seveda so vedno bili in vedno bodo. Samo da so jih nekoč učitelji trdo prijeli, če niso dali mir, pa je bilo urejeno. Zdaj jim pa nič ne smejo in lahko serjejo vsem po glavi. tukaj je razlika. Če bi se jih tudi sedaj trdo prijelo in se bi jim jasno začrtale omejitve, kaj se sme in kaj ne, ne bi bil nihče za to, da se jih da v posebne šole. verjemi. In ja, prav tako trdo se lahko prime tudi hiperaktivnega otroka, ker tudi tak mora imeti dobro začrtane meje, čez katere ne sme. Ker pa se jih zdaj obravnava kot revčke, ki jih morajo vsi razumet in jim popuščat, je nujno, da naletijo na velik revolt staršev ostalih otrok.[/quote]

Dajte si nekje prebrat, kaj sploh so hiperaktivni otroci. Ma kaki trda roka. Oh ja, in tukaj naj bi bile izobražene ženske, ki razumejo človeka, živali…
Pismo, še do živali ste bolj strpne, kot do drugačnih.[/quote]

No jaz sem zaradi problemov v šoli prebrala nekaj literature in stroka se pri hiperaktivcih stirnja v točki, da potrebujejo še bolj dosledno in jasno postavljanje meja brez popuščanj. Torej, dopuščanje poškodovanja tuje lastnine in pretepanje drugih otrok in zahtevanje strpnosti, brez ukrepanja, je ravnanje v nasprotju s strokovnimi nasveti:))

Plus novejša literatura zelo priporoča veliko gibanja in čim manj prečiščenih sladkorjev.

Kdo pa obremenjuje druge? Samo želim, da je moj otrok vsaj približno obravnavan kot drugi otroci. Ne ti meni o težavah, ker o meni nimaš pojma. Hvalabogu. Pa tukaj ni nič pač… mi je zelo hudo.[/quote]

Točno ta ideja dela stanje nevzdržno. Zahtevaš enako obravnavo za otroka za katerega priznaš, da je drugačen in bi ob drugačni obravnavi bolje in bolj normnalno funkcioniral.

Evo jaz ne razumem takih kot sdi ti, ki zahtevate enako obravnavo, čeprav veste da boste deležni rezulatatov, ki ne bodo tako dobri kot, če bi bili obravnavani (vsaj nekoliko) drugače.[/quote]

Oja, pa še kako trda roka. To ne pomeni pretepanja, če tako misliš. Pomeni še večjo doslednost in trdno postavljene meje ter takoj sankcije, če so meje prekoračene. Vsak dan, pa vsak dan. Tak otrok mora točno vedeti, kaj ni sprejemljivo in kaj je. Nikakor ne smemo zaradi hiperaktivnosti otroku ne postavljati meja in mu izpadov ne sankcionirati, ker takrat bo pač poleg tega, kar že je, postal samo še nevzgojen.

Draga mami hiperaktivca, če svojega hiperaktivca vzgajaš tako, da lahko počenja kar hoče, potem pa se o napačnih dejanjih z njim samo pogovarjaš, kako napačna so in ničesar ne sankcioniraš, nisi dosledna in popuščaš (torej vzgajaš brez trde roke), potem verjamem, da je tvoj otrok “hiperaktiven”.

Smo še to potem pa zaključim.

Ja, moj otrok je bil drugačen in je tudi bil drugače obravnavan. In ja vztrajala sem na redni šoli. Danes je moj otrok enak kot drugi in skozi neko toleranco drugih ljudi okoli njega, se je naučil poslušati samega sebe in ko je njegova nemirnost močnejša od njega, prosi za izhod iz razreda, kjer se umiri. Ampak do tega stanja ne bi prišli, če bi bilo okoli njega toliko nestrpnežev kot tukaj. In ja! Učiteljice ga obožujejo.

Govora je o učencih, ki ves čas gnjavijo sošolce, pretepajo, grozijo, se ves čas z vsemi prepirajo,jemljejo in uničujejo. Dvomim, da bi ga učiteljice oboževale, če bi bil tak. Pa tudi tolerance drugih ljudi okrog njega ne bi bilo. Če je bil tvoj samo bolj nemiren od ostalih, hkrati pa tovariški do drugih, to ni to.

