Prevara, laž, nezaupanje
Spoštovana gospa Mina,
pozen odgovor, a kljub vsemu vam bom namenila nekaj besed. Srčno upam, da sta “zadevo” uspešno uredila. Prevara v zakonu res močno zamaje njegove temelje, prva čustva, ki izbruhnejo, pa so kaotična, silovita in močna. Razumljivo in normalno. Posledice prevare so izredno uničujoče za vse družinske člane, najbolj seveda prevaranega. Če bi se jih res zavedali, ne bi nihče nikdar varal – človeka do konca razvrednotijo. In tisti, ki to doživi, res težko najde besede za opis.
Vaš primer je tipičen. Prevara, razkritje, šok, ločitev ali morebitna sprava. Prevaro v vajinem odnosu vidim ali kot posledico vajine rahle odtujenosti (zelo ste poudarili, kako imata vsak svoje hobije, cilje, svobodo…) in nezanimanja drug za drugega ali kot radovednost vašega moža. Morda je bila vajina svoboda prevelika? Čeprav ste zmotno mislili, da sta si zaupala v celoti, je bilo vajino zaupanje nekje že načeto. Kdaj? Če ne bi bilo, bi vam mož priznal svoje težave ali skrite strasti, o čemer bi se lahko pogovorila in s tem razčistila. Zaupanje med dvema je res takrat, ko se lahko o VSEH STVAREH pogovorita, tudi o tem, da mu je neka druga ženska začela postajati všeč ali ga je privlačila, kar ga skrbi…
Če čutite, da bi ostala skupaj (v ozadju prevladuje zagotovo moč družine), lahko preverite vse njegove obljube, in sicer naj vam naklonjenost do vas izkaže z dejanji. Prevare so izredno trdovratne, kot ste omenili in ko človek že misli, da je vse v najlepšem redu, se žal dostikrat znova ponovijo… Razmišljajte tudi o tem, kaj boste naredili, če bo znova prišlo do prevare, kako boste ukrepali,…kajti te vnaprej v mislih pripravljene odločitve so ključne (npr. “če bom znova prevarana, se razidem, kajti prevare ne bom več dopustila, ker se preveč spoštujem…”). Najtežje jih je uresničiti, a šele to prinese spremembe. Začnite se o tem pogovarjati z možem, kajti tudi on ima svoje razloge, da je šel v prevaro (lahko da je varal eden izmed njegovih staršev, lahko da je varal eden od vaših staršev). Obema mora biti zgodba od nekod znana. Rekli ste še, da ste takoj povedali hčerkama. Kako to? Kaj ste želeli s tem sporočiti? Ta del naj bi prevzel vaš mož, ki je odgovoren za prevaro (vi bi bili lahko prisotni, ko bi jima povedal) in tak pogovor mora biti premišljen, saj so otroci izredno ranljivi. Občutek imam, da ste s tem, ko ste hčerkama priznali njegovo napako, v resnici hoteli kaznovati njega in se mu prikrito maščevati, “da bo videl, kakšno sranje je zdaj naredil” (oprostite izrazom).
Skratka, veliko uspešnih, skupnih pogovorov vam želim. In tudi skupnih hobijev, kjer se začnita spoznavati. Predlagam sprehode v naravi. Srečno!
@Mina 🙁
Pogoji, pod katerimi bosta skupaj se berejo nekako takole: “Če se mi boš totalno podredil in se prepustil moji kontroli …” Stvar je v tem, da se prevara ni zgodila zaradi t.i. “individualne svobode”, ki sta jo imela v odnosu, ampak zaradi njegove odločitve, da v dani situaciji nekaj stori. Vzroki za to pa so popolnoma drugje in vprašanje, če si do njih v svojem svetem besu in potrebi, da tehtnico prevesiš v svojo stran, sploh prišla.
Najprej torej razčisti s sabo, medtem ko ima razčiščevanje z njim v smislu “kaj si občutil” malo haska… Misliš, da ti bo rekel “Super mi je bilo, užival sem kot že dolgo ne.” Seveda bo rekel, da ni čutil nič, da je bil samo seks (kot da je to lahko kdaj “samo”), z vsemi pritiski s tvoje strani pa ga boš potisnila še bolj na rob. Iiz vsega povedanega namreč sledi, da je on s prevaro tudi nekako premikal tehtnico v svojo stran.
