Prevara, laž, nezaupanje

Spoštovana gospa Petra,

glavni problem, ki ga začutim v vaši zgodbi v vajinem odnosu, je, da se vi pri sebi niste še čisto zares odločili, kaj želite zase oz. kaj bi bilo za vas najboljše ali na to še niste pripravljeni, čeprav je nekaj indikatorjev, ki kažejo, da ste to sicer večkrat poskušali (zahteva za ločitev, obisk zakonske svetovalnice, zmanjšanje zmerljivk, ipd.), kar je načeloma v redu. Če bi se vi zares odločili, kot pravite, da boste zahtevali ločitev in pri njej vztrajali, če bo storil ne vem kaj, trenutna situacija za vas ne bi predstavljala dileme in stiske, temveč bi ukrepali, kakor ste se odločili. Tako pa vam je njegov do vas skrajno ponižujoč in nespošljiv odnos (afere, laži, prikrivanje…) znova vzbudil sume, nezaupanje in strah, kako naprej, čeprav ste “naivno” mislili, da “bo pa tokrat v redu”, k čemur vas je spodbudila še gradnja hiške za vaju. Vaš partner vas vedno znova izjemno prefinjeno prepriča, da ste samo njegovi. In ker vas je strah (ostati sami, da bi odšel, da ste ničvredni in druge ženske boljše, da ste zanj nepomembni….), se zelo tiho v sebi slepite in nevede verjamete vsem njegovim izjavam. Tega ne počnete nalašč, saj ste takšnega odnosa že od nekod vajeni in vam mora biti zelo poznan. Če simbolično rečem: vaši “senzorji” za to, da bi ga razkrinkali, da bi takoj začutili njegove laži, izgovore in neresnice, ne delujejo takrat, ko bi morali, zato vas partner lahko pregovori in prepriča, čeprav morda tega niti ne čutite, a si ne zaupate dovolj. Takšen manipulativen odnos vas je pripeljal do točke, kjer znova ne veste, kaj bi naredili, da bi bilo za vas v redu. Če sem do konca iskrena, ob vas ne čutim, da bi ga res želeli zapustiti ali ga kako drugače prizadeti za povzročeno bolečino prevare, temveč se zopet nagibate k temu, da bi mu morda še zadnjič, ampak res zadnjič oprostili. Želim, da se zavedate, da vaš partner točno ve, do kam pri vas lahko gre in kaj vam mora reči, da se zbližata. Vaš partner čuti, kdaj mislite resno, kdaj pa ne. Dokler vaše misli (oz. vaše morebitne odločitve) ne bodo prešle v dejanja in se uresničile, bo vaš partner živel, kot je živel do sedaj. Kaj pa mu pravzaprav manjka? Verjetno nič, vi ste pa popolnoma nesrečni in obupani. Z ničimer mu ne daste vedeti, kako zelo vas je s prevaro prizadel, zato niti ne čuti, da vas je s telegramom hudo ranil.

Bolj močno boste morali začeti jemati vašo intuicijo in vaše občutke ter si zaupati, da to, kar čutite, je vse res. Občutki so vedno resnični. Vzemite si čas in razmišljajte o tem, kakšno življenje in odnos si pa res želite, ali bolje rečeno zaslužite, ker si ga. Razmišljajte tudi o željah samih, saj morda v vašem življenju za to nikdar ni bilo časa niti morda vaše želje niso bile pomembne. Razmislite tudi o tem, kaj v odnosu najbolj pogrešate, česa ne marate, naredite bilanco, morda vključite še kak pogovor s partnerjem in ko bo za to čas, potegnite zaključke ter naredite korak naprej v življenju. Imate dve možnosti: da ostanete in tukaj vztrajate na spremembah ali da odidete in si postavite nove temelje, nove začetke. Nobena izbira ni lahka, se pa vedno odprejo druga vrata, ko se ena zaprejo. Potrebujete le veliko moči, poguma, motivacije in volje, da se da (to vam lahko nudi nekdo, ki mu zaupate). To je vedno pravo “orožje” pri globokih spremembah.

Želim vam vse lepo in srečno.

Pozdravljeni!

S partnerjem sva v vezi nekje 10 mesecev. Na začetku je bilo res idilično (kot običajno). S hčerko (iz prejšnje veze) sva živeli pri njemu. Mojega otroka je res zelo lepo sprejel in prav tako jaz njegovega. Ko sva se spoznala sem bila sama še zaposlena, on pa se je ravno razhajal z delodajalcev, ki je bil tudi njegov prijatelj. Skratka ostal je brez prihodkov in tako sem nam preživljala sama nekje 7-8 mesecev. Po naravi sem takšna, da rada pomagam ljudem v stiski, da se postavijo na noge, sploh, če so to moji bližnji. Nekje v septembru je zadeva zaškripala tudi pri stanovanju, v katerem sva živela. Tako sva se odločila, da prideva živel k mojim staršem, ki imajo precej veliko hišo. Starši in partner se niso ne vem koliko poznali, nekajkrat so se videli ob kakšnih rojstnih dnevih, obiskih…..Mojo mamo je večkrat zanimalo kaj partner počne v življenju, njegova preteklost, itd. Res je, da le-te nima najlepše in zaradi tega se je zgodba tudi zapletla. Preden sva se preselila, je nujno potreboval nekaj denarja, da bi rešil nek problem. Zadeva naj bi bila zelo resna in mi jo je tudi razložil. Denar mu je posodil moj oče in mi obljubil, da bo le-tega vrnil do konca septembra, ko naj bi dobil odškodnino od države. Minevali so dnevi, tedni in meseci. Ves čas je govoril, da bo denar dobil jutri, pojutrišnjem…skratka da bo. Nekje decembra mi je resnično pokazal sklep od odškodnine in kdaj naj bi denar tudi dobil. Iz sklepa je razvidno, da naj bi bilo to konec januarja oziroma najkasneje konec tega meseca. Sama sem se že sprijaznila, da se ne drži rokom, ki se jih dogovoriva. Vmes je bilo že več manjših zadev okrog denarja, ko naj bil vrnil jutri, pojutrišnjem…skratka zdi se kot nategovanje. Sicer moram povedati, da je nekatere stvari izpeljal ampak z veliko zamudo in pregovarjanjem. Naj povem še to, da sem lansko leto julija tudi sama izgubila zaposlitev in sva tako živela z mojimi prihranki in s pomočjo mojih staršev. Decembra lani je začel priložnostno delati in sva se dogovorila, da bo prispeval k stroškom in življenjskim potrebščinam, česar se tudi drži.
Največji problem je, da imam občutek, da sem do njega izgubila zaupanje. Vsak dan moram poslušati pridige staršev in odgovarjati na vprašanje kdaj bo vrnil denar. Glede posoje imava tudi napisano in overjeno (to je vztrajala moja mama). Resnično ne vem, kaj naj storim. Mama mi celo govori, da on ni zame oziroma me sprašuje če je to moj domet. Tudi v prejšnjimi partnerji mama ni bila zadovoljna – pri vsakem je imela komentar, da on ni zame! Situacija doma je res napeta. Partner (in tudi sama sem) je mnenja, da bi morali it živeti na svoje. vsekakor bi bilo to bolje ampak s čim. Trenutno si tega ne morem privoščiti. Tudi če mi on govori, da bomo že nekako, sem skeptična in ne želim živeti id dneva v dan. Sama se nameravam v kratkem zaposliti ampak se sprašujem ali nas bom potem morala živeti (spet) sama. S tistim, kar dobi partner od dela, namreč pokriva predvsem svoje stare grehe. Razumem, da ima prioritete v življenju. Na žalost ne vidim pravega izhoda iz tega. Glede vraćila posojila sem bila že tako obupana, da sem celo sama poklicala na pristojen organ, kjer so mi potrdili njegovo zgodbo.
Prosim za kakšen nasvet, kaj naj storim. Ne želim se prepirati niti s svojimi starši niti s partnerjem. Prosim za pomoč!!!!