Dajte si nekje prebrat, kaj sploh so hiperaktivni otroci. Ma kaki trda roka. Oh ja, in tukaj naj bi bile izobražene ženske, ki razumejo človeka, živali…
Pismo, še do živali ste bolj strpne, kot do drugačnih.[/quote]

No jaz sem zaradi problemov v šoli prebrala nekaj literature in stroka se pri hiperaktivcih stirnja v točki, da potrebujejo še bolj dosledno in jasno postavljanje meja brez popuščanj. Torej, dopuščanje poškodovanja tuje lastnine in pretepanje drugih otrok in zahtevanje strpnosti, brez ukrepanja, je ravnanje v nasprotju s strokovnimi nasveti:))

Plus novejša literatura zelo priporoča veliko gibanja in čim manj prečiščenih sladkorjev.[/quote]

Ula, kot mama hiperaktivnega otroka se strinjam s tabo do neke mere. Res je, takšni otroci potrebujejo ogromno doslednosti in nepopuščanja. Velikokrat je težko, ko si postavljen v razcep, ker veš da imaš otroka s pp. Zavojlo diagnoze sem mu velikokrat tudi popuščala, a žal v njegovo škodo. Danes se zavedam, da potrebuje odločnost ter doslednost, seveda skupaj z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni, kot pač vsak otrok. Moj sin točno pozna pravila in kaj se zgodi, če jih prekrši, adhd gor ali dol. Učiteljice njegov problem poznajo, v šoli ima dodeljeno pomoč sp. pedagoginje in mu gre lepo, ampak z veliko trdega dela naju z možem ter celotnim timom, ki z njim dela. Hiperaktivnost je res lahko tudi zgolj izgovor za nevzgojenost, se strinjam, a se je treba zavedat, kaj se zakemu otroku dogajai n zakaj, ne mu samo nalepit etikete, da je hiperaktiven. Svojega sina sem nehala gledati kot otroka s pp. Kako to mislim? Doseči bo moral iste standarde kot ostali otroci, nič bolj mu ne bo na mehko postlano, zato včasih potrebuje še bolj visoke zahteve in pričakovanja in tršo roko. Vi, ki tega niste iskusili, pa ne vsega metat v isti koš. Bodite veseli, da da veste, kaj pomeni 24/7 se ukvarjat s tem. Ko te ljudi začnejo postrani gledat, ker se začne čudno obnašati, ker ne ve kako se vklopit v situacijo. Ko ima izbruh jeze, pa je potem jezen sam nase, ker se ne more kontrolirat. Ko ne more sedeti na miru, pa si želi. Hvala Bogu, je moj otrok zelo odprt in lahko pove, kaj se v njem dogaja in govori o svojih občutkih. Kot je rkela ena prej, velikokrat ti otroci potrebujejo le en dotik, ker jih to pomirja. Moj otrok ima super učiteljice, ki imajo zanj posluh in ni z njim nikakršnih problemov. Sošolci sploh ne vejo za njegove težave.

Govora je o učencih, ki ves čas gnjavijo sošolce, pretepajo, grozijo, se ves čas z vsemi prepirajo,jemljejo in uničujejo. Dvomim, da bi ga učiteljice oboževale, če bi bil tak. Pa tudi tolerance drugih ljudi okrog njega ne bi bilo. Če je bil tvoj samo bolj nemiren od ostalih, hkrati pa tovariški do drugih, to ni to.[/quote]

wenga,

očitno je, da je v takih primerih še kaj drugega kot hiperaktivnost. Ravno zato ni fer, da se ta “pojem ” uporablja vsepovprek.

Saj ne morem verjeti. Po eni strani se večina zavzema za vse moderno, po drugi strani pa taka razmišljanja. Vsa Evropa uvaja koncept integracije in inkluzije v sistem vzgoje in izobraževanja, nekateri tukaj bi pa drugačne kar osamili in jim vzeli ali vsaj okrnili pravico do izobraževanja. Sistem, za kakršnega se zavzemajo, je bil v veljavi v srednjem veku.

