Ni prav, da rečemo ali mislimo, da so tisti, ki so storili samomor, slabiči ali pa sebičneži. Je mar treba mrtvega človeka obkladati s pridevnikom “egoističen”, ker ni pomislil na tiste, ki jih pušča za seboj?

Verjamem, da je samomor skrajno dejanje, dokončno dejanje iz obupa, zaradi prevelike bolečine. Nekateri prenesejo veliko tragičnih dogodkov (umre jim otrok ali pa imajo sami neozdravljivo bolezen) in vseeno živijo ter se borijo. Drugi pa pač ne zmorejo.

Zelo grdo se mi zdi, da nekateri ljudje pametujejo, kako je samomorilec slabič, pa da je egoist in da je živeti težko, ubiti pa se je lahko. NI RES!!! Ni se lahko ubiti. To je nekaj najbolj groznega, da človek dvigne roko sam nase. Človek, ki je storil to dejanje, je bil tako obupan, da enostavno ni videl nobenega drugega izhoda več. Nikar ne zaničujmo samomorilcev in ne govorimo grdo o njih. To so ljudje, ki so trpeli in jim je na koncu zmanjkalo moči še za nadaljnje trpljenje.

Naj počivajo v miru.

Tudi jaz sem bila včasih prepričana, da so samomorilci slabiči. Opravičujem se v mislih vsem. Mislila sem, da človek z lastno voljo zmore premagati težave.Da se boriš in premagaš ovire.
Sedaj ne mislim več tako. Zaradi PREVELIKE BOLEČINE lahko obupaš.
Še vedno pa me drži tukaj to, da ne moreš pustiti živega otroka, čeprav bi bilo mnogo lažje odditi k mrtvemu. Ljubezen do živega, ljubezen do mrtvega, obe neizmerljivi – naj povzročim dodatno neskončno gorje? Je to dopustno? Zato da bo meni lažje? Ne vem, ne vem. Ne vem kaj naredi človek v minutah najglobjega obupa, ne zaupam si, vse je mogoče.

Zatorej: če ti umre otrok slišiš “O, če bi se meni to zgodilo bi se takoj ubil, bi kar mrtev padel…”
Neskončno si želiš umreti, iti za njim, pa lastno telo ne dovoli. Moje telo je shujšalo na 40 kg, nisem mogla niti stati, pa je še vedno za silo funkcioniralo, čeprav ga je moj um strašno želel pokončati.
Samo čudiš se lahko kako neskončno bolečino je zmožno prenesti človeško bitje.
Popolnoma se zavedam, da lahko zmanjka moči za nadaljne trpljenje.
Ampak nekaterim zmanjka moči zaradi stvari ki se dajo popraviti (denarne težave ipd.). Dvignejo roko nadse. Pa pustijo otroke same…To težko sprejmem. Soditi pa ne upam, nimam pravice.

Razmišljam o samomoru. Prebrala sem nekatere vaše objave in se zavedam, da je domačim zelo hudo, predvsem zato ker nič ne pričakujejo. Vendar postane človek ob bolečini zelo sebičen, četudi nikoli prej ni bil, Zase vem, da ne bo šlo več naprej, če ne rešim svojih težav. Rešiti pa jih nisem sposobna, ker me preveč boli…Sploh ne želim ničesar več. Ne želim živeti. Ko te zapusti najboljši prijatelj in pravzaprav edini, ki ve za tvoje samomorilske misli in razloge, se zdi vse brez pomena. Razmišljala sem o strokovni pomoči, vendar sploh ne verjamem, da mi lahko kdorkoli pri tem pomaga, razen nje…ki pa me je odpisala. Pravim si da je neumno in nesprejemljivo narediti samomor zaradi neke druge osebe in da nihče ni vreden tega. Vendar se počutim nevredno življenja, ker karkoli naredim, je samo ena večja neumnost od druge. Neprestano delam napake in odvračam ljudi od sebe. Osebi ki jo imam najraje na svetu je vseeno, ali naredim samomor. Ali pa me ne jemlje resno.
Nima smisla, nič več nima smisla. Ja, res je lažje naret samomor, ko pa rešit svoje težave in zaživet naprej. Ampak zakaj bi se trudil? Ko v svojem življenju ne vidiš več pomena, ko veš da je to kar želiš nemogoče doseči, zaradi lastne nesposobnosti in čustvene stiske…ni drugega izhoda.