Nelabilni moški (ki so žal v veliki manjšini) bodo zadeve razpucali, še preden bodo zadeve eskalirale v prevaro. Ostali (večina) bodo pač poskusili nekaj zmutiti. Ti pa itak ne boš nikoli mogla pozabit in ga boš s tem dušila, čeprav si lahko upravičeno prizadeta, odnos pa s tem v franže.
Moje mnenje pa je : ni te on sel kar tako varat, ne ne, ta tip te je ze varal prej, saj vidis kako je imel vse lepo skrito, zrezirano, sploh nisi zaznala ali cutila neko pomanjkanje, torej je tipicen karakter varalice.
Ce bi varal prvic in bi mu res bilo zal, bi ti to sam od sebe priznal, prekinil bi sam od sebe stike z zensko, ne pa da je imel kar lepo fino aferico vzporedno s svojo druzino.
Ogabni so mi taksni ljudje, vendar jih po svoje razumem, prazni so v sebi, nimajo samozavesti in ne cenijo nikogar.
Kljub temu da te je varal, je igral tebi in otrokoma, kljub temu da je prisel od seksa z drugo je delal in zivel kot da ni pocel nic posebnega. Hkrati pa mu je bilo jasno da ce se izve, izgubi vse, celo druzino in vse kar ima, pa mu ni bilo to toliko vredno, da bi ne reskiral.
Ce ga se ljubis, je to logicno, pa se navezana si nanj, a ne pusti se pretentat – opravka imas z EGOISTOM IN LAZNIVCEM, VARALICO. Nisi mu dorasla, zdalec da si mu dorasla.
Dobro da si postavila pogoje, pogoji morajo bit, morajo se zadeve spremenit, da bi lahko furala bolje, drugace – a ti povem, crv te bo glodal, nikoli vec ne bo kot je bilo, tudi ti ne bos vec nikoli kot si bila. Po mojem se bo tvoje zivljenje vrtelo nekaj casa za vohunjenjem, iz sebe bos delala budalo, dokler ne bos zapadla v neko apaticno stanje in se po mojem ali takrat locila, ali pa zivela z njim do konca zivljenja v neki skupnosti, ne pa vec partnerstvu. Partnerstvo je med vama za veke vekov KONCANO, tega se moras zavedat, ker tako to tudi je. Zdaj vec nista v odnosih enakovredna, temvec imata vsak svojo vlogo v tej skupnosti: on je varalica, laznivec in krivec, ti pa si tista ki je “v imenu ljubezni in preteklosti” klonila, opravicila, se trudi pozabit.
Torej:
1. tale tvoj je po mojem tebe varal ze veckrat
2. veza kot je bila vec ne bo, je tudi nemogoca
3. zaupanje vanj je naglodano, kmalu bo naglodana tudi ljubezen, brez skrbi
Ce ga bos vzela nazaj, na vsak nacin vzami nazaj pod svojimi pogoji, da bo vsaj ta cas ko bosta skupaj TEBI kar se da lepo, ker tudi on je razmisljal ko te je varal samo za svojo rit, da je bilo NJEMU lepo.. Clovek pac mora bit egoist, kaj cemo, sploh tam kjer je tako nezdravo jedro.
No pa sem tudi jaz ena izmed prevaranih žena,ki se je po parih prevarah odločila, da kej napiše. Podobna zgodba se je zgodila pri meni, le da je to že tretja prevara,kljub prejšnjim obljubam in zagotovilom.
Z možem sva skupaj že 21 let. Imava dva že kar velika fanta…19 in 15. Vsa ta leta sva bila označena za srečen par, ki vse počne skupaj. Skupaj sva si zgradila hišo ..skupne konjičke sva imela….obenem pa tudi nobeden od naju ni nobenega omejeval pri dejavnostih po lastni izbiri. Pred 4 leti…sem prvič dobila nek šesti čut, da nekaj ni vredu, pa sem začela z raziskovanjem po njegovem telefonu. Ugotovitev…mož flirta in to s sošolko…in kdo ve, morda še kaj več,glede na to da sta imela konec tedna skupna predavanja na drugem koncu Slovenije. Sporočilo ki me je zbodlo je bilo dokaj jasno. Sledili so pogovori in preskok ovire.
