moteč, hiperaktiven otrok v šoli – kaj se da narediti?
BRAVO Skr bna.
Tudi sama imam doma hiperkinetičnega otroka. Opredeljen je kot otrok z pp. Nobena velecenjena mama z supertruper otroki ne ve, skozi kakšen križev pot sem morala iti zaradi takih mam in takega zaostalega mišljenja.
In ja moj otrok je sedaj v puberteti in sedaj tudi jaz lahko rečem, da imam doma sončka. In to samo zato ker nisem popustila.
Taki otroci si sami ne morejo pomagati in rabijo ogromno pomoči s strani staršev in okolice. Ne pa šikiniranja.
Kolikor jaz poznam hiperaktivnih otrok težko rečem, da teza o njihovi nadpovprečni nadarjenosti drži.
Za matere otrok hiperaktivnih otrok s pp: žal mi je, da se morate ukvarjati z boleznijo in njenimi posledicami. vseeno pa vam povem, da je bilo eno leto, ko je hči morala sedeti zraven fanta s to motnjo, najprej za deklico in potem za vse nas doma zelo mučno. Hči si večino šolske snovi zapomni pri poslušanju in sledenju učne razlage. Potem je razrednik (ker je tako “pridna” in neproblematična) k njej posedel sošolca, ki ji je uničil nekaj šolskih potrebščin in jo s svojim verjamem da nehotenim) obnašanjem in verbalnim nasiljem spravil do roba živčnega zloma.
Iz notranje stiske so se razvili patološki bolezenski znaki, ki jih noben pogovor ni mogel odpraviti.
Njenih težav v šoli niso resno jemali, zato sem odšla v šolo, se odločno pogovorila z učiteljico in dosegla, da so učenca presedli drugam.
Kaj naj bi – otroka silila v še večjo stisko?
Empatija, sočutje, razumevanje drugačnosti – da, do neke mere in dvosmerno.
skr bna, vse lepo in prav, popolnoma se strinjam z napisanim, ampak samo v teoriji. Ker sem namreč učiteljica in ker dobro vem, kako zelo moteče je lahko sobivanje v razredu s hiperaktivcem. Bi vas en sam dan dala v razred, kjer hiperaktiven otrok (z odločbo) dnevno moti vse in vsakogar okrog sebe. Lansko leto mi je bilo za se zmešat, vsak, čisto vsak popoldan sem razmišljala in delala načrte, kako bom tokrat zaposlila fanta, da bomo vsaj za silo delali.
Niti ne bi rada razpredala o vseh mogočih pristopih, vseh mogočih zadolžitvah, pomoči itd. ki ga je celoten tim, ki je s fantom delal, dnevno prakticiral. Učinek je bil reci in piši nikakršen. Fantovi starši so odklonili zdravila, ki bi fantu pomagala do boljše koncentracije oz. do vsaj 10minutnega sledenja pouku. Prišlo je tako daleč, da fanta nihče v razredu ni več prenašal, dnevno smo se morali ubadati s kregarijami, za vsako najmanjšo stvar je fant vzkipel in smo potem morali 15 min poslušati njegove izbruhe. Reagiral ni niti na oster nastop, na nobenega učitelja, svetovalnega delavca, čisto nič ni pomagalo.
Popolnoma razumem starše, katerih otroci so to morali vsakodnevno prenašati in ki še bodo morali. Od pouka nimajo skoraj nič, vsako naslednje leto so v hudem zaostanku s snovjo, starši treh otrok so svoje otroke že prepisali na druge šole, čeprav to pomeni, da bodo morali voziti otroke vsak dan kar 20 km dlje.
Verjemite, da je enostavno zagovarjati, kako mora hiperaktiven otrok imeti vse možnosti in kako ga morajo vsi razumeti, če nimaš izkušenj v razredu s takim otrokom.
