Si predstavljate kako je,če celo življenje živiš v kristalni palači? Potem pa se nekega dne vse sesuje v prah in je okoli tebe sama zmeda, kaos, strah in bolečina … ničesar mi ni manjkalo. Super družina, prijatelji, vse sem dosegla, samozavestna do konca.

In nato sem me je telefon zbudil v čudovito, sončno nedeljo. “Ob 2:30 ponoči je mami umrla.” V transu sem se vsedla v avto in iz radia so mi zapeli “Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt ..” A JE ŽIVLJENJE LAHKO TAKO IRONIČNO?! Kako se je MENI to zgodilo. Kako je lahko moja mami tako mlada umrla?? Nikoli si nisem predstavljala, da se lahko kaj takega sploh zgodi .. precej naivno, ne. :/

Od takrat naprej je šlo vse v smeri depresije ..vsem sem govorila, da sem ok, ampak družila se nisem več z nikomer. Fant se je odselil, ker me ni več trpel v taki depri in zagrenjenosti. V službi sem bila sicer vedno boljša, ampak vedno bolj pod stresom in izgorela, saj sem vso energijo usmerila v delo. Očitala sem si marsikaj. Shujšala 10kg. Nasmeha pa skorajda nisem več poznala. Kaj šele pravega smeha in krohota, ki me je prej spremljal vsak dan .. groza.

Prej sem samozavestno trdila, da je samomor samo za egoistične slabiče. Da tega pa res ne razumem. Da morda razumem kake izredne situacije (invalidnost ipd), vse ostalo je pač rešljivo. No, sedaj sem spoznala, da temu ni čisto tako. Pogosto so moji možgani zablodili po svoje in zalotila sem se pri razmišljanju o samomoru. Nekajkrat sem celo že strmela v tablete in se nagibala čez most nad avtocesto in se spraševala “Zakaj pa ne bi tega mučenja zdaj končala??”

Kako leto in pol po mamini smrti sem pustila službo, saj so mi šli vsi na živce in odšla na svoje. Pametno. V času krize odpreti svoje podjetje in pustiti dobro plačano službo, kjer mi v resnici ni bilo prav hudo. In je bil na začetku pozitiven izziv, ki mi je koristil .. kmalu pa je prišel stres zaradi posla, pregorevanje, ker sem še več delala, zraven pa me je dajal eksistenčni strah – mi bo uspelo ali bo šla firma po gobe in bom mogla požreti svoj ponos in si iskati službo drugod?

Sedaj je minilo nekaj več kot 3 leta od tiste čudovite, sončne nedelje … in ugotavljam, da se še kar ciklam v svojih blodnjah. Pride dan ali več njih, ko jo pogrešam, ko pogrešam prejšnje življenje. Mojo kristalno palačo.

Danes ugotavljam, da je misel na samomor v meni še vedno prisotna, ampak ne več resnično. Morda nikoli ni bila. Vedno me je ustavila misel na ljudi, ki me imajo radi .. kaj bi za njih pomenil moj samomor. Roko na srce ..sedaj vsaj razumem kako sploh prideš na tako brezobzirno misel.

Objemček vsem skupaj!!

Pozdravljeni!

Na hitro bom povzela svojo življensko pot. Stara sem 28 let. Pred desetimi leti mi je umrla mami, pri rosnih 46-ih letih. Bila je bolna, zelo bolna, 11 let se je bojevala z boleznijo – tumor na možganih. Bila je dobra mami, dokler je lahko bila. Če bi imela očeta, ki bi mi stal ob strani, bi bilo lažje. Vendar kako je lahko oče alkoholik, ki pije vse tvoje življenje? Ni mogoče. Vedno je imel izgovor, zakaj pije. Največkrat je bila to smrt mami. Vendar je imel veliko izbir, kako se rešiti bolečin, od terapije, zdravljenj…. Jaz kot otrok tega nisem imela. In ko je umrla mami, nisem imela niti časa prebolevati, saj sem prevzela vlogo starša in skrbela še za svojega očeta.
Minilo je 10 let, kar je umrla. In minilo bo 14 let, ko je naredil samomor prijatelj. In minil je en mesec, ko sem prenehala jemati antidepresive. In mi je po eni strani žal, da sem jih sploh jemala, ker sem z njimi zatrla čustva, ki bi jih mogla čutiti, ko čutiš bolečino, ko nekoga izgubiš. Čustva, ki jih čutim zdaj, bolečina, jeza, žalost…. Vse je enkrat moralo privreti. Privrelo je dve leti nazaj. Nisem vedela zakaj, čutila sem se krivo…. In ko sem po dveh letih jemanja antidepresivov še vedno čutila tesnobo, žalost, jezo, sem se odločila, da si poiščem strokovno pomoč. terapijo zdaj obiskujem tri mesece. Ne znam razložiti kako je dober občutek, ko občutiš vsa ta čustva. Ko se smejem, se smejem iz srca, ko jokam, jokam na ves glas in jokam, dokler ne zmanjka solz….
Srečna sem. S fantom sva skupaj že 4 leta. Razume me, stoji mi ob strani. Z mano hodi na terapije in veliko stvari so mu zdaj bolj jasne, tudi njemu, kaj šele meni.
Čez en mesec se bom redno zaposlila, pred štirimi meseci sem dobila nečakinjo….. Res sem srečna, predvsem pa zaradi sebe, ker si pustim biti človek. Z vsem kar pride zraven.
Zakaj pišem. Ko mi je prijatelj storil samomor, nisem razumela zakaj je to storil, pa sem doživela več hudih stvari, kot on. Vendar vem, da je bila za njega bolečina prevelika. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi mu rekla RAZUMEM TE oziroma poskušam te razumeti. Vendar tega ne morem spremeniti, kot tudi noben od nas ne more vrniti ljubljeno osebo. Žal. Lahko jih pa poskusimo razumeti.
Vsem, ki razmišljate o samomoru. Poskusite razmišljati pozitivno, oziroma naredite prvi korak in najdite si pomoč. Nikjer ne piše, da bo že prva strokovna pomoč prava. Če ni, iščite dalje.

