Prevara, laž, nezaupanje

Jaz pravim, da če je prevara nimaš kaj odpuščati! RESNO! Ne vem zakaj in kako si drznejo sploh tiste varalice pričakovat, da jim bo odpuščeno in se bodo vsi delali kot da nič ni! Neumost, ker te enostavno preveč žre v sebi, se samo mučiš in žreš, dokler se ne požreš in vidiš, da ti je lajf stekel mimo, ti si pa vse zamudil, ker si se žrl z nekom, ki tega NI VREDEN!!!
Če ne moreš oprostiti, ne moreš, neumno je pričakovati, da boš oprostil, to ti ne more noben terapevt povedati ali pa varalica, to moraš sam vedeti. Če želiš stran, je to pomojem še najboljše, vsaj žreš se ne več!!

Škoda živcev!

(Drugače pa “me too”, vrni mu, še ti kliči koga, si piši s kom, ni mus, da on ve, da imaš koga, lahko se samo delaš, samo da SAM občuti kako je to, pojdi ven, zrihtaj se, živi svoje življenje, naj vidi, da si močna in da te ni zlomilo, … boš videla kako hitro ga bo postalo strah zate, ko bo mislil, da morda nimaš še ti koga:)))

Maja33 se strinjam s tabo. Posebej, če še nisi vezan na človeka, samo stran! Če imaš otroke, skupno hišo je malo težje,ampak vse se da. Samo pravim,če imaš otroke, bi verjetno kakšen poljub (prevaro) oprostila, drugače verjetno res ne. Res škoda živcev. Po končani vezi imam tudi sama veliko več energije. Namreč težko je biti v vezi, če neveš, če lahko človeku verjameš, ti veliko energije pobere:-( Bom samo rekla,punce CENITE se, lahko dobite in si zaslužite veliko boljšega!

Mene pa zanima kako pomagati bratru ki laže?? Kaj naj storim, kako mu lahko pomagam, kam ga vpisati? Da mu bo lažje. Če bo seveda hotel. Najlepša hvala za odgovor.

Spoštovana,

brata ne morete nikamor vpisati, da bi prenehal lagati, saj je ključno, da je izgubil zaupanje v ljudi, zato ne pove po resnici.

Preberite prosim moj gornji sestavek z dne 13.04.11, ko sem odgovarjala Lukati, ki je spraševala isto, kot vi.

Srečno vam želim!

Marija – kot bi opisovala moj primer… le s to razliko, da jaz sem povedala njenemu možu in mu s tem pomagala pri že potekajoči ločitvi, kjer je ženska kljub dogovoru mimo njega speljevala določene stvari sebi v prid.. (če si pravnica ti je jasno, kaj pomeni vzrok ločitve). In ne zdi se mi čisto nič narobe, ker sem vedno bila prepričanja da ima tisti, ki mu natikajo rogove pravico vedeti. Pa še ena razlika je med nama… jaz z njim nimam namena ostati ravno zaradi tega, ker vem, da bi bil v tem primeru najin odnos točno tak, kot ga opisuješ ti. In se mi res ne zdi vredno zapravljati naslednjih par let v stalnem spreminjanju razpoloženj, izbruhov… vse to vpliva na moje otročke, ki si pa res zaslužijo eno mirno življenje.
Bi te pa prav rada spoznala… 🙂

Oh ubogo revše, eden bolj ko drugi.
Potrebna celostne prenove, oba, škoda da ni več dr ruglja,
No saj se do kakšne njegove knjige v knjižnici lahko pride.
Toplo priporočam. Za zdrav odnos med moškim in žensko.

Namreč, moški ki imajo posesivne žene shirajo, če se ne podajo na pot odsotnega moža, (najdejo si primerno delo na terenu), poiščejo si paralelno ženo- ljubico, se zapijejo, v skrajnem primeru pa grejo na štrik. Tako JR. Iz izkušenj.+ prakse.