Ena celo predlaga, da naj bi imel stalnega spremljevalca. Ali res mislite, da se spremljevalci kar tako delijo okrog? Po zakonu ima lahko stalnega spremljevalca samo gibalno oviran otrok. Skratka, pridite in bodite en dan v razredu s takim otrokom, pa bomo videli, koliko od vas bi še želelo imeti svojega otroka v tem razredu. Neprestana nagajanja, izbruhi, neartikulirani zvoki in kričanja, niti 5 min miru in zbranega dela…. ne vem, koliko vaših otrok bi kaj takega preneslo in bilo celo na strani takega otroka. Zagotavljam vam, da nihče. Vem, in še enkrat vem, da tak otrok trpi in je ubožec, da mu ni lahko, ampak verjemite, da z njim trpijo tudi vsi ostali otroci. In ne, tudi njim nikakor ni lepo. Aja, odstranitev iz razreda, ko se obnaša resnično neprimerno (kar je pa vsakih 5 min – pri različnih učiteljih, tistih s hudo avtoriteto kot pri tistih z manj hudo), ne pride v poštev, ker se pri njem nikoli ne ve, kaj lahko ušpiči zunaj (enkrat je v garderobi z nožem prerezal bundo sošolca, s katerim se je spričkal) , vedno pa dodatni učitelj, ki bi bil takrat prost enostavno ni na voljo. Pa še straši so bili izrecno proti odhajanju iz razreda.
Zelo enostavno je biti pameten, ko podobnih izkušenj nimaš.
NIsem vsega brala… samo moje mnenje. Če je otrok hiperaktiven, je pri pouku le del časa, ostalo pa pokrije individualno ukvarjanje z njim. Od pedagoške delavke do ravnatelja. Čas, ki ga tak otrok preživi izven razreda, se počasi krajša. Tako je bilo vsaj v meni znanem primeru. Danes je fant v srednji šoli.
Verjamem, da so taki otroci moteči za okolico. Moj je bil tudi. Res pa je, da je jemal zdravila od 8. leta starosti.
Ampak ne razumem, kako to, da so ga njegove učiteljice znale umirit in se mu približat, ene pa ne znajo(te) ali nočejo(te). Ali veste da,tak otrok skozi norijo izraža svojo stisko in da ga včasih pomiri samo prijazen stisk roke? Res, včasih preberite kakšno knjigo, kako s temi otroki postopati.
Aja, pa moj otrok je zamenjal že 5. učiteljev in sedaj je že na razrednji stopnji, pa nihče mi ni takole govoril o njem, kvečjem so me prosili za nasvet kako postopati, ko pride do določene situacije.
Lepo je govoriti o empatiji, sočutnosti, o učenju otrok, da morajo sočustvovati in pomagati otrokom s posebnimi potrebami…dokler seveda nima tvoj otrok takega sošolca. Pa sigurno niso vsi otroci s posebnimi potrebami tako moteči kot je bil hčerin sošolec. Jaz sicer ne vem, koliko so se strokovni delavci ukvarjali z njim (niti ne vem kakšno diagnozo je imel), ampak v šestem razredu so ga le prepisali nekam drugam. Bilo je pa nekako tako kot zgoraj piše učiteljica. Fantovi sošolci so zaradi tega, ker niso mogli slediti pouku, kaj slediti, niso mogli niti pisati kontrolne naloge v miru (ker jim jih je vmes trgal) hodili popoldan na instrukcije, če jim doma niso znali pomagati, ker razlage ponavadi niso mogli slišati. Če je že temu tako, da se ima tako zelo moteč otrok pravico šolati med nemotečimi, potem bi bilo treba pa vsaj vsem ostalim omogočiti dodatno razlago oziroma omogočiti jim normalen pouk, ker imajo tudi oni pravico do tega, ane? Da ne govorim o problemih, ki so jih imeli kasneje pri posameznim predmetih, ki veljajo za težje (matematika, angleščina, slovenščina). Moja je v petem razredu nehala hoditi v glasbeno šolo, ker je imela zaradi njega toliko dela doma – pa hvala bogu ga je želela opraviti, veliko otrok pa popoldan ni bilo pripravljenih toliko dodatno delati. Se zelo strinjam, da je za starše hudo in naporno, da oni pač razmišljajo samo v tej smeri, kako je ostalim lepo, ker so otroci zdravi. Res, da je to najvažnejše, vendar je pa tudi znanje pomembno in pomembno je, da otroci radi hodijo v šolo, ne da jih je vsak dan strah, kaj jim bo pa danes ušpičil. Pa ne govorim kar tako nekaj, ker ima tudi ena od mojih hčera zdravstveno težavo, zaradi katere naleti velikokrat na nerazumevanje okolice.