Po vsakem dežju posije sonce, pri meni tako močno sije, da mi je res toplo pri srcu. Je pa potrebna vztrajnost….

Tulipan

Cisto po nakljucju sem nasla to temo in se spravila prebirati vase pisanje. Ker imam tudi sama izkusnjo s samomorom v druzini, sem se odlocila napisati nekaj vrstic.

Pred 6 leti je moja stara mama naredila samomor. Padlo kot strela z jasnega. Nihce ni tega pricakoval. Niti sumil. Niti v najhujsi mori pomislil na kaj takega.

Sama sem potrebovala kar dolgo casa, da sem se pobrala. Kajti moji obcutki po samomoru so bili katastrofalno premesani. Bila je globoka zalost, huda otopelost, grozno zavedanje dejanja, pretresenost predvsem pa huda huda huda jeza. Jezna sem bila na mojo staro mamo, ker je to naredila, ker ni pomislila na nobenega okoli nje, kako bo s tem dejanjem prizadela mojo mami, jezna nase, ker nisem nic opazila, se bolj jezna nase, ker bi tocno v tistem trenutku morala biti ob njej, ce me ne bi zadrzali v sluzbi itd.

Resnica je, da ni bilo lahko to pustiti za sabo (predvsem pa stari mami oprostiti to kar je naredila). Hodila sem na skupino za samopomoc in poiskala sem si tudi pomoc (alternativna psihologija). Od cele druzine sem skorajda edina, ki se danes lahko komot pogovarja o temu. Kot prvo me ni sram reci ljudem: Ja, moja stara mama je naredila samomor. To pa zato, ker se mi zdi zalostno, da moramo to skrivati. Kot da ni ze dovolj hudo, da je nekdo umrl, zdaj moras se skrivat kako in zakaj. Zalostno je to, da je hujsa sramota to, da je nekdo naredil samomor, kot pa dejstvo, da nihce ni nicesar opazil.
Sem postala velika zagovornica tega, da se moramo o samomoru pogovarjat. In to iz vec razlogov. Da je nekdo naredil samomor, se je moral znajti v hudi stiski. In ker ni vedel, da ni edini v taksni situaciji, se ni hotel ali ni znal (ali pa ga je bilo sram) na koga obrniti.

Tisti, ki se znajdete v taksni situaciji, da pomislite na moznost, da bi koncali svoje zivljenje, ne mislite samo nase. Pomislite tudi na ljudi okoli sebe, ki jih bo vasa smrt hudo prizadela. Ljudje se ne spopadamo na enak nacin z zalostjo ob “normalni” smrti ali ob samomoru. Pri samomoru je veliko hujse, ker ostane toliko vprasanj odprtih in neodgovorjenih. Veliko je samoocitanja (kaj pa ce bi videl, ce bi prej prisel, mogoce bi jo/ga lahko resil, zakaj nisem nic opazil, kako je do tega prislo …).

V stistki, obrni se po pomoc!!! Ker zagotovo je okoli vas kdo, ki ga bo vasa smrt prizadela!

zdravo!
prebrala sem vsa napisana sporočila in me je ganilo do solz…
Ko sem bila mala me je oče vozil v vrtec in v šolo hodil po mene, se igral z mano in delal z mano domače naloge ker je mama cele dneve delala in je nikoli nisem videla.
Ampak na žalost se je zgodilo kar se ne bi rablo..Ko sem bila stara 8 let je moj oče naredil samomor in me zapustil in tega nisem prenesla in še zdaj ne prenesem.
Še zdaj ko sem stara 23 let se z mamo ne razumema… raje se ukvarja z mojo mlajšo sestro(stara je 18 let) kot pa z mano… Če ona kaj razbije ali pa kaj narobe naredi sem jaz kriva in vedno se mama dere na mene in vedno moram jaz pomit posodo pa jo pobrisat pa posesat celo stanovanje ne da bi sestra kaj pomagala….
z sestro se tudi ne razumema ker se večinoma kregama..
In od očetove smrti že razmišljam o samomoru..Večkrat sem že rekla da bom skočila pod vlak…. večinoma sem pa se že rezala po roki s klingico do krvi.. In še zdaj razmišljam o tem ker očeta zelo pogrešam ker sem ga imela zelo rada in mi je pomenil vse na tem svetu.
Ven s prijatelji sploh ne hodim pravzaprav jih sploh nimam ker so mi vsi obrnili hrbet.!!
večkrat razmišljam da bi se poslovila od tega življenja…. in tudi zdaj ko to pišem mi gre na jok in razmišljam o tem!

Vzel sem si nekaj ur časa in prebral vse pogovore….Nekoliko sem se umiril in zjokal,ampak zdaj spet trpim naprej.
Pred letom dni mi je umrl dedek,bil mi je skoraj kot oče.Cele dneve sva preživela skupaj,naučil me je praktično vse kar znam,vzgojil ljubezen do ljudi in športa,dobesedno živel je zame.Ko je pred letom odšel,sem vse prenesel dobro,le malo sem jokal,čeprav so se vsi najbolj bali,kakšna bo moja reakcija.
Nekaj mesecev za tem,je srčni infarkt doživel oče.Sledili so zapleti po infarktu,tako da je imel le 10% možnosti za preživetje,a se je izvlekel.A od takrat dalje imam nenehno občutek,da se mu bo vsak čas zaradi stresa,celotna zgodba razvila do konca.
Zapustila me je punca,po enem letu osvajanja in letu in pol neskončne ljubezni.Najbolj boli to,ker so čustva prišla na dan šele čez čas in začel sem se vesti nerazumno.Zaradi vseh dogodkov sem želel popoln svet,želel da ona živi le zame…in ji marsikdaj rekel kaj česar ne bi smel.Vsako sekundo dneva obžalujem te besede.
Zdi se mi,da so zdaj stvari iz preteklega leta prišle nadme…Ne želim druge ženske.Ne želim iti naprej.Želim vrniti edini razlog mojemu življenju,a kaj ko ona tega ne želi.
Vsak čas se bom dokončno zlomil….