Lp obupana Naja

na kaj naj te že opozorimo?

laže ti. vara te. ima te za norca. izkorišča te. ima te za neumno. ima te za samoumevno. ima te za naivnico. verjetno se ti smejita, ko sta skupaj v postelji…

daj ženska, pamet v roke in malo razmisli, kaj si želiš. pri njem očitno kaj drugega od neiskrenosti ne boš dobila. se boš zadovoljila s tem?

Spoštovana Naja,

najprej si boste morali vzeti čas in v miru razmisliti, kakšno življenje si zares želite. Kaj je tisto, kar bi vas osrečilo v življenju? Kaj je tisto, kar vas osrečuje v vajinem trenutnem odnosu? Je kaj, kar bi zelo pogrešali, če tega odnosa ne bi imeli? Moški naj bi zagotovil varnost (tako finančno kot čustveno). Čutite, da ste ob vašem partnerju brez skrbi, varni, gotovi in mirni? Pravite, da mu ne zaupate več, kot nekoč. Kje se je zaupanje med vama izgubilo? Če ni zaupanja v odnosu, je v takšnem odnosu težko biti, saj je nepredvidljiv, nemiren in nesrečen. Nikdar ne veste, kaj bo, zato se ne morete umiriti, potolažiti in zaupati v dobro.

Moški, ki ni sposoben poskrbeti zase, materialno in čustveno (vaš partner ne zasluži niti zase, kaj šele za družino!), ni sposoben poskrbeti za nikogar. Vaš partner namreč ne čuti, da je odgovoren za lastno preživetje, čeprav je odrasel človek, predvsem pa za preživetje otroka, ki ga ima. Ta čut je pri njem zasut, kar je zaskrbljujoče, saj njegov otrok ni zmožen sam sebe preživeti. Torej, če ponazorim simbolično, živite z njegovim otrokom in še enim, precej nedoraslim “otrokom, ki bi nenazadnje rad tudi vse imel”. Občutek imam, da on svoje breme odgovornosti za življenje nevede prelaga na vas, vi ste pa za to izredno dojemljivi, saj “radi pomagate ljudem, da se postavijo na svoje noge”. Vaš partner bi na svojih nogah moral stati že davno, to je resnica. Ker pa čuti, da boste zanj poskrbeli vi, mu tega ni treba. Vi ste se morali te “skrbnosti” in “odgovornosti” za življenja drugih nekje naučiti. Čutite, da morate za vse poskrbeti, saj če ne boste vi, se ne bo izšlo. Da bi se lahko razbremenili in partnerjev delež odgovornosti vrnili njemu nazaj, boste morali začutiti jezo na vsa njegova sebična dejanja ter zavajajoč in nespoštljiv odnos do vas. Odločno se boste morali razjeziti nanj in njegovo vedenje ter mu jasno predočiti pogoje in načine, kako boste živeli v bodoče. O tem morate jasno prej dobro razmisliti in se nato odločiti. Če pogoji zanj ne bodo sprejemljivi, pomeni, da skupno krmarjenje naprej za vaju oba ni možno, saj ni več kot veselje, ampak matranje. Prvi izmed pogojev naj bo redna zaposlitev in s tem skrb za preživetje, to je predvsem nujno tudi za otroka in družino. Nato razmišljajte o selitvi in ostalih željah. Če si res tako močno želi selitve na svoje, naj to zmožnost biti samostojen najprej tudi dokaže – z redno službo, nato iskanjem stanovanja, plačevanjem stroškov… Če teh osnovnih pogojev za bodoče življenje ne boste pri sebi oblikovali in zahtevali, bo to pomenilo, da boste vi preživljali celo družino in da to želite. Če pa tega ne želite, se boste morali razjeziti – jeza je osnovno čustvo, ki kaže na to, da je treba nekaj spremeniti in je izredno zdrava. Jeziti se ni sramotno ali ponižujoče. Kdor se nikdar ne razjezi, se ne zmore postaviti zase, poskrbeti za svoje osnovne potrebe, to pa ves čas opazuje in se uči tudi otrok. Tako otroci nato to nadaljujejo sami naprej: v odraslosti se ne znajo upreti, saj so se doma naučili, da to ni v redu.

Vaš partner je sposojeni denar zagotovo dolžan vrniti, če ni zmožen najti službe, naj denar nekako drugače odsluži (npr. kot pomoč pri očetu). Če boste denar namesto njega vrnili vi, se zopet ne bo naučil, da je to njegova odgovornost, ampak bo čutil, da bo že nekdo zanj poskrbel.

Želim vam mnogo poguma, odločnih besed in mirnih trenutkov skupaj. Srečno!

Spoštovana ga. Barbara!