Vedno sva si zaupala…tudi do te mere, da sva si povedala kdo je komu všeč, pa vse do spolnih fantazij. Pred letom dni, se je zgodba ponovila in zopet je sledilo razočaranje, z moje strani nezaupanje in njegove obljube in zagotovila, da sem edina in najbolj pomembna, da družina mu pomeni vse in ostalo ni pomembno zanj. Ponovna sprava,seveda oprostitev z moje strani in vse je bilo spet kot da se ni zgodilo.
Lansko poletje sva začela hoditi na skupno rekreacijo, kjer sva spoznala nekaj novih ljudi, med njimi tudi osebo,ki mi je prirasla k srcu in postali sva dobri prijateljici. Ker je imela težave v družini, sem ji svetovala, ji stala ob strani, na momente jo zagovarjala. Parkrat se mi je porajal sum da se plete kaj med njima, saj je oseba prihajala k nam domov kar pogosto. Seveda moje dvome je potolažil z negiranjem.
Začetek tedna pa izvem, da sem bila v hrbet zadeta z dvema nožema. Po rekreaciji, ko me ni bilo zraven, sta izrabila čas samo zase. Da ne bi naredila napake, sem želela, da mi mož pove,kaj je na stvari,ker nikoli ne delam zaključkov prehitro. Zatrdil je da ni nič res in da naj vprašam njo, verjetno v upanju, da je ne bom vprašala, oziroma da si ona pred njim ne bo upala povedati dejstva. Poklicala sem jo in prišla je k nam , da se pogovorimo na 6 oči. Zelo mirno sem jo vprašala kaj je na stvari in priznala je. Mož je prebledel . Sama sebi sem se čudila, kako sem bila mirna,ko sem ju vprašala kaj nameravata naprej. Vsemu temu je sledil moj zlom, njena opravičila, solze…in njegova tišina. Ko je odšla sva se poskušala pogovoriti, sledilo je njegovo “iskreno”kesanje, da se zaveda kaj je naredu in da ne bo nikoli več. To ej bil zanj goli “fuk”, oprostite ma tako se je izrazil.Zakaj je to naredil? Iz radovednosti. Jaz pa si mislim,ko si radoveden narediš to enkrat, menda se to ja ne ponavlja .Ne vem,kaj se vam zdi?Kakorkoli že…ne ve kako to popraviti, zaveda se, da ne bo več tako kot je bilo.
Priznam, da sem v precepu. Naj ponovno poskušam preskočiti oviro?Popustiti? groziti z ločitvijo?
Ne vem kje se me drži glava, pred sinoma pa tako nočem pokazati ničesar.
Hvala za vaš nasvet
Spoštovana Irenca,
ves čas branja vašega pisma mi je po glavi hodila le ena stvar: odgovornost. In sicer v smislu, da je vsak odrasli odgovoren za svoje življenje, počutje in doživljanje. Ne morem verjeti, od kod vam toliko moči, poguma in volje, da ste možu oprostili že kar (skoraj) trikrat! Sprašujem vas, kaj se bo moralo še zgoditi oz. s čim bi vas moral vaš mož (še) ponižati, da bi začutili to nizkotnost, umazanijo in globoko razvrednotenje – ter to tudi dokončno ustavili? Ker če vi ne bi bili tega vajeni (to je že moral nekdo v vaši primarni družini početi ali pa ste bili prevarani, osramočeni in ponižani kako drugače), tega ne bi niti pod razno prenašali. Tudi vaš mož se je moral to od nekoga naužiti – naučiti. Ali od očeta, matere ali obeh. Za svoje umazano početje je odgovoren vaš mož, vaša odgovornost pa je, da tega ne dovolite več oz. da to ustavite, če vas prizadene, rani in razvrednoti kot žensko. Prevare so skrajno ponižujoče in čustveno uničujoče – vi ste bili zelo izdani, ker ste doživeli dvojno prevaro. Najhujše so ravno osledice prevare – kakšna zagotovila imate, da vas mož ne bo prevaral še četrtič, petič,…? Njegove sladke obljube in lažno kesanje ter začasni občutek, da ste zanj edinstveni in najpomembnejši, vas takoj