resnično, naj se sliši še nevem kako — pa vendar—- iščem nekoga, ki je prepričan storiti samomor, vendar mogoče ne upa tega storiti sam…
če kdo podobno razmišlja kot jaz, prosim naj se javi…

Pa prosim, brez moraliziranja…

Najhuje od vsega je, da ljudje postavljajo tiste v stiski v pozicijo: ne upaš, samo iščeš pozornost! Ali pa jih zmerjajo s sebičneži in egoisti. To je narobe, prosim zadržite takšne nesramnosti zase. V tem svetu jih je že tako preveč.

Ljudje smo različni – nekateri lahko zdržijo bolečino, drugi je ne morejo. Jaz sem fantu že napisala poslovilno pismo, čeprav še zdaj ne vem, če si bom zares vzela življenje. Meni je zelo hudo zanj in za bližnje, ampak želja po notranjem miru in ravnovesju je prevelika. Saj ne vem, če bo s smrtjo vse to doseženo, ampak v življenju tega nikakor ne najdem in se utapljam in vsak dan je slabše.
Vem, da bo okolici hudo, ampak že celo življenje živim zato, da bo drugim ok, pa me je to pripeljalo do sem. To je konec koncev moja odločitev.

Kar pa se tiče prepoznavanja – jaz sem večkrat omenila, da razmišljam o samomoru, pa me nobeden od bližnjih ni vzel resno, pravzaprav je bolj kot ne šlo mimo njih kot da ni nič. Vsak pač bije svojo bitko in tuje ne opazi – danes res živimo narobe in smo zelo egocentrični. Nikogar na tem mestu ne želim obsojati, verjamem da so tudi primeri, ko posameznik ne reče nič in takrat se ne smete kriviti. Samo pravim – v mojem primeru je vzeto, kot da jaz nimam težav, sem ves čas nasmejana (sicer sem res bila včasih, a že kar nekaj časa več ne …) čeprav sem jasno povedala, da jih imam in potrebujem pomoč.

Pika jaz sem takih misli, kot ti. Pisi na email: loplops (afna_) excite.com

Dragi moji, hudo je brati o vsej bolečini, ki jo imate v sebi. Če bi kje obstajala čarobna paličica, ki bi pregnala vse trpljenje, bi bila hitro obrabljena.
Zato pa imamo to čarobno palčko v sebi. Le sami v sebi lahko najdete moč, da se bolečina omili in zopet vidite smisel za kaj živeti. Iz lastnih izkušenj vem, da to lahko naredite le sami. Bližnji vam ne morejo kaj dosti pomagati. Niti ostali v vaši okolici ne.
Kljub vsej bolečini, je samomor izjemno egoistično dejanje. V trenutku ko se odločite za samomor, postavite svojo bolečino pred bolečino svojih staršev, otrok in ostalih bližnjih. V tistem trenutku jim sporočate: “jaz sem pomemben in moja bolečina. Za vas mi je pa vseeno. “Zelo utopično je razmišljanje, da oni ne bi trpeli. S svojim dejanjem bi jim povzročili še hujšo bolečino kot jo imate sami. Zaradi vašega dejanja bi se celo življenje spraševali: zakaj nisem videl, zakaj je to naredil, kaj sem jaz kriv/a???!!! Konec koncev bi pa še sami razzmišljali o samomoru, ker bi težko živeli s slabo vestjo, da so s kakšnim svojim dejanjem povročili vašo smrt. Najbolj bi trpeli ravno tisti, ki vas imajo najraje in si želijo vaše bližine.
100% pa sem prepričana, da pa “pravi krivci” ne bi trpeli. Skozi njihove možgane bi šla misel: “prav sem naredil/a.”

Dragi moji, vem o čem govorim. bila sem na vašem mestu. Štrik sem že držala v roki in z avtom sem stala pred zidom, da bi se vanj zaletela. Bolečina me je razparala na 1000 koščkov, izgubila sem razum in nekaj svojih mesecev se niti ne spomnim.Rabila sem dobri dve leti, da sem se komaj kaj spravila k sebi. Ko sem dojela, da NIMAM PRAVICE povzročiti peklenskih bolečin svojima otrokoma in staršem, sem začela iskati drobne malenkosti, ki so me za sekundo razveselile. Sčasoma, so sekunde prešle na minute, ure in dneve. Vesela in ponosna sem nase, ker mi je uspelo. RAbila sem ogromno moči in volje. Vendar se je pokazalo, da me v življenju še čakajo lepi in srečni trenutki. In jaz sem nekomu podarila srečne trenutke. Ker nisem naredila samomora, sta moja otroka veliko srečnejša. Z mano lahko preživita nasmejane in vesele trenutke, lahko sta name jezna in me še vedno imata rada. Poleg tega pa NI JIMA TREBA ŽIVETI Z OBČUTKOM KRIVDE.
Imam novega partnerja kateremu sem polepšala in olajšala življenje. Prav tako pa tudi on meni.
Preleti me srh ko pomislim, da vsega tega ne bi doživela, ker se je ena oseba v mojem življenju odločila, da me zapusti.

Umrl mi je prvi otrok. Takrat me je čuval nek angel, da nisem naredila samomora. Ta angel je vedel, da me v življenju čakajo še lepe stvari. (pa nisem preveč verna)

zdaj sem stara 40 let (ne morem verjeti). ne razmišljam več o samomoru. Vem, da je v meni dovolj moči, da premagam ovire. In takšen zgled želim dati svojima otrokoma, ki sta najpomembnejši bitji v mojem življenju.