Pozdravljene punce,
slučajno sem naletel na tale pogovor pa sem se odločil, da tudi sam povem svoje težave. Zanima me, kako je videti moj primer iz drugega zornega kota. Če sem iskren, sem malce ujet v začaran krog “nekoristnih” misli iz katerega bi se rad že končno iztrgal in spet zaživel “normalno”:)
S partnerko sva se spoznala pred 5 leti in se takoj ujela – tako v postelji kot tudi drugače – skratka bila sva zelo sproščena drug z drugim:) Po štirih mesecih je zanosila, kar je sprva oba “presenetilo” ampak sva se odločila, da postaneva starša. Predvsem za mojo 9 let mlajšo partnerko, ki je bila pri 26 letih še vedno brez službe in “pod okriljem” svoje mame, je bila to precejšna sprememba – otrok, selitev iz domačega kraja, obveznosti, ki jih družina prinese,…zapadla je v poporodno depresijo, ki je ni in ni bilo konec. Sedaj vem, da ji nisem pomagal na pravi način – cele dneve je bila doma, ni našla službe, ….jaz pa sem seveda pričakoval več akcije, več skrbi za družino, več samozavesti,…No, pa sva se ohladila, jaz sem bil nad njo razočaran, ona me je začela sovražiti,..pa je pripeljalo do tega, da me je začela varati s prvim, ki je prišel mimo – na domači zabavi z znancem od mojih prijateljev. Začela se je z njim dobivati dopoldne, ko sem bil v službi, potem pa se ji je “utrgalo” in je začela spet “na polno” žurat, med drugim tudi z dotičnim, s katerim pa sta bila neprestano v kontaktu (sodobne komunikacije:) Vse skupaj je trajalo 1 mesec, dokler nisem vse skupaj razkrinkal in jo postavil pred dejstvo. Ker mi računalnik ni tuj, sem izbrskal vsa njuna dopisovanja, bla, bla in doživel precejšen šok. Vem, da se takrat – od tega je že dve leti – nisem odzval kot bi se moral, pravzaprav, če ne bi bilo najinega 2 letnega sina, bi vsemu takrat tako in tako naredil konec. Sem pač občutljiva duša:) No pa sem požrl slino in sva se odločila, da poskusiva “znova”…Ona se je spremenila za 200% na boljše ter postala boljša mama in žena. Na drugi strani sem pa začel delat sranje sam – neprestano sem vrtal v njo glede njene afere in jo spravljal na rob živčnega zloma. Vem, da povsem napačen pristop, vendar mi je njen molk glede tistega meseca samo še prilival olje na ogenj. Hotej sem, da je z mano “iskrena” – čeprav še sam nisem točno vedel kaj bi rad od nje sploh slišal. Skratka bila je zelo redkobesedna, po treh mesecih mi je napisala tale mail:

“””No pa ti bom še jst kej napisala, da mi ne boš samo ti 🙂
Ko tvoje maile berem mi je kr hudo, ko pomislim, da sm tolk zašla s poti. Še vedno ne vem pravega razloga, zakaj sem se tolk nizko spustila. Verjetno je bil to trenutek, ko je bil najin odnos na najbolj šibki točki… Takrat sem bla razočarana nad tabo in sem mislna da ne bo nikoli boljš (verjetno je blo tko tudi s tvoje strani). Mislna sem si, zakaj bi bla doma in se kregala, če grem lahko ven in pozabim na vse. V bistvu sem bežala pred vsem. Nisem se hotla soočit s problemi.
Na vse zadnje, sicer počas, sem prišla do tega…. da sem začela bolj trezno razmišljat. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov in pozabila na slabe. Zavedat sem se začela da te imam zelo rada in to od prvega trenutka, res pa je da sem ti veliko stvari zamerila, tko kot ti meni. Zarad tega nisem prec k teb prišla in začela reševat najino vezo, rabila sem čas da sama s sabo razčistim. Še vedno imam slabo vest, mogoče ti zato tolk težko kej povem.
Večer, ki mi ga tako zameriš, ker sem prišla pozno domov, ni bilo nič, ampak sem šla s težkim srcem domov ker sm vedla da sem neki slabega naredila in sem ti težko stopila pred oči. Zavlačevala sem jst, ker me je blo strah domov, zato ker nism vedla kaj me čaka, kako se boš obnašal in če mi boš sploh kdaj oprostil…. Skos sem se zavedala kaj sem ti rekla, ko sem šla od doma! Vedla sem, da ko pridem me čaka dolga razprava o tem kako bova midva nadaljevala in o tem kaj sem jst naredila.
To da mi je »un« namenjal pozornost je res, ampak pral mi ni možganov, to je bla bolj moja trma in moj težek karakter. Nikoli se nisem pustila, da bi kdo manipuliral z mano. Vedno sem te imela na prvem mestu, in skos sem te imela v mislih (pa najine težave), tko da že bolj težko da bi me nekdo tako obrnu, da bi lahko pozabila na svojo družino, ki sem jo takrat mal zanemarila. Sej se sploh ne morem spomnit na to, ker mi je kr težko…. On mi ni nikoli nič pomenil, vse kar mi je blo fajn so bili sproščeni pogovori, zajebancija, v glavnem beg pred realnostjo, kar mi je v tistem trenutku ustrezalo, ampak ne dolg… Slej ko prej človek ugotovi, da takšne stvari ne trajajo in so le beg pred problemi. Zagovarjala sem ga pa iz principa, zato ker ste bli vsi proti meni oz. sej veš….
Jst si resnično želim pozabit na vse skupaj, sej vem da kr tko ne bo šlo, ampak mi je res žal za vse kar sem naredila, vem da si trpel in mi ni blo vsen, ker sem potihem tudi jst trpela, ampak sem tolk trmasta da sem hotla it do zadnje točke preden bi popustila. Ne vem zakaj sm takšna, to svojo trmo morm mal za sabo pustit, sej sm že na boljši poti. Se probam spremenit. Včasih se vprašam kaj bi blo, če se ne bi vse to zgodil, a bi se sploh kdaj na taprav način pogovorila, da bi najino vezo izboljšala? Mogoče se pa nekatere stvari v življenju zgodijo, čeprov so hude, zato da se mi na realna tla spustimo in se v red spravmo, in zrihtamo stvari kot bi jih mogli že od samega začetka. Kdo bi vedu!
V glavnem mišek moj jst te imam res rada, neskončno in te nočem zamenjat za nič na svetu. Pomagala bom tebi in sebi da si bova opomogla, sam če boš ti to hotel…. Na vse sem pripravljena, premagat najtežje ovire, samo da nama uspe imet fajn odnos in super družino!!!”””