premamijo in prepričajo. Ravno ti občutki, da ste nekomu pomembni, zanj izjemni in nenadomestljivi, so verjetno tisti, ki vas prepričajo in ki jih morda ob možu pogrešate. Tudi vaš mož jih najverjetneje pogreša ob vas (a se tega morda ne zaveda), saj te občutke pomembnosti in edinstvenosti prinese afera – takrat se človek počuti, da je v desetih nebesih, da je živ! In čeprav pravite, da sta z možem skupaj doživela mnogo skupnih konjičkov, je morda živost in energija v vajinem odnosu tista, ki je zamrla. Da sta se navadila na nek ritem, neko rutinsko življenje, pozabila pa nase in to, kako se počutita skupaj in kaj občutita drug ob drugem. Da bi znova lahko začutila, kako sta si pomembna. Vem, da je to napisati zelo enostavno, težje je to doseči, a se da, počasi in z voljo. Odvisno je tudi, kakšna pričakovanja imate vi in vaš mož glede odnosa. Če sta se že oba sprijaznila, da je ‘kar v redu’, potem je prognoza slaba; če pa želita zastaviti projekt ‘za boljši odnos’, pa bosta morala vnesti nekaj skupnih, iskrenih pogovorov o vaju, vajinih pogrešanjih in strahovih. Mislim, da je vajino čustveno bližino nadomestilo ravno ukvarjanje z otroci, službo, konjički…, saj imata urnik že zapolnjen. Kako bi bilo, če bi bila namesto tega kdaj samo vidva, sama, na večerji ali sprehodu? Zanima me tudi, kam gre vaša jeza in bes po številnih prevarah, ki je namenjena možu, saj tega ni moč začutiti? Morda jo potlačite in izrazite v športu, bolezni, glavobolih… Ko jo boste začutili (ali če ste jo), si vzemite čas in razmislite o svoji prihodnosti: pri tem se ne ozirajte toliko na 21 let zakona (ki je že umazanih s prevaro). Sebe postavite na prvo mesto ter svoje želje. Nato možu predočite pogoje in kriterije, kako želite nadaljevati svoje življenje – in se tega tudi držati. Poiščite odgovor na: kaj boste storili, če vas še enkrat prevara? Se boste začeli spoštovati ali….
Želim vam vse dobro, za pogum si preberite Blagor ženskam od Alenke Rebula. Srečno!
Pozdravljene prevarane,
tudi meni se je zgodilo – prevarana. Sprva so samo tisti hudičevi občutki, ki kar nočejo in nočejo stran. Tudi ni bilo nobenega direktnega dokaza, pa vendar sem čutila, da nekaj ni v redu.
Sicer je imel takšno službo – potnik na terenu, da pravzaprav nikoli nisem vedela kje je, pa tudi, ni me zanimalo, ker sem mu seveda zaupala, nikoli nisem bila ljubosumna. Potem pa sem ga z računom v žepu dobila, da mi je lagal, kje je bil. Po njegovih besedah bi moral biti na drugem koncu Slovenije. Račun pa s hotela iz drugega konca. Pa madeži pudra na strajci. Vedno isti izgovor, da ne ve, kje je to staknil, dobil…
Potem pa se nisem šla več skrivalnic. Pogledala sem v njegov mobi, in če bi me takrat kap zadela, ne bi bilo nič čudnega. V navalu besa sem vrgla njegov mobi v zid na vrtu, njega pa, ki je imel takrat skoraj 120 kg s palico od pleskanja (nekaj dni prej je bil pleskar v hiši in je pustil palico v kotu kuhinje) tako “užgala” po hrbtu, da je čudež, da se palica ni zlomila. Sem proti vskaršnem nasilju, ampak še danes mi ni žal, da sem to storila. Ampak v tistem trenutku sem čutila tako moč, da bi ga lahko tudi ubila. Stal je kot vkopan. Tudi premaknil se ni. V naslednjih minutah mi je bilo tako zelo slabo, da sem pričela bruhati, skratka, ne vem, po mojem sem bila zelo, zelo blizu, da se mi strga. K sreči je prišel sin v hišo, tako, da sem se zaradi njega morala umiriti.