To je del resnice. Drugi del resnice pa pove Bogdan Žorž, ko pravi, da je marsikateri otrok, ki ima postavljeno diagnozo hiperaktivnosti, samo razvajen. PP so samo oblika institucionalnega razvajanja, bianko odpustek staršem, ki so vzgojno odpovedali.
V našem razredu smo imeli hiperaktivca. Prvi, ki so dvignili roke nad njim so bili njegovi starši. Posledice pa naj v imenu strpnosti do drugačnih nosijo ostali otroci.
Če se postavimo na stališče, da je hiperaktivnost drugačnost, potem je to drugačnost potrebno tudi obravnavati drugače in skozi obravnavo tudi ostale otroke naučiti kako se spoprijeti z drugačnostjo, da postane nemoteča. Ne pa 6 letnike posrtaviti pred izvršeno dejstvo, da jih lahko drugačen otrok dnevno pretepa do modric, jim uničuje šolske potrebščine in pri tej drugačnosti nihče od odraslih, od otrokovih staršev do šolskega kadra, ne stori ničesar. Ostali otroci tu ne dobijo nobenega pozitivnega sporočila o strpnosti do drugačnosti, ampak da se nasilje preprosto splača.
Mar res nekateri pričakujejo, da se bomo starši “nedrugačnih” ukvarjali s tujimi problemi?
Kolikor se spomnem, smo mi v razredu imeli dva taka sošolca. ne enega, dva. obravnavali smo ju kot del skupnosti in vsi smo jima pomagali. včasih je bilo težko. ne počutim se nič prikrajšana, ker sem imela taka sošolca, niti se nisem takrat. sram vas je lahko, da tako razmišljate! sramota! pokvarjeni ste do fondamentov! kar podajte take predloge, ja, da jih čimprej pošljejo v posebne šole, lahko tudi na zdravljenje v Polje, da vaši cukrčki ne bodo trpeli. SRAMOTA slovenskih staršev ste!
niso vsi hiperaktivni otroci tako nemogoči, da se jih ne more zmotivirati. NEKATERI PA SO! In če bi bil vaš otrok v razredu, kjer je tak otrok, me prav zanima, če bi še vedno takole govorile.
saj so nekoč tudi bili hiperaktivni otroci po razredih (pred 100 leti primer), pa so bili čisto pri miru, ker se niso upali pisniti, saj so drugače dobili batine. najprej v šoli, potem še doma. verjamem, da je tak otrok hudo trpel v šoli ampak je trpel samo on. Zdaj pa je situacija obrnjena. takemu otroku je vse dovoljeno, da ja ne bi trpel, zato pa trpijo njegovi sošolci. A mislite, da je ostalim otrokom, ki se dnevno bojijo, da jih sošolec ne bo spet namlatil, gnjavil, tepel, jim trgal in uničeval potrebščine…… lepo?????????? Danes jih mora trpeti 25, da ne bi trpel eden. Res krasno.
Ne zagovarjam tega, da bi ga morali tepsti, da bi dal mir, ampak če je tako nemogoč, da se pouk ne da izvajat niti pri najbolj avtoritativnem učitelju, potem bi morala imeti šola možnost drugačnega ukrepanja tudi mimo staršev, če se izkaže, da je tako bolje za druge učence. recimo vsakič, ko postane hudo moteč, gre ven (k prostemu učitelju, svet. delavcu, k ravnateljici) in potem morajo starši poskrbet, da bo obvladal učno snov. Ali pa ga pač prešolajo tudi če se starši ne strinjajo.
KER NI PRAV, DA ZARADI ENEGA TRPIJO VSI. PIKA! Pa odločbe gor ali dol.
Poglej si življenje z druge plati. Vsak ima svoje probleme, ti ima pač hiperkinetičnega otroka. Drugi imajo pa finančne, čustvene, partnerske, družinske … pa je zato dovoljeno, da v imenu teh problemov do neskončnosti obremenjujemo druge?[/quote]
Kdo pa obremenjuje druge? Samo želim, da je moj otrok vsaj približno obravnavan kot drugi otroci. Ne ti meni o težavah, ker o meni nimaš pojma. Hvalabogu. Pa tukaj ni nič pač… mi je zelo hudo.
Ha ha ha, kok ste smešne no!!!!
