Vsaka stvar ima svojo mejo in je za nekaj dobra in za nekaj slaba. Slabost je gotovo to, da ima že vsak z vedenjsko težavo odločbo, potem pa se velikokrat tukaj tudi vse skupaj konča.
Če morajo starši otrok s celiakijo, ki je tudi huda bolezen (če zamižim na eno oko, da je tudi hiper bolezen), vso posebno in obupno drago hrano plačevati iz svojega žepa, potem naj starši svojemu hiper plačujejo spremljevalca svojim otrokom in to ves čas pouka. Spremljevalec pa naj bo tam zato, da bo držal meje temu hiper otroku in odločno pokazal, kaj se zgodi, če se pravil ne upošteva.
Verjamem. da bi se ob takem načinu + možnosti izključitve teh hiper otrok iz rednih šol, v kolikor starši ne bi 100 % sodelovali z inštitucijami, delež odločb močno zmanjšal. Mnogi bi za svojega otroka izbrali drugačno možnost šolanja ali pa bi se skupaj z otrokom učili, kaj vzgoja je.
V tujini se v privat šolah, ki dajo kaj nase in svoj renome, ne dogajajo hiperaktivci in tam tudi otroke bogatašev mirno izključijo, če gredo čez vse meje.
Jaz bi svojega takoj prepisala na drugo šolo, če bi se v razredu dogajalo, kar piše zgoraj. K temu bi nagovarjala tudi druge starše, ker se samo v tem primeru kaj naredi.

Brez zamere, ampak imam krepke, več kot desetletne, povsem osebne izkušnje z dieto brez glutena in lahko mirno zatrdim, da ni nikakršne potrebe, da bi bila ta dieta obupno draga. Pač ne kupuješ celega kupa brezglutenskih izdelkov, namesto tega pa kupuješ osnovne brezglutenske sestavine: riž, proso, koruza, ajda, krompir, meso, ribe, zelenjava, sadje… in sam pripravljaš jedi. Prideš za povsem primerno ceno skozi.

Brez zamere, ampak imam krepke, več kot desetletne, povsem osebne izkušnje z dieto brez glutena in lahko mirno zatrdim, da ni nikakršne potrebe, da bi bila ta dieta obupno draga. Pač ne kupuješ celega kupa brezglutenskih izdelkov, namesto tega pa kupuješ osnovne brezglutenske sestavine: riž, proso, koruza, ajda, krompir, meso, ribe, zelenjava, sadje… in sam pripravljaš jedi. Prideš za povsem primerno ceno skozi.[/quote]

Ima tvoj otrok celiakijo? Nobenih želja? Nobenih piškotkov?
Drugače pa si zgrešila bistvo, ampak ok, smo na monu…

Brez zamere, ampak imam krepke, več kot desetletne, povsem osebne izkušnje z dieto brez glutena in lahko mirno zatrdim, da ni nikakršne potrebe, da bi bila ta dieta obupno draga. Pač ne kupuješ celega kupa brezglutenskih izdelkov, namesto tega pa kupuješ osnovne brezglutenske sestavine: riž, proso, koruza, ajda, krompir, meso, ribe, zelenjava, sadje… in sam pripravljaš jedi. Prideš za povsem primerno ceno skozi.[/quote]

Ima tvoj otrok celiakijo? Nobenih želja? Nobenih piškotkov?
Drugače pa si zgrešila bistvo, ampak ok, smo na monu…[/quote]

Ne, nima teh želja, ker je že celo življenje na dieti. Sicer so pa piškoti sladkarija, priboljšek, ki je lahko le za zraven in tudi če so brezglutenski piškoti dražji, mora biti pri zdravi prehrani količina sladkarij tako majhna, da ne vpliva bistveno na ceno.