Vem pa tudi to, da je v vsakem od vas moč. Le najdi jo morate.

Pikaaaaaa jaz sem takih misli, kot ti. Pisi na email: lopslops (afna_) excite.com

Sem napano napisal email. sedaj je popravljen.

Kje bi se pa dalo kaka zdravila kupit?Imam raka,pa nisem zavarovan.

Pozdravljeni.
Lepo bi prosila za pomoc. Moja situacija:
Stara sem 16 let. Zivim z mami in psickom.. oceta ni, je narkoman. Imam fanta.. skupaj sva ze 4.5 let.. prejsnji mesec sem izvedela, da so ga odpeljali v bolnico.. diagnoza: rak, pljucni.. sesedel se mi je svet.. tudi sama imam hudo zdravstveno stanje.. cakam na presaditev ledvic… fant me je vedno podpiral, zdajvsem na vrsti jaz! Vendar nimam moci, fant ima pa le se nekaj mesecev.. zdravniki kemoterapij ne priporocajo, je ze prepozno. V soli sem od nekdaj odlicna, zato nimam prijateljev.. ko so izvedeli za fanta, so rekli, da sem jaz kriva za to.. dozivela sem psihicni zlom.. mami mi ne stoji ob strani, fanta od nekdaj ne mara.. pravi, da se mi je zmesalo.. da kar nekaj tulim in me bo peljala v polje.. ko bom pa spet NORMALNA bom smela nazaj.. imam le psicko, ki me ima zelo rada.. brez nje si ne predstavlam zivljenja.. in babico, ki pa zal zivi zelo dalec stran.. razmisljam o samomoru.. no, sem razmisljala.. zdah sem ze skoraj odlocena.. obesila se bom… zadnjic je mami videla vrv, ko sem delala zanko.. zasmejaka se je inbrekla, verjemi, tudi to ti ne bo uspelo, ti norica! Hahahaha. Obupana sm, kaj naj storim? Najlepsa hvala vsem.

Lepo pozdravjeni.

Zaskrbljujoče je bilo prebrati s čim vsem se soočate pri svojih komaj 16-ih letih. V takšni situaciji bi bilo vsakomur težko. Čakate na presaditev ledvic in že zaradi tega sami potrebujete veliko opore. Bolezen vašega fanta, ki vam predstavlja osrednjo figuro v vašem življenju in pripisovanje krivde, da ste vi odgovorni za njegovo bolezen, vam stisko dodatno povečuje. Želja stati mu ob strani v zadnjih mesecih življenja, ker mu želite povrniti vsaj del tega, kar je on naredil za vas, vi pa zaradi svojih težav tega ne zmorete, je še dodatna obremenitev. Prijateljic nimate, vaš oče je odsoten, opisujete tudi da vam mama ne stoji ob strani, kar bi potreboval vsak mladostnik že tako ali tako ob vseh naštetih težavah pa še bolj. Najbližji sta vam psička in babica, ki pa živi v oddaljenem kraju. Ob soočanju s smrtjo vašega fanta se zaradi obupa ob nemoči razrešiti vse naštete težave z zaklučkom svojega življenja soočate tudi sami. Kot izhod iz stiske vidite samomor.

Vaše pisanje na forumu razumem kot klic na pomoč. Kar je v moji moči, je to, da vam nakažem možne rešitve vaše situcije, da vam pokažem možno pot k življenju. Kadar smo v težkem življenjskem obdobju in težav ne znamo razrešiti, ne vidimo, da lahko to obdobje tudi mine. Je pa pot resnično lahko dolgotrajna in naporna, zato je ob sebi dobro imeti vsaj eno odraslo osebo, ki ji lahko zaupate in na katero se lahko zanesete in vam bo znala ustrezno stati ob strani. Izmed odraslih oseb omenjate le babico, ki živi v oddaljenem kraju. A se lahko z njo pogovarjate po telefonu, jo lahko obiščete ali lahko ona obišče vas, ji lahko zaupate svoje težave? Ali obstaja še kdo v vaši družini, ki vam je blizu in lahko odkrito govorite z njim/njo?

Ljudlje zbolevajo iz različnih razlogov. Niste odgovorni za bolezen vašega fanta. Navajate, da ima vaš fant raka in da mu je ostalo le še nekaj mesecev življenja. Predlagam vam, da se z njim pogovorite in tako preverite, kakšno pomoč pričakuje od vas (pogovore, čustveno oporo, nego) in da mu tudi vi razložite, v kakšni situaciji se nahajate sami: da je tudi vam težko, ker je zbolel, da se morda tudi soočate s tem, da bo umrl, kaj to pomeni za vas, kakšno je vaše zdravstveno stanje (ledvice) in da se odkrito pogovorita, kaj mu lahko nudite. Niste napisali, koliko je vaš fant star. Verjetno ima starše, ki mu bodo nudili potrebno oporo. Skrb za bolnega v zadnjem stadiju bolezni je za večino odraslih naporna, vi pa ste še mladoletni. Pogovarjajta se sproti, kakšne opore si želi on in tudi kaj od njega pričakujete vi. Na nekaterih oddelkih v bolnišnici nudijo bolnim in svojcem oziroma bližnjim psihosocialno podporo (klinični psiholog), odvisno, kje se vaš fant zdravi.

