Neimenovana, človeka žal ne moreš spremeniti in ne verjemi obljubam. Dala si mu spet šanso in je vse isto…mlada si še…veš koliko je še “rib v morju.”
Težko je, ko zaključiš vezo, ampak čez nekaj mesecev boš videla,da si ravnala prav. Drži se.

To je odvisnost od odnosov, ne več ljubezen. Naj ti svetovalka pove kaj več o tem, obstaja tudi neka knjiga.
Najbolj mirna boš, če ga boš skenslala, sej ni edini, ti si pa tud še ZELO mlada. Se ne splača veš, za takega k*** zapraviti mladost.

Kaj pa se zgodi, ko veš partnerjevo geslo od faceeboka, in imaš v pogled v vse njegove klepete … in on tega ne ve. Tako je, zdaj ko vem da si piše še z eno drugo, sem obsedena z gledanjem njegove pošte. Vem za vse kar sta si izrekla, in boli zelo boli. Skriva mi.. on seveda ne ve, da imam ta vpogled, ni mu jasno. Ampak kako mu naj povem, da vem za vse!! Kar direkt ne bo dobro, saj je tako dejansko vdiranje v njegovo zasebnost..Skupaj sva 2 leti, to pa se vleče zdaj kakšne pol leta … 🙁

Spoštovana,

kot kaže, se bojite partnerja ali njegovega odziva, če bi mu povedali o prevari, ki ste jo odkrili. Če pa razmišljava globlje, vas je morda strah, da bi vas v najslabšem primeru zapustil in odšel iz odnosa (prevara ni nič drugega kot odhajanje iz odnosa). Zato ste pripravljeni potrpeti in spregledati dejstvo, da do vas ni iskren in odkrit, kar pomeni, da vajin odnos ne temelji na medsebojnem zaupanju, ki pa je nujno, če sploh želite biti kdaj srečni. V tem, da ste odkrili njegovo neiskrenost vidim le prednost, sploh ker je dokaj na začetku vajine zveze in sedaj lahko razčistita te stvari. Če boste molčali, vas bo varal naprej, zato razmislite in izberite čas, ko mu boste odkrito povedali o tem, kar veste. Razumem, da vas je strah, vendar je tukaj on tisti, ki bo moral prevzeti svojo odgovornost, prav tako vam bo moral pojasniti, kaj ga je do te prevare privedlo. Pogovor naj bo karseda odkrit, saj bosta le na ta način lahko razumela, ovrednotila in poiskala smiselnost vajinega odnosa za naprej. Morda se je nabralo veliko nezadovoljstva v odnosu, morda sta se odtujila, čeprav sta v obdobju, ko bi morala biti še zaljubljena… Bodite pogumni in odločni, pogovor peljite brez obsojanja in z namenom razumeti, zakaj vas je prevaral, zakaj ni bil odkrit z vami.

Želim vam vse dobro. Srečno.

Pozdravljeni!

S fantom sva skupaj slabih 6 let. Naj povem da ne živiva skupaj in da imava skupni hobi, kjer imava tudi skupno družbo. Po treh letih je partner na zabavi, kjer mene ni bilo plesal in se poljubljal z žensko, ki spada v širši del najine družbe. Potem mu je bilo hudo, meni tudi. Rekel je da ne bo več, da je bil pijan. Potem sva šla naprej. Velikokrat se je napil in delal težave v družbi. Enkrat me je doletela tudi klofuta, ki sem jo hitro vrnila. Tudi za to mu je bilo žal. Ne vem zakaj ampak čutila sem, da to ne dela nalašč in sem mu oprostila. Potem se je popivanje umirilo, v skupni aktivnosti je začel zelo napredovati. Pred 14 dnevi je bil ponovno z drugo žensko z najine družbe. Z njo je plesal in se poljubljal. Sedaj sva pred dilemo ali naprej skupaj ali ne.
Vendar sva kljub temu ugotovila naslednje. Oba imava znake depresije, on močne jaz šibke. Ne vem ali je pametno ostati skupaj, saj si ne bova mogla veliko pomagati da bi se nama stanje poboljšalo. Poleg tega imajo mene v družbi za neumno, saj vedo kaj se je zgodilo in si mislijo zakaj ustrajam…on, se je pa tudi malo osmešil.
Sama nimam čistega pogleda na to, ali je vse to sprejemljivo. Enkrat čutim da ni, drugič da je in da si morava pomagati, konec koncev sva tim. Noben od naju nima prijatelja na katerega bi se lahko obrnil in mu zaupal.
Zanima me vaše mnenje.
LP