Saj se Timonka, o takšnih kot je tvoj, sploh ne pogovarjamo. In ne, nič me ni sram, če trdim, da otrok, ki pet let vsak dan brez izjeme:
-vsaj enega pretepe ali pogrize,
– med poukom hodi po mizah in šolskih potrebščinah sošolcev,
– uničuje sošolcem potrebščine,
– zaradi njega na steni ni ničesar (nobene risbice, nobenega plakata, nič…), ker vse uniči,
– med kontolkami trga kontrolke,
– kriči, poje in skače po razredu,
– ima hude izpade besa, da ga manj kot trije odrasli ne morejo umirit,
– če mu sošolec, ki MORA z njim sedeti reče naj malo utihne, ker nič ne sliši, pobesni pri čemer kriči, pljuva, tepe, trga zvezke (sošolčeve, seveda),
– nosi v šolo žepni nož, s katerim grozi tako učiteljem kot učencem itd., itd….
ne paše v “normalen” razred, vsaj ves čas ne in vsaj dokler se vsaj nekoliko ne pozdravi, če je bolan.
Pa empatija gor ali dol in ja, grozno bi se počutila, če bi bil to moj otrok, seveda bi mu poskušala pomagati in bi pri tem pričakovala pomoč, ampak bi pa najbrž tudi razumela, da se ostalih 20, 25 otrok mora šolati in da si zaslužijo lepo otroštvo brez strahu pred takim nasilnežem.

Morag,

tak otrok ni samo hiperaktiven in ja, se strinjam da je to moteče za cel razred in zgolj zaradi postavljene diagnoze se tako vedenje ne bi smelo toelrirati. Moti me, da se posplošuje ime hiperaktvinost in se tako označi vsakega motečega otroka oz. se nevzgojenost prekrije s to diagnozo. Kot je rekla Skrbna, NEVZGOJENOST ter HIPERKINETIČNA MOTNJA sta dva popolnoma različna pojma.

Mislim, da tole ni hiperaktivni otrok, ampak otrok z vedenjskimi težavami. Lp

Ki se pa velikokrat prekrivata. Zakaj meniš, da otrok s hiperkinetično motnjo ne more biti nevzgojen? Pravzaprav jih veliko takih JE nevzgojenih, ker se jim glede na neke moderne pristope, ki so bili pred 40 leti moderni, popušča na vseh področjih.

Kot pravi timonka, taki otroci rabijo še več doslednosti in neomajnosti ter postavljenih pravil, ne pa manj. In ker se velikokrat ob diagnozi hiperaktivnost sankcije in posledice neprimernih dejanj kar opustijo in se takemu otroku popušča, postane še nevzgojen. Ko se na hiperaktivnost nacepi še nevzgojenost, potem postane otrok zares problematičen. In večina takih primerov, ko starši drugih otrok ne vedo več, kaj bi, je ravno takih, ko gre hkrati za hiperaktivnega in nevzgojenega otroka. In ravno starši takih otrok so krivi, da se tudi samo hiperaktivce meče v koš z njimi.

Ki se pa velikokrat prekrivata. Zakaj meniš, da otrok s hiperkinetično motnjo ne more biti nevzgojen? Pravzaprav jih veliko takih JE nevzgojenih, ker se jim glede na neke moderne pristope, ki so bili pred 40 leti moderni, popušča na vseh področjih.

Kot pravi timonka, taki otroci rabijo še več doslednosti in neomajnosti ter postavljenih pravil, ne pa manj. In ker se velikokrat ob diagnozi hiperaktivnost sankcije in posledice neprimernih dejanj kar opustijo in se takemu otroku popušča, postane še nevzgojen. Ko se na hiperaktivnost nacepi še nevzgojenost, potem postane otrok zares problematičen. In večina takih primerov, ko starši drugih otrok ne vedo več, kaj bi, je ravno takih, ko gre hkrati za hiperaktivnega in nevzgojenega otroka. In ravno starši takih otrok so krivi, da se tudi samo hiperaktivce meče v koš z njimi.[/quote]

Seveda je res, da se hiperaktivnost in nevzgojenost lahko prekrivata. Velikokrat pa nevzgojene otroke kar označijo s hiperaktivnim. Probelm je potem v tem, da se z otrokom s pp dela drugače kot zgolj z nevzgojenim otrokom. Hiperaktiven otrok lahko izbruhne v jezi, ker se tisti trenutek ne zmore kontrolirati, razvajen otrok pa ima izbruh, ker pač ne doseže svojega. Kar se pa tiče metanja v isti koš, pa ni čisto res. Gre tudi za nepoučenost. Sama sem dober primer tega, saj dokler nisem bila sama na tem, nisem bila seznanjena s problematiko.