Ker se soočate z mnogimi težkimi situacijami, bi vam svetovala, da si poiščete strokovno pomoč. Ob podpori odrasle strokovne osebe, ki vas bo ustrezno vodila skozi težave, kar bo tudi nekaj časa trajalo, je možno, da jih tudi uspešno razrešite. Ker ne vem iz katerega kraja ste, bi vas usmerila k vaši osebni zdravnici, ki vas bo napotila naprej do npr. kliničnega psihologa ali psihiatra. Možnost je tudi, da se na šoli, če jo sedeva obiskujete, obrnete na svetovalno službo in jim zaupate svoje stiske. Če se ne želite razkriti in vam bo kdaj hudo ponoči, lahko od 7.00 zvečer do 7.00 zjutraj pokličete na telefon Klic v duševni stiski na 01 520 99 00, kjer se bodo z vami zaupno pogovorili odrasli svetovalci, ki vas bodo tudi znali usmeriti naprej. Predvsem se mi zdi pomembno, da v vaši stiski niste sami in da imate ob sebi vsaj eno odraslo osebo, ki vam bo pomagala pri razreševanju vaših težav.

spoštovani!
za odgovor se iz srca zahvaljujem ge. Poloni Ozbič. živim pri babici, preselila sem se kakšnih 5 dni po vašem odgovoru. zelo mi je pomagala, in še vedno mi.. vendar pa se moje psihično stanje ni izboljšalo. ne pravim, da mi babica ne nudi vsega.. trudi se, zelo se trudi. vendar jo je strah, tudi za mami, ne le zame. želi pomagati, a vsega ne zna.. tako meni, kot fantu, so bili na voljo njegovi starš, moja babica, fantovi prijatelji in kar nekaj psihiatrov.. pred tednom dni se je fantovo zdravje izboljsalo.. mislim, ni se slabsalo, bilo je stabilno.. vceraj pa… 🙁 ne morete si predstavljati… zgodilo se je, kar naj bi se šele čez mesece. fant je…. umrl je. 🙁 nihče ne ve zakaj, bilo je nepričakovano.. včeraj, ob treh je zaspal… odšel drugam.. nekam, kjer mu bo lepo.. bila sem ob njem… v zadnjih trenutkih.. zahvalil se mi je za vse, rekel, naj skrbim za otroka, naj sprejmem… star je bil 18 let, jaz sem 2.2. dopolnila 17 let. in ja noseča sem, z njim… z otrokom mojega preminulega fanta… stopam proti 2. mesecu…. splav?? nikakor, otrok bo spomin nanj… povedala mu bom, ko bo čas.. da bo oči zvezdica, ki ga bo varovala. babica me podpira, celo mama se je omehčala… ko mi je fant rekel, naj sprejmem, sem pomislila na njegovo smrt.. vendar ne… moje ledvice niso v redu.. darovalca ni bilo… do včeraj… fantova kri se je popolnoma ujemala z mojo.. bil naj bi darovalec… ne, sem rekla.. ne morem sprejeti, in jokala, to je bila 1. reakcija, sedaj pa nevem.. sprejeti, tvegati operacijo?? del njega bi bil v meni za vedno… vendar:
presaditev ledvic med nosečnostjo.. bom preživela, še huje, bo preživel otrok?? misli na samomor so minile.. imam oporo, v vseh.. za fanta me je bilo tako strah, da na sebi nisem zaznala sprememb… zato do nedavnega nisem vedela za nosečnost… fant je je bil izredno vesel, po eni strani… meni pa sprva ni bilo jasno nič…. kasneje je ginekologinja povedala, da je kondom verjetno počil.. bila sem šokirana, sedaj nisem več.. nevem kaj naj si mislim… naj otroka obdržim? naj se odločim za operacijo? naj sprejmem fantove ledvice? kako naj prebolim fantovo smrt, ki je verjetno ne bom? in če… kako to povedati otroku?? sedaj oporo imam… pri otroku bi mi pomagali vsi, tako mami, babica, kot fantovi starši.. hvala že za vnaprej.

Kot prvo bi ti rad zaželel iskreno sožalje in upam, da ti bo otrok prinesel potrebno luč v življenju.

Veliko sem prebiral forume in bloge o samomoru, iskal sem neko “razlago” ali informacijo, kako naj si pomagam po spodletelem poskusu. Najbolj me je prizadelo, kako nekateri pišejo, da je samomorilec navaden egoist, ki se ne ozira na custva drugih. Vsak primer si je samosvoj, razlogi so različni, okoliščine za vsakega posebej drugačne. Jaz sem bil pripravljen povzročiti bolečino drugim ob mojem samomoru, ne zato ker jaz ne bi imel poguma premagati zadevo, temveč zato, ker nisem želel da bi drugi živeli v luči sramote zaradi mene.

Povedal bom nekaj stvari o sebi, ne preveč, ker bi kljub temu rad ostal anonimen (Slovenija je premajhna in slovenci vse prevec radi obsodimo druge). Sem v 30-ih letih, sem samski, nimam otrok, imel sem srecno in veselo otrostvo (ce izvzamemo polomijo v srednji soli), nikoli nisem užil drog ali pijančeval, imel sem vedno dober krog prijateljev. Poznan sem po tem, da se redkokatere stvari bojim, a hkrati je bil in še vedno je moj največji strah, strah pred neuspehom povezanim z osramotitvijo. Ni me strah dirkat in zleteti s ceste, strah pa me je da bi se v oceh druzine in prijateljev osramotil. Naj povem, da sem ze od nekdaj veljal za osebo, ki se hitro spoprijatelji, ki je verodostojna, katera beseda je jeklena, ki bi naredil vse kar je mogoce za prijatelje in druzino, ki nima posebnih tezav pri komuniciranju, vendar tudi za osebo, ki je ZELO zaprta o osebnih zadevah (ljubezen, intimnost, čustva,..).