In njegova reakcija: najprej nič, potem neki butasti izgovori, tako butasti, bolj ko je govoril, bolj se je zapletal, potem je ugotovil, da je vse skupaj “zasral”, padel na kolena in na kolenih prosil, če lahko ostane. Kakšna beda! Če ne bi bilo takrat 12 let starega sina, bi mu obleke in kovček skozi okno zabrisala na njego avto.
Ostal je, ker ni imel kam. Domov si ni upal, ker je pri svojih starših veljal za poštenjaka.
O tem, kaj sem preživela prvi mesec dni, lahko povem le tistim, ki ste šle skozi to. Seveda sem takoj zahtevala ločitev, vedel je, da ga bom za vse dobrine “obrala”, ker sem pravnica. Tisočkrat na dan je obljubljal, da tega ne bo storil, da ni šlo za ljubezen, bla, bla…Tudi me je prosil, da naj njegovim staršem ne povem, ker ga je sram.
Od tega je ravno sedaj pet let, zato bom na kratko povzela, kako so minila.
Zadeva se je umirila, tudi službo je menjal, vsak dan je bil doma, šla sva k svetovalcu, bili so dnevi, ko je bilo vse “normalno”, pa tudi dnevi, ko je ves potlačeni gnev, znova in znova prihajal na površje. Velikokrat sem se spraševala, če je vredno, če sem prav storila. Velikokrat sem mu tudi v obraz vrgla, da naj si ne misli, da zato, ker sem z njim ostala, tudi pozabila na vse skupaj. Povedala sem mu, da je bilo na trenutke težje ostati, kot bi bilo oditi. Vendar iz svoje hiše z otrokom nisem hotela. Domov pa tudi ni mogel, ker sem njegovim staršem vse povedala (do takrat so mi večkra navrgli, da nisem najbolj idealna žena za njunega sina, po tisem, pa nikoli več ni bilo niti besede).
Iz njega sem večkrat poskušala tudi izvrtati, zakaj je bilo vse to potrebno in ne boste verjele kakšen je bil enkrat, vendar samo enkrat odgovor: “Ta odnos (z njegovo “prijateljico”) nima s tabo nobene zveze”. To je samo enkrat izustil, pa mu je bilo že takoj žal, ker sem mu pa takrat napravila kovčke in jih dala pred vrata.
Je pa držal besedo in se je zadeva tisti dan, ko sem jo odkrila tudi končala. In veste zakaj:
Ker sem gospo (bila je srečno poročena) poklicala po telefonu in ji povedala, da imam njen naslov, ime in priimek (vse sem našla na internetu, pa še kolegico sem poklicala v kraj kjer ona živi) in da jo bom prišla obiskat, predvsem zato, da bom pogledala, kako izgleda. Možu sem jo tako natančno opisala (kolegica mi jo je opisala), da je bil bolj bled, kot sveže pleskana kuhinja.
Seveda je gospa najprej vse skupaj zanikala, da sploh ne ve zakaj se gre, da kaj je sedaj to…
potem pa sem jo pred dejstvo postavila, pa omenila njenega moža in obljubila, da se bom kar drugi dan k njim domov pripeljala. Seveda se ne bi, ampak ne morete si misliti, kakšni strahopetci so pravzaprav ti ljudje.
Od takrat naprej živimo, dokaj mirno. Predvsem pa so nova pravila v hiši. Predvsem drži, da nikoli več ni tako, kot je bilo. To vem jaz, še bolj pa mož. Včasih ga tako pogledam, da ve, da je bolje, da sploh nič ne zine. O tem, da sedaj ko mi kaj ne paše rečem NE ali rečem NE BOM. Takrat zelo dobro ve, da me ne bo premaknil. Nikoli več. Tisti časi, ko sem gledala le kako bi mu ustregla, so mimo. Letos sva praznovala 18. obletnico poroke.
Še za konec: prevaro preboliš takrat, ko se na njo spomniš in te spomin oz. te pri srcu ne boli več. Dokler boli, je bolečina še v tebi.