Čeprav mi je tvoje razmišljanje zelo všeč, ga bom uporabila za to, da pojasnim, kako ljudje nekaterih zadev ne razumejo pa tudi ne vidijo (ali pa molčijo).
Namen odločb ni izkoriščanje sistema. Verjetno se strinjamo, da v vsakem sistemu ali pomoči, se najde nekdo, ki bo to izkoristil. Vedno. Ne glede na to, pa imajo odločbe svoj dober namen. Žal moram najprej poudariti, da je problem v Sloveniji, saj ministrstvo (polno ljudi, ki dejansko v razredu delali niso) kopira pravila in zakone po EU ali celo ZDA, ne organizira pa dejanskih možnosti za izvedbo.
Zato še sedaj nimamo primernega centra za hiperaktivce, dislektike, avtiste – po sistemu, od katerega smo kopirali zakone in pravila. Same odločbe se res podeljujejo v primeru vedenjskih težav kar veliki množici otrok. Po prvotni ideji, je to povsem pravilno. Ti otroci bi morali dobiti pomoč, ki jo načeloma dobijo. Težava je pri izvedbi te pomoči (ukinjanje ur DSP, prenos ur DSP na inštruktorje in šolske učitelje, neupoštevanje pravil za zmanjšanj normativa – izključna dolžnost ministrstva, zagotovitev pripomočkov). Zato je stanje takšno kot je – kaotično. (Normalni) starši otrok z odločbami (konkretno z motnjami pozornosti, vedenjskimi težavami, ADHD itd.) sodelujejo s šolo in učitelji. To so zgodbe, kjer otrok napreduje, težave minejo oz. se opazno zmanjšajo. Obstajajo seveda tudi tisti nevzgojeni starši, katerih otroci niso samo hiperkativni AMPAK TUDI nevzgojeni. Žal jih je določen procent. Ti starši ne sodelujejo, in v teh primerih lahko rečemo, da se izkorišča odločbo. Zaradi nepopolnega sistema, neobstoja centrov … pa ustanova (šola/vrtec) ne moreta veliko sama doseči pri določenem otroku.
Zanimivo je tudi razmišljanje citiranega komentarja. Namreč spremljevalec pri hiperaktivnem otroku ni nadomestek starša, kot si avtorica predstavlja. Seveda ta spremljevalec opravlja določeno vzgojno funkcijo, vendar gre predvsem za nekoga, ki pazi, da se pravočasno zazna otrokovo neugodje, ki bi moglo izbruhniti v nemir. Ne, da ga opozarja ali krega šele po neprimernem obnašanju, sicer ne bi bilo razlike med učiteljem in spremljevalcem. Pri nekaterih je to enostavno spremljanje, ali je otroku mrzlo/vroče, potrebuje gibanje … Pri drugih je bolj psihološko poglobljeno. Ni to toliko namenjeno kreganju in popravljanju obnašanja, temveč preprečevanju neprimernega obnašanja, ter individulana pomoč pri učenju svojih potreb. Kajti nameni, cilji in želje pri otrocih z odločbami so, da bodo le-ti napredovali. To pomeni tudi, da bodo sami postali pozorni na obnašanje in se bodo naučili tehnik ,kako samostojno preprečiti nemir (ali pa samostojno premostiti težave pri pisanju – pri dislektikih napri.).
Težave, kjer so starši sami nevzgojeni in otroci seveda nimajo samo težav, ki so napisne v odločbi; pri takšnih je pa zadeva zelo zakomplicirana. Kot sami vemo, starši imajo res preveliko možnost (dokler ne pride tako daleč, da se vmeša ministrstvo), obstaja tudi težava neprimernih učiteljev, ki povzročajo in ne znajo delati s takšnimi otroci. To zadnje lahko tudi iz otrok, ki so vzgojeni in imajo normalne starše, pripelje do zelo hudo neprimernega obnašanja.
Kakor že včeraj rečeno, dejavnikov je več, samemu sistemu pa tudi manjka kar ogromno delov, da bi se izvajal optimalno.
Težava je pa tudi v tem, da se vzgojno zanemarjenih otrok (nevzgojenost), ne sme opredeljevati. CSDji takih otrok ne bodo vzeli iz družin, pa bi bilo smiselno. Tu je pa seveda težava zaradi pohoda permisivne vzgoje.

Torej lahko poveš, kaj se naredi s hiperaktivnim otrokom, ki moti pouk? Nič ne provociram, da ne bi slučajno mislila. Sprašujem, ker občasno delam z otroki. Nisem še imela takšnega primera, ampak nikoli se ne ve in po mojem ne bi imela pojma, kaj naj naredim z učencem, ki se ni bi odzval na običajne metode – opozori, pojasni, opozori še enkrat, ukrepaj. Prosim za nasvete, recepte, karkoli.[/quote]
No, to je pa zanimivo. Mama hiperaktivnega otroka pravi, da je učiteljica nesposobna – ko je vprašana za nasvet, kako naj bi učiteljica ravnala s tem otrokom, pa izpuhti.