Pred parimi leti sem naredil veliko neumnost, zaradi katere so bile hude posledice. Na kratko, moral bi v zapor. Kaj je razlog, bi zadrzal zase, povem samo, da ni povezano z krajo ali poškodbo nekoga. 3 leta sem premleval zadevo v sebi, iskal takšne in drugačne izhode iz zagate, odvetnika si nisem mogel privoščiti, saj nisem nikoli bil premožen, absolutno pa ni prišlo v poštev, da bi koga znanega zaprosil za mnenje ali denarno pomoč. Ko sem po 3 letih končno dobil dodeljenega odvetnika po dolžnosti (brezplačen), mi je bilo povedano, da imam zelo malo možnosti (manj kot 10%), da se izognem zaporu. To je bila kaplja čez rob. Odhod v zapor bi jaz preživel, ampak to, da bi bila zaradi tega ožigosana moja družina, misel, kako bi dolgoletni prijatelji gledali na mene kot osebo, to…je zame ni bilo sprejemljivo. V preteklih 3 letih, sem tudi razmišljal o samomoru kot zadnji možnosti. In to je bilo to. Pustil sem službo, saj nisem bil več sposoben delati, moje možgani so bili preobremenjeni. Naenkrat sem sprejel neizogibno in se s tem sprijaznil. Prodal sem vse kar sem lahko prodal (kar je bilo zelo malo) in se odpravil daleč daleč stran na drugi konec sveta, saj sem vedel da bom edino tako lahko izpeljal zastavljen načrt. Staršem in najbližjim prijateljem sem pojasnil, da bom priče z lastnim poslom v tuji državi, ki jo že leta obiskujem in mi je zelo pri srcu. V tem trenutku naj povem, da sem z zelo težkim srcem zavajal tako prijatelje in družino, a v mojem pogledu je to bilo nujno. Vse so mi verjeli, zakaj ne bi, vedno so se lahko zanesli na mojo besedo.

Načrt je bil, da bom imel poslednje “počitnice”, razbremenil telo in možgane, hkrati sem naredil napako in prijateljem posredoval sliko, zaradi katere so me kasneje izsledili. Čas je tekel, in v tem času sem spoznal nekaj zelo dobrih ljudi, ki so se me dotaknili. Čas se je bližal, 3 dni pred načrtovanim samomorom, sem kontaktiral sestro in se poslovil od nje, kontaktiral sem najbližje prijatelje in se poslovil, napisal pismo staršem. Bil sem pomirjen sam s seboj z vedenjem, da čeprav bo bolečina huda, je to še vedno boljše od trajnega ponižanja mojih staršev v očeh drugih, ko bi zvedeli za zapor in razlog za zapor. Nakar je sledil šok. 1 dan pred načrtovanim samomorom, mi nekdo potrka na vrata apartmaja…in tam sta stala 2 moja dolgoletna in najboljša prijatelja. V trenutku mi je postalo jasno, kako sta me izsledila. Hkrati sem jih bil vesel in hkrati sem bil žalosten, kajti to je pomenilo, da bosta preživljala težke čase, saj sem bil neomajen pri svoji odločitvi! Seveda me nista spustila izpred oči, kar me tudi ni motilo, saj sem imel planirano šele za naslednji večer. Imeli smo veliko pogovorov a sem ostal neomajen, razloga jima nisem povedal, vendar sta vedela, da če se za nekaj odločim je skoraj nemogoče da me pregovorita, še posebej ker to ni bila odločitev trenutka. Na večer dogodka pa sta izpeljala edino stvar, na katero nisem pomislil in se pripravil, povedala sta osebam, novim prijateljem in dekletu, v katero sem se zaljubil (zaljubljenost je bila samo enostranska). Od kar sem se poslovil od druzine in prijateljev, nisem imel več stikov z njimi, saj sem se bal, da me bodo nekako pregovorili. Nekako so me uspeli prepričati. Naj povem, da je trajalo približno 11ur, preden sem privolil, da oddidem z njima nazaj v Slovenijo. 3 mesece sem bil nedostopen za vse, nic me ni zanimalo, nisem se hotel pogovarjati, nisem bil jezen na nikogar..enostavno sem samo razmisljal in spet razmisljal, pogresal sem prijatelje, vendar nisem bil sposoben za družbo. Bil sem v depresiji, ponovno sem pričel razmišljati o samomoru. Prisel je dan pred sodnikom…nekako, ne vem kako..sem dobil pogojno. Takrat sem ponovno začel živeti..vrnil sem se v družbo, pričel sem se pogovarjat. Še vedno pa sem zaprt, ko pogovor nanese na čustva. Prijatelji vidijo da sem se spremenil, če sem bil prej zgovoren sem sedaj malobeseden. Če sem bil prej vesel, sem sedaj resen. Da bi koga prosil za pomoč, mi je še sedaj nedopustno.

Tole je prvic in verjetno zadnjič, da sem nekomu zaupal zgodbo. Razlog zakaj sem jo zaupal, ne poznam vas, tudi ce me bo kdo obsojal, mi je vseeno, vendar sem enostavno moral zapisati dogodke. Zavedam se, da bi bilo dobro, če bi obiskal strokovno pomoč, vendar si finančno tega ne morem privoščiti. Zgodbo sem napisal zelo na siroko, vendar upam,da bo vsaj nekdo ob prebiranju le-te, uvidel kaj vse naredi takšna odločitev. Bil sem pripravljen povzročiti neznansko bolečino, da bi jim prihranil drugo vrsto bolečine, ker sem bil prepričan, da ni drugega izhoda. NEKAKO se je razpletlo, kako, ne vem! Sedaj sem vesel, da imam tako neizmerno predane prijatelje, da so me prišli na vrat na nos reševati na drug konec sveta, družino, ki me podpira od tistega dne ko sem se poslovil od njih! HVALA

Spoštovani g. Ronin180 hvala da ste delili vašo izkušnjo z nami. Uvod moje “zgodbe” je na las podoben vaši. Tudi sam sem storil neumnost, a pri tem nisem nikogar zlorabil, poškodoval, ogoljufal,… Kot v vašem primeru…gre za neumnost.