Mene res ne boli več, njega pa vidim, da mu je žal iz dneva v dan, tudi zato, ker ve, da sem nekaterim njegovim prijateljem vse povedala in da imam popolnoma drugačen odnos do njega, kot sem ga imela. Zato pa še nasvet: načeloma varajo tisti, ki imajo doma vse zrihtano (otroci, šola, obveznosti). Tisti, katerim se že pri dan zakona naložijo obveznosti, imajo načeloma manj časa za neumnosti. Zato se postavite zase, za svoje otroke, za svoje spoštovanje in svoja načela in od njih ne odstopajte. Po svoje sem za to izkušnjo pravzaprav zelo hvaležna. Ne živim več v iluzijah in veliko bolj se cenim, kot sem se.
Če se bo pa še kdaj odločil, da me prevara, pa že vnaprej ve, kaj ga čaka. Druge prevare pri meni ne bo več.
Pogumno vsem!
Marija B, tale tvoj prispevek je bil pa zelo dober. Že ko mi je ga. Barbara odgovorila, sem hotela pokomentirati njena predvidevanja, pa enostavno nisem imela moči. Danes mi je veliko boljše. Ne, nisem ga segnala…ravno tako kot ti, sem želela da ostane, zato ker, če bi mu dovolila oditi, bi bila to zanj veliko enostavnejša pot. Želim, da me vidi vsak dan in da prenaša moje spremenljivo razpoloženje in se vsakokrat spomni zakaj je temu tako in kaj je izgubil.
Napisala je : začasni občutek, da ste zanj edinstveni in najpomembnejši, vas takoj premamijo in prepričajo. Ravno ti občutki, da ste nekomu pomembni, zanj izjemni in nenadomestljivi, so verjetno tisti, ki vas prepričajo in ki jih morda ob možu pogrešate. Tudi vaš mož jih najverjetneje pogreša ob vas (a se tega morda ne zaveda), saj te občutke pomembnosti in edinstvenosti prinese afera – takrat se človek počuti, da je v desetih nebesih, da je živ! In čeprav pravite, da sta z možem skupaj doživela mnogo skupnih konjičkov, je morda živost in energija v vajinem odnosu tista, ki je zamrla. Da sta se navadila na nek ritem, neko rutinsko življenje, pozabila pa nase in to, kako se počutita skupaj in kaj občutita drug ob drugem. Da bi znova lahko začutila, kako sta si pomembna.
Vedno sem se počutila ob njem edinstveno in tudi on ob meni, ker sva se posvečala ogromno eden drugemu in v najin zakon nisva spustila pot rutini. Ni bilo naveličanosti, ni bilo ugasnjenih čustev. Veliko ljubimkanja, veliko nežnosti, veliko pozornosti z obeh strani, tako da ne morem rečt, da je kaj manjkalo v najinem zakonu. Prej je bilo vsega preveč.
Edino opravičilo z njegove strani je bilo…godilo mu je, ko je bil zanimiv še za nekoga drugega. Samo to.
Kako sem danes…po dobrem mesecu? Je dan ko sem ok…in je dan, ko se stisnem k njemu in se ustavim,ker vidim prizore. On vse to čuti in mu je hudo. Navajen me je bil da sem nasmejana, da se vsak večer stisneva in objeta zaspiva. Jutro sva začela s poljubom, velikokrat z jutranjim seksom, skratka jaz tukaj res nisem videla naveličanosti. Pa se je zgodilo…ja in to že parkrat.
Ločitev….ne …mislim, da zaradi tega se ni potrebno ločiti, je pa treba znati odpuščati, predvsem pa se je treba znati postaviti zase, misliti predvsem na svoje dobro. Postaviti meje do koder boš zadeve še prenašal.
Če bi me mož zapostavljal, se ne posvečal domu in družini, potem bi to morda bil tisti jeziček na tehtnici, ki bi prevagal in bi ločitev bila najbolj smiselna rešitev.
Tako drage moje…vsaj jaz sem vedno v življenju zadeve ocenila z vseh zornih kotov, vsekakor se pa nisem nikoli odločila v afektu. Boli ..priznam in še bo bolelo. Ma verjemite mi, tudi on trpi in tudi njega boli vsakokrat ko vidi moj zamišljen , žalosten obraz in še huje mu je ko vidi moje solze.
Jaz poskušam živeti dalje in izkoristiti življenje z njim v vsem dobrem ki mi ponuja. Ko sem ga poročila sem mu obljubila, da bom z njim v dobrem in slabem…enako je obljubil on meni. Morda je bil sedaj čas, ko naju življenje preiskusi v vzdržljivosti , ko nama gre slabo.