Zadnja prepreka je spoštovanje do svojih staršev. Kolikorkrat sem pomislila na svoj konec, sem vedela, da moram živet, ker me je mama rodila in sta me starša vzgajala zato, da bi živela. Ali je moje življenje lepo, to je v veliki meri odvisno od mene, okolice, usode, ampak živeti moram, ker se nisem sama ustvarila. Dolžna sem staršem. Tudi ko jih več ni, ta dolg ostaja. Tako pač čutim in v to sem prepričana.

Nastjaa, verjetno imaš prav…

hudo je…vsak ima svoje težave, a smo ljudje preveč slepi….sama sem zelo močna(bila)preživela sem marsikaj…zadnja je bolezen…neozdravljiva, vendar lahko živiš z njo…omejeno na nek način…a lahko!ta bolezen mi je totalno spremenila življenje.. vse sem preživela in to z nasmehom ter pogumom šla naprej…ampak zdaj se je ustavilo…ko mi je mož predlagal ločitev…edini smisel mojega življenja,..edina lučka,… oseba zaradi katere sem vse dotedanje težave prebrodila s pogumom…me sedaj hoče zapustiti..pravi da nismo za skupi in da trpi v tej vezi…jaz pa brez njega nemorem niti dihati….žalostno, a ljubim ga bolj kot samo sebe..to mi je vzelo vso moč…nočem se boriti proti bolezni, niti proti depresiji..niti proti občutku, ki me sili k samomoru…ne zaležejo mi besede “imej se rada, čas celi vse rane,na svetu te čaka še tolko lepega. lepa,mlada si komaj 25 let maš!…”ne rabim tega,…ker ne pomaga, KER ME CELOTNO TELO BOLI OD ŽALOSTI…PREHUDO JE DA BI ŽIVELA IN TRPELA, enostavno prehudo…nemogoče je opisati…vem samo da premočno boli

Sany86
Ne morem ti odvzeti bolečine. Lahko ti ponudim samo en močan virtualni objem. Prosim poišči eno ramo, zjoči se in globoko vdihni in poiskusi videti, da sije sonce.
Oglasi se, prosim.

sany86, poročena sem bila 25 let. Zelo sem bila navezana na moža. Imela sva krize in lepe čase. V največji krizi najinega zakona, ko sem si želela, da ne bi bila tako navezana nanj, sem spoznala, da sem postala od njega odvisna. Preberi si knjigo Peklenska gugalnica, od Sanje Rozman.

Kriza je minila, imela sva se res lepo. Potem je iznenada umrl. Kot si ti napisala: jaz pa brez njega ne morem niti dihati… To me je naslednje dni najbolj presenečalo … kako to, da lahko diham, zakaj diham, če nočem, sploh nočem živeti brez njega. Od tega bo zdaj, to soboto, eno leto.
Ne čudim se več, da lahko diham. Človek mora. Življenje ni več takšno, drugačno je. A dokler je še en sam človek na svetu, ki mu je mar, čeprav kakšna teta, prijatelj, sošolec, dobra soseda, je treba živeti, delati, saj smo dolžni svetu, staršem. In kot vidimo, da gre dihati, gre tudi vse ostalo.

In ali pri tvojih petindvajsetih letih lahko rečeš, da se v naslednjih petih letih ne boš več nasmejala niti enemu dobremu vicu?

sany86, prva ljubezen ne ubija. Umreš od zadnje.

Bolečina samomora je težka, nora, boli, nihče ne vidi, a se samo čuti…okolica pa pravi, da je s teboj nekaj narobe, seveda je, ker je težko ugoditi kar pravijo, bo bolje, pozabi, čas bo prinesel svoje, zdaj si ti na svetu itd..v dobri veri imajo prav, a vseeno, tako boli, ko izgubiš nekoga z nesrečo-samomorom, te zasuka zelo zelo močno, kot pri drugi smrti, ki je pričakovana ali kaj drugega, a vse bolijo…ni lahko, drugega ne preostane in ni pošteno, da bi zaradi žalosti drugih, ki so to storili-naši bližnji, tudi mi obupali in nehali živeti, zaradi te žalosti, ki se naseli v nas samih in jeze in kup nekih čustev, ki butnejo močno, da ne veš kaj z njimi…

Dan naj bo lep vsem vam…
anja

Pozdravljeni

37 +,če sem prav razumela,nisem pa seveda prebrala vseh odgovorov ,ki se nanašajo na tvojo pisanje.
Veš moj partner je naredil samomor,sijajna družina smo bili,sedaj sem sama,z dvema otrokoma in ,ko jih pogleedam v oči,se zmeraja vprašam………….ZAKAJ………………..
Res je ,močen mora biti nekdo ,da si upa sodit sebi…………kako močni pa moramo ostati MI