No pa si misli svoje… “tisti večer, ki mi ga zameriš” (iz njenega maila) je večer, ko so bile vse karte odprte in je šla zvečer ven, da z njim “prekine”…domov pa je prišla ob 3 zjutraj…Človek mal znori, a ne?
V glavnem, posledica vsega je, da po dveh letih še nisem našel miru in ne morem z njo zaživet normalno. Absurdno je dejstvo, da so vse stvari sedaj veliko bolj urejene in se dosti bolj zastopiva kot pred “tistim” – v meni pa žari jeza in jo na trenutke ljubim, na trenutke pa sovražim. Kako naj se rešim tega sr…?

Lp

Spoštovani Nemir,

prevare, kot že večkrat navedeno z moje strani, pustijo katastrofalne posledice tako v odnosu kot v človeku samem, saj ga v dno duše razvrednotijo in zmedejo vso smiselnost življenja, ki je do tedaj obstajala. Človek se takrat sprašuje mnogo stvari, na katere pa ne dobi odgovora.

Vaša partnerica vam je povsem iskreno odgovorila (tako jaz čutim) in priznala, da je šlo za beg pred vsemi težavami. Afere so tako kot npr. alkohol, deloholizem, depresija… beg pred resnico, s katero bi se bilo treba soočiti, a je pretežka. Čeprav je prevara zavestno dejanje, ljudje dostikrat res ne vejo, zakaj so varali. Razlogi za prevaro so običajno globlji, čustveni, katerih se človek največkrat ne zaveda. V aferi se dobi navidezen občutek pomembnosti, zanimivosti, zaželenosti in vrednosti. Kadar človek sam s sabo ni zadovoljen, mu te občutke lahko nadomesti afera. Nekdo drug se bo npr. dokazoval preko dela, dosežkov in bo pretiraval na delovnem področju; spet nekdo tretji se bo zaprl vase in zbolel ipd. Nekaj globljega, kar razjeda vašo partnerico, je tisto, kar je povzročilo vajino odtujenost, nesrečo in razkol v odnosu.

Ena od posledic afere je ta, ki jo doživljate v smislu razjedanja in neštetih vprašanj, na katere bi želeli dobiti odgovore. Ta vprašanja pa so vezana na vas kot človeka oz. kaj je bilo pri tistem drugem bolj zanimivega in privlačnega ter kaj je na vas takšnega, da partnerica ni z vami srečna. Predlagam, sploh če sta na izboljšanje odnosa oba pripravljena, da se velikokrat pogovarjata čimbolj odkrito o vama in vajinem odnosu. Da se pogovarjata o temah, o katerih se običajno ne. Npr. da poveste, česa vas je strah, česa si ne želite, kaj si želite, kaj bi vam bilo všeč, kaj vas moti, kaj vas dela negotovega…in ona tudi. Da se torej pogovarjata na globlji ravni, čisto iz sebe, tudi razjokata, če bosta tako čutila, kajti takšne teme, ki so iskrene, ljudi zbližajo in vračajo zaupanje. Kadar pa te “tabu” teme ostajajo neizgovorjene, čustva pa se nabirajo, se le-te potem izrazijo preko dejanj, kamor sodi tudi afera. Če se ne zmoreta pogovarjati o tem, si umislita strokovno vodeno pomoč v obliki terapije, kjer lahko delata na vajinem odnosu.