Hvala za vaš odgovor. Kot ste mi svetovali, sem partnerja vprašala glede zaposlitve in mi je obljubil, da bom to uredil. Sicer sva se že pred časom pogovarjala o tem, da bi se zaposlil pri prijatelju. Moram pa reči, da sem se v zadnjem času spremenila tudi sama. Tudi če na primer imam na strani nekaj denarja, mu ga ne posojam več (misli, da sem mu ga že kar nekaj). Nekaj mi ga je celo že uspel vrniti. Problem je, da gre pri njemu vse tako počasi. Sama sem zelo dinamična oseba, ki hitro rešuje probleme in ne mara dolgovezenja. Mogoče izgleda, da mu ne želim več pomagati, kar seveda ni res ampak ugotovila sem, da se lahko resnično znajde tudi sam. Neumno se mi zdi, da lahko jaz vedno nekomu pomagam, ko pa sama potrebujem pomoč, pa……Saj veste kaj mislim, a ne? Odločila sem se, da bom resnično od sedaj naprej gledala najprej nase in svojo hčerko…urejela svoje stvari, pokrivala stare grehe in če bo možnost, pomagala tudi njemu. Kaj mislite vi o takem načinu? Mogoče se sliši egoistično ampak tudi jaz imam težave in jih moram reševati sama. Dovolj je star, da se tudi sam postavi na noge. Kar pa se tiče pogrešanja v vezi……mislim, da je večni problem v meni strah pred osamljenostjo. Nimam problema z družabnostjo, le občutek, da mi nikogar ob tebi v postelji, ko grem spat….saj me razumete, a ne? Vedno sem imela ta problem….pri vsakem koncu veze. Vem da je problem v meni ampak ga žal ne znam rešiti…..Mogoče bi bil kakšen nasvet z vaše strani zelo dobrodošel….Hvala!

Naya

Spoštovani,

verjamem, da vaš partner različna dejanja kljub vsemu uresniči, vendar čutim, da nima izostrenega občutka odgovornosti za to – vselej ga mora nekdo “nadzorovati”, motivirati, priganjati, nenazadnje tudi prositi… Gre za to, da NE ČUTI, da je njegova odgovornost skrb za lastno življenje in življenje otroka ter da zanj ni samoumevno, da bi moral službo imeti. Razna zamujanja s plačili, zavlačevanja, neredne in priložnostne službe, neresnost, neodgovornost in še kaj kažejo na njegove osebnostne poteze in življenjski slog. Svoje življenje jemlje neresno, živi nerealno, torej na trhlih tleh, sanjari, kaj vse bi, obljublja, kaj vse bo, itn. Zakaj bi se morali vi v vajinih zrelih letih s partnerjem pogovarjati se o tem, karikiram, “da bi bilo zanj smiselno, če si poišče službo?” Me razumete? Takšne stvari bi morale biti pri njem že zdavnaj urejene, razen če je invalid, kateri ima dostikrat težave z zaposlitvijo. Ne vem, kakšno je bilo njegovo odraščanje, a odgovornosti za osnovne stvari pri vzgoji ni usvojil, ker ga starši tega niso naučili. Torej, kot otrok, za katerega je verjetno njegova mati vse naredila, še tisto, kar ne bi bilo treba, ni bil kriv, da je bilo tako, danes, kot odrasel človek, pa se bo moral naučiti živeti bolj odgovorno, že zato, ker ima družino. Če tega ne zna, naj si poišče strokovno pomoč.

Morate se zavedati, da za njegovo življenje in vedenje niti pod razno niste odgovorni vi. Torej če vi hočete zanj poskrbeti, mu pomagati, ga čakati s toplim obrokom, ga prositi in vam on potem tega ne vrača, ni hvaležen…, je to vaša želja, odločitev in hkrati vaš problem, ker ste se sami odločili, da mu boste pomagali. Tudi vi ste se te nagnjenosti, da želite vsakomur pomagati, saj sicer čutite, da niste v redu, da ste egoistični ali sebični, da boste ostali sami, naučili doma. Drugim pomagate zato, ker nekje globoko hrepenite, da bi tudi za vas nekdo nekoč poskrbel, predvsem čustveno. Da bi vas umiril, kadar ste nemirni, da bi vas potolažil, kadar vas je strah ali ste žalostni, da bi bil enostavno ob vas. In zaradi strahu pred tem, da bi ostali sami, kot ste omenili, boste naredili vse, samo da bo ostal. Vse potrpite, vse prezrete, vse preslišite, samo da ne ostanete sami. Problem nastopi, če se kljub partnerjevi bližini še vedno čutite osamljeni.

Sta kot izgubljeni duši, ki se iščeta, ki iščeta eno varno zavetje in varen pristan, kjer bi se počutila mirno in gotovo. Predlagam čimveč pogovorov za začetek. O vama in vajinem odnosu. Kako sta drug z drugim, kaj čutita, kaj pogrešata, česa vaju je strah. Ti pogovori niso enostavni, a vsaj pomirijo, ko slišite resnico. Če se ne bo hotel pogovarjati, vztrajajte naj on določi čas in prostor, ko bo pripravljen. Če tudi to ne bo šlo, imata možnost obiskati kako terapevtsko skupino ali zakonsko terapijo, kjer vaju s pogovorom vodi za to usposobljeni terapevt.

Vse dobro vama želim.

Pozdravljeni,
v zadnjih šestih letih sem kar pogosta bralka teh forumov in sicer zaradi težav v zakonu, priznam , da tukaj iščem neko rešitev in odgovore na moja večna vprašanja kako, zakaj….
Naj začnem od začetka, pred šestimi leti sem prvič odkrila, da me partner vara, bila sem zelo prizadeta saj sem mu popolnoma zaupala, priznal je napako in bilo mu je žal, ker me je tako prizadel in živela sva naprej, nekatere stvari so se tudi iizboljšale….vendar pa …nikoli ni čisto nehal….preko računalnika si je iskal nove in nove veze, menda samo za seks, nikoli ni šlo za ljubezen je rekel, ženskam se je predstavljal kot samski…..pred mesecem sem našla njegov mobi, ki ga je imel samo za te ženske, mi je počilo….nagnala sem ga iz spalnice, na mizo dala papirje za ločitev in ….boli me zelo, čisto sem zgubljena, brez samospoštovanja, otroci so odrasli in sedaj vedo tudi oni, do sedaj sem vse skrivala za lepo fasado…..ne morem pa mu očitat,i da je zaradi tega bil manj doma ali da je ponočeval, nikoli mi ni težil zaradi česa , spodbujal me je da se čimveč ukvarjam s športom, veliko sva hodila v planine, savno,ne, vse je imel tako fino organizirano ….in sedaj pravi da ga je sram, da se je končno streznil in da ni nič toliko vredno kot jaz in želi rešiti zakon, da lahko postavim pogoje in da se zaveda, da je vse v mojih rokah….ja, tudi jaz se zavedam, da takšega življenja ne želim več….želim se sestaviti nazaj v žensko, ki je vredna ljubezni in spoštovanja…..ampak rada ga imam…in ne vem ….