Pozdravljeni

Ni veliko časa odkar me je pustil moj dragi,ne znam niti ne vem kaj doživlajm,kot da bi čakla nek trenutek da se mi vtrga,ne znam si pomagati,imam le otroke in njim ne smem pokazati mojih občutkov,čeprav vem,da sin,ki je star komaj 10 let dobro ve.
Zadnje čase imam veliko krat navale panike,ne znam se umiriti,tablete mi ne pomagajo več,prosim,vas,ki ste in še to doživljate,bi rada dobila kakšen drobcen nascvet,nimam koga kam bi se obrnila,sem prihajam po nekakšno tolažbo……………Na netu ponavadi sedimdo 4 ure zjutraj,ne morem spati……….joj a je res to tisto,za kar pravijo oz me je nekako strah,da vse pride za tabo………

lep pozdrav Petra

Pred tremi leti je umrl moj ati (rak), potem obe stari mami, pred slabimi tremi meseci pa je mami naredila samomor. Nihče od mojih staršev ni dočakal 60 let. Ostala sem sama, brez sorodnikov… Vem, kako je, ko je človek na tleh, ko se poleg smrti zgrnejo nanj še druge težke preizkušnje, ko se mu tako podira svet, ko čuti nemoč, ko razmišlja ali je sploh smiselno živeti in za koga, ko pa nikogar več ni, ko enostavno ne vidi niti najmanjše lučke v temi… V vseh zgodbah, ki jih berem tu, najdem del sebe.
Še zdaj mi ne gre beseda samomor iz ust, kot da se mi zatakne nekje v grlu. Nikoli si nisem mislila, da bom govorila o njem, da bo to naredil kdo od mojih.

PETRAp, si se že obrnila na Hospic? Odvisno, od kod si, Hospic deluje v več krajih.
Prvi torek v novembru je bil v Mariboru večer Hospica na temo Živeti s samomorom, ta teden pa se je dobila skupina žalujočih (po samomoru) in se bo še decembra. Čudeža ne dobiš, je pa lažje, ker se pogovarjaš z ljudmi, ki imajo podobno izkušnjo in te razumejo. Lahko govoriš o vsem – o čem razmišljaš, kako ti je, kaj doživljaš… Moraš vedeti, da nisi sama in edina v taki situaciji. Če ne želiš v skupino, je tu vedno nekdo, ki si bo vzel čas za pogovor in za morda kak nasvet (vse je brezplačno). Predvsem pomembno pa je tudi za tvoje otroke, da odžalujejo, da ne tiščijo v sebi. Jaz ti priporočam, da pokličeš. Drži se, pa še piši kaj!

Ta hip sem pebral celoten forum na temo samomor. Moram si priznati, da so mi določeni citati segli do srca. Kako močan je obup, se zavedam tudi sam.

Pri svojih rosnih 15.letih sem spoznal drobno zelo čustveno ranljivo deklico. Neskončno sem se zaljubil vanjo, pravtako tudi ona vame. Najina ljubezen je šla dobesedno preko vseh meja. Pri komaj mojih 19.letih, ter njenih 17., sva zacela ziveti skupaj pri mojem dedku. Dolga 4.leta sva pretrpela skoraj nemogoče, vendar je bila najina ljubezen premočna, da bi čemurkoli popustila. Živela sva le drug za drugega, si skrbno začrtala prihodnost. Bila sva eno-nerazdružljivo! Menil sem, da naju lahko loči le smrt. Vendar sem se hudo motil. -Pri svojih rosnih 23.letih sem odšel delat v Anglijo, da bi nama zagotovil lepšo prihodnost. Po treh mesecih sem se vrnil, ker sem brez njene bližine dobesedno umiral-umiral sem od hrepenenja, prav tako tudi ona. Ker sem jo noro ljubil, sem se odrekel prenovi stanovanja, ter nama privoščil nepozabnih 14.dni na prečudoviti Tajski. V Angliji sem ji kupil zame neprecenljiv zaročni prstan. Na samotnem otoku, sem jo zaročil ob najini najljubši skladbi (Harry Nillsson- Wthout you). Po vrnitvi iz dopusta sem ostal ob njej natanko do začetka lanskega sep. Potem me je pot vodila na Dansko. Ker sem imel bolečo iskušnjo iz Anglije, sem jo vprašal, ali bova to zmogla? Nič ni imela proti. Še več-dejala mi je-ljubezen ne pozna meja; in res je nesme! Tako sem odpotoval na Dansko. Nenehno sva bila v kontaktu-tudi po 10x na dan ..a 15.oktobra se je zataknilo! Bil sem 1800.kilometrov daleč vstran od nje, ona pa me je prevarala z drugim, kar sem izvedel z strani prijateljev-še več-na mail sem dobil slike, kako jo poljubljajo njegove ustnice!! -SI KDO PREDSTAVLJA TAKŠNO BOLEČINO? Zaradi nenadnega stresa nisem bil več sposoben delati, spati, jesti-skušal sem si uzeti življenje. Brez nje nisem več videl smisla življenja in ga še sedaj ne vidim. Tako lepa zveza se je končala kar preko tel.–po skoraj 8.letih garanja! Nikoli več je nisem videl, slišal zanjo-odšla je brez besed. Nikoli je nisem mogel vprašati Z.A.K.A.J??? Bežal sem pred samim seboj, se odselil na Norveško-vendar nič ne pomaga. NIKOLI JE NEBOM PREBOLEL, NIKOLI NEBOM MOGEL DATI DRUGI TEGA, KAR V SRCU ČUTIM DO NJE!!!!!
Samo mučim se-živim po sili. -Nočem več živeti-nezmorem več!! Lažje bi prebolel njeno smrt, kot pa to da je z njim. Zato si bom pri svojih 24.letih uzel življenje ..enostavno ne zmorem biti v sebi dovolj močan, nemorem živeti s tem! Moje srce je preveč zlomljeno-NIKOLI več ne bo ljubilo. Zato bom zapustil ta svet ..z bolečino, toda z srcem!!!!!!!!!!