Jaz imam ob tvojem pisanju občutek, da te mož vara že od začetka vajinega zakona, ti pa se trudiš okrog njega in počneš vse zato, da je vajin zakon atraktiven in sploh in oh, čeprav si to bitko izgubila, še preden si jo začela, ker je tvoj mož pač varalica po naravi. Mislim, da bi vidva oba morala na terapijo, da si spucata osnovne pojme, recimo kaj je ljubezen, spoštovanje, pripadnost ipd.
Spoštovani,
zanimivo vprašanje! Jaz pa bom vaše navedbe nadaljevala takole: kaj je človeka pripravilo do tega, da je začel lagati? Kakšne življenjske izkušnje človeka pripeljejo do tega, da začne lagati in ponarejati resnico? Vsak se namreč rodi čist, ranljiv, iskren in nedolžen, tekom odraščanja preko vzgoje pa se vsak oblikuje v svojo osebnost, se strinjate? Nihče se ne rodi kot “lažnivec”, “tečnoba”, “porednež” ali kaj drugega. Vsi smo po naravi dobri in takšni smo se tudi rodili, vsak izmed nas pa ima različne izkušnje, zlasti iz otroštva in predvsem v odnosu s starši, ki nas za vse življenje zelo, zelo zaznamujejo. Odgovor je torej sledeč: v okolju, kjer posameznik odrašča, s tem je mišljena izvorna družina oz. odnosi s starši, je tisto, ki posameznika “privede” do tega, da začne lagati. Ob starših namreč otrok začuti, kaj sme in česa ne sme. Če ne sme povedati ali izraziti, kar želi ali če ne sme pokazati, kako se počuti (npr. jezo, strah, žalost…), ga takšne izkušnje pripeljejo do tega, da resnico zanika in navzven deluje in se vede tako, kot začuti, da je sprejet. Zmanjša se tudi zaupanje v druge, saj čuti, da če bi pokazal, kar zares misli in doživlja, ne bi bil sprejet, slišan, morda bi bil kaznovan. Rekla bi celo, da so bila njegova čustva še kako drugače zlorabljena (fizično, spolno, psihično nasilje), kar ga je privedlo do tega, da je začel lagati. Na takšne načine otrok nevede začne govoriti nekaj, kar ni res oz. tako, kot bi drugi želeli slišati (pa čeprav je neresnično), saj začuti, da je samo tako nekaj vreden, opažen in sprejet.
In s takšno doto odide otrok naprej v življenje, v nove odnose, tudi intimne, še vedno prepojene z lažjo, neiskrenostjo in prevaro. Dejstvo je, da ta človek ne zaupa ne sebi, ne drugim in to je tudi prvi korak, ki bi ga morali doseči pri osebi na poti prenehanja laganja. Če se želite nekomu približati in mu pomagati, da bi nehal lagati, vam mora ta oseba zaupati in se ob vas čutiti povsem varno oz. toliko, da si upa “tvegati” in preveriti, kaj se bo zgodilo, če vam npr. pove, kako se počuti ali kaj si misli glede nečesa. In ko bo to storila večkrat, ko bo ugotovila, da ne bo zavrnjena (ali kaznovana, kregana, zavržena….), če pove resnico, se bo njeno zaupanje v druge in vase začelo ponovno vzpostavljati. Je pa to počasen proces, ki zahteva
veliko iskrenosti, pogovorov, potrpežljivosti, vztrajnosti in vere za naprej.
Želim vam čimveč uspešnih korakov!
Mene tudi zanima kakšna svetovalnica za pare – po možnosti Štajerska.
Tudi jaz se ne poberem od prevare (čustvene, kajti sem – kakor trdi mož – še pravočasno odkrila njegovo početje). Zanj je zadeva zaključena, s to žensko kontaktira samo službeno, kakšna privat fraza v družbi, drugo pa naj nebi bilo. Vendar……….. ne zaupam mu, mu ne verjamem, kajti če sem pravočasno odkrila ter mu preprečila – kako vem, da se ne ponovi, če sta v dnevnih stikih?? (sodelavca). Sem naivna? Možno, ampak ve, da če bi še kaj bilo med njima, ter da izvem, bi bilo zelo boleče zanj, tudi zanjo in to dobesedno, kajti res bi naredila pravo vojno.
