ali oni tebe, s katerimi je interakcija, vzajemnost, složnost in ti pričarajo več lepega kot pa samo tisti eden, ko ima slabe dneve ali je pač vzorec tako hud, da niti ne ve, da ga prenaša na druge in dela razkroj, najprej sam sebi s takšnim obnašanjem. Zato je prav, da se zna človek tudi postaviti zase, vendar tako, da s takšnim načinom, ne glede na to, ali je prizadet ali ne, sam ne prizadane drugega. Tako ne padeš na njegov nivo, mu s tem odpreš še kakšno novo pot, da nek način, pa čeprav je to samo komuniciranje, ne pade na plodna tla. Pa se ob tem morda še kaj sam nauči ali ti od njega, da spoznaš, kako se ne obnašati, kako ne reagirati in kaj je tisto, ki ti daje še vedno prosto pot, da si ne zapreš vseh vrat.

Pa potem navsezadnje prideš do stičišča, kjer smo med seboj ljudje povezani, ki se razumemo, čeprav z različnimi izkušnjami. Besede so lahko razdiralne in zarežejo močno v globino duše. Zato se sama trudim, da nekomu, ki je v največji stiski ne poskušam na silo povedati, da bo vse ok. Moj osebni zdravnik mi je to samo enkrat povedal, pa je bilo en kup težav nadaljnih, ker mu nisem verjela, ker me je bilo strah in to zelo, pa sem na koncu ugotovila, sicer že prej, da je strah človekov sovražnik, ki ti prej kaj podere, namesto, da bi mu rekel, klinc te gleda, ne boš me osvojil in bi si s tem prihranil čas za kaj lepšega.

Tako menim, če si namenimo kakšno vzpodbudno besedo, toplo besedo, tudi objemčke, pa čeprav se ne poznamo, da je trenutek lažji in lahko le ena sama gesta človeka ponese v voljo do življenja, do tega, da se pač mora spopadati, s čimer se že mora, pa gre lažje, ko imaš občutek, da nisi sam, da te nekdo razume.
Marsikdo mi je rekel, ob vsem tem, kar sem že doživela pri svojih rosnih 37 letih, pa niti nisem vsega navedla, le bolj bistvene stvari, da bi koga že spravilo v zgornji “štuk”.

Čeprav zna biti internetna komunikacija “potuha”, pa vendarle menim, da sem lahko tudi sama zahvaljena, da kdaj kakšen občutek dam iz sebe, pa celo se najde kdo, ki razume in ne potrebuje odvečnih besed moraliziranja in poda objemček kot ste sama storila in vam kakšna moja beseda pričara tudi čudež. Tako sem lahko ponosna, da tudi sama pripomorem komu, da se ob meni počuti dobro, pa čeprav je samo beseda. No ja, moje so bolj dolge hehe.
Tako ob tegobah, ki nam jih daje življenje, lažje živimo, ko si pomagamo tudi med seboj.

Pa sem še vedno optimist in trdim, da je življenje kljub vsemu lepo. Četudi se kdaj znajdemo na razpotju, ko ti pade vse dol, ko ne zmoreš. Nič hudega, če ne boš danes, boš jutri.

Ne pustite se kloniti, čeprav je včasih zelo težko.

Držite se. Veliko sončka v duši vam želim.

Umrla bi zaradi nesrecne ljubezni.
Ne, nocem drugega, ne, zivljenje ni lepo in prav nic mi ni do tega, da bi se trudila preboleti. 27 let imam.

Mnogim tukaj cestitam za prestajanje bolecine.

na forumu sem se znašla čisto po naklučju …

če razmišljaš o samomoru, če ti je hudo, če ne veš, kaj bi … izkriči bolečino, pogovarjaj se z bližnjimi, ne tišči žalosti v sebi. povej, da ti je težko, da ne zmoreš sam rešiti vseh svojih težav, sigurno boš našel/našla nekoga, ki te bo poslušal, poskušal razumeti in pomagati!

če se ti zdi, da bi lažje zaupal/a svoja občutja in razmišljanja nekomu, ki ga ne poznaš, pokliči na katero izmed naslednjih številk:

Klic v duševni stiski (vsak dan, 19-7h) – (01) 520-99-00
Sopotnik (24 ur na dan) – 080 22-23
Samarijan (24 ur na dan) – 080 11-13
Za-te (vsak dan, 16–22) – (01) 234-97-83
Tvoj telefon (po, to, če, pe, 10–18) – (05) 720-17-20
SOS telefon za ženske in otroke (delovniki 12–22, sobote, nedelje in prazniki 18–22) – 080 11-55
Galfon za geje in lezbijke (vsak dan, 19:00–22:00) – (01) 432-40-89
Mladi mladim (vsak delavnik, 15-17h) – (01) 510-16-75
Tom telefon (24 ur na dan) – 080 12-34

za vsakim dežjem posije sonce, upam, da ga uspe v svojem življenju najti vsakdo izmed vas.

javljajte se …