Torej lahko poveš, kaj se naredi s hiperaktivnim otrokom, ki moti pouk? Nič ne provociram, da ne bi slučajno mislila. Sprašujem, ker občasno delam z otroki. Nisem še imela takšnega primera, ampak nikoli se ne ve in po mojem ne bi imela pojma, kaj naj naredim z učencem, ki se ni bi odzval na običajne metode – opozori, pojasni, opozori še enkrat, ukrepaj. Prosim za nasvete, recepte, karkoli.[/quote]
No, to je pa zanimivo. Mama hiperaktivnega otroka pravi, da je učiteljica nesposobna – ko je vprašana za nasvet, kako naj bi učiteljica ravnala s tem otrokom, pa izpuhti.[/quote]

Tudi jaz nestrpno čakam na odgovor. Namreč tudi mi imamo v razredu takšnega fanta. Na lanskem zaključku razreda, me je imelo, da bi ga zvezala na stol, tako je delal med nastopi. Razumem, da materina ljubezen gre preko vseh meja, ampak za vsako ceno? Že s tem, ko nas imate za nestrpne, skrivno priznavate, da imate otroka s pp,ampak nas vseeno hočete prepričati, da so vsi ostali s pp, vaš pa vredu. Mi gre na živce, da sem zato, ker mi moj otrok pomeni več,nestrpna.
In še eno vprašanje…bolj matematično.
V razredu je 24 otrok. Od tega en hudo moteč. Je učiteljica nesposobna zato ker ne more obvladati enega, ali je dobra ker jih obvlada 23? Ali je otrok res hiperaktiven, ali samo živahen in zelo slabo vzgojen? To je vprašanje za večino.
Za zgoraj omenjenega fanta povem še to. Ima starejša brata, ki ga večino časa pretepata. Ni hiperaktiven, ampak očitno ima vsaj v šoli občutek nadvlade in s svojim obnašanjem na sicer za nas napačen način išče pozornost.
Mogoče je tudi pri vašem otroku tako. Mogoče ni bilo odvisno od menjave šole…mogoče se je doma kaj drastično spremenilo….mogoče se je doma odmaknil kak moteč dejavnik…le kdo bi vedel.

No, to je pa zanimivo. Mama hiperaktivnega otroka pravi, da je učiteljica nesposobna – ko je vprašana za nasvet, kako naj bi učiteljica ravnala s tem otrokom, pa izpuhti.[/quote]

Tudi jaz nestrpno čakam na odgovor. Namreč tudi mi imamo v razredu takšnega fanta. Na lanskem zaključku razreda, me je imelo, da bi ga zvezala na stol, tako je delal med nastopi. Razumem, da materina ljubezen gre preko vseh meja, ampak za vsako ceno? Že s tem, ko nas imate za nestrpne, skrivno priznavate, da imate otroka s pp,ampak nas vseeno hočete prepričati, da so vsi ostali s pp, vaš pa vredu. Mi gre na živce, da sem zato, ker mi moj otrok pomeni več,nestrpna.
In še eno vprašanje…bolj matematično.
V razredu je 24 otrok. Od tega en hudo moteč. Je učiteljica nesposobna zato ker ne more obvladati enega, ali je dobra ker jih obvlada 23? Ali je otrok res hiperaktiven, ali samo živahen in zelo slabo vzgojen? To je vprašanje za večino.
Za zgoraj omenjenega fanta povem še to. Ima starejša brata, ki ga večino časa pretepata. Ni hiperaktiven, ampak očitno ima vsaj v šoli občutek nadvlade in s svojim obnašanjem na sicer za nas napačen način išče pozornost.
Mogoče je tudi pri vašem otroku tako. Mogoče ni bilo odvisno od menjave šole…mogoče se je doma kaj drastično spremenilo….mogoče se je doma odmaknil kak moteč dejavnik…le kdo bi vedel.[/quote]

fant doživlja v družini nasilje, zato ste to dolžni vsi, ki za to veste, prijaviti. Kaj še čakate?