Skratka, na umirjen način partnerici izrazite željo, da bi vam vse skupaj olajšalo dejstvo, da bi vam čimvečkrat prisluhnila in tudi vi njej, saj bosta preko pogovorov marsikaj ugotovila o sebi in razumela dejanja, s katerimi se prizadeneta. Srečno vam želim!

lepo pozdravljeni!

ker sem v stiski, sem iskala nek forum, kjer lahko delim moje občutke tudi z drugimi. sem mamica 2 sinčkov, ob enem sva s partnerjem v zvezi 10 let in sem pred kratkim ugotovila, da si partner dopisuje z neko žensko preko fejsbuka. seveda sem mu to takoj tudi povedala in mi je zatrdil, da ni imel z njo nič in da je niti ne pozna. sicer so bila sporočila res bol take radovedne narave in so se ustavila pri izmenjavi gsm št. seveda sem bila zelo razočarana, nasploh ker nisem videla nobenega razloga, da bi fantu kaj takega hodilo po glavi. sva še mlada (30-leta) imava dva majhna otroka, hišo, službe in prav lepo življenje seveda z nekaj nesoglasij, kot vsepovsod. zato me je to dejanje močno pretreslo.
po dolgem pogovoru sva se skupaj odločila, da bova na to pozabila in mi je obljubil, da kaj takega več ne bo počel. in res nisem našla več nič spornega na njegovem fejsbuku. sem pa ravno včeraj po naključju ugotovila, da si preko gsm-ja dopisuje z neko punco iz našega mesta. bila sem seveda šokirana in nisem mogla verjeti svojim očem. takoj sem mu vse vrgla pred oči in ga močno presenetila z odkritjem. sam trdi, da z njo ni imel nič, vendar jaz ne verjamem. sama zgodba, kako je prišel z njo v stik je nenavadna in skoraj neverjetna, zato sem še bolj razočarana ker sem prepričana, da mi laže. ugotovila sem, da sta tudi večkrat govorila po telefonu in tudi tisti dan, ko so imeli v službi piknik, sta se slišala. zato mu jaz kaj dosti ne verjamem. tudi sam mi ne zna odgovoriti na nobena konkretna vprašanja, na koncu je izpadlo tako, da sem jaz kriva za vse. seveda mi je težko, še posebej zaradi otrok, ki ga obožujeta in me nenehno sprašujeta zakaj se jokam.
sem v hudi stiski in ne vem kaj naj naredim. res da je izbiral vse kontaktne št in mi obljubil, da kaj takega ne bo več naredil in, da če se še enkrat ponovi, da bo mirne volje odšel od hiše, ker sedaj ni hotel iti, sem ga seveda tudi na začetku nagnala.
jaz meni, da ko enkrat storiš kaj takega boš še večkrat in res bi rada naredila stvari tako kot so prav. on nenehno govori, da če si s kom piše, da to ni nič takega in zakaj sem tako zadirčna, jaz pa na vse to gledam drugače… res ne vem kaj je prav, da ženska naredi v taki situaciji?? kaj vi menite? in kako lahko pozabiš na kaj takega, kot tudi on mene prosi, da naj pozabim, vendar je rana zaenkrat še presveža.

Imam problem….poročena sem šele 1 leto in imava otroka….novorojenčka…med nama z možem ni več tako kot je bilo včasih…zdaj je čuden, obnaša se čudno….zjutri vstane in gre delat, ko pride iz službe poje kosilo in gre ven in ga ni do zvečer… ko pride domov gre takoj spat…ne pogovarja se z menoj, dostikrat se kregava… govori mi celo kakšne grde besede… 🙁 kaj naj naredim? tega ne zdržim več…

Spoštovana razočaran nekdo,

dejstvo je, da sama prevara ne vključuje nujno spolnega akta, lahko gre zgolj za čustveno prevaro ali vedno bolj aktualno internetno afero (cyber affair), kjer sicer ni fizičnega stika, temveč virtualni, preko spleta. Vaš fant vas je dejansko že večkrat prevaral in niste brez razloga besni nanj. Tu je namreč pomembno to, da ni odkritega odnosa med vama, da vaš fant nekaj skriva, prikriva in tudi taji (dokler ni razkrit), zaradi česar je tudi zaupanje manjše.