Problem je tudi v tem, da ogromnokrat nevzgojen otrok dobi odločbo hiperaktivnega otroka. Verjemi, imam izkušnje s tem. Komisija, ki da strokovno mnenje, na podlagi katerega se naredi na Zavodu za šolstvo odločba, se z vzgojno problematiko staršev do otroka sploh ne ukvarja. Proučujejo samo simptome, oz. to, kako se kaže otrokova motnja v šoli in doma. Vzroki jih ne zanimajo in tako marsikaterega zgolj nevzgojenega otroka okarakterizirajo za hiperaktivnega in dobi odločbo. Ne bi verjela, koliko je tega. Zato popolnoma razumem ljudi, da nimajo strpnosti in potrpljenja niti pri otrokih z odločbo. Ker se ljudje, ki naj bi bili strokovnjaki, s tem ukvarjajo popolnoma površinsko in brez potrebne globine. Samo da zakonu zadoščeno. Pa čeprav samo na površju. Nikakor ne nasedajte temu, da noben otrok z odločbo hiperaktiven otrok, ne more biti samo razvajen in nevzgojen in brez postavljenih meja. Torej ker velikokrat z otrokom s pp delajo drugače kot bi delali z nevzgojenim otrokom, težave ostajajo. Ker je ta otrok dejansko samo nevzgojen. Kljub odločbi.

Odločba torej ni garancija, da je otrok tudi res samo hiperaktiven. Kot ne pomeni, da je nemiren otrok, ki ne zmore slediti, ki pa je brez odločbe, dejansko samo nevzgojen. Ker je pač brez odločbe. Nikakor.

Problem je tudi v tem, da ogromnokrat nevzgojen otrok dobi odločbo hiperaktivnega otroka. Verjemi, imam izkušnje s tem. Komisija, ki da strokovno mnenje, na podlagi katerega se naredi na Zavodu za šolstvo odločba, se z vzgojno problematiko staršev do otroka sploh ne ukvarja. Proučujejo samo simptome, oz. to, kako se kaže otrokova motnja v šoli in doma. Vzroki jih ne zanimajo in tako marsikaterega zgolj nevzgojenega otroka okarakterizirajo za hiperaktivnega in dobi odločbo. Ne bi verjela, koliko je tega. Zato popolnoma razumem ljudi, da nimajo strpnosti in potrpljenja niti pri otrokih z odločbo. Ker se ljudje, ki naj bi bili strokovnjaki, s tem ukvarjajo popolnoma površinsko in brez potrebne globine. Samo da zakonu zadoščeno. Pa čeprav samo na površju. Nikakor ne nasedajte temu, da noben otrok z odločbo hiperaktiven otrok, ne more biti samo razvajen in nevzgojen in brez postavljenih meja. Torej ker velikokrat z otrokom s pp delajo drugače kot bi delali z nevzgojenim otrokom, težave ostajajo. Ker je ta otrok dejansko samo nevzgojen. Kljub odločbi.

Odločba torej ni garancija, da je otrok tudi res samo hiperaktiven. Kot ne pomeni, da je nemiren otrok, ki ne zmore slediti, ki pa je brez odločbe, dejansko samo nevzgojen. Ker je pač brez odločbe. Nikakor.[/quote]

Se popolnoma strinjam.

Problem je tudi v tem, da ogromnokrat nevzgojen otrok dobi odločbo hiperaktivnega otroka. Verjemi, imam izkušnje s tem. Komisija, ki da strokovno mnenje, na podlagi katerega se naredi na Zavodu za šolstvo odločba, se z vzgojno problematiko staršev do otroka sploh ne ukvarja. Proučujejo samo simptome, oz. to, kako se kaže otrokova motnja v šoli in doma. Vzroki jih ne zanimajo in tako marsikaterega zgolj nevzgojenega otroka okarakterizirajo za hiperaktivnega in dobi odločbo. Ne bi verjela, koliko je tega. Zato popolnoma razumem ljudi, da nimajo strpnosti in potrpljenja niti pri otrokih z odločbo. Ker se ljudje, ki naj bi bili strokovnjaki, s tem ukvarjajo popolnoma površinsko in brez potrebne globine. Samo da zakonu zadoščeno. Pa čeprav samo na površju. Nikakor ne nasedajte temu, da noben otrok z odločbo hiperaktiven otrok, ne more biti samo razvajen in nevzgojen in brez postavljenih meja. Torej ker velikokrat z otrokom s pp delajo drugače kot bi delali z nevzgojenim otrokom, težave ostajajo. Ker je ta otrok dejansko samo nevzgojen. Kljub odločbi.