Meni gre tako na smeh, pa prav privoščim vam! A zakaj? Hiperaktivni otroci so in bodo in ne, NIKOLI, NIKOLI nikoli in NIKDAR jih ne bodo zmetali iz razredov. Ha ha ha!!!! Pa če se boste razpočle, se to nikdar ne bo zgodilo. Kar stopite v javnost, povejte na Preverjeno, na Trenjih, če imate faco, kar pokažite se, kdo ste! Dajte, no, a imate jajca? Priti na javno s temi vašimi komentarji? Ne bo šlo a ne? Kdo komu krši pravice bo prvo vprašanje, ki vam ga bodo postavili. Drugo bo poznavanje Ustave. Na forumu se je pač zlahka poimenovat z nadimkom in stresat svoj gnoj na druge, v javnosti pa malo manj, a ne? Zmagale itak ne boste, bi vam pa privoščila eno hudo javno sramoto, karkšno si zaslužite.
seveda so vedno bili in vedno bodo. Samo da so jih nekoč učitelji trdo prijeli, če niso dali mir, pa je bilo urejeno. Zdaj jim pa nič ne smejo in lahko serjejo vsem po glavi. tukaj je razlika. Če bi se jih tudi sedaj trdo prijelo in se bi jim jasno začrtale omejitve, kaj se sme in kaj ne, ne bi bil nihče za to, da se jih da v posebne šole. verjemi. In ja, prav tako trdo se lahko prime tudi hiperaktivnega otroka, ker tudi tak mora imeti dobro začrtane meje, čez katere ne sme. Ker pa se jih zdaj obravnava kot revčke, ki jih morajo vsi razumet in jim popuščat, je nujno, da naletijo na velik revolt staršev ostalih otrok.
vejemi, da meja še zdaleč ni jasno postavljena. Marsikateri hiperaktivec je TUDI nevzgojen. Marsikateri, ki je označen za hiperaktivnega in ima celo odločbo pa SAMO nevzgojen. A misliš, da so lahko nevzgojeni samo nehiperaktivni otroci?:))))
Velikokrat so ravno hiperaktivni otroci z odločbo tudi nevzgojeni, saj jim starši zato, ker so jim dali pečat hiperaktivnega otroka in se jim otrok smili, ker “ni sam kriv”, pogosto popuščajo. To je začaran krog.
seveda so vedno bili in vedno bodo. Samo da so jih nekoč učitelji trdo prijeli, če niso dali mir, pa je bilo urejeno. Zdaj jim pa nič ne smejo in lahko serjejo vsem po glavi. tukaj je razlika. Če bi se jih tudi sedaj trdo prijelo in se bi jim jasno začrtale omejitve, kaj se sme in kaj ne, ne bi bil nihče za to, da se jih da v posebne šole. verjemi. In ja, prav tako trdo se lahko prime tudi hiperaktivnega otroka, ker tudi tak mora imeti dobro začrtane meje, čez katere ne sme. Ker pa se jih zdaj obravnava kot revčke, ki jih morajo vsi razumet in jim popuščat, je nujno, da naletijo na velik revolt staršev ostalih otrok.[/quote]
Dajte si nekje prebrat, kaj sploh so hiperaktivni otroci. Ma kaki trda roka. Oh ja, in tukaj naj bi bile izobražene ženske, ki razumejo človeka, živali…
Pismo, še do živali ste bolj strpne, kot do drugačnih.
Poglej si življenje z druge plati. Vsak ima svoje probleme, ti ima pač hiperkinetičnega otroka. Drugi imajo pa finančne, čustvene, partnerske, družinske … pa je zato dovoljeno, da v imenu teh problemov do neskončnosti obremenjujemo druge?[/quote]
Kdo pa obremenjuje druge? Samo želim, da je moj otrok vsaj približno obravnavan kot drugi otroci. Ne ti meni o težavah, ker o meni nimaš pojma. Hvalabogu. Pa tukaj ni nič pač… mi je zelo hudo.[/quote]
Točno ta ideja dela stanje nevzdržno. Zahtevaš enako obravnavo za otroka za katerega priznaš, da je drugačen in bi ob drugačni obravnavi bolje in bolj normnalno funkcioniral.
Evo jaz ne razumem takih kot sdi ti, ki zahtevate enako obravnavo, čeprav veste da boste deležni rezulatatov, ki ne bodo tako dobri kot, če bi bili obravnavani (vsaj nekoliko) drugače.