Ko prebiram tole vašo zgodbo, je kot da bi pisala svojo lastno. Tudi moj mož si je po 29. letih “srečnega” zakona preko interneta našel prijateljico (zaupnico), ki mu tudi pomeni očitno veliko več kot jaz. Prvič sem ga zasačila, da flirta po internetu prav na predbožični večer (po družinski večerji, obdarovanju, itd.) in skoraj me je kap. Do takrat niti v sanjah nisem posumila, da je sposoben narediti kaj takega. Priznal je “napako”, se “pokesal”, obljubil, da ne bo storil več take neumnosti, da ima rad le mene, da je le klepetal s to žensko (v to tudi verjamem, saj naj bi bila doma iz Nove Gorice, kar je kar nekaj sto kilometrov od našega doma), nikoli pa ni izostal od doma. Večno je visel na računalniku (to se je začelo nekje v septembru 2009) in zdaj mi je jasno, zakaj. No, potem, ko sem ga “zasačila”, je nehal flirtati preko interneta (natančneje – našel je to “prijateljico na face booku), flirtanje pa se je preselilo na mobilnik. Ko sem se nekako že pomirila in mu skušala ponovno zaupati, sem na mobilniku 21. januarja letos odkrila, da si kar precej pridno pošiljata SMS sporočila (v slabem mesecu dni jih ji je poslal kar okoli 150 – šokantno odkritje, mar ne?). Z mano se skoraj ves ta čas ni imel kaj pogovarjati, ko pa sem ga vprašala, zakaj se je zopet povezal s to internetno žensko (v bistvu sploh ni prekinil), je dejal, da zato, ker sem mu jaz preveč najedala in ga delala nervoznega (lepo, namesto, da bi mi to povedal in bi stvar rešila midva, se je obrnil na sestro usmiljenko, ki ga je tolažila). Pa mislim, da sploh ni vedela, kaj se dogaja pri naši hiši, v najinem odnosu – to je bil le njegov izgovor za njegovo početje. Zopet je obljubil, da bo tokrat zares pretrgal vse stike z njo, ker je poročena, da nikoli ni imel z njo kakšnih namenov, niti ona z njim, da se nista nikoli slišala po mobilniku, ampak samo pošiljala SMS-e, ker ona ni želela drugega kontakta z njim. Pa mu res lahko verjamem? Ne vem. Vseskozi mi zagotavlja, da ima rad le mene (mimogrede – sem prva in edina ženska v njegovem življenju, to si celo upam trditi). Do te afere ni niti pogledal kakšne druge ženske, predstavljala sem center njegovega sveta – v to sem prepričana), saj me je vse življenje obsipaval s pozornostjo, nežnostjo in ljubeznijo. Zato me je zdaj ta “prigoda” pretresla do temeljev in me obdala z bolečino, katere veličine niti ne znam opisati. Vsa sem prežeta z njo, situacije ne vidim ne vidim (ali pa morda nočem?) prav dobro, ne morem mu več zaupati (pa bi mu srčno rada), kontroliram njegov mobilnik (kar je noro, saj obstoja še toliko drugih poti, če ga hoče nekdo biksat). Mož ne izostaja z doma, tako da resnično verjamem, da s to žensko ni nikoli imel fizičnega kontakta, ampak mi je vseeno grozno, da je bil pripravljen tvegati zakon in zaupanje za takole brezvezno čvekarijo, še manj pa mi gre v glavo, da ni mogel prenehati že prvič, ko sem ga spregledala. Čisto sem zmedena, ne vem pravzaprav, kaj bi rada. Ali bi mu oprostila, ali bi ga zapustila. Ne vem več, kaj bi. Tudi če bi ga zapustila, ne vem, če bi bila mirna in srečna. Mož pravi, da bo pač v tem primeru ostal sam (moja misel: ženska se pač nima namena ločiti od svojega moža, poleg tega mislim, da je mož v dilemi, ali bi ji bil sploh fizično všeč, ko ga bo videla tridimenzionalno, pa sčasoma spoznala tudi njegov pravi jaz – ne samo tistega za tipkovnico). Imam velike težave sama s sabo, pa tudi možu povzročam s svojim ravnanjem bolečino, oba imava porušen duševni mir, nisva srečna. Pogovarjava se o tem problemu, vendar mislim, da mož ni popolnoma iskren do mene, ne pokaže svojih pravih čustev in misli. Jaz sem mnenja, da bi bil potreben družinski terapevt, ki bi nama pomagal premostiti te težave, saj prav oba ugotavljava, da se imava kljub vsemu rada in ne bi rada izgubila eden drugega. Je pa tudi vmes EN VELIK DVOM in STRAH, da mi zopet ne bo naredil kaj podobnega. Saj veste, kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Nisva še razčistila, kaj je šlo v najinem zakonu tako narobe, da se je zatekel v “čvek portal”, namesto, da bi se o tem pogovorila midva sama. Prav, da je bila le radovednost, ki pa je žal pripeljala do popolne katastrofe. No, upajmo, da se bodo stvari uredile, vendar z bežanjem in mižanjem sigurno ne. Problemu bo treba pogledati naravnost v oči, se z njim soočiti in ga prepoznati in rešiti. Bojim se, da sama tega ne bova zmogla, mož pa se striktno upira temu, da bi on rabil terapevta.

