Poletje se bliža!!
Oj oj!
Kattix vem kako to zgleda, če imaš take težave. Jaz sem se prejle le s težavo ustavila, ko sem začela jesti čokoladna jajčka-jih naravnost obožujem in vsako let za veliko noč pojem ogromno.
Ko sem videla, da se ne morem ustaviti, sem samo deleč stran šla in se trudila, da bi razmišljala o čem drugem.
Pa velik vode pij.
ja ma sej vem.rada bi zbežala pred hrano.kam naj grem kaj naj mislim .preprosto: v mojem telesu in glavi je tema. ne znam več normalno živet.zdi se mi kot da sem zasvojena s hrano. nikomur ne zaupam svojih težav ker ne poznam nobenega takega.avril hvala ti da si vsaj prebrala moje sporočilo. prosim pomagaj mi. pomagaj mi ustvarit neko motivacijo ,,,..en način da se rešim te zasvojenosti. res sem obupana in ne vem kaj naj s svojim življenjem,čeprav sem stara šele 15 let. pomagaj..
taška hvala tudi tebi.naj ti pa povem da je veliko dnevov ko razmišljam sama o sebi. ne vem kaj mi je. bojim se lastnega življenja in ne vem kaj z njim.imam jih komaj 15 in zdi se mi čudno da sm že zdej v taki zasvojenosti s hrano. nimam osebe ki bi se mi pomagala motivirat in uresničit in dosežt svoj cilj. vendar ne gre in ne gre. vsak dan je zame le nočna mora ki se končuje z slabostjo. nihče mi ne stoji obstrani. ni prave osebe oziroma je ne poznam s katero bi se lahko pogovorila. pomagaj
Kattix pri meni so se te težave začele, ko sem prišla v srednjo šolo. Navajena sem bila jesti kadar mi je pač pasalo. In sošolke so me zafrkavale in pogosto govorile kako hujšajo.
Prijelo se je tudi mene. Začela sem razmišljati kaj jem, kdaj jem, koliko pojem. In venomer sem mislila oz. še mislim na hrano.
Prišlo je tako daleč, da imam zaradi tega pogoste glavobole, in strah pred fantom. (se bojim, da me ne bo maru-zarad panike sem ga že skoraj izgubila).
Sedaj se trudim, da ne mislim na hrano. Kadar pomislim nanjo (in od obroka ni minilo veliko časa) se trudim poiskati drugo zaposlitev. Primerna rešitev je po mnenju nekaterih npr. lakiranje nohtov, pospravljanje sobe, učenje,…
Malo pred jedjo spij kakšen kozarec vode. Ti malo napolni želodec in boš potem zagotovo prej sita.
Pa še en trik. Ko neustavljivo ješ, se spomni kako zelo te včasih potem boli trebuh in si reci: “Ne tokrat pa ne bom tega dovolila.”
le vztrajaj! In zagotovo ti bo uspelo! In meni tudi, ker nočem izgubiti ljudi, ki jih imam rada!
kristina,imam le mamo. sm predebela in ne vidim izhoda iz svojih težav. nimam prave osebe kateri bi lahko zaupala. imam veliko skrbi. preprosto ne vem kam spadam. sprašujem se ali sm sploh normalen človek.zakaj me prijatelji ne marajo. mama me je zelo lepo vzgojila. zakaj imam take težave. nimam besed . ne vem kako naj živim naprej. koliko časa bom sploh še zdrava če bom tako nadaljevala. bojim se lastnega življenja bojim se sama sebe. kam naj se obrnem ko pa ne spravim niti besede ven iz sebe glede mojih težav. pomagajte mi.. tako mi je slabo vsak dan,,tudi zdaj da ne vem kaj sama s sabo.pomagajte..:(
avril, hvala da si vzameš čas zame.vendar res ne vem kako začeti.včasih se mi zdi da mi srce poskakuje od prevelike količine hrane. zapiram se sama vase in ne vem kako naprej. v ponedeljek imam rojstni dan. pišejo mi čestitke ,vabijo ven..a sem vse odklonilaa češ da ne bi rada praznovala rojstnega dne. kdo me lahko motivira ,mi vlije moči želje po zdravem in srečnem življenju. preprosto se svojih dejanj ne zavedam več. ne prepoznam se več. kaj naj nardium . mislim da sem že pregloboko da bi se sama ven izvlekla. pomagajte ::((
samuel hvala za tako lepo podporo. stara sem komaj 15 let. a misliš da mi ta tvoja kritika pomaga. ne veš kako se počutim ne veš kako mi je. ne veš kakšne okoliščine imam. še enkrat hvala za tako prijaznost. potrebujem ljudi ki me bodo podpirali in ne kritiko. tako težko sem se odločila da se izpovem .pa je zdej še slabše. upam da se bo našu kdo ki bo znal in si bo vzel čas in spregovoril oziroma ki me bo znal poslušati. zapomni si . stara sem šele 15 let in iščem pomoč v upanju ki ga skoraj ni več
.
Kattix ne jemati Samuelovih besed preveč osebno. On ima drugačen pristop do reševanja problemov. Meni naprimer paše, da me kdo nakrega, ker se potem malo zamislim.
No je pa res, da sem tudi tri leta starejša od tebe.
Že danes ti želim vse najboljše za rojstni dan, ker ne vem, če bom v ponedeljek utegnila priti na net. Se bom vseeno potrudila in ti še enkrat čestitala.
