Evo enen tu je moj mail, napiši mi svojo izkušnjo.
[email protected]

Dipplomat,

težko je prekiniti iz dneva na noč ali obratno neke vzorce, ki so te zaznamovali iz otroštva. Sploh, če se niso prekinili in jih doživljaš sem ter tja še vedno iz strani drugih oseb.
Strah, ki je zakoreninjen, potrebuje pri človeku veliko zaupanja, nežnosti, morda ga zmoti še najmanša malenkost, ki se ostalim ne bi zgodio v smislu takšne reakcije.
In v takšnih primerih je pomembna ogromna potrpežljivost, če razumeš dejanja ali strahove ljudi. Verjemi, da ko nekomu zmanjka potrpežljivosti, zato ker se je drugi spet ustrašil, ker je morda podoživel svojo kakšno izkušnjo iz preteklosti, da ti ne bo tekel v objem in se bo raje distanciral.

Verjamem tudi, da je takšno valovanje, ki ni odvisno samo od ene osebe, temveč od dveh, ker sta dva v odnosu, naporno. Ampak se splača. Mnogi obutate tik pred zdajci, zato si pač misliš, da si storil prav.

Veš, zadnjič sedim v ordinaciji ginekologinje, kjer se pogovarjata dve starejši ženski, že tudi babici. Pa sta rekli, sedaj se za malenkosti ločujejo, ne znajo vzdržati in se po dveh mesecih ali po letu dni tudi ločujejo, pa imajo še otroka za seboj. Mene je kar malo pretreslo, ker dejansko ste ali so ljudje postali zelo egoistični in vidijo samo svojo prizadetost, ki botrujejo odločitvam. Ključni pomen, ki bi ga bilo potrebno ohranjati pa je razumevanje vsakega posameznika, zakaj odreagira kot odreagira. Morda zaradi tega, kar je nekdo storil in mu vrne spomine na travmatične dogodke v življenju. Težko ali težje je razumeti, če nekdo nečesa ni doživljal ali doživel. Pride do nerazumevanja, konfliktov, reakcij in tako se navsezadnje lahko podre še nekaj tako lepega.

Kjer ni volje, ne truda z obeh strani, ne more iti.

Če povzamem primer, meni so se zgodile 4 smrti v krajšem času in verjamem, da nekdo težje razume, če se mu še nobena ni. Peta oseba, s katero imam odnos, pa je komajda preživela nesrečo, po kateri je bila dolgo časa v komi. Zato lažje razumem določene reakcije osebe, sploh še, če poslušam, kaj se je dogajo potem, da je odšel z žensko narazen, s katero ima otroka. Ni mu lahko. Pa se tudi skregava, vsak iz svojega zornega kota, potem traja ohladitev, pa ga nekaj zmoti, ko se spomne ali celo naperi stvari tako, da sem kriva zato, ker je pozno klican iz dela, pa ga poskušam še vedno razumeti in mu tudi povem, da mi ni všeč, da tam kjer nisem kriva, ne znaša name jezo. Potem pa pravi, daj mi mir, ker sem na sestanku hahahhahahhahahahha. Potem potrebuje čas za razmislek, da ugotovi, da ga je sam posral. Ker se je naprdnil. Pustim ga kuhati mulo. Takšnih velikih loncev še pri mesarju nimajo hahahhahahahhahahha, da bi toliko mule lahko skuhal v enem loncu.

Ob dogodkih povej, kako se Ti počutiš. Povej, da nisi stroj, ki avtomatsko vse sprejme. Potem naj pa razmišlja. Če meniš, da tako ne bo šlo, zaključi. In tudi povej, zakaj ne. Srečno.

DELAT SAMOMOR JE NESPOŠTOVANJE DO SEBE IN DRUGIH !!!!