Mož se obnaša kot da nikoli ni nič bilo, včasih se trudi, včasih ignorira, mene pa grize, vsak klic, ki ga ima z njo me reže in daje sol na rano. Pa to ve, ampak….. nič ni, službeno pa tudi mora kontaktirat. Me vozi kot biciklo, ali mislite, da se lahko kar tako neha nekaj, za kar bi lahko bilo kdaj kaj preveč, če nebi izvedela? Ubija me nezaupanje, ničesar mu ne verjamem. Če mi želi kdaj pokazat telefon – ja haloo, saj vsi vemo da obstaja brisanje, a ne??
Kakšen pameten nasvet?
Spoštovana,
tule je link http://zdt.si/terapevti/seznam_centrov/, kjer boste našli tudi centre na območju Štajerske, odločitev prepuščam vam.
Nezupanje v odnosu, zlasti po prevari, je največji problem vseh prevaranih, kajti če je bila podlaga zanj že prej v odnosu, ga je prevara samo še poglobila in je potrebnega toliko več časa in pogovorov, da se znova vzpostavi med dvema. Vsekakor vam bi priporočila čimveč pogovorov o vama, tj. o intimnih in občutljivih temah, ki zadevajo vaše počutje, vaše doživljanje moža (in obratno), vaše strahove, negotovost glede vaju idr. Kajti če bi vi zmogli možu iskreno priznati in spregovoriti o temah, o katerih se nista še nikoli pogovarjala (in s tem tvegati tudi zavrnitev, nerazumevanje, odvečnost…), bi to sčasoma tudi njega spodbudilo k temu, da se vam odpre iz svojega vidika. Pripovedi o tem, kako se vi počutite ob njem dnevno, ga ne morejo prizadeti, ker govorite o sebi in iz sebe, kvečjemu vaju znova povežejo in zbližajo. Takšni pogovori ljudi čustveno povežejo, če se le uspejo slišati in razumeti (brez obsojanja, očitkov) in tako se počasi gradi zaupanje. Ni receptov, kako začeti pogovor, pomembno je, da ste iskreni in poveste samo tisto, kar res takrat čutite in mislite. Niso lahki takšni pogovori, so pa edini, ki nekam peljejo. Tu ne mislim na “jamranje” ali “samopomilovanje”, temveč zrele pogovore v smislu, da začuti, koliko vam je mož pomemben, koliko ga pogrešate, kaj si želite in česa ne. Prevaro lahko smatrate kot iztočnico za nov začetek, kajti afera lahko pomeni, da je vajin odnos potrebno na novo oživiti, ker sta se morda odtujila, naveličala, nista zadovoljna, je bilo morda preveč stresnih dogodkov v zadnjem času…
Zagotovila, da do prevare ne bo več prišlo, ni, edino je vajino vnovično zbližanje, povezanost in s tem medsebojno zaupanje. Če se bosta vedno lahko o čimveč stvareh, ki vaju morijo, pogovorila in poskušala sproti razčistiti problem, je to najboljša preventiva pred nezvestobo. Nezvestoba je namreč eden od izhodov v čustveni stiski, ki je običajno nezavedna in zelo nepričakovana.
Želim vam mnogo poguma in vse dobro.
Tudi sama sem med vezo čutila,da me je bivši varal…oz.,da ni iskren do mene. Sedaj, ko sva končala imam več samozavesti, sem skoraj prepričana,da me je varal. Prekleto boli, ampak sem hvaležna, da je konec. Kdor to že večkrat stori ti lahko v oči gleda in zanika in zna prekleto dobro skriti dokaze. Tak bo še ljubosumen do vas, ker sam sebi ne zaupa. Verjetno tak tudi nikoli ne bo priznal, ker ima to “v krvi”. Mogoče bi se dalo odpustiti človeku, ki to enkrat stori, vam pove in mu je resnično žal…takrat najbolje,da gresta oba k terapevtu. Kdor pa to večkrat naredi, ni vreden vas.
Tako,da punce poslušajte svojo intuicijo..ne dajajte priložnosti tistim,ki jo niso vredni.