Sem nekoliko starejši od vas in imam partnerko in čudovito hčerko. Že leta in leta živimo samo od moje plače, tukaj je še kredit in ostali stroški, ki jih nekako zmoremo. Ne pijem in ne kadim, se ne drogiram, vsak cent 2x obrnemo. Vsi me poznajo kot veselega in dobrega človeka, ki je zmeraj pripravljen pomagati. Oz vsaj bil sem tak, sedaj počasi prekinjam stike s prijatelji, smejim se sploh nič več, oz je nasmeh zlagan, neiskren. Tudi hčerkin smeh mi ne ogreje več srčka, kot mi ga je prej. Zlomljen sem. Bojim se, da bom priklical sramoto nad najbližje in izgubil službo, kar pomeni, da bo moja družina pristala na cesti, v lakoti. Če umrem, bodo po meni dobili vsaj neka sredstva za preživetje. V mesecu dni sem shujšal za 12 kg. Že tri mesece spim (če se temu sploh lahko reče spanec) le 3 do 4 ure. Nato ostanek noči prebedim, se premetavam. Srce mi razbija in se potim, težko diham, jočem, imam grozno bolečino v prsih, ki pravzaparv redko popusti.

Vse bolj so se začele pojavljati samomorilske misli. Iskal sem način, kako, kdaj, kje. Ko sem nekako našel odgovore na ta vprašanja, sem se odločil. Bil je petek, 2 meseca nazaj. Vse sem preštudiral in se odločil, da se po službi ne vrnem domov, ampak storim to. Kot vsako jutro, me je hčerkica pospremila po hodniku. Objel sem jo in poljubil na lička in čelo v slovo. Resnično sem verjel, da zadnjič. Takrat pa me je stisnila k sebi in mi dejala, da mi bo narisala nekaj lepega in da naj pridem hitro iz službe, da bova skupaj pobarvala. Še enkrat sem jo stisnil k sebi in odšel. Med vožnjo v službo, so se mi ulile solze, da niti voziti nisem mogel. Kako naj se ne vrnem domov, ko pa me čaka risbica, ki jo bova skupaj z mojo Miško pobarvala? V podzavesti sem videl hčerko, kako čaka in čaka, da ati pride iz službe, a ati se nikoli ni vrnil in risbica ostane nepobarvana. Nisem ji mogel storiti tega. Ne da bi se zavedala, mi je moja sedem letna hčerka rešila življenje. Najhuje je, da najbrž tega nikoli ne bo izvedela.

Nisem se rešil samomorilskih misli, sedaj hodim naokoli kot navaden zombi. Zmeden sem, pozabljam stvari. Včasih se sprehajam in sploh ne vem, kako sem se znašel na določenem mestu. V službi sem le še bleda senca, nekoč, uspešnega delavca. Pa tako rad imam svojo službo. Je stresna, a imam sposobne nadrejene, ki znajo voditi podjetje v teh težkih časih, prav tako imam sodelavke in sodelavce, ki jih imam rad in se z njimi lepo razumem,

Kot sem napisal, že tri mesece skoraj ne spim. Edino, ker me pomiri v urah do jutra, je misel na samomor, “Izpeljem” ga vsaj 10x v eni noči. Podoživljam ga znova in znova in ko v tej podzavesti umrem, se tudi dejansko umirim za kakšnih 10 – 15 minut. Nato se bolečina v prsih vrne, srce razbija, težko diham, jočem. Zjutraj se komaj skobacam iz postelje. Nimam nobene želje po spolnosti, osebno higieno vse preveč zanemarjam. S prijatelji sem skoraj že prekinil stike, ne kličem jih, ne odpišem, ne pokličem nazaj. Rad pa imam svojo družino in ponosen sem na svojo hčerko, zmeraj se trudim biti najboljši ati. Še vedno, kljub osebni stiski.

Rad bi napisal še to: ali je samomorilna oseba močna ali slabič, se ne da določati na osnovi vrstic napisanih tukaj. Povem vam pa, da (vsaj kar se mene tiče) zahteva to dejanje veliko moči in volje. Včasih sem se bal smrti. Zdaj mi je vseeno, če me povozi avto…celo želim si, da bi me.

In tega ne pišem, ker bi pričakoval kak odgovor. Pišem zato, ker mi bo morda bolje, če to napišem, če se “nekomu” izpovem. Se opravičujem za pravopis, a zelo težko se koncentriram.

Hvala za ta forum in hvala prijaznim ljudem, ki tukaj podajajo dobronamrne nasvete in širijo pozitivno energijo, ki jo vsi tako zelo potrebujemo.

http://med.over.net/forum5/read.php?27,9631012,9649443#msg-9649443

Zombie, oglasi se moderatorju iz linka. Menim, da ti lahko pomaga.