Bolj kot drugo mi je manjkala vaša omemba glede vajinega odnosa, kako se sicer razumeta. Nekaterim takšni prikriti stiki pomenijo razburljivost in občutek, da se nekaj zanimivega ali živega dogaja, da je pač človek nekomu zanimiv in pomemben. Koliko si vidva, sploh zdaj ko imata dva majhna otroka, vzameta čas drug za drugega, koliko sta si pomembna in to tudi občutita? Morda sta se znašla na točki v življenju, ko bi morala vajin odnos malo prevetriti in si ga znova zastaviti. V preteklosti sta dosegla veliko pomembnih mejnikov (ustvarila sta družino, hišo, hodita v službo), ki so vsak zase terjali svoj čas, trud in kar je najpomembneje, spremembe. Največ sprememb prinese ravno prihod otrok, ko se mora družina na novo prilagoditi nanje. Nedvomno bosta morala zelo razmisliti, kakšno življenje si želita v bodoče, to pa zahteva številne resne in odkrite pogovore. Sama ne verjamem v to, da bo človek, ki skrivaj vzdržuje stike na različne načine z različnimi ženskami, na lepem prenehal s takšnim početjem. Da bi prenehal, bo moral razumeti resnost in odgovornost za svoje početje, najprej pa bo moral sprejeti, da pri telefonskih klicih, sms-jih in internetnih pogovorih gre za prevaro in da je za to sam odgovoren. Gre za prevaro samega sebe, vas kot partnerice in tudi za prevaro svojih otrok. Ta izdanost in laži se namreč čutijo tudi v odnosih. Dokler ga ne boste omejili v njegovem početju, kar pomeni, da boste trdno odločeni, da tega ne boste več prenašali (to lahko storite na različne načine, npr. z ultimati in dejstvi, ki jih niste pripravljeni več živeti), menim, da ne bo dojel resnosti svojega početja. Šele ko boste razmislili in si postavili načela, po katerih ste pripravljeni živeti in se jih boste držali ter vztrajali pri njih, je verjetnost, da se bo nekaj spremenilo. Vnesti morata nekaj drugačnega v vajin odnos, ki se je morda zaradi številnih obveznosti rahlo odtujil. Če ga boste samo opozarjali in opominjali, tako kot do sedaj, se ne bo zgodilo nič; potreben je nek šok. Lahko pa mu predlagate obisk partnerske terapije, kjer skozi vodena srečanja lahko ovrednotita vse vajino življenje in bolje spoznata ter razumeta drug drugega. Odkrito se pogovorita o vsem, kar vaju moti in kar si želita ter na novo zastavita odnos. Če bo vajina skupna pot tekla nekako tako, kot do sedaj, se bojim, da se bo vajino nezadovoljstvo in razočaranje samo še poglobilo. To pa čutita tudi vajina otroka.

Srečno vam želim.

Spoštovana Almy,

potrebne bo več odločnosti in angažiranosti. Kot sem že omenila prejšnji uporabnici, otroci prinesejo številne novosti v družino in kar na hitro se vse spremeni. Na te spremembe pa se morajo vsi odrasli prilagoditi. Bolj malo ste povedali o svojem življenju. Če pa vam odgovorim na zastavljeno vprašanje, bom rekla: ko bo vaša odločitev, da tako ne želite več živeti oz. tega prenašati zrela, boste nastopili in od vašega moža zahtevali pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. Težko rečem, kaj se je zgodilo med vama, da je postal “čuden”, kot pravite, zagotovo pa so razlogi, ki so vajin odnos pripeljali do takšne situacije. So tudi teme, okoli katerih se prepirata, so verjetno elementi odnosa, ki jezijo tako vas kot tudi njega. Morda si vi želite več pozornosti in razumevanja z njegove strani, njemu pa je odveč in nepomembno, da bi ostajal doma in vas prenašal. Lahko je kaj drugega. Vsekakor se boste morali odkrito pogovoriti z njim, naj vam pove kaj si želi, kaj ga moti, prav tako tudi vi. Če se ne bosta začela pogovarjati zdaj in razčiščevati številna vprašanja, ki se vama porajajo, bo postal vajin zakon brezsmiseln in obupno težek. Na takšen način (kot ste opisali) enostavno ne bosta morala živeti, temveč bo vajin odnos podoben golemu životarjenju in brezmejni bolečini.

Bodite pogumni in iskreni ter se čimprej pogovorita. Srečno!

Razočaran nekdo- že prvič ti je obljubil… pa se je ponovilo…pa ti je drugič obljubil… pa se bo ponovilo..

Kolkrat ti more obljubit, da ga boš res sterala iz hiše? Ne, dopisovanje ni normalno, sploh če partnerja (tebe) moti.
Za vse je bolje, da se tak odnos konča, po moje bosta šla narazen, ni dobro za tamale, da te gledata objokano…

Almy, vara te, ker tako se ponavadi možje obnašajo, če varajo. Partnerko kar ignorirajo, na živce jim gre, ni jih doma, so hladni, … vara te in ne si preveč zatiskati oči, tudi če ti bo natrosil zgodbice, da ni res.