šeena, sem v zelo podobni situaciji, kot ti, s to razliko, da jaz vem en teden, da me je partner varal. Prav tako je prek neta iskal stike z ženskami, si z njimi dopisoval, se z njimi dobival in sexal. Bilo jih je ogromno. To je verjetno trajalo že par let, oz. se je moralo začeti kar kmalu po tistem, ko sva začela živeti skupaj. Oba sva v srednjih letih, on malo starejši od mene, in ne v kakšnih norih dvajsetih. Jaz sem še vedno v šoku in nimam pojma kaj naj naredim. Najprej sem kričala, potem jokala, trezno se zaradi jeze še vedno ne morem pogovarjati. On mi obljublja, da ne bo nikoli več ponovil kaj takega, vendar mu ne verjamem. Predlagala sem strokovno pomoč, ki pa jo zavrača. Res ne vidim izhoda. Del mene kar nekako noče verjeti vsemu temu in si želi ostali, zdrava pamet pa mi govori naj čimprej grem čimdlje vstran od njega.
PROSIM ZA KAKŠEN PAMETEN NASVET!

Odgovarjam vsem trem, šeeni, Majčiki in pašeeni, vsaki posebej.

Spoštovana šeena,

razkritje afere je hud šok, saj gre tu za skrajno ponižanje in razvrednotenje človeka, zlasti če se le-te še vedno ponavljajo oz. nadaljujejo, kot ste omenili za vašega partnerja. K temu je verjetno pripomoglo tudi vaše vedenje in razmišljanje (da ste se slepili) in njegovo vedenje na nek način ohranjali s tem da si njegove izdaje niste priznali. Zagotovo imate za takšno ravnanje svoje razloge, če omenim samo vaš močan strah pred tem, da bi ostali sami oz. da bi vas partner zapustil, ki ga je takoj čutiti. Čeprav ste na mizo vrgli ločitvene papirje, s čimer ste mu pokazali, da mislite resno, kar je zelo dobro, vaš strah še vedno prevladuje in počasi sta se vrnila na stare tirnice skupnega življenja. Pa se je znova ponovilo!

Eno je postaviti pogoje vašemu partnerju, kako naj odslej izgleda vajin odnos, vajino življenje, druženje, bližina…, drugo je začeti delati na vašem lastnem samospoštovanju, ki je zelo okrnjeno. To kažejo vaše številne »oprostitve« oz. partnerjevi številni skozi čez plot, ko vas vsakič zavrže in vam s tem pokaže, koliko ste mu ne-pomembni in zanj nevredni. Za svoja dejanja bo moral vaš partner prevzeti odgovornost, vaša odgovornost pa je poskrbeti zase, zlasti v čustvenem smislu. Vzemite si čas in razmišljajte, kakšni naj bi bili temelji in vrednote vajinega odnosa oz. pod kakšnimi pogoji ste še pripravljeni ostati v odnosu in tudi pod kakšnimi ne. Če vas znova prevara, kaj točno boste storili – ste pripravljeni tvegati, narediti nov korak in ga zapustiti? Ste si pripravljeni uredniti čisto novo življenje? Se toliko cenite, da prevar ne boste dopuščali? Če v takšnem odnosu niste srečni, je žal to edini izhod. Ena od možnosti za izboljšanje odnosa je tudi obisk zakonske terapije. Njegova pripravljenost za obiskovanje terapij bi pomenila, da je res pripravljen nekaj spremeniti in narediti za odnos. Če je vašemu partnerju resnično žal in svoja dejanja obžaluje, se bo pokazalo sčasoma, z dejanji in to boste čutili. Srečno in pogumno pri pogovorih.

Spoštovana Majčika,

v zadnjih vrsticah vašega pisma zelo dobro razmišljate, saj bi bil obisk zakonskega terapevta najverjetneje res najboljša »odskočna deska« za začetek reševanja vajinih težav. Če se človek nikdar ni doma pogovarjal o dilemah v odnosih ali o sebi s svojimi starši, se tudi kasneje kot odrasel ne zna (čeprav največkrat mislimo, da znamo). Tu morda ravno terapevt zadevo olajša, saj kliente skozi pogovor vodi, jih sprašuje, z njimi razmišlja, pojasnjuje za boljše razumevanje, ipd. Vajin zakonski »problem«, ki je pripeljal do moževe afere, vidim v vajini odtujenosti drug od drugega, ustaljenih navadah življenja in običajni življenjski rutini, katerim sta se takoj po poroki predala in ki so vajini srci zelo zelo počasi čustveno ohladili. Da bi vaš mož razbil to rutino, katere je že precej naveličan, se je skoraj nevede znašel v vrtincu afere, vi pa ste se ukvarjali z drugimi stvarmi. Na začetku je bila morda res samo radovednost, dolgčas, izziv, ki pa se je sčasoma prelevilo v močnejšo čustveno afero, ki ni več nedolžna stvar in za katero bo vaš mož moral prevzeti odgovornost. Dejstvo, da v zakonu pride do afere, lahko razumete in sprejmete tudi drugače. Velikokrat le-ta človeka v odnosu prebudi in mu prinese priložnost za nov začetek. Včasih je potreben večji »šok« v odnosu, da se ljudje ustavijo, razmislijo in odločijo, kako želijo odslej živeti naprej (ne več le životariti). Morda je vašega moža strah se soočiti s seboj in zato odklanja terapije. Predlagam, da terapije obiščete sami, zaradi sebe, če tako čutite in če mož ne želi ter da možu dopustite možnost, da se vam na kakšni uri kdaj pridruži. Prav tako bo potrebna vključitev čimvečih pogovorov, saj le-ti zbližujejo. Vso srečo vam želim.

Spoštovana pašeena,

iskreno vam lahko rečem, da si najprej vzemite čas samo zase in za razmišljanje o sebi in svojih željah. Razmišljajte v miru. Vzemite si toliko časa, kolikor ga potrebujete, da najprej mine mine šok, nato jeza, bes, razočaranje, strah in tudi žalost. Bojim se, da je prognoza slaba, saj vas je mož začel varati že kmalu po poroki, kar pomeni, da se za poroko z vami niti ni odločil. Tisti, ki varajo zelo pogosto in menjajo številne ženske, niti ne čutijo zares, da je s tem kaj hudo narobe, zato bodo strokovno pomoč največkrat zavrnili. Poslušajte občutke, to, kar čutite. Sama bi vam predlagala delo na sebi, da najprej poskrbite za svojo stabilnost, trdnost in čustveno varnost. Berite knjige, obiščite prijateljice, najdite sebi strokovno pomoč, če to čutite. Šele ko se boste vi sami s seboj v redu počutili, ko boste bolje razumeli, kaj in zakaj se je dogajalo, boste lahko in tudi lažje razmislili, kako naprej. Poskrbite za svoje spoštovanje. Vso srečo vam želim.