MISLIM DA NIKOLI , res nikoli ni tako težko v življenju ,da bi si ga moral sam vzeti, NE ZA SEBE NE ZA DRUGE.

mal si preberte knjige reinkarnacija, duše, življenje v onostr,. itd……..

kdor pade SE UBIJE ponavlja razred , SE RODI PONOVNO V PODOBNIH OKOLIŠČINAH IN TEŽAVAH !!!!!! umetna smrt ne pomaga, temveč tista ,k i ti je namenjena

Ko brerem vaše prispevke začutim tisto bolečino,ki je v vas tudi v meni. Marsikatera vaša izpoved me je za trenutek prepričala,da ne razmišljam o smrti.
Sama sem v čustveni krizi.. v tesnobi in bolečini. Pomanjkanje komunikacije, prijateljev , druženja itd.. strto srce znova in znova. Samota.
Sama pri sebi razmišljam kdaj bo prišel tisti dan,ki mi bo dal energije, pozitivnga razmišljanja in optimizma?! Pred časom sem že mislila,da bom zaživela , dobila sem energijo skratka imela sem občutek,da nekomu nekaj pomenim. A na žalost ta sreča ni trajala dolgo 🙁
Ko razmišljam o prihodnosti me pravzame strah..ne vidim se. Občutek imam da sem ujeta med 4 stenami sama s seboj,ki se pogovarja in razglablja o vseh možnih stvareh.
Trenutno nimam nobenega upanja , nobene majhne iskrice za katero se mi splača živeti. Vsi bi rekli saj si še mlada..čaka me le še par izpitov in diploma ,da dokončam faks.
Počutim se tako samo, nikogar ni ob meni,da bi me objel mi dal upanje , nikogar da se mu izpoveš ko te kaj muči. To me tako zelo boli ..
Berem vse mogoče članke itd.. o samomorih ,a vem da sama nima dovolj poguma da bi to storila. Najbolj me skrbi to,da mi ne bi uspelo in bi namesto smrti prisatala na kakem vozičku in podobno.

Dragi moji sotrpini!

Ko sem izgubila mojega preljubega življenjskega sopotnika, se je tudi meni svet porušil. In ne ne moreš ga vedno sam sestavit nazaj. Skoraj 9 mesecev ga že več ni, meni pa se zdi, da je še vedno nekje ob meni, kot da še vedno živi. Ampak ko se zavem, da ga dejansko ni, je tako hudo, da bi kar odšla za njim. Ker te bolečine, vsakodnevnih solz, nisem mogla več prenašati, sem šla po strokovno pomoč. In to res svetujem tudi vam. Ne se bat prositi za pomoč. Zdravim se z antidepresivi in morm povedat da je res boljše., Seveda je še vedno hudo, ampak manj. Ne obupat nad sabo. Tako kot ti nekoga izgubiš in tebe pretrese in popolnoma razžalosti, na obroke ubija, tako bo to doletelo nekoga, vsaj enega, če ne več, če boš umrl ali še huje storil samomor ti. Verjemi, veliko ljudi te ima rado, čeprav nimaš tega občutka. Nikoli nisi povsem sam. In js tega kar doživljam res nikomur nikmour ne privoščim, še najmanj pa svojim staršem, sestri, prijateljicam, ki mi stojijo ob strani v teh težkih trenutkih.

Kot nekdo, ki je ze dolga leta depresiven in ta hip resno premisljuje, ali ima vse sploh se smisel, mi je hudo, ko berem, kaksno katastrofo samomor naredi bliznjim. Ali ljudje res potrebujejo vzroke in razloge? Ce bi njihov bliznji imel rada, bi vedeli za vzrok in ko bi umrl, morda cutili celo olajsanje, se zlasti, ce je zaradi bolezni trpel. No, depresija je tudi bolezen. In povzroca blazno bolecino, ki pa jo je lazje skriti, ker ni fizicna. Samomor je smrt, povzrocena s to boleznijo in dostikrat pomeni, da se je bolnik koncno “odresil”.

Ce za rak in druge fizicne bolezni obstajajo zdravila in smernice, je depresijo veliko tezje zdraviti. Bolniki bi potrebovali veliko opore in razumevanja s strani svojcev in prijateljev, ampak je dejansko ne dobimo. Jaz lahko direktno prosim svojega moza ali mamo za pomoc, pa dobim en ali dva nasveta, vecni “saj bo kmalu bolje” in morda objem. Potem gremo pa spet vsak po svojih opravilih. In sem skoraj 100% prepricana, da bi se v primeru samomora debelo gledali in sprasevali, kaj mi je vendar bilo in kako ne morejo razumeti.