Živjo,

včeraj sem izvedela da ima mami afero z drugim…. že deset let…. Do včeraj sem mislila da imam urejeno družino, z urejenimi odnosi, živimo v lepem domu in zmeraj sem se počutila, da je to gnezdo kamor pripadam. Z očijem sta imela približno enkrat na mesec prepire, vsi pa so povezani z dogajanjem pred in malo po mojem rojstvu. Kadarkoli kaj ni štimalo, so se obudili ti stari spomini in s tem se je samo potenciral trenutni problemček – zmeraj so bili samo problemčki. Oči je krasen, zmeraj delal za dobro družine, peljal na izlete, pomagal pri šolskih stvareh, kupoval stvari, predvsem pa je bil zmeraj ob meni ko sem ga potrebovala. Z mami je malo drugačna zgodba, saj se že dolgo ne razumeva najbolje. Seveda imava skupaj zelo lepe trenutke, naslednjo sekundo pa je težko predvideti – včasih se spreva zaradi čisto banalnih stvari in teh je kar veliko.

Z očijem sta imela zadnja dva dni velik prepir – ki je ponovno bil čisto banalen. Postalo mi je sumljivo, da je tako prepirljiva in da stalno išče neke težave. Vdrla sem v njeno elektronsko pošto, da pogledam kaj se dopisuje s prijateljicam, če mogoče njim zaupa zakonske težave. Potem pa sem videla da je težava v njej….in njenem ljubimcu. Vsakodnevno se dopisujeta, vsak ima še dodaten email, dobivata se ob vsaki priložnosti. Postalo mi je slabo in postavila sem se pred dilemo:

-povedati, da vem, ter da izbere med njim in našo družino. Če se odloči za slednjo, potem ne bi nič govorila očiju o aferi, poskusila potlačiti in da bi še naprej lepo skupaj živeli. Ta opcija se mi zdi malo utopična, saj nikoli ne veš kako se bodo stvari razvijale. Vendar imam v interesu držati družino skupaj, čeprav se vedno bolj zavedam, da to ni več moja stvar (smešno, pa čeprav sem del te družine).
-povedati ji da vem, s tem da ji dam dve možnosti: da ona sama pove očiju za nezvestobo, ali pa to storim jaz. Konec koncev ne morem gledati kako ga vara in stati križem rok. Če se postavim v svojo kožo, je zadnja stvar ki bi si jo želela, da prijatelji in družina vedo da me fant vara in mi to prekrivajo. Občutek bi imela, kot da sem prevarana tudi z njihove strani. Verjetno bi se oči enako počutil.
-narediti nič???? To je zadnja opcija, ki ostane.

Kaj predlagate, da naredim? Še vedno se nagibam k temu, da se prvo pogovorim z mami na štiri oči in da mi ona pove kako misli za naprej. Mlajši sestri sem že povedala o mojem odkritju. Zdi se mi, da ima pravico vedeti kaj se dogaja v naši družini.

Res nočem, da se naša družina razdre, saj imam nanjo lepe spomine, počutim se varno in seveda, da je to unija v katero sem trdo zasidrana.

Prosim za pomoč, ne vem več kam se obrnit in kaj storiti. Najbolj me je strah, da storim nekaj kar bi situacijo še otežilo, ob enem pa ne morem več očiju prekrivati.

Anja, 20 let

Spoštovana Anja,

znašli ste se pred veliko dilemo in velikim čustvenim bremenom, ki ga čutite kot del nerazčiščenih odnosov vaših staršev, pa hkrati kot nujo, za katero morate poskrbeti. Tipična reakcija prvorojencev je ravno čut za odgovornost za težave staršev, v kolikor le-te niso z njihove strani urejene. In to se je zgodilo vam: zdaj vi čutite, da morate poskrbeti ali urediti nekaj, kar sploh ni vaše, ne veste pa, kaj točno narediti, da ne bi koga prizadeli. Ali ni to krivično?

Afera vaše matere kaže na to, da se je v stiski in pred nerazrešenimi problemi z vašim očetom raje poiskala zanjo malo bolj varen odnos (z ljubimcem) od tega, v katerem trenutno je z vašim očetom. Afera namreč vzbudi navidezne občutke pomembnosti, zanimivosti in želenosti. Lahko pa prinese tudi neko živost in energijo v življenje človeka, ki čuti nezadovoljstvo, osamljenost ali odtujenost v sedanjem odnosu. Nedvomno je to problem, ki zadeva vaše starše in njun odnos, zato menim, da se bi se morala onadva čimprej s tem soočiti. Lahko, kot ste že omenili, najprej govorite z materjo in jo soočite z njeno odgovornostjo do te mere, da se bo takoj pogovorila s svojim možem in nekaj naredila s tem. Pri tej odločitvi lahko ostanete neomajni, le-ta pa naj temelji na vaši želji po resnici oziroma težnji, da si želite, da se starša o tej temi nemudoma odkrito pogovorita, saj bo to predvsem varno za vaju s sestro. Prevara se dotakne cele družine in vsi jo čutijo, čeprav se je morda ne zavedajo. Morda ste že v tem času, preden sem vam odgovorila, kaj storili, vsekakor pa se morate razbremeniti odgovornosti, ki jo čutite in nosite namesto vaših staršev. S tem ko boste z materjo na svoj način spregovorili, je ne boste prizadeli, še najmanj očeta, saj sta v tej družini najbolj prizadeti vidve s sestro. Še več, lahko ste upravičeno jezni in besni na starše, da se vam je takšna krivica zgodila in da se morate ukvarjati s starševskimi težavami, za katere bi sama morala poskrbeti, pa nista. Dejanja staršev, pa kakršnakoli že so, izredno močno nevede vplivajo na osebnost otrok. Tisti, ki vara, ni neiskren le do sebe, temveč tudi do afere, moža in otrok.