Pozdravljeni,

Težko mi je pri srcu in vam pišem. Tudi mene je mož prevaral pre dvemi leti in pol. Kakšen šok je to, kaj vse se poraja v človeku takrat mislim, da niti ni potrebno pisati. Na začetku je bilo tako grozno hudo, da ni za opisati. Koliko čutenj je bilo, joka, besa, žalosti, presenetljivega miru in nato spet žalost, jeza… Bolj sva se pogovarjala, bolj je smrdelo. Zakaj? Kako je to mogoče, kako je sposoben. Naj povem, da sta sodelavca še vedno. Prišla sem do tega, da sem se začela zavedati sebe, se ceniti, imeti rada. Najin zakon sva se odločila rešiti, saj nisva sama, tukaj sta še dva otroka, ki sta še majhna. Mož mi je povedal, da mu je žal, da ne gre po službi na pijačo, če gre ona, da z njo nima nič več. Včasih sem prepričana sigurna, včasih pa je prisoten dvom, strah, kot da bi se bala ponovno zaupati. Pa si rečem, saj če laže, laže sebi. Na koncu se vse vrne. Važni je, da jaz vem, kako sem, kako živim. Včasih pa je hudo. Če sem jaz ok, če ne delam scen, je v naši hiši idealno. Če pa ni tako, pa se prelevi v par dnevno muljenje. On ne komunicira, je užaljen, ker mu težim….. Čez par dni pa mi reče, a ni škoda, da se kregava za brez veze. Ampak jaz imam čustva. Želim se pogovoriti o mojih občutkih. On pa noče pogrevati vsak dan znova in znova. Meni pa tudi če nočem, če se skregava za banalno stvar potem vse privre na dan in spet sva na dnu. In ravno včeraj sva se sprla. Meni je blo hudo. Mogoče sem bila preveč občutljiva, ali kakorkoli že. In on mi je dejal v jezi, da me ne razume in ne ve, kaj naj si misli o meni. Da po vsem, kar mi je naredil, da vztrajam z njim. Da se nisem ločila. Da to mu pa ni jasno in da me zaradi tega nič bolj ne ceni. n to je bil zame velik ogromen šok. Mogoče je to dejal v navalu jeze, da bi me prizadel, mogoče je to resnica, ve samo on. Samo prizadelo pa me je zelo. Najraje bi popokala vse skupaj in odšla. Mislila sem, da me spoštuje zato, ker sem mu dala še eno priložnost, pa tako. Sem ga vprašala, če se zaveda, da imam težave, da mi butajo ven dvomi, občutki žalosti in da naj me včasih posluša, da si pač ne morem pomagati mi reče, da probleme imam jaz, ne on. Njemu je čisto lepo. On nima težav z mano. Da zakaj se pa ne ločim. Zakaj vztrajam če je tako.
In čez par dni mi bo dejal, jaz ti vse to rečem v jezi, ker me znaš tako razkurit. Ampak to je zelo grdo.
Resno razmišljam, da bi spakirala in odšla, pa naj dela, živi kakor hoče. Sem mu rekla, da naj gre on, on je izdajal, jaz imam še otroka, naj se pobere. Pa je rekel, da naj grem kar jaz. Ma ne vem, vse mi je že bolano.

Spoštovana ga. Barbara –

se sklicujem na besede Ta prave Monike:

“naj žive tako,če vidijo v tem nek smisel(pa magari če je ta smisel hišica,vrt in skupni bančni račun)vendar brez slepila.”

ter na vaše:

po besedah, ki ste jih tokrat zapisali malo več, je tema dobila širše in globlje razsežnosti, v kateri vas lahko zelo podprem. Sočutno, iskreno in umirjeno zvenijo.

Ali res vi to podpirate, kar je Ta prava Monika napisala? Oziroma ali podpirate tudi te besede, ki sem jih izpisala? Je to kakšna spodbuda odnosa, je kakšna spodbuda za človeka, ki mu želimo, da gre naprej, četudi samski? Ja kak smisel pa ma tisti vrt, če pa poleg njega gnije dvoje “z življenjem sprijaznjenih” duš?! Ne razumem! In kaj ti bo za božjo voljo bančni račun, če je pa v tebi vse, kar je nekoč živelo, pokopano?! Kako neznatne in nepomembne so vse te stvari… in kdo še kaj ima in komu od vsega skupnega še kaj pripada… še pa je bistveno odšlo…

Torej govorimo o tem, da mož in žena zavestno živita skupaj le še kot cimra in nič več. Mar ljudje res pristajate na to – kljub vsemu kar se je zgodilo, naj bo raje sostanovalec kot pa nič. Kao – bolje kot pa če živim sam… Pa ne me hecat! Pa ja si ne bomo dovolili, da se spustimo na tak nivo, da se sprijaznimo s tako praznim življenjem! Ja težko je vse to s prevarami, za crknit težko! In to naj bi bil razlog, da se sprijaznimo z golim cimrstvom al kaj??? Od terapevtke ne bi pričakovala takšnega odgovora, al pa sem le jaz vse skupaj narobe razumela?!?! Ja upam, da ja, prosim popravte me!!!

…NJEGA…
Nima niti malo empatije.Naj se vživi v kontra situacijo, kako bi bilo njemu,če bi ga ti prevarala?
In mu vse to izrekla, v jezi v obraz?
Povedal je kar je imel, kar čuti, četudi je bilo v jezi izgovorjeno, tako misli.
Verjemi malo njih, ki prevarajo partnerja spoštuje, že prej ne preveč, po tem pa še manj.
Moški ne razumejo zakaj ženska naredi tak vik in krik zaradi prevare,
še manj pa razumejo da z njimi še naprej ostaja.
Ko ni več zaupanja, iskrenosti, ljubezni v odnosu je bolje iti vsak po svoje.

Seveda on nima težav s tabo, dokler si tiho in se delaš da je vse ok.
Ko bi pa rada kaj vprašala in razčistila pa je ogenj v strehi, ker on pa tega ne bi. Razčistil namreč in pregnal dvome in nezaupanje ki ga je ON zakrivil. In on to prelaga na tebe. In bo prelagal dokler boš to prenašala. Prelaganje ni znak prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja. Njemu je resnično čisto lepo tako. Kar je hotel je dobil. Tebe in njo. In ko mu bo spet kaj zapasalo si bo vzel, ti boš tako ali tako ostala z njim da ohraniš družino.