Torej naj bo to prelomnica (tvoj rojstni dan), da spremeniš življenje. Vem kaj te muči in vem, da Samuel težko razume to, ker pač ni tega doživel.
Prvi korak, ki ga lahko narediš je, da sprejmeš kakšno povabilo za ven. Ko boš v družbi in boš debatirala o raznih stvareh, boš pozabila na hrano.
Problem je v tem, da si zaradi nečesa preveč obremenjena. Pri meni je to trenutno šola in se mi vččasih kar malo meša. Sprehod v naravi pomaga, da se malo sprostiš.
Najina prva naloga bo verjetno, da spremenive odnos do hrane. Je kot kakšna najboljša prijateljica. Toda to ni dobro.
In najpomembnejše je, da ne pričakuješ, da se bo vse spremenilo v eni noči.
morda je moj problem ta da nimam podpore.ne vem kdo mi lahko pomaga. ali lahko zaupam tebi. da mi vliješ novo voljo do življenja. da ne boš pozabila name,in da mi boš pomagala. da mi pomagaš sestaviti to nerazrešljivo sestavljanko. ali res verjameš v to da se lahko tako izvlečem iz težav da premagam samo sebe.? ti lahko zaupam ? boš sprejela mojo težavo in se ji posvetila. mislim da moram imeti nekoga ob sebi če se odločim za tvoj nasvet. morda nekje v meni le obstaja nek nov začetek, nov pogled na življenje,čeprav je danes zame še brezsmiselno. kako naprej.?
Sem na isti poti kot ti in verjamem, da nama bo uspelo. Najti moraš smisel v življenju. Ne smeš obupati in tudi jaz ne bom. Ker vem, da je to možno doseči, če le verjameš vase.
Pomisli koliko let življenja je še pred tabo. Ali bi res rada vsa ta leta preživela sama? Ali bi bila spet rada v družbi?
Ali boš razmislila o temu, da bi vendarle praznovala rojstni dan?
Jojme veš ljudje smo si različni. Nekatere pač graja le še bolj potre. In prenajedanje je lahko velik problem, vendar družbi še ni znan.
Zagotovo bi bolj sočustvovala z nekom, ki ima anoreksijo ali pa bulumijo, kajne?
Svet je pač tak. In da pri 15 obupaš nad življenjem-takrat ko najlepše šele prihaja?! Mar ni bolje, da mu pomagaš?
avril,,lahko ti obljubim to da bom razmislila.razmislila o temu kaj si sploh želim.naj ti povem da je ta začetek zame zelo tuj ampak morda se bom nekega dne lahko zahvalila le temu forumu. prosim te le to da mi pomagaš iz te mreže iz katere še ne vidim izhoda. upam da se bova pogosto slišali.ker potrebujem nekoga ob sebi ki vsaj malo razume kako se počutim. ne vem s čim naj se ti zahvalim .lahko ti pa obljubim to ,da če mi boš obstrani stala do konca, boš na koncu presenačena ti in jst. verjemi da znam vračati pomoč in če mi boš pomagala ti bom to vse povrnila.HVALA TI
Kattix seveda ti bom pomagala kolikor bo le v moji moči. Sedaj pa namesto, da na netu iščeš kakšne rešitve (jih res ni veliko-sem pogostokrat iskala), pokliči kakšno prijateljico in se zmeni za kakšen sprehod v naravi.
Ker ne smeš ves čas namenjati le iskanju rešitev. Pa ne mi zamert, če ne bom redno na netu – sem sklenila, da bom hodila le enkrat na dan (ker se drugače preveč ubadam s tem). Vendar oblubim, da se bom redno oglašala.
Lepe praznike in bodi čimbolj vesela. Smej se in veseli se življenja!
Zakaj se z mamo ne pogovarjaš?
Ali si sposobna iti svojemu zdravniku in mu razloži težave. Poslal te bo k specialistu za hranjenje in h kakšnemu drugemu specialistu, če bo tako ocenil.
Rešitev debelosti
Imam tudi sina, ki je star 17 let in pol. Ko je bil star 12 let, je bil velik 168 cm in imel 74 kg. Zdravnica je napisala napotnico in je šel za tri tedne med počitnicami v šolo zdrave prehrane v Šentvid pri Stični. Tam je zelo uredu, možnost imajo le otroci do 18. leta starosti. Med vikendi si doma. Dopoldne imaš šolo, veliko ješ, veliko se giblješ in pišeš dnevnik. Če ti tam ne bodo pomagali, kar se tiče debelosti, ti ne bo nihče. Seveda moraš za to sezono pohiteti, ker je naval. Tam te tudi potem, ko greš domov, kontrolirajo in te kličejo na preglede.
Zakaj govoriš, da nimaš nikogar, če te pa vabijo ven in ti voščijo za rojstni dan? Zakaj odkrito ne spregovoriš o svojih težavah? Ali ne veš, da ti bo tako lažje? Ali misliš da drugi nimamo težav?
vem da jih imate ja. zavedam se tega. ne vem pa kaj se z mano dogaja. ne vem h komu bi se obrnila da bi mu razložila te težave in bi mi lahko odkrito spregovorila o njih. kako naj mami povem da me je strah lastnega življenja. kako? bojim se sama sebe. ne upam si narediti prvega koraka. ne prepoznam se več. bojim se da ne bom mogla sama iz teh težav rabim podporo nekoga ki me razume.