Naredite tako, kot najbolj močno čutite, da je v tem trenutku prav. Drugega recepta ni. Ne ozirajte se na to, kako se bo kdo od staršev počutil ali kakšne bodo posledice, temveč na to, kako se boste vi počutili, ko se bo resnica razkrila, koliko vas bo to osvobodilo. Najhuje je živeti v družini, v kateri se človek počuti varnega, izkaže pa se, da je ta varnost prepojena s prevaro in neiskrenimi odnosi. Zaradi tega človek izgubi zaupanje vanjo in v druge. Prav tako boste lažje zaživeli, ko se bosta starša bolj temeljito pogovorila o njuni prihodnosti, kako sploh želita živeti naprej. Dokler se ne ve, ste vsi negotovi in nesproščeni, vsekakor pa ni vaša odgovornost obdržati družino skupaj, ki verjetno že nekaj let poka po vseh šivih. Morda bi morala starša že zdavnaj ubrati drugačno pot, s tem pa vi staršev nikakor ne boste izgubili, saj bosta vaš oče in mati za vse življenje. Lahko jima omenite, naj se udeležita terapevtske obravnave za reševanje zakonskih težav, v kolikor sama ne zmoreta.

Želim vam mnogo užitkov v dejavnostih, ki so primerne za vašo starost in poskrbite za to, da bo vam karseda najbolj v redu. Srečno!

Pozdravljeni!

Stara sem 22 let…Kmalu bo 4 leta kar sva s fantom skupaj!
Ko sem ga spoznala (nazalost v diskoteki), ni imel srednje šole, ni imel izpita za avto, kadil je travo in bil brezposelen!
Danes po 4ih letih truda (tečnarjenja) ne kadi več trave, ima izpit za avto + avto, ima delo in tudi hodi v šolo in dela po izpitih.
Na začetku me je prevaral trikrat, usaj tolikokrat sem ga dobila, in sem oprostila…
Ampak po 4ih letih, da ga še kar na facebook-u dobivam da dodaja lepotice iz bosne, srbije, sosednje hrvaške….in da usake toliko časa piše kako so “opasne” na slikah- ne vem!
In pač moj šesti čut do njega, skos ga bom dobila, kdaj bo kako tako sceno naredu!
Pred dvema letoma se je dobil z eno 38 letnio žensko, s katero je takrat preko študenta delal ne neki firmi in se z njo eno uro pogovarjal v avtu- to sta oba trdila pred mano in njenim možem….
Problem se zadnje čase pojavlja tudi v tem, da enostavno ni interesa do intimnosti (iz njegove strani), sprašujem ga naj mi pojasni ali je gej ali pa mu katera druga ženska dogaja….in odgovor na to je:”Pa dej no, sej bom….utrujen sem!” Kljub temu da pridejo dnevi, ko tudi skupaj spiva!
In ker sem vztrajna, sem še ruvala v to temo, ko me je kar naenkrat začel ignorirat (kar mene še bolj razburi) … in sem ga prijela za roko da mi odgovori, me je še za piko na i brcnil. :'(
Rad bi hodil ven s prijatelji, kljub temu da je žural od 14. leta (mu še ni dovolj) in ko pridem za njem s prijateljicami v isto diskoteko, mi je pred kratkim rekel, da mu guzvo nardim.
Na vprašanje, kaj dejansko dela z mano, da so dostkrat srečanja brez da me poljubi, da mi pove da me ima rad, da bi kdaj dal kak kompliment,……Je pa njegov odgovor….ker mi je lepo s tabo!
Jočem….ne vidim izhoda, a rada ga mam !

Zaenkrat toliko, bolj kot pišem to in obujam spomine, bolj mi je hudo 🙁
Ne morem mimo tega, da moram toliko trpeti!