Lepo pozdravljeni,
vašo zgodbo ste nam zaupali na tem forumu, da bi vam morda bilo bolje, če se izpoveste. Jaz pa bom poskušala zapisati nekaj svojih misli v upanju, da se boste morda vendarle zmogli odločiti za življenje, ki lahko postane sčasoma ponovno veselo in vedro, kot je bilo v preteklosti značilno za vas.
Samomorilne misli, načrt in v vašem primeru tudi že skorajšnji poskus samomora, pomeni, da ste resnično zelo samomorilno ogroženi. Kaj je temu vzrok? Čeprav o tem niste veliko napisali, izpostavljate strah pred izgubo službe in sram ob posledicah, ki bi jih vaša družina utrpela ob tem. Opisali ste pomembno spremembo razpoloženja v zadnjem času: od prijateljev se vse bolj umikate, ste brez volje, ponoči slabo spite in umiri vas predvsem da znova in znova v mislih izvedete samomor, navajate spremembe apetita, težave s koncentracijo in različne telesne reakcije. Samomorilno vedenje je pogosto značilno za depresivne ljudi in znaki, ki jih vi izpostavljate, so značilni za depresijo, lahko pa tudi za stanje brezupa, v ozadju česar so lahko različni vzroki. Pomembno je vedeti, da obstajajo učinkovite oblike pomoči ljudem, ki se znajdejo v življenju v tako hudi stiski, da kot edini možni izhod vidijo samomor.
Kot pozitivno posledico vašega samomora vidite, da bi vaša družina dobivala določena finančna sredstva. Po drugi strani pa načrtovanega samomora niste naredili zaradi hčere, ki vas je pričakovala doma po vaši službi, da dokončata risbico. To pomeni, da je družina za vas, kljub brezvoljnosti in hudi duševni stiski, v kateri se trenutno nahajate, še zmeraj zelo pomembna. Zaradi družine sploh še vztrajate. Kot je vam pomembna družina, ste tudi vi pomembni vaši hčeri in ženi. Zato se mi zdi pomembno, da vam povem, kaj se dogaja z žalujočimi po samomoru bližnjega družinskega člana. Večinoma so žalujoči zelo obremenjeni z načinom smrti bližnjega še dolgo, dolgo po njegovi smrti. Sprašujejo se, kako bi umrlemu lahko pomagali. Znova in znova iščejo odgovor na vprašanje, zakaj je bil samomor potreben, iščejo znake, za katere so prepričani, da so jih spregledali in posledično umrlemu niso mogli pomagati. Razmišljajo, da bi se smrt njihovega bližnjega dalo preprečiti. Ker niso vedeli, prepoznali ali znali bližnjemu pomagati v njegovi stiski, pogosto občutijo hude občutke krivde. Ste se vi pogovorili z vašo ženo o tem, kako se počutite? Če ste nam na forum pisali, da vam bo morda lažje, če se izpoveste, bi vam morda bilo lažje tudi, če bi se zaupali vaši ženi? Vi menite, da bi bil vaš samomor za vašo družino smiseln v tem, ker bi žena in hči dobivali določena finančna sredstva za preživetje. Dejstvo pa je, da obstaja velika verjetnost, da bi jima bila duševna stiska zaradi vašega samomora večje breme kot finančne težave, s katerimi se soočate sedaj skupaj kot družina ali pa bi se morali soočati v primeru, če vaša družina ostane za določeno obdobje popolnoma brez financ (v primeru, če bi ostali brez službe vi).
Usmerila bi vas na vašega osebnega zdravnika, ki vas bo znal napotiti na ustreznega strokovnjaka za vaše težave. V kolikor se bo pri vas diagnosticirala depresija, je smiseln obisk psihiatra in veliko dela na sebi, da se boste naučili v življenju razreševati stiske na bolj konstruktiven način. Ponoči, ko ne morete spati, lahko pokličete na anonimni telefon Klic v duševni stiski med 19.00 in 7.00 zjutraj: 01 520 99 00. Strokovno usposobljeni svetovalci se bodo z vami pogovorili in vam bodo pomagali razumeti vašo trenutno stisko in vas bodo znali usmeriti in spodbujati h korakom, ki jih je potrebno narediti, da se boste postopoma vrnili k življenju, kot ste ga bili vajeni pred časom.
Mag. Polona Ozbič

Spoštovana prijazna oseba pod vzdevkom link__, iz srca se zahvaljujem za vaš nasvet.

Spoštovana ga. Mag. Polona Ozbič, vse kar ste napisali je res in vsega tega se še predobro zavedam. Hvaležen sem vam za vse te besede. Kot sem zapisal v uvodu, gre za podobno zadevo, kot pri predhodniku gospodom z vzdevkom Ronin180. In iz istega razloga, kot on, ne bi o podrobnostih. Ne vem kaj me čaka. Živim v brezupu.
Prosim verjemite, da se vsako jutro znova odločam za življenje zaradi svoje družine. Kot ste zapisali, ugotavljate, da je kljub mojemu stanju, družina še zmeraj zelo pomembna. Najpomembnejša je. Partnerka pozna situacijo in ve, da sem dobra oseba. Dobro me pozna. Doma se trudim prikrivati svoje razpoloženje in se velikokrat izgovorim na slabo počutje. A, ko sem se odločal za korak, sem partnerki omenil kje so spravljeni določeni dokumenti in pogodbe, ki so pomembni glede stanovanja in ostalih stvari. Še sam ne vem kako sem zbral pogum, jo pred časom pogledal in jo prosil, naj mi obljubi, da bo lepo skrbela za najino hčerko, če se mi kaj zgodi. Pogledala me je in dejala, da se mi ne bo nič zgodilo. Res sem zmeraj bil tako zelo pozitivna in vesela oseba, da nihče ne bi pomislil, kar se sedaj dogaja v meni. Ponoči, ko ne morem spati, ležim in gledam svojo drago, kako mirno spi. Ne morem se je nagledati. In zjutraj, ko k nama pride še najina Miška in se stisne k nama imam občutek, kot da mi bo razneslo srce. Kar se osebnega zdravnika tiče, se nanj ne morem obrniti oz ne želim, saj gre za osebo, ki mi je v sorodu. Sicer je zelo profesionalna, a vseeno. Že tako me je sram, kako bi šele bilo to razlagati osebi, ki mi je v sorodu. Kot sem že zapisal, vsako jutro sprejmem življenje samo zaradi svoje družine, še posebej zaradi svoje hčerke, ker se popolnoma zavedam, kakšno breme bi ji pustil, če bi ati “odšel”. Še posebej zato, ker vem kako me ima rada in je navezana name. Neizmerno sem ponosen nanjo.

Zelo me je stisnilo v srcu, ko sem prebral izpoved osebe “pajkica love”, kako doživlja izgubo svojega očeta. Zapustil jo je ravno v letih, kot je sedaj moja hči. Ne vem, če ta oseba še kaj zahaja na te strani. A če se le kaj oglasite, naj se vam zahvalim, da ste svojo bolečino delili z nami. Pomaga mi ohraniti voljo do življenja, ker v vaši bolečini vidim, kaj bi čakalo mojo hčerko. Večkrat jo preberem, se zjočem in naredim nov korak. Iskreno upam, da je v vaše življenje posijal sončen žarek. Zaslužite si ga.

Hvala vam…vsem, ki se (morda) sploh ne zavedate, da ste nekomu, vsaj malo, pomagali.