Odločba torej ni garancija, da je otrok tudi res samo hiperaktiven. Kot ne pomeni, da je nemiren otrok, ki ne zmore slediti, ki pa je brez odločbe, dejansko samo nevzgojen. Ker je pač brez odločbe. Nikakor.[/quote]

Točno v tem je problem, da so v ogromno primerih starši, ki so na celi črti pogrnili iz vzgoje potem tako “tišasti”, da se jim samo zato, da bo “mir v bajti”, da odločbo. In točno tak starši potem odločbo jemljejo kot ščit in absolutno zaščito za svojega otroka, namesto kot dodatno zavezo in obvezo k dodatnemu trdemu delu s takim otrokom. Odločba namreč prav ničesar ne reši in ne rešuje. Kdor hoče s takim otrokom delati in ga pripraviti d tega, da bo nekoč odgovorna odrasla oseba, ga čaka ogromno dela in tak, ki to hoče, se ne bo skrival za odločbami, pač pa bo z otrokom krepko trdo garal, vsak dan sproti in vsako uro dneva sproti, tak starš tudi ne bo dopuščal, da njegov otrok – ne glede na diagnozo! – dela neznosno štalo ali se celo nad kom fizično izživlja. Nevzgojeni otroci pa to počnejo, starši pa, namesto da bi posredovali, se skirvajo za nekim papirjem, ki to otroku kvazi-dopušča. V tem je razlika.

Tudi povsem zdravi otroci so na čase moteči, tudi povsme zdravi otroci počnejo “svašta”, pa se ob njih skomigne – otroci pač, a ne. Cenjeni učiteljici tam nekje med prispevki pa smo eno: zakaj je en in isti otrok pri eni in isti učiteljici 5 let dolgo brez p od problema, brez kakršnihkoli motenj, brez kakršnihkoli težav, nadpovprečen, zmagovalec na tekmovanjih itd itd. Pri drugi pa večna “črna ovca”, vsega kriv, nemogoč, neprilagojen, vidno in občutno osovražen, “brezupni prestopnik, iz katerega nikoli nič ne bo” .- njen citat. takih “jasnovidnih” pedagogov ima na mojo veliko žalost bistveno več od tistih, ki zmorejo, znajo in SPLOH HOČEJO pokukat izza varne ograde tega, da so “svojo dolžnost” naredili. Včasih je treba kakih 5 %več kot le gola opravljena obveznost. Nihče ni nikoli trdil, da je preprosto. Niti najmanj ni, težko je, včasih tako, da bi tulil. In vem tudi, da ogromno satršev, ki ima tako ali drugače prblematične otroke, z odločbo ali brez, sploh NOČE ne slišat in še manj sodelovat pri sanaciji otrokovih problemov. V teh primerih verjamem, da je neznosno – učiteljem in vsem drugim, ki s takim otorkom živijo in delajo, tudi sošolcem. Kadar pa se točno vidi – in to se vidi, če videti hočeš!! – koliko trdua se že doma vlaga v otroka, bi morala stroka pomagat, bi morala učiteljica po svoji STROKOVNI plati pomagat in otroka vodit ter spodbujat. V 9 od 10 primerov je vzrok za otrokovo motenje in “delanje štale” samo to, da je vedno znova samo kregan, zmerjan in mu krepko manjka samozavesti, pa jo kompenzira z največjimi možnimi kozlarijami. Ko takge aotroka pohvališ za nekaj, kar je naredil dobro, ko ga pohvališ večkrat, kot ozmerjaš, se v ogromno primerih krog prekine in otrok postane mnogo mnogo bolj vodljiv. Dokler pa okolica, čim ga zagleda, reče “Oh, spet tale!” – se otrok ta ko tudi odzove.

O tem, ali šola ima mehanizme, da na starše otrok, ki so vido in občutno nevzgojeni, pritisne – so mnenja deljena. Ponekod šolam krasno uspeva, res pa je, da če en starš NOČE, v kakem posameznem primeru pa tudi res ne zmore, ne zna – tu je problem veliko hujši in dvomim, da obstaja način, da jih k dejavnemu sodelovanju prisiliš. Moje mnenje je, po kar nekaj izkušnaj s hiperaktivci od 5 letih pa do 17-ih, da se da ogromno naredit, če starši hočejo in popoloma nič, kljub ritalinu, če starši nočejo in iščejo zgolj ščit in izgovor za “vsemogočnost” svojih otrok.

