Prevara, laž, nezaupanje

Spoštovani,

vsem dvomom, ki se vam porajajo, je namenjena terapija (ali druga oblika strokovne obravnave), torej poglobljeno delo na sebi oziroma na skupnem odnosu, v kolikor se za to posameznik ali par odloči. Par, ki se odloči za terapijo, pride s skrhanim odnosom, ki je narekoval težave v zakonu, zato pa je potrebno vse teme, ki zadevajo odnos in oba partnerja, čim bolj ovrednotiti, spoznati, začutiti, da se začnejo nekateri procesi v njunem življenju spreminjati. Najprej pa se mora vsak zase sam odločiti, da se želi vključiti v terapijo, sicer je obravnava nesmiselna in neučinkovita. Spoštujem in podpiram torej vse tiste, posameznike, zakonce, pare ali družine, ki se odločijo, da želijo s pomočjo strokovne obravnave nekaj v svojem življenju ali v odnosu spremeniti, ter so pripravljeni vztrajati zlasti v najtežjih trenutkih, saj je ta odločitev vse prej kot lahka. Ker verjamem, da se s pogovori lahko ogromno razreši, ljudem to možnost razrešitve težav večkrat navedem, odločitev pa vedno prepustim njim. Ves prihodnji odnos je torej odvisen predvsem od tega, ali/kaj je posameznik oziroma sta partnerja pripravljena zanj narediti, torej za dosego svoje sreče, smisla v odnosu, naloga terapevta pa je, da jima je v tistem času predvsem v oporo.

Lepo vas pozdravljam,

Draga ga. Novak,

vidim, da niste razumeli kaj sem želela z napisanim povedati. Dvomov v meni ni, torej nimam česa pri sebi razčiščevati (vsaj trenutno ne). V kolikor bi dvome imela, poznam odličnega psihoterapevta, ki je tudi moj mentor. Kot vidim, večina psihoterapevtov ne želi videti, da s tem, ko s klientom sklenejo začetni dogovor dejansko preložijo vso odgovornost za potek terapije na klienta. In kje vidim problem? V kolikor oseba ne pozna sebe in vzgibov za svoje odločitve in porajajoče se želje, potem bi naj bilo smiselno, da vsaj psihoterapevt razmisli ali so želje klienta dejansko njegove, ali pa so plod prepričanj klienta in pričakovanj drugih pomembnih v klientovem življenju. Tukaj je torej problem. Mislim, da bi bilo dobro razmisliti, ali je v dobro klienta res smiselno sprejeti njegove izjave in želje za suho zlato ter na podlagi le-teh skleniti dogovor za terapijo brez razmisleka in upoštevanja terapevtove intuicije. Moje mnenje je, da bi bilo dobro v določenih primerih predlagati idividualne terapije, čeprav pridejo klienti na partnerke terapije.

Poznam kar nekaj oseb (da ne govorim o vseh zgodbah, ki sem jih prebrala), ko ljudje izjavijo, da niso bili zadovoljni s terapijami, in sicer ravno zaradi tega, ker je terapevt slepo sledil začetnim izjavam oz. željam klientov ter na osnovi le-teh sklepal dogovore za terapije. Žal je tako, da ljudje velikokrat šele sčasoma spoznajo, da so bile njihove želje plod zavajujočih čustev in občutkov (strahov, občutkov krivde, potrebe ustreči drugim, da so sprejeti oz. ljubljeni, itd…). Na koncu so razočarani nad terapevtovim delom predvsem zaradi tega, ker jih le-ta ni usmeril v pravo težavo.

New Report

Close