Še vedno v stiski:
tudi jaz imam popolnoma iste okoliščine kot ti, glede družine in prevare.
Naj ti povem, da me je presenetilo, kako se lahko s partnerjem še tako ognjevito prepirata, saj je minilo že toliko časa od prevare in velik del bolečine bi lahko že zelo prejokala. Očitno je nista in še kar vztrajno “plešeta stari ples”. Škoda za vajino družino.
Midva sva takoj obiskala zakonsko terapijo, ki je nama postavila življenje na pravo mesto. Kar groza me je ob spominih, ki so me preleteli ob branju tvojega prispevka- mislim na te boleče, srhljive prepire, občutkov nerazumevanja, ko je že marsikaj spominjalo na norost. Tega pri meni in v moji družini več ni. Zato ti polagam na srce, pojdita na terapijo, če želita rešiti družino, saj se lahko ločita še vedno. Ampak dajta ločitev na zadnje mesto.

Upaj si verjeti, da je tvoja bolečina resnična, dvomi na mestu, da o moževih težkih občutkih niti ne govorimo. Oba rabita in si zaslužita boljše življenje. Če bi zmogla sama, bi bilo že boljše, a ni… Pojdita in se rešita teh grozljivih spon.

Lepo bodite.

hudo, je pač še malo potelovadil zraven. Še bolj je v formi, izkoristite to “njihove” dame.
Verjemite, ne bodo se upirali, po dolgem času bodo vsaj domačo hrano dobili.

Spoštovana ga. ‘se hecate?!’,

drži in se strinjam, da bi za premostitev težav človek moral v življenju slišati čimveč prijetnih in nežnih spodbudnih besed. Takih, ki bi mu segle do srca, ki bi bile res tople, iskrene, razumevajoče in sočutne. Ki bi človeka pomirile. Moje gornje navedbe se nanašajo na celoten sestavek Ta prave Monike in jih morate v tem smislu tudi jemati. Stavek, ki ste ga izpisali in za katerega sprašujete, je resničen, saj se odrasli ljudje sami odločamo, kako bomo živeli in smo za te odločitve tudi sami odgovorni. Kar pomeni, da če ženska živi v nesrečnem zakonu z moškim, ki je poleg tega še zelo odsoten, je za svojo ne-srečo žal še vedno sama odgovorna, ker naredi premalo, da bi svoje trenutno stanje spremenila. Tukaj jo vi lahko zelo spodbujate, a če ona tega ne bo čutila in želela spremeniti, bo še naprej “životarila” v zakonu, vi pa boste s spodbudami obupali. Vrt sam po sebi nima zares nobenega smisla, če sta dva ob njem nesrečna, če pa je nekdo srečen, četudi samski, pa ima vrt lahko velik smisel.

Ne vem zakaj, ampak moje besede so vas zelo razjezile in imam občutek, da so vas na nekaj spomnile. Na nekaj, kar še ni razčiščeno in zaključeno. Na eno krivico.

Vse lepo vam želim.

Spoštovana ga. Še vedno v stiski,

vaše vprašanje je že pred časom nevede “smuknilo” na forum, zato vam odgovor podajam sedaj.

Takoj je moč začutiti skrajno nespoštovanje s strani vašega moža do vas, ki poleg tega pokaže tudi zelo malo obžalovanja in kesanja. Še več, dovoli si celo razmišljanje, da imate težave vi, ne on, kar pomeni, da ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja. Šele ko bo začutil, da je prevara izkjučno njegova odgovornost, bo to korak k izboljšanju vajinega zakona. Zaskrbljujoče je predvsem dejstvo, da se z vami o težavah noče pogovarjati, niti vas ne želi slišati v tem, kako vam je in kako se počutite. Raziskave kažejo, da bi moral tisti, ki vara, leta in leta svojemu partnerju večkrat dnevno povedati, da mu je žal za prevaro, kar bi pripomoglo k izboljšanju odnosa. Leta in leta!

Problem vidim tudi v tem, da nase prevzemate krivdo in dvomite vase (“…če se zaveda, da imam težave, da mi butajo ven dvomi, občutki žalosti…”), da ste v redu človek. Verjetno se ob možu počutite nepomembno, prezrto in odveč, najverjetneje ste se tako že nekoč tudi doma in danes se zgodba le nadaljuje. Predlagam, da za začetek preberete kakšne knjige na temo samozavesti in samospoštovanja, se vključite v kak tečaj ali celo poiščete individualno terapijo zase. Ko boste sebe veliko bolj razumeli (tudi moža), ko boste bolj samozavestni, boste tudi lažje poskrbeli zase in za otroke. Takrat si vzemite čas in razmislite, kako želite živeti v bodoče. Je trenutno življenje tisto, ki vas osrečuje? Je kaj drugega, kar bi želeli doseči? Če ste trenutno nesrečni, kaj lahko naredite, da boste srečni, da se boste počutili bolj zadovoljno? Na terapijah lahko spregovorite o tem, kako vam je, saj je tam terapevt/-ka zato, da vas spremlja, posluša, se odziva, vztraja, spodbuja in ta proces zdravi.

Vse dobro vam želim.

Spoštovana gospa Novak!

Tudi jaz sodim med tiste, ki so bile prevarane in upam, da mi boste vsaj malo pomagali pri mojih odločitvah. Najprej bi rada zaupala tako vam kot tudi ostalim obiskovalcem foruma, svojo zgodbo.