Pa to ni nic hudega, taksna je cloveska narava. Rada bi samo poudarila, da je samomor smrtni izid neuspesno zdravljene depresije enako, kot je smrt zaradi pljucnega edema izid neuspesno zdravljenega srcnega popuscanja ali smrt zaradi kaheksije izid neuspesno zdravljenega raka. Vcasih se bolezni ne da ozdraviti.

Če lahko nekaj pripomnim. Glede potovanja duš se strinjam, piše lepo, padeš, ponavljaš razred, čakajo te vodniki in si nato spet sam izbereš svojo usodo, kot pravijo, da si vsak izbere svoje starše še pred rojstvom. Vendar glej, tak, ki si namerava vzeti življenje ne razmišlja o tem, o teoriji, zato ker živi življenje in se teorija ne vkalpulira v njegovi praksi. In si misli, četudi bo moja duša pristala v “drugem” človeku, mene ne bo, ne bom še enkrat fizično živel in me enostavno ne bo. Četudi se moja duša po 10, 100 letih reinkarnira. Štekaš? Govoriti o teoriji takšnemu človeku je tako, kot bi lačnemu rekel, ko si ne more privoščiti košček kruha, da ga v trgovinah prodajajo na kile. Kar mu ne predstavlja nikakršne rešitve.

Če je samomorilnost pri nas na vrhu lestvice držav, se je potrebno vprašati, čemu botruje takšno stanje. In če se zgodi, se morda čez pet minut nekdo ne bi tako odločil, če bi bilo več razumevanja in sočutja do ljudi.In če pogledam primer v temi Smrt fanta, kjer se je oseba kot neprava Štefka spravila name, me ne čudi, da se dogaja kar se.Torej, namesto sočutja dobijo še eno za povrh buče. In kot pravi oseba nad menoj, se mnogokrat odslovi človeka z besedami, saj bo bolje. Meni je bilo smešno, ko je osebi umrla oseba in je prišla oseba do nje, pa ji je rekla, tik po pogrebu, Saj bo bolje.Brez, da bi jo vsaj objela ali ponudila roko, ramo, da če bo kdaj v stiski tudi za pogovor, da se lahko obrne nanjo. Še ene dve takšni podobni slišiš, se zapreš, ne govoriš, trpiš, ne govoriš, ker je najlažje reči, saj bo bolje. Saj tisti, ki preživljajo hurikane, poplave, tudi vedo, da bo bolje, ampak morajo najprej splavati iz stiske, da bodo to lahko potrdili, dokler si ne uredijo vsaj bivališča, če jim je hurikan že odnesel vse premoženje.

In ljudje, ki store samomor, mnogokrat kažejo srečen obraz, kot da ni nič narobe. Zato je toliko težje prepoznati znake, da se bo zgodilo nekaj drastičnega z osebo.

Primer: bila je ženska, poročena, finančno stoječa, s familijo, prijazna, nasmejana. Nekega popoldneva je rekla mirno možu, da gre na podstreho nekaj pospraviti, da bo pač mož vedel, kje se nahaja. Kaj je bilo, ko jo nekaj časa že ni bilo iz podstrehe. Visela je obešena s štrikom za vratom.

Položila bi roko na srce tistim, ki se tako radi norčujete, da bodite raje previdni iz česa se norčujete, kajti nihče za sekundo naprej ne ve, kaj se mu bo zgodilo. In več strpnosti ter potrpežljivosti ter razumevanja, čeprav se ne sklada z vašimi “načeli”.

Srečno. Življenje je kljub kakšnim tegobam lepo.

“da človek položi roko sam nase mora biti močan”

– to ni res! Če bi samomorilec bil močan, potem sploh ne bi mogel postati samomorilec!

Mi.

Veste kaj….

bil sem že parkrat v položaju položiti roko nase in oditi s tega sveta…..dejstvo je da kar te ne ubeje te naredi močnejšega….