Spoštovana Mimicca,

nesporno je, da so prevare in afere izraz neke globlje stiske človeka, a kljub temu je tisti, ki vara, za prevaro odgovoren. Velikokrat v ozadju afer lahko najdemo občutke nepomembnosti in odvečnosti, ki jih je npr. vaš fant ob drugi ženski navidezno potešil, saj se je takrat počutil pomembnega, zanimivega in ljubljenega. Vaš fant sam od sebe ne bo nehal varati, dokler se za to ne bo sam odločil. Do odločitve pa ga bo moralo nekaj pripeljati: npr. vaš ultimat, da ga boste zapustili, nekaj “šokantnega”, kar bi mu jasno dalo vedeti, da so takšna dejanja nesprejemljiva. Nekatere tudi ultimat ne ustavi. So pa prevare izredno ponižujoče, tako za tistega, ki vara, kot tistega, ki je prevaran. Morda vam je zgodba z vašim fantom že znana. Morda ste se v življenju že podobno počutili, da ste imeli izkušnjo z družinskim članom, ki je popival, razgrajal, bil nasilen, varal ali na kak drugačen način bil nespošljiv do vas. Če je bilo nekako v tej smeri, je to razlog, zakaj začutite fantovo stisko, ki mu jo tudi oprostite. Pripravljeni ste prenesti marsikaj in vztrajati v odnosih, ki so v resnici nespoštljivi, ponižujoči in polni bolečine. Že dejstvo, da je vaš fant veliko popival in na različne načine iskal pozornost v družbi, kaže na njegovo stisko. Z alkoholom jo je poskušal obvladati ali celo pozabiti. Vaša stiska pa je morda strah, da nočete ostati sami (in s tem nepomembni), zato še vedno vztrajate v odnosih, ki niso tako osrečujoči, kot bi si želeli.

Depresija običajno kaže, da ima človek veliko potlačene jeze in besa, kar nosi v sebi in ga ob drugem ne zmore izraziti. Morda vam je bilo ob starših to prepovedano ali pa vaša (in fantova) jeza ni bila sprejemljiva in razumljena, zato sta jo lahko samo potlačila. Če bi si poiskala strokovno pomoč za partnerske težave (npr. psihoterapevta), bi jezo bilo možno na obvladljiv način izraziti, začutiti, slišati in ovrednotiti. Dokler bo jeza tlela v vama, se bo izražala kot depresija, utrujenost, brezvoljnost, pomanjkanje motivacije…, ko pa se bosta pripravljena razjeziti na tiste, ki so vama zadali številne krivice (ob strokovnjaku), se bodo znaki depresije zmanjašali ali celo odpravili. Najverjetneje potrebujete le pogovor s človekom, ki vas je pripravljen slišati, razumeti in vas spremljati tudi v najtežjih trenutkih.

Sama si lahko pomagata tako, da se o vseh vajinih strahovih, željah, potrebah začneta odkrito pogovarjati, čimvečkrat. Namesto bežanja v druge odnose, alkohol, depresijo, nasilje…, se s pogovori lahko marsikaj olajša. Bojim se, da vama bo na tej poti težko, kajti ljudje, ki se v svojem otroštvu niso naučili pogovarjati o sebi, svojih občutkih in potrebah, to zdaj težko storijo
ali sploh začnejo. Sicer pa upoštevajte svoje občutke in cilje, ali želite ostati v tem odnosu ali ne. Zagotovo boste sami še najbolj vedeli, nobena odločitev pa ne bo lahka. Včasih je ostati v odnosu težje kot oditi, vsaka za sabo potegne določene posledice, ki so lahko boljše lahko pa bolj otežujoče.

Želim vam mnogo poguma in srčnih potez. Lepe praznike vam želim.

to je enako kot če se razbije ogledalo, lahko ga zlepiš nazaj, vendar razpoke ostanejo vidne za zmeraj! vsakič, ko pogledaš vanj, jih vidiš… lahko se sčasoma navadiš na njih in jih sploh več ne opaziš ;), vendar te vsake toliko časa močno zmotijo. saj ogledalo ni več tako kot je bilo… in to te spremlja toliko časa dokler ga ne “kupiš”/zamenjaš za novega :)…. s tem si res da povzročiš strošek (v ljubezni bolečino), ampak se splača…. in kjub temu da je novo, se včasih v misli prikrade tudi spomin na staro ogledalo. čez čas pozabiš, da je sploh obstajalo kakšno pred tem…. se splača, verjemi!