S partnerjem sva se spoznala pred 18 leti, skupaj sva zaživela po treh letih. Imava dve hčeri – starejša je stara 10 let, mlajša 4. V svojem odnosu sva uživala, že res, da je kdaj prišlo do manjših sporov, vendar sva jih hitro razčistila. Najin odnos je bil zavidanje vreden. Zaupala sva si 100%. Tako on meni kot jaz njemu. Nikoli mu nisem prepovedovala druženja s prijateljem, športa (je namreč zaljubljen v gorsko kolesarjenje),… prav tako pa tudi on meni ni prepovedoval obiskov gledališča s prijateljicami, kavic pozno v noč, babjih čvekov… Skratka odnos, ki so nama ga vsi zavidali. Vse do prejšnjega petka…

V četrtek zjutraj sem prižgala računalnik in se mi je sama od sebe odprla e-pošta. Vsak imava namreč svojo pošto in ne odpirava je drug drugemu (imava vsak svoje geslo, zato ne vem, kako se mi je lahko njegova pošta sploh odpral – verjetno mi jo je bog poslal). Videla sem na njegovi pošti nek nov ženski naslov, ki mi še ni bil znan. Ker dela v komerciali (jaz sem profesorica slov. jezika in biologije), ima več stikov z ljudmi, tudi z ženskami. Predvidevala sem, da je službeno. Popoldan sem brala lokalni časopis in v njem zagledala dotično ime in sliko gospe. Prebrala sem članek in ugotovila, da ne more biti službeno, ker počne gospa čisto druge stvari. Ko se je vrnil domov, sem mu pokazala sliko in ga vprašala, če jo pozna. Zatrdil mi je, da ne. Pa vendar mi ni dalo miru. Drugi dan sem vklopila računalnik v strahu, da se mi pošta ne bo odprla. PA SE JE! Prebrala sem sporočila. V njih ni bilo ničesar tako spornega, razen enega “CMOOOOKAAA”, ki ga je gospa poslala njemu. Takoj mi je bilo vse jasno. Ko je prišel v petek domov, sem ga posedla za mizo in mu še enkrat pomolila časopis pod nos. Spet je zatrdil, da je ne pozna in me vprašal, zakaj ga to sprašujem. Takrat sem na plan potegnila natisnjena pisma iz e-pošte. Takoj je priznal, da je bil z njo 2x – čitaj spal, da sta se nekajkrat pogovarjala po telefonu in se 2x dobila na ka kavi (rekla sem mu, da so mi povedali, da so ga videli z njo in naj mi ne prikriva ničesar ve, ker bo stvar samo še poslabšal), jaz pa sem pobesnela. Vse stvari sem mu zmetala skozi okno, njegovo ljubo kolo pa totalno razbila z motiko. Bolečina in razočaranje sta bila neznosna, vendar sem se morala zadržati zaradi otrok. Povedala sem jima drug dan, bili sta močno prizadeti, starejša se je zaprla v sebe in ni o tem spregovorila vse do včeraj (je jokala). V soboto sem ga poklicala in sva se dobila, da sva razčistila glede otrok in finančnih stvari. Jokal je in me objel, me stisnil k sebi. Na moje vprašanje zakaj, je rekel, da še sam ne ve, da je nima rad, da je šel z njo samo zaradi seksa, da jo je v petek po tistem, ko sem ga vrgla iz stanovanja takoj poklical in ji povedal, da je vsega konec, ker me ima rad. Vem, da ji je to res rekel, ker sem jo poiskala na Facebooku in videla njen zid na katerega je napisala marsikaj, kar mi je pokazalo, da je zares naredil konec. Zdaj me vsak večer pokliče in govoriva po telefonu. Rekel je, da bi naredil vse, da se bi lahko vrnil, da me ima rad, da me ljubi, prisegel, da ne bo nikoli več skakal čez plot, jokal ne eni strani, jaz pa na drugi. Povedala sem mu, da ga imam tudi jaz še vedno rada, vendar trenutno ne morem sprejeti tega, da bi zopet živela z njim. Rekel je, da bo počakal, kolikor dolgo bo potrebno. Povedala sem mu tudi, da če bom lahko znova zaživela z njim, je konec s svobodo, da bova skupaj hodila na kolesarjenje, skupaj plavat, na kavice, k prijateljem, skratka, konec je s svobodo. Z vsem se je strinjal. Povedala sem mu tudi, da želim izvedeti vsako njamanjšo podrobnost iz te afere, hočem, da mi pove kje, kako, natančno kdaj, svoje občutke po seksu z njo itd. VSE!!! Jutri se dobiva na nevtralnem področju, da mi bo vse povedal.

Kljub vsej bolečini, ki mi jo je prizadejal, kljub ponižanju ga imam še vedno rada, ga še vedno ljubim in si želim, da se vrne. Zavedam se, da bo to viselo nad menoj vse življenje. Vendar pa se bojim, da bo kljub obljubam in iskrenosti, ki sem jo videla v njegovih očeh, čez čas stvar ponovil.
Ne vem, kaj naj storim, s čim si naj pomagam do odgovorov…

Bom videla, kaj bo v soboto.

Sem naredila pravilno potezo? Se mi bo vse skupaj maščevalo?

Hvala za vašo pomoč!

Mina 🙁

Če oseba ne ve,kaj se za njenim hrbtom dogaja in je zato nemirna,vznevoljena,napeta in nikakor ne more zaupati,ker ve,da je že bila prevarana-RABI DOKAZ!!!

Kja bo z dokazom počela,ne vem.Sigurno,ne bo na slepo verjela in vse niti bodo v njenih rokah,ko se bo odločala -ali nadaljevati ali prekiniti odnos s prevarantom.

Govorim iz svojih lastnih izkušenj.Najmanjši dvom,je največja psihična muka.Ne moreš živeti in normalno funkcionirati.Kakšni psihični pritiski so to,ko ne veš pri ćem si.To je umiranje na obroke.
Dve možnosti sta:da ostaneta in je tako kot naj bi bilo ali pa da gresta dokončno narazen.

Tisto šetanje sem in tja je za znoret.Ko prevarant ne ve,kako naprej,ko se prevara odkrije.Kako lahko to nekdo prenese,poln notranje bolečine,ve samo tisti,ki je to izkusil na svoji lastni koži!

Strokovnjaki so samo teoretiki,praksa je dosti drugačna.Koliko hudega varajoči partner povzroči družini,ni za povedat.Otroci so neme priče,posledice daljnosežne.

Da mirno zaspiš,da te ne gloda nič,rabiš samo resnico.Sem bila zmeraj za to,da če se klobčič odvija,naj se odvije do kraja.Tisti dvomi,ponovne laži,pesek v oči-hvala lepa to ni več zame in niti najmanjši sum me naredi za slednega psa,če bi bilo tako treba.

Biti tako toleranten,da prezreš takšne indikatorje,ki ti vzbudijo sum za varanje,pomeni za moje pojme zelena luč za naprej v smislu starega početja-varanja!

Razčisti na 100 procentov.Pa ni važen dokončni izid.Važno je,da gredo vse karte na mizo!Ko imaš to na dlani,boš vsaj vedela pri čem si in odločitev bo lažja!Za srčno bolečino pa ne garantiram da bo manjša,bo pa vsaj resnica na mestu!

New Report

Close