ZDAJ PA PROSIM VAS DA NIKOLI NE STORITE KAJ TAKŠNEGA..ZA KAJ KLINAC BI SI NEKDO VZEL ŽIVLJENJE ZA KAJ
DEJTE ŽIVET
DO KONCA SVOJIH DNI
KLJUB VSEM TEGOBAM…BODITE MOČNI…VSE SE DA
JE PA TEŽKO KO SAM HUDIČ…MA KO PREBRODIŠ ( oprostite izrazom) TEGA HUDIČ

ŽIVLJENJE JE RES LEPO ZATO GA NAJ GA ZAUŽIJEMO VSI SKUPAJ

VSE JE ENO ENO SMO VSI IN MIMO TEGA UNIVERZALNEGA ZAKONA NE GRE

RAD VAS IMA MATEJ

Res je težko kot sam hudič. Včasih iz ure v uro. Ponavadi pa takrat človek ugotovi, da sploh nima resnično dobrih prijateljev. Lahko vprašam, kaj je bil razlog tvojih črnih misli?

Jaz tudi razmišljam o samomoru. zakaj? Zaradi nesrečne ljubezni. Tudi moj oče se je ubil, tako da mislim da samomorilnost je dedna. Spoznala sem fanta ki mi je bil tako zelo všeč in mi je rekel za številko. bila sem tako zelo srečna. Prvi mesec mi je bilo dovolj da sva samo seksala. a sčasoma sem se vanj zaljubila. On pa noče biti z mano. Pravi da sem premlada. Jaz imam 19 let, on pa 28. Zakaj? Ko pa bi zanj dala vse. Ljubim ga bolj kot sebe, on pa ljubi le moje telo.Cel dan čakam njegov klic, to je moja edina svetla točka, saj imam zelo nesrečno življenje nasploh. Ko ga en dan ne vidim jokam. On pa se mene sramuje. Moja bolečina je neznosna. A se vedno znova vračam k njemu, saj sem tako zelo zaljubljena. najbolj me boli ko si ga predstavljam s kakšno drugo punco ali pa ko pomislim na to, da me bo mogoče kmalu pustil, saj bo mimo prišla kakšna lepša punca. On ni dobra oseba, že udaril me je, neštetokrat sva se že prepirala, a me nikoli ni izpustil iz rok. In tudi že neštetokrat mi je rekel da me ima rad. A jaz si tako zelo želim hoditi z njim po cesti z roko v roki, ali iti na večerjo. Pa tega ne bom doživela nikoli. zato bi rada umrla. Umrla za ljubezen.

http://www.youtube.com/watch?v=E_NFkmBZ4zA

Vi ste bedaki!
Pa mi je žal, da moram to reci, ampak takšne “težave” imate eni, ki niso niti omembe vredne, pa bi se šli ubit.
Pa ne mislit, da vas ne razumem. Ampak vaši razlogi so bolni!
Najraje bi vas brcnila v rit in vas spravila k sebi. Pa dajte ljudje eno je, če lahko glede sebe nekaj narediš! Če lahko iz sebe nekaj narediš. Če so tvoje želje, sanje uresničljive, če imaš možnost živet normalno življenje, če imaš možnost delat na sebi, da boš boljši, ČE IMAŠ MOŽNOST, zakaj je ne izkoristite?
IN TO ZASE. Ne za onega, ki ni zaljubljen v mene in bi samo seksal, pa mrš s takim, JAZ SEM VREDNA VEČ!

In tisti, ki imate možnosti, jih izkoristite.

Dobrih razlogov js pri vas ne vidim.
Se je preveč nabralo, me nihče ne razume, me on nima rad…

Ko se boste vsak dan z muko vstali in vsak dan živeli na isti način in bodo vaši najbližnji to od vas pričakovali in se jim bo zdelo samoumevno, da vi poskrbite za vse in jih ne boste nekam poslali, ker jih imate radi in razumete kaka muka je delati vsak dan isto in bi v nasprotnem primeru pa to oni mogli, ali pa raje sami naredite, da vam spet ni treba poslušati prepira vpitja in groženj in ko boste preko interneta spoznali človeka, s katerim se boste odlično ujeli, pa se po dveh letih niti dobili ne z njim, ker vas videz v življenju grozno ovira in bi bila vaša edina možnost, da greste od kirurga do kirurga, da bi nekaj napravil v zvezi s tem in ne gre samo za eno stvar, preveč je vsega in vas je sram videza in veste da v življenju ne boste doživeli nič, niti prvega poljuba, če si za to ne boste izbrali prvega pijanca ki vam bo prekrižal pot in imate grozno velike sanje in se čutite grozno sposobne pa vas videz spet ovira in veste da v življenju ne boste imeli nič od tega kar si želite, drugi pa niti ne vejo kako zelo vas videz ovira ker se trudite to ves čas skrivat in če je nekdo invalid, če je nekdo slep, je tretiran drugače, vi ste pa tretirani normalno, pa vendar je nemogoče, da bi bili normalni, a drugi tega ne vejo in bodo vsi pričakovali, da boš šel tako kot vsi, fantje, poroka, služba, otroci…
Vi tega ne boste imeli, ker se sami sebe sramujete, svojega videza, glede katerega ne morete nič narediti, pa ne gre za problem v glavi, ne gre za slabo samopodobo, gre za dejstva.