Živjo,

tudi meni se je zgodila zgodba s slabim priokusom in v meni pustila veliko bolečino. Stara sem 32 let in imam 4mesece staro punčko. fant s katerim sva skupaj dobri dve leti je star toliko kot jaz. Prvo leto je bila najina zveza krasna, najlepše kar se mi je do takrat dogajalo v življenju, kmalu po zanositvi sem se spreminila. tako fizično kot tudi na psihičnem nivoju. V petem mesecu sem odšla na bolniško, zamenjala okolje, preselila sva se v manjši kraj, prej pa sva bila v ljubljani, dokončevalasva hišo in bila sem veliko sama. Znaki depresije so se stopnjevali, s fantom sva se vedno več kregala in odtujeval se je od mene. 3 tedne pred rokom poroda sem izvedela da si dopisuje po sms-ji s kolegico iz službe, priznal je tudi da mu je simpatična. Odločila sem se da grem v službo k njemu in sem ji povedala da mi ni všeč da si dopisuje z mojim fantom in da če lahko prosim zaključita zadevo. Ona se mi je le posmejala, stara je 22 let, on pa je bil name jezen, ker da mu delam sceno v službi po nepotrebnem. Še isti dan sem bila zaradi previsokega tlaka sprejeta v porodnišnico in čez dva dni sem rodila zdravo punčko. En mesec po porodu sem začela obiskovati psihologinjo in tudi fant je šel z mano, ker je rekel da s sodelavko ni imel nič in da si želi ohraniti najino zvezo. poskušala sva vendar sva se še vseeno ves čas kregala. pred 3mi tedni sva bili s hčerkico sprejeti v bolnico in sva bili notri 8 dni. ko sem prišla domov, se previ 2 tedna nazaj, sem v fantovem avtu našla telefon, za katerega nisem vedela da obstaja in na njem sporočila ki si jih je dopisoval s to isto sodelavko in iz katerih je razvidno da me je varal! Prav v tistem času ko sem bila v bolnici ! Bolečina je bila neznosna, trgalo se mi je srce in razum me ni več poslušal. Fant mi je priznal, ker mu drugega ni preostalo. Jaz sem želela da so odseli, on pa je rekel da si želi poskusiti še 1x z mano da me ima rad in da bi bil z mano rad srečen. poskušava, izredno je težko, zaupanja žal ni vsaj z moje strani. seveda mi je hotel naprtiti krivdo, da sem tudi jaz kriva ker je bil z drugo zaradi vseh mojih slabih lastnosti, vendar sedaj počasi ugotavljam da je on šibek člen v najini zvezi, ki je v trenutkih slabosti iskal najlažjo rešitev, biti z drugim. Verjamem mu, ko mi je povedal da ni vedel da me bo tako zelo prizadel, ker sem takrat videla v njegovih očeh da misli resno. On je tisti ki bo moral živeti s tem, da je to naredil in on je tisti ki je imel izbiro, jaz žal ne. Moja naloga je, da se poberem zavoljo sebe in otroka in da pridobim nazaj samozavest in najdem srečo in smisel v sebi in hčerkici. Trenutno se ne sprašujem ali je sposoben ponovno varati sedaj ali v bodoče. Ko bom močnejša se bom ukvarjala z vprašanjem ali si ga želim v svojem življenju ali bom srečnejša brez njega. Grem naprej svojo pot na kateri sta tudi moj fant in moja hči. Kaj bo prineslo življenje ne vem, upam pa, da po tako slabi iskušnji in močni bolečini, le še lepe stvari. Vem da me čakajo neprecenljivi trenutki z mojo hčerkico in če bom to doživljali v srečni in iskreni družini toliko lepše, če pa s fantom ne bova več skupaj pa vem to, da bo dober oče, če kot partner ni uspel. Ponavljam pa še enkrat bolečina ob spoznanju je neverjetno rezka in telo odreagira s šokom. Čustav so tista ki marsikdaj krojijo življenje vendar je potreben čas da prideš do tega je razum tisti ki lahko vodi lepo pot skozi življenje.

Spoštovani,
veseli me, da razmišljate zrelo in odraslo in samo tako boste v življenju tudi nekam prišli. Vse dobro na vaši poti vam želim in veliko sproščenih trenutkov z vašo hčerkico.