Dragi Nemočen; hvala kar si delil in napisal; težko je;
lahko mi pišeš na:

anjak20afnagmail.com

Lep pozdrav!

Anya

Dragi Nemočen!

Nikar ne počni neumnosti saj življenje gre naprej. Tudi jaz imam težave pa bi si najraje kaj naredila vendar nima smisla. Imej rad seb pa bo šlo. Če ti je težko si bomo dopisovali prek foruma ali pa na zasebno sporočilo pa boš videl da boš z nami to lažje prebrodil. Fant dvigni glavo ozri se okoli boš videl da je življenje lahko čez čas spet lepo. Pomisli na starše pa vse ki te imajo radi.

Srečno pa oglasi se,
Lidija

Pozdravljeni,
že pred enim tednom sem odkrila ta forum pa sploh ne vem kako naj kaj napišem. Jokam se vsakič ko preberem vaše zgodbe in trga se v meni ko čutim bolečino drugih. Ne vem če je sploh možno takole v besedah opisati čustva. Kako naj napišem svojo zgodbo če komaj vidim tipkovnico. Imela sem vse. Nisem zahtevna, nikoli nisem imela veliko, ampak kar je bilo odvisno od mene mi nikoli ni bil problem, karkoli sem si želela sem za to trdo delala in vedno tudi dosegla. Ampak to da spoznaš ljubezen svojega življenja, to ni odvisno od tebe in ko sem ga spoznala so se mi izpolnile sanje. Takoj sva vedela da je to to in bila sem tako srečna da si tako mlad pa spoznaš človeka s katerim hočeš preživeti svoje življenje. Ta leta z njim sem letela. Eni ljudje sanjajo, jaz pa sem živela svoje sanje. Pred enim mesecem je naredil samomor. Zrušil se mi je svet. Bil mi je vse. Kaj vse sva dala skozi, kje vse sva bila…Berem da veliko ljudi ne ve kaj se z drugimi dogaja, ampak jaz sem vedela. Imel je shizofrenijo, diagnozo so mu postavili že zdavnaj preden sva se spoznala. Povedal mi je takoj ko sva se spoznala in čeprav sem imela takrat čisto drugačno mišljenje o teh stvareh sem vedela da je to človek s katerim hočem biti do konca svojega življenja in sem se odločila da ne bom imela nobenih predsodkov. V teh letih sva se borila z njegovo boleznijo in ni bilo vedno lahko, ampak ni minil dan da si ne bi mislila kako sem srečna da sem ga spoznala. Pred leti sem si tudi jaz mislila da so tisti ki naredijo samomor egoistični in šibki, ampak zdaj razumem da lahko pride do tega ko nekdo ne zmore več. Koliko noči je bilo ko sva se pogovarjala o tem kaj se dogaja v njegovi glavi in jokala sem z njim, tako težko mu je bilo, ampak vedno sem ga držala za roko in mu stala ob strani. Mislila sem da nama bo skupaj uspelo. Kako ne, če sva imela vse te načrte za prihodnost. Ne morem biti jezna nanj, čeprav bi najraje bila. Poskušam ga razumeti. Ni več zmogel teh glasov v svoji glavi. Ampak to mi nič ne pomaga. Sprašujem se zakaj. Zakaj me ni poklical ko me je pa vedno ko mu je bilo hudo. Zakaj ni pomislil na en lep trenutek. Zakaj. Ne vidim smisla da nekdo tako mlad umre. Ne morem se kriviti, vedno sem imela občutek da sem šla čez svoje nerealne meje da sem lahko zdržala vse skupaj in mu pomagala. Ampak še vedno se sprašujem zakaj. Zakaj nama ni uspelo. Njegova družina obtožuje mene za vse skupaj. Zelo me je prizadelo, ker smo se vedno dobro razumeli. Na