Torej kaj narediti? Upati na čudež? Se sprijazniti in životariti celo življenje?
Kaj narediti, ko imaš vse možnosti, čeprav odraščaš v groznih razmerah in v večnem strahu, se ti to ne zdi najhujše si sposoben iti čez to, ampak kaj narediti, ko imaš vse možnosti, ko si po umu nadpovprečen, ko imaš sposobnosti in ko ne moreš popolnoma nič in vse le zaradi videza?

In se vdaš in čakaš in upaš… mogoče pa je Bog, mogoče bo pa naredil čudež, pri Pepelki so bile dobre vile…

Če imate možnost narediti več, to naredite.
Življenje je lepo, ljudje ste neumni.

Kot, da si ne morem več pomagati..ne samo zaradi ljubezni ali službe ali prijateljev, ali družine…občutek, da ne morem več poskrbeti zase, za otroke, za druge, ki so mi pomembni..grozno..tako zelo nemočna nisem bila nikoli..in kar ne gre na bolje, že več kot dve leti dobesedno psihično životarim (mobing v službi) ..prišla sem do točke, ko mislim, da bomo morali prodati dom, če bomo želeli preživeti (že leto dni sem brez zaposlitve, s krediti čez glavo)..
Moj mož ni slab človek (čeprav je bil najin odnos vse prej kot pravljica..), vendar vidim kako tone z menoj in počutim se krivo…najbolj hudo mi je za otroke..pa vendar me je strah, da bo samo še slabše..tudi sama se spreminjam..če nisem depresivna sem pa živčna..vsem skupaj gre slabše in slabše..vse odločitve, ki sem jih sprejela so bile napačne…in na koncu se bojim, da jim bom uničila življenje..ne zmorem biti več razsodna zaradi česar grem vedno težje tudi med ljudi…veliko sem že preživela, pa nisem obupala, zdaj pa se mi prvič v življenju zdi, kot da me življenje enostavno noče več..

Kot bi brala svojo zgodbo. a kaj narediti? Uničiti otroke s samomorom…kako drugače izginiti v blažen nič? Ne morem več. Zakaj ne morem več? Ne vem.

Mehanizem, kot bi brala svojo zgodbo. Jaz sem nedolgo nazaj izgubila službo ( prej pa dve leti trpela neizplačevnje plač, mobing), finančno se mi je podrlo vse. Čeprav imam krasnega moža in dva super otroka sem v tako globoki depresiji, da si ne znam več pomagat. Ne gre. Imam občutek, da sem vse zavozila, da nisem ene stvari v življenju naredila prav. Hudo, hudo mi je, ko me otrok prosi za to in ono, pa mu ne morem dati. Ker vem, da gre vse še na slabše nimam niti volje več, da bi naredila kaj, kar bi mi življenje obrnilo na bolje. Vzadnjem letu sem se močno spremenila, tonem vse globje, niti malo se nimam rada, zapiram se vase, odklanjam obiske. Da ne naredim zadnjega koraka me zadržuje samo misel na moja otroka in moža ( čeprav vem, da ima depresivne, jokave in nesamostojne žene že vrh glave). Ne morem več, tega življenja enostavno ne zmorem več.