Ufff, tip je totalni …! Za vse je zdaj skrivil tebe, ja seveda… kaj pa še…
ti si v bolnici, rodila njegovega otroka, on … gre pa k drugi?!
ma jaz ga ubijem no. taki ponavadi potem izkoristijo če se le kje še kaj ponudi, tale sodelavka pa očitno kura kot je, nima predsodkov… jaz bi se bala, da ne bi spet bilo jovo na novo.
Vprašanje kaj ji je tvezil o tebi…
za bruhat res, …
želim ti vso srečo, njemu pa … !

Žalitve niso dovoljene. Brez zamere.

Pozdravljeni 🙂

Moja zgodba se mogoče malo razlikuje od zgoraj zapisanih 🙂 Stara sem 19 let in sem v zvezi že dobra 4 leta. Do sedaj je bilo res vse idilično, veliko nežnosti, izpovedovanja ljubezni, majhnih pozornosti,… Vse to do prejšnjega tedna, ko sem na enem od socialnih omrežij ugotovila, da si je moj fant dopisoval s kar nekaj dekleti (3 ali 4)… V pogovorih ni bilo nič preveč spornega, vem pa, da se mu je ena od teh deklet še posebej všeč, to mi je tudi sam priznal… Verjetno se sprašujete, kaj me je tako zelo prizadelo… Predvsem dejstvo, da sploh nisem vedela, da je registriran na tem soc.omrežju in da mi je onemogočil, da bi jaz to videla. Tudi ko sem ga spraševala, ali je v stiku z dekletom, ki mu je všeč, je odgovoril da ne. Moje zaupanje je na dnu, nič mu ne verjamem. Sam je rekel, da ne ve, zakaj je to storil in da mu je zelo žal. Zdaj se na vse pretege trudi, da bi mu spet verjela (masaže, pozornosti, sladke besede,..), jaz pa mu res nič več ne zaupam. Ne vem, kako nadaljevati, zato upam, da mi boste lahko pomagali s kakšnim nasvetom, že v naprej hvala

Martina iz Nove Gorice

Spoštovana Martina,

nujno se bosta morala s fantom pogovoriti, in sicer večkrat, dokler vas nekateri odgovori ne bodo pomirili. Za vzpostavitev zaupanja so ključni iskreni pogovori, predvsem ranljivi momenti, ko se človek najgloblje odpre, tudi zjoka, ter čas. Iskreno se pogovorita o vajinem trenutnem zadovoljstvu v tej zvezi, kako doživljata drug drugega, kaj si želita, česa nočeta… Presenetljivo je to, da ste glede na vašo mladost že zelo zgodaj začeli zvezo s fantom, ki je do danes prerasla že v resno zvezo (več kot štiri leta). Za najstniška leta je značilno, da vsak mladostnik išče sebe ob drugih, kdo je, kako se počuti, ali je sprejet ali ni ipd., kar pomeni, da preverja in raziskuje zlasti sprejetost med vrstniki in tudi s strani fantov ali punc. To je lahko eden od razlogov, ki je vašega fanta še dodatno spodbudil k vzpostavljanju stikov z drugimi puncami. Pri sebi oblikujte kriterije, kakšno partnersko zvezo si želite. Če vam je povsem nesprejemljivo to, kar je fant naredil, verjetno dolgoročno ne boste zadovoljni in mirni. Vsekakor naj vam fant prisluhne in vas posluša, kadar vam bo težko, kadar boste nezaupljivi in naj vas z odgovori pomiri. Nikar pa ne živita dalje, kot da nič ni bilo, saj se bo stiska čutila.

Srečno vam želim.

Pozdravljeni,

en teden sem naredila najhujšo napako v mojem življenju. Prevarala sem M. s svojim bivšim fantom. Nič mi ni pomenilo, ne vem niti, zakaj sem to naredila. Morda le zaradi želje podoživeti preteklost, ki sva jo imela s tem bivšim fantom.

Drugače pa sva bila z M. v zvezi že 4 leta. Nisva še vezana, nimava otrok in praktično naju nobena materialna stvar ne more držati skupaj. Sama zveza je potekala brez težav. Pri vsakih nesoglasjih sva se pogovorila in zadevo na lep način rešila. Ko se spomnim preteklosti, se mi zdi, da sem resnično imela vse, kar me je osrečevalo in izpopolnjevalo. Resnično je bil najboljši partner v mojem življenju.