pogrebu sem bila kot tujec. Izgubila sem ga, pa se nisem mogla tako posloviti kot sem hotela. Tam je bil nekdo za kogar bi umrla, njegovi sorodniki pa so hodili mimo mene kot da me nikoli ne bi bilo. Počutila sem se kot da lebdim nad vsem skupaj, bilo je preveč. Zdaj sicer poskušam odmisliti to z njegovo družino, saj je vseeno kaj mislijo, samo jaz ne morem živeti brez njega. Ne morem jesti, spati, čisto sem izčrpana. Vedno sem bila tako vesela in optimistična, nič mi ni bilo pretežko, zdaj pa ne najderm niti enega cilja. Imam srečo da se lahko veliko pogovarjam z družino in prijatelji se mi zelo trudijo pomagati. Mislila sem da bo to kaj pomagalo, če na glas premlevam vse skupaj in da lahko butam ven vsa svoja čustva. Ampak ugotavljam da ne pomaga več. In toliko so že dali čez da si vsega sploh ne upam povedati. Kako naj domačim rečem da ko sem sama premišljujem samo o tem da bi bilo enkrat že konec bolečine. Veliko premišljujem o samomoru, nekako sem že poskusila pa mi ni uspelo. Očitno le rabiš nekaj moči za to. In ko se pogovrajam s kom, mi govorijo da sem močna. Jezna sem nase, zakaj pa potem nisem tako močna da bi to naredila. Samo s tako bolečino ne morem živeti. Tudi če jo delim s petimi ljudmi ni nič manjša. Nikoli ne izgine. Ne zmorem predelati tega, se mi zdi da tudi nočem. Verjamem da lahko samo enkrat v življenju spoznaš osebo ki je bila res ustvarjena zate. Še to če imaš srečo. In kako naj potem prebolim to, da če se zavedaš kakšno veliko srečo imaš in se vsak dan trudiš za to, pa ne uspe. Ne razumem tega in ne vidim smisla. Mogoče pa lahko kdo deli kakršnokoli izkušnjo z mano in pove kaj naj storim v teh trenutkih ko mi je tako hudo da si želim samo zapreti oči.

Živjo ree,
hvala za zgodbo in občutke.

Ne ustrašite se žalosti in bolečine. Bodite z njo prijazni.
Lep večer vam želim.

Zgoraj je mejl, lahko kaj napišete, če želite.

Lep pozdrav!
Anja

Pozdravljeni vsi!

Nikoli in res nikoli si ne bi mislila, da bom nekega dne tudi sama pisala na forum, zaradi samomorilskih misli. Pride čas, ko je človeku tako vsega dovolj, da enostavno več ne more, ne greee. Sama sem srečno poročena imam sina starega 2,5 let, letos se nameravamo vseliti v našo novo hišo, ampak jaz več ne morem. Tako sem šibka, tako nemočna, da me je kar strah. Lani sem izgubila službo in od tedaj samo tonem, nemorem si predstavljati da bi bila odvisna od nekoga pa čeprav samo od mojega moža. Na trenutke sem čisto povožena, mož je zaposlen nonstop, jaz pa samo doma, doma, več sploh med ljudi ne morem hoditi samo se zapiram vase.
Čutim takšno duševno stisko, takšen stres, a nekomu priznati da si na takem dnu je zelo težko.

Super, kaj še čakaš? Mislim, tipično moško egoistično razmišljanje…ker je ne moreš prizadeti drugače, se boš pa “fental”, pa naj ima slabo fest!! Kaj pa, če komaj čaka in ji boš naredil veselje????

In, tega si ne moreš zamisliti, da ne bi živel z otroki. To, da bodo pa otroci živeli brez očeta, si pa lahko?????

Oprosti, če bi bila jaz na mestu tvoje žene, ti še pomagam………………….