Tudi sama razmišljam o koncu življenja.Ne moram si odpustiti da semstokrat podlegla in nasedla partnerju,še po 20 letih sem naivna in se ne znam postavit zase.Sploh več nevem kaj čutim do njega,enkrat ga sovražim,drugič ljubim.Ja,točno me pozna kako funkcioniram,in ve kdaj uporabit sladke besede,meni se pa meša od bolečine,zmešnjave v glavi.

Ko smo najbolj na dnu je priložnost da se odrinemo spet navzgor. Pot ni lahka niti kratka, vendar je velika verjetnost da vsakega čakajo v življenju še lepi trenutki, za katere se splača živet. In takrat se lahko ozremo nazaj in si rečemo: hvala bogu da sem še živ(a).

Natyka31, odvisnost od odnosov se kaže kot peklenska gugalnica, kar se občuti ob vašem postu. Ste morda prebrala knjigo z istim naslovom Sanje Rozman?

bihter
Re: Samomor

17.07.11 21:34
Jaz tudi razmišljam o samomoru. zakaj? Zaradi nesrečne ljubezni. Tudi moj oče se je ubil, tako da mislim da samomorilnost je dedna. Spoznala sem fanta ki mi je bil tako zelo všeč in mi je rekel za številko. bila sem tako zelo srečna. Prvi mesec mi je bilo dovolj da sva samo seksala. a sčasoma sem se vanj zaljubila. On pa noče biti z mano. Pravi da sem premlada. Jaz imam 19 let, on pa 28. Zakaj? Ko pa bi zanj dala vse. Ljubim ga bolj kot sebe, on pa ljubi le moje telo.Cel dan čakam njegov klic, to je moja edina svetla točka, saj imam zelo nesrečno življenje nasploh. Ko ga en dan ne vidim jokam. On pa se mene sramuje. Moja bolečina je neznosna. A se vedno znova vračam k njemu, saj sem tako zelo zaljubljena. najbolj me boli ko si ga predstavljam s kakšno drugo punco ali pa ko pomislim na to, da me bo mogoče kmalu pustil, saj bo mimo prišla kakšna lepša punca. On ni dobra oseba, že udaril me je, neštetokrat sva se že prepirala, a me nikoli ni izpustil iz rok. In tudi že neštetokrat mi je rekel da me ima rad. A jaz si tako zelo želim hoditi z njim po cesti z roko v roki, ali iti na večerjo. Pa tega ne bom doživela nikoli. zato bi rada umrla. Umrla za ljubezen.

Hej!
Minilo je mislim da tri mesece odkar sem pisala. In še vedno živim. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sem sama, tistega tipa sem pustila, saj sem ugotovila da si zaslužim nekaj boljšega. Potem pa si je že čez kakšen teden našel novo. Ampak ne ljubimko kot sem bila jaz ampak prav punco. Groza. Seveda sem bila spet popolnoma na tleh, ampak sem preživela. Te mesece sem bila večinoma sama ali z družino in z nekaj zelo dobrimi prijatelji. Sicer je že bolje ampak še vedno se vsaj enkrat na teden zaradi njega pošteno zjokam. Stalo me je veliko poguma in odločnosti da sem se odločila da ga nočem več v življenju ampak vedela sem, da nikoli ne bi mogla biti kar si je on želel. Včasih se vprašaš zakaj je tako? zakaj ne moreš biti enkrat v življenju srečen?
Smešno je, da sem bila tolikokrat v njegovem objemu in si govorila: močno ga objemi, spomni se vsega saj ga zagotovo kmalu ne boš mogla več. In komaj se prebijam skozi življenje, ampak sem bolje. Že mineva po par ur skupaj, da ne mislim nanj. Če sem v družbi se že sprostim in si ogledujem fante, brez da v vsakem vidim njega. Gre počasi a vem da bom zmogla in se ga nekega dne spomnila le kot kretena, ki me ni bil vreden.

Tisti ki imate težave s prebolevanjem ljubljene osebe vam povem, da sem tudi jaz sprva delala napako, da sem se preveč osamila. Ven skoraj nisem hodila. In to je bilo narobe, saj sem o njem non stop razmišljala. Ko pa sem spet začela hoditi ven, pa je bilo bolje, saj so bile moje misli zaposlene z drugimi zadevami. Torej pojdite v družbo, počnite stvari, ki vas veselijo, le sedeli v stanovanju in tuhtati ne.