Vse bi še lepo potekalo, če ne bi prišlo do prevare. Ne vem, kakšen klik sem tisti čas doživela v glavi; ne znam razložiti, zakaj sem sploh to naredila. Vendar sem, na kar nisem ponosna. Prav gnusim se sama sebi, ker sem mu lahko naredila nekaj takega. Nekomu, ki niti podrazno ni bil vreden, da se ga tako poniža in prizadene.

Resnično je prizadet. Tako veliko je vlagal v najino zvezo in na koncu nekaj takega. Resnično obžalujem svojo napako in bi naredila vse, da bi mi odpustil.

Rekel je, da bi moral premisliti in si vzeti čas zase. Kaj bi lahko jaz naredila, da bi ga spet pridobila na svojo stran? Ali je sploh kdaj možno 100% pozabiti in pristati na isti točki, kot si bil pred varanjem? Po njegovih besedah se je zrušilo vse, kar naju je povezovalo – temelj zveze -> zaupanje. Ali imam lahko sploh kaj upanja, da mi odpusti? Tudi zanj je bil to edini in najhujši minus v najini zvezi…

jagodkaa

Spoštovana Jagodkaa,

prevare človeka prizadenejo najgloblje kot je možno in nikdar kasneje v odnosu ni več isto, kot je bilo. Verjamem, da se zaupanje s časom lahko izboljša, če se oba partnerja potrudita za odnos. Vselej pa ostane en kanček grenkobe spomina na prevaro, nekaj, zaradi česar človek sumniči, prej podvomi ali je negotov. Ljudi na preteklo afero spomnijo različne malenkosti, čeprav sami mislijo, da so zadevo že razčistili. Na vašem mestu bi se s fantom iskreno pogovarjala o vajinem odnosu: o tem, kar se je dogajalo med vama, preden ste ga prevarali. Kako ste se vi počutili v odnosu, kako se je on, kaj sta pogrešala, kaj sta si želela, sta bila zadovoljna skupaj, sta se pogrešala… Morda vam bodo pogovori pomagali poiskati razloge vaše prevare. Obžalovanje pride tudi s časom. Veliko, veliko truda je treba vložiti, če želite izboljšati odnos. Upanje za razrešitev vedno ostaja, ključno pri tem je, kaj VIDVA želita doseči s tem odnosom ali v tem odnosu, kako ga vidva želita živeti in ustvarjati. Je pa razreševanje prevar dolgotrajen proces in je treba nekatere dogodke neštetokrat premleti in premisliti, preden je za nekoga približno v redu.

V vaših navedbah o odnosu s fantom je možno čutiti nek dvom v vašo srečo in zadovoljstvo z njim. Lahko se motim, vendar ne čutim vašega globokega navdušenja nad fantom. Kot da bi nekaj manjkalo v odnosu. Neka čustvena razgibanost, čustvena energija, močna povezanost, ki bi vaju združevala. Afere vedno odražajo neko stisko oziroma odziv zaradi globlje stiske. Razlogov je lahko več. Najpogostejši je čustvena odtujenost ali nepovezanost s partnerjem.

Čimveč se pogovarjajta, potreben je čas, da nekatere stvari dozorijo. Srečno!

Tudi meni se je zgodilo tako.Najprej srečanja v ˝”živo,nato internetno prijateljstvo”.Ker je bila celo taka “faca”,da ga je prišla celo obiskat na dom,sem se spakirala in odšla,ker pri tem ni ponovnih izpitov,kakor sem naredila pri prejšnji vezi.Zdaj bom ostala sama,ker sovražim že samo misel na drugo partnerstvo in bom bežala pred tem,saj ljubezen tako ne obstaja,so samo sanje in prebujenje je vedno boleče.Tega se pa ne grem več.Tudi sam je lepo živeti,ker je tako prihranjena marsikatera grenka izkušnja.

Pozdravljeni.

Naj še jaz dodam svojo zgodbo. Mogoče malo daljša.

Z možem imava dve hčeri, stari 13 in 12 let. Je samostojen podjetnik, zaradi česar je (tudi) veliko odsoten. Njegova ura prihoda domov je 10 ali kasneje zvečer. Ljubosumja nisem zganjala, imel je polno zaupanje. Posel teče uspešno. Osebne zadeve pa: že dolgo vem, da ko bosta punci odšli, da si nimava kaj povedati.
Kar se tiče otrok, delam vse sama z njima, on ničesar, nima niti pojma, kja se dogaja. Ko iz službe pridem domov, me čaka vse. In ne samo to – skrbim za ekonomsko in finančno plat podjetja (sp in doo), tako da sem zares polno zasedena.