Prosim pomagajte mi….🙁

Spoštovana Neimenovana,

ob vaši zgodbi se vsekakor najprej porodi vprašanje (kar bi vas verjetno vsak takoj vprašal), zakaj še vztrajate v takšni zvezi, ki je že v temelju pokazala boleč obraz, poln prevar, laži in neiskrenosti. Morda vztrajate z upanjem, da se bo vaš fant spremenil, kar se v resnici ne bo zgodilo, razen če in ko se bo sam tako odločil oziroma začutil, da dela nekaj narobe. Da bo sprevidel, da vas s svojim vedenjem zelo prizadene. V vajinem odnosu je čutiti veliko odtujenosti, skrivanja, ignoriranja, odvečnosti in nepomembnosti. Človek bi na hitro rekel, da ne sodita skupaj (vsaj po zgodbi sodeč) ali da vaju skorajda nič ne povezuje. Afere gredo zelo skupaj s človekovim globokim občutkom nevrednosti in nepomembnosti, saj se preko nezvestobe, torej v vašem primeru vaš fant ob tujih ženskah počuti zanimivega, privlačnega, tudi pomembnega in opaženega. Tam dobi navidezne občutke, da je za neko žensko še posebej zanimiv, čeprav so ti občutki le začasni in ne bodo ozdravili njegove globlje ranjenosti (iz otroštva). Če imate možnost oz. če je fant pripravljen na resne in odkrite pogovore, jih speljite čimvečkrat in preko njih poskušajte ovrednotiti smiselnost vajinega odnosa. Takšen odnos, kot ga imata sedaj, zagotovo nima nobene lepe prihodnosti, saj vas čakajo samo težki trenutki negotovosti, nepomembnosti in veliko razočaranj. Že to, da ne gresta skupaj v disko, kaže na dejstvo, kako odveč sta drug drugemu. Verjamem, da ga imate radi, saj vas fant na nekoga zelo spominja in vam je po tej logiki takšen odnos poznan, realno pa se z njegovim odnosom do vas ne strinjate, vendar ne veste, kaj narediti. Nekaj bo potrebno ukreniti, postaviti ultimativne pogoje, kar pomeni, da bi se morala oba do neke mere spremeniti, ali pa oditi iz tega odnosa in poiskati vam bolj zadovoljujoč odnos. V nobenem primeru ne bo lahko, težko bo tako v primeru, če ostanete, kot tudi v primeru, če odidete. V slednjem primeru je običajno težko na začetku, dokler se ne navadite na drugačen način življenja, nato je lažje.

Ker sta še mlada, ni še nič izgubljenega, poleg tega še nimate otrok, kar odločitve precej olajša. Želim vam mnogo poguma za naprej in srečno!

Neimenovana, 22 let imaš KOMAJ! Ja komaj! Ne mu dati vso mladost, ko bi ti moralo biti najlepše! Ni vreden, ne spoštuje te, vara, grdo ravna s tabo.
Ni te vreden, mlada si še, premlada, da bi mladost zabila za nekega, ki je navaden id….
Spremenil se pa ne bo kar tako na tvojo željo, to ne upati, ker deci so itak deci…! Zaslužiš si boljše!!

(PS: žaljive besede res niso primerne)

Neimenovana:
A ti misliš, da v naslednjih desetih, petnajstih letih, če bi ostala z njim, pa ne bi takole ravnal s tabo, kot ravna sedaj, te ne bi varal in se obnašal do tebe tako grozno?
Samo še huje bo, bolje iti zdaj narazen, kot pa šele čez tok in tok let.

Ne razumem zakaj nekatere mlade punce zapravljajo mladost za takšne, ki jih niso vredni?

Hvala vsem trem za odgovore….
Rekla bi samo to, če ga ne bi imela rada in mi ne bi toliko pomenim ko mi pomeni, bi že zdavnaj temu naredila konec…
Ko me je lani maja pustil, preko sms-ja da je konec, sem to sprejela težko, trpela sem ful, imela sem ob sebi prijatelje, ki so mi stali ob strani in katere sem po treh mescih, ko sem šla nazaj z njem tudi zgubila- ampak ne da ne bi bili pravi prijatelji, temveč vedeli kakšen je!
Da sva šla pa nazaj skupaj je pa on meni pisal, in obljubljal nebesa….Tisti angelček in ta nebesa sem jaz okušala en teden, potem je bilo pa spet vse isto….
Ne vidim pa nobenega drugega kot njega.
Rada bi se rešila tega, trpim jaz, posledično trpijo zraven mene tudi moji starši,…ker, čeprav ne govorim težav doma….vidijo da sem iz dneva v dan zajokana, potrta, živčna in uničena! 🙁

Nočem se nobenemu smilit, ker sem si sama kriva da trpim….
Ampak kaj naj naredim, da bi bilo boljše….

New Report

Close