Z letošnjim novim letom sem sklenila, da mora pričeti manj delati. In res sem. Toda februarja sem začutila, tisti ženski instinkt me je kar znenada dal spoznanje, da se z možem nekaj dogaja, da ima drugo. Moram priznat, da sem nekaj časa rabila, da sem se sploh odločila, kako naprej. Sklenila sem, da otrokom ne pokvarim šolskega leta, jima ne pokvarim ocen in zato počakam do konca junija. Tudi imena takrat nisem iskala, sem pa močno opazovala vse te mesece obnašanje svojega moža. In res – bil je v devetih nebesih. Dobila sem vroče sms-e na njegovem telefonu, ponavljajočo mobilno številko… Jaz pa nikomur nisem ničesar povedala, saj sem se bala, da me bo kdo izdal, da vem oz. sem zares vse naredila, da bo odkritje razmerja sovpadlo z že zaključenimi ocenami v šoli.

Sredi junija nisem več mogla strpeti – pridobila sem ime lastnice, na katero je pisan mobilni telefon. In kaj se je izkazalo: ta številka mobilca je pisana na sodelavko iz podjetja, v katerem sem tudi jaz zaposlena! Moram priznati, da me je šokiralo, ponovno. Toda: v tisti pisarni so tri ženske. Od teh sem eno takoj odpisala, saj ne ustreza profilu tičice. Druga pa bi tudi bila primerna kandidatka.
Ker sem se zavedala, da gre za resne zadeve, za življenja, zaradi česar nisem smela narediti napake, sem na Mobitelu naročila podroben izpisek z moževe številke telefona. Izkazalo se je, da je prava moževa ljubica sodelavka, na katero sicer ni pisan telefon.

Bila sem šokirana nad intenzivnostjo komunikacije: od 5 do 10 komunikacij DNEVNO, v obliki sms ter klicev. Halo – z menoj in otroci se nikoli ni toliko pogovarjal, bil prisoten,….

Tisti ponedeljek sredi junija sem tako poklicala moža moževe ljubice. Naj povem, da sem pred tem svoje raziskovalno delo zelo dobro opravila. Dobila sva se na parkirišču pred njegovo službo, kjer sem bila deležna dodatnega šoka: od ljubice mož je mojega moža že pred dvema letoma lovil, da naj pusti njegovo ženo pri miru. Razmerje je torej staro dve leti. Tisti ponedeljek je sledilo odkritje – pri nas in mož od ljubice je šel v akcijo.
Jaz pa v službi in doma garala – no, nagrada pa taka.

kaj se je zgodilo vmes – na kratko
– tisti ponedeljek sem doma pobrala vso gotovino, dokumentacijo nepremičnin, tudi advzela sem možu avto
– s puncama sem se umaknila na morje
– moževi prijatli, s katerimi se je družil, imajo vsi ljubice, in zato, ker sem jaz javno udarila, ker nisem bila tiho in zadevo pometla pod predprogo, so mi delali strašne težave, tudi v službi
– povedati je moral, kako je razmerje potekalo, kako sta se dobivala: prijatli so posojali ključe od stanovanj, dobivala sta se na gradbiščih (prijatli privatniki so imeli kaj za naredit – npr. pobelit stanovanje, naš je imel za uredit stanovanje – in ta dva sta se tudi v takšnih stanovanjih dobivala)
– …

Kako je sedaj, po dveh mesecih?
Zaupanja do njega nimam več. Tri dni v tednu ga globoko sovražim.
Od njega zahtevam, da svoji ljubici zrihtajo drugo službo. Vsakič, ko jo srečam, dobim alergijo in sem totalno znervirana.
Ker sem se sicer odločila, da izključno zavoljo otrok uberem težjo pot – se z otroci še nisem izselila.
Sedaj raziskujem zakonske posvetovalnice. To je edino, zaradi česar še vztrajam. V kolikor mož (ne samo, da je sicer rekel, da bo šel v posvetovalnico) mož ne bo hotel it terapevtu, se bom ločila.

V kolikor kdo pozna dobrega terapevta, naj to prosim sporoči.
Pri terapevtu me predvsem zanima: koliko parov je že obravnaval in koliko od teh je obstalo skupaj.

Pa srečno vsem.
Mateja

Spoštovana,

naj vam najprej odgovorim na vaša zadnja vprašanja. Obstoj ali razveza para ni merilo učinkovitosti terapij, temveč to, da par sploh spozna oz. ugotovi, kaj želi v bodoče glede zveze: znova okrepiti odnos ali se dokončno raziti. Predlagam, da moža aktivirate naj poišče terapevta ali vsaj pokaže pripravljenost za sodelovanje pri tem. Žal imam občutek, da bo šel k terapevtu zaradi vas (slabe vesti, krivde) in ne zaradi sebe, kar za vstop v terapijo ni v redu. Terapije se lahko udeležite tudi sami in okrepite lastno samozavest ter sebe kot žensko, ženo in mater. Terapevta/-ko je vedno dobro najti in izbrati po občutku – da ga poiščete sami, ker že po telefonu lahko začutite, ali vam je všeč ali ne.

Moževa v prevara v vajinem zakonu je nedvomno alarm, ki vama glasno sporoča, da morata na novo zastaviti vajin odnos ter se o mnogih rečeh na veliko pogovoriti. Z delom in vsemi drugimi obveznostmi sta se precej odtujila in pozabila drug na drugega. Možu ste odnašali velik delež dela, bili ste mu v oporo in lahko se je zanesel na vas. Tudi kar se družine tiče. Morda se vaš mož ni želel odreči “skušnjavam”, ki so v njegovem poslu predstavljale statusni simbol ali simbol pripadnosti tej družbi, vendar bo moral, če bo želel ohraniti zakon z vami, o stvareh, ki so ga nevede pripeljale do prevare, z vami spregovoriti. To, kar je naredil, je samo njegova odgovornost, morate pa se zavedati, da sta s svojim vedenjem in odnosom v skupno življenje prispevala vsak svoj delež, od koder je nato mož šel v prevaro. Pogovorita se o vsem: kaj si vi želite, kaj si je on želel, kaj je pogrešal, kaj ste vi pogrešali, kako bi si želeli, da bi vajin odnos deloval vnaprej, kako si zamišljata prihodnost, kako se počutita drug z drugim…

Hčerkam ne prikrivajte konfliktov, lahko jima poveste, da imata težave in da se bosta potrudila, da jih rešita. Ne skrivajte počutja, kajti hčerki točno vesta, kako se počutite vi in kako oče. Hčerki namreč čutita čisto vse, kar se v vaši družini dogaja: vse negotovosti, napetosti, strahove, veselje….čeprav včasih nimata besed za to. Raje kot to, povejte, da ste jezni, slabe volje, razočarani in ne občutkov samo nositi v sebi.

Občutek imam, da sta z možem tudi v službi vsak na svojem bregu. Sprašujem se, če vas je mož podprl, ko so vam njegovi “prijatelji” nagajali. On je namreč tam šef in vaš mož. Morda boste morali razmisliti o svojem poslanstvu v službi oz. bistvu vašega dela, kolikor z možem ne delujeta v skupno korist.

Vsekakor vam želim veliko moči, poguma in vztrajnosti za naprej, nikar ne obupajte in poslušajte svoje srce. Vedno se po tveganih odločitvah vidijo mnoge druge rešitve, ki so prej zakrite. Pa srečno!

Naj vas spodbudim, da razmišljajte o prihodnosti z lastne perspektive, torej kaj je tisto, kar si vi zdaj želite, kako bi bilo najbolje stvari urediti, da boste vi mirni. Upoštevajte svoje občutke, ne le razumskega razmišljanja.

Ta odnos je že zdavnaj mrtev in za njega sploh ne moremo reči, da je partnerski, ljubeč in intimen. V njem pa bosta osebka vztrajal morda le še izključno zaradi slike, ki jo bosta kazala zunanjemu svetu ter s tem dokazovala sebi in drugim, da ne bosta ubila “svete krave” – družine. Koliko je ta slika resnična ter koliko bosta s tem dokazovanjem pridobila je že drugo vprašanje. Ali smo tudi v resnični srečni, če trdimo da smo? Ali bomo tudi v resnici srečni, če si bomo tisočkrat na dan rekli, da smo srečni, ali pa je to le zanikanje resnice ter s tem sebe?

Žal se večina ne zaveda dejstva, da sta osnovna celica družine partnerja ter ne otroci. Koliko bosta ti dve osebi dali “dober” zgled svojima otrokoma je povsem druga pesem. Dejstvo pa je, da med njima ni ljubezni – tudi s strani žene ne. Ona je predvsem jezna. Ne prizadeta, ne razočarana, temveč jezna. Jezna pa je zato, ker se ji je porušil ugled, slika, ki jo je do sedaj lahko kazala okolici. Slika o idealni družinici, ki je uspešna tako ekonomsko kot sicer. In, draga gospa Novak, mislite, da je smiselno takšno zvezo obnavljati? Mislite, da bosta osebka kar naenkrat ugotovila, da se ljubita ter sta le zašla s poti? Žal iskreno dvomim o tem, da sta se sploh kdaj ljubila, torej iskreno dvomim, da bosta srečna v tem odnosu.

Spoštovana Lucidna,

kot kaže, je sporočilo namenjeno meni. Torej, odgovor na vaše vprašanje je, da verjamem v to, da je zvezo smiselno nadaljevati ali obnoviti, v kolikor to čutita in želita zakonca. Vsak svoje življenjske okoliščine in sebe najbolj pozna. Morate vedeti, da gre pri nezvestobi za izhod v stiski (v ozadju katere so določeni razlogi), kaže pa tudi na pomanjkljivo komunikacijo med partnerjema. Verjamem tudi v to, da se imata kljub temu zakonca nekje v globini rada, čeprav je ta njuna povezanost prekrita z drugimi stiskami, obremenitvami, vlogami… Nedvomno je za ponovno zasnovanje in funkcioniranje odnosa potrebno vložiti res ogromno truda, volje, časa in energije (ob terapevtski opori) ter intenzivno delati na sebi ter odnosu, seveda pa je to odločitev vsakega posameznika oziroma para, ali je pripravljen iti skozi to.

Lep pozdrav!

Draga ga. Novak,

mislim, da je ravno to bistveno. Predvsem se pri poboldanem postavi vprašanje, ali si zakonca oz. partnerja želita nadaljevati odnos na osnovi pravih stvari, oz. ali je bila osnova za takšno odločitev poznavanje sebe, svojih dejanskih želja in potreb. Sama sem namreč mnenja, da se večina ne pozna, še manj pa deluje v skladu s svojimi pravimi občutki, torej avtonomno. Mnenja sem, da se večina odloča na osnovi notranjih in zunanjih prisil ter v preteklosti pidobljenih prepričanj. Ohranjati odnos pri takšnih temeljih je torej vprašljivo. Sama sem mnenja, da ljubezni ne moreš obnoviti, če nikoli ni obstajala. Velikokrat slišim kako zagovarjate, da naj osebe ostanejo skupaj, če imajo kolegialni odnos. Sama sem mnenja, da so takšna in podobna čustva v partnerksem odnosu premalo, predvsem za srečen partnerski odnos. Prav tako je beseda oz. pojem “imeti rad” zelo raztegljiva in prav vsak si jo razlaga po svoje. Radi imamo v končni varianti tudi zaržene živali, do neke mere svoje sodelavce, znance, a vendar z njimi nismo pripravljeni živeti. Velikokrat se odnos med partnerjema dejansko iz začetne zaljubljenosti tako ohladi, da do partnerja čutijo le še, kolegialnost, ki jo lahko čutiš tudi do znanca ali sodelavca. In čeprav je odnos ohlajen, neljubeč, neintimen, se bo vendarle marsikdo odločil takšen odnos ohraniti. Ohranitev za takšen odnos pa so večinoma pragmatični razlogi, nepoznavanje sebe ter raznorazni strahovi. Mislite, da so ti razlogi dobro izhodišče za srečen partnerski odnos? Mislim, da bi tudi psihoterapevti morali razmisliti kdaj je kakšen odnos vredno ohraniti ter v posameznih primerih predlagati, da pričnejo osebe z individualnimi ter ne partnerskimi terapijami, ter da pričnejo osebki delati predvsem na samospoznavanju.

Ja, se absolutno strinjam z vami, zato je izredno pomembno, da se oseba prične zavedati vzrokov za svoj pobeg, oz. nezvestobo. Zaželjeno je torej, da prične oseba s samospoznavanjem. Stiska za nezvestobo je namreč pogojena ravno s tem, da nezveste osebe partnerja ne ljubijo, a ostajajo z njim zaradi notranjih prisil, privzgojenih prepričanj in strahov. Torej, koliko je smiselno, da nekdo ostane z osebo, ki je ne ljubi? Mislite, da bosta takšni osebi srečni druga z drugo? Sama sem mnenja, da je možnosti za to izredno malo, oz. lahko govorimo kar o čudežno malem odstotku. Veliko večja verjetnost pa je, da bodo po 20 ali 30 letih ugotovili, da so zavrgli svoje življenje zaradi strahov in nesmiselnih prepričanj, ter zaradi skupno ustvarjenih materialnih stvari.