Žalostno je, da se pomembnost pravilne vzgoje daje na povsem stranski tir in otroci, ki so pravzaprav samo žalosten produkt zgrešene vzgoje, dobivajo ritaline in ostale močne medikamente. Strašljivo je, kako enostavno nekateri pedopsihiatri predpisujejo določene močne tablete proti depresiji s hudimi stranskimi učinki, in to samo na osnovi parih pogovorov s starši, ki svojega otroka vidijo kot depresivnega. Čeprav ta isti otrok deluje popolnoma normalno, nedepresivno in razigrano, ko je sobota in nedelja, ko zvoni za konec ure in ko je zunaj s prijatelji. “Depresiven” je izključno med uro matematike, ko posluša snov, ki je ne razume. Mislim, da bi bila jaz tudi, če bi morala dan za dnem poslušati nekaj, o čemer pojma nimam.

Skratka, k problematiki drugačnih otrok se pristopa povsem zgrešeno, plitko in niti malo poglobljeno. Praktično odločbo dobi otrok vsakega starša, ki zna biti vztrajen in se ne pusti odgnati. Na lastna ušesa sem slišala, ko je ena od tistih, ki so podali strokovno mnenje, na moje vprašanje, kako je lahko ta in ta otrok dobil odločbo, ko je v pravilniku jasno napisano, da ne bi smel, ker so njegove intelektualne sposobnosti močno znižane in ne gre za govorno – jezikovno motnjo, kot so jo oni opredelili, odgovorila, da so z odločbo pač utišali preveč glasne starše. Dela se na horuk, nestrokovno in predvsem: brez vsakega posluha za otroka, pravzaprav jih izboljšanja niti ne zanimajo. Zgrešene vzgoje sploh nimajo za morebitni razlog nefunkcioniranja otroka oz. se s tem sploh ne ukvarjajo. Tako otrok, ki bi v drugačnih domačih razmerah normalno funkcioniral, ostaja tak kot je vedno bil (ali celo na zdravilih), ker se ne ukvarjajo z bistvom problema, pač pa samo zdravijo simptome. In tu je glavni problem, glavna travma in glavni razlog za stopicanje na mestu. Za učinkovito delo z otrokom s PP, bi nujno potrebovali dobrega družinskega terapevta, ki bi delal predvsem s celotno družino in najbolj s starši samimi – v sodelovanju z učitelji v šoli. Namesto tega pa se otroku dajo dodatne ure strokovne pomoči, ki v večini primerih niso niti kaplja v morje. Pomaga kvečjemu učna pomoč pri otrokih s težavami na različnih učnih področjih, pomoč logopeda pri dislektikih, to je pa tudi vse. Žal veliko premalo poglobljeno in premalo dodelano.

Žalostno je, da se pomembnost pravilne vzgoje daje na povsem stranski tir in otroci, ki so pravzaprav samo žalosten produkt zgrešene vzgoje, dobivajo ritaline in ostale močne medikamente. Strašljivo je, kako enostavno nekateri pedopsihiatri predpisujejo določene močne tablete proti depresiji s hudimi stranskimi učinki, in to samo na osnovi parih pogovorov s starši, ki svojega otroka vidijo kot depresivnega. Čeprav ta isti otrok deluje popolnoma normalno, nedepresivno in razigrano, ko je sobota in nedelja, ko zvoni za konec ure in ko je zunaj s prijatelji. “Depresiven” je izključno med uro matematike, ko posluša snov, ki je ne razume. Mislim, da bi bila jaz tudi, če bi morala dan za dnem poslušati nekaj, o čemer pojma nimam.

Skratka, k problematiki drugačnih otrok se pristopa povsem zgrešeno, plitko in niti malo poglobljeno. Praktično odločbo dobi otrok vsakega starša, ki zna biti vztrajen in se ne pusti odgnati. Na lastna ušesa sem slišala, ko je ena od tistih, ki so podali strokovno mnenje, na moje vprašanje, kako je lahko ta in ta otrok dobil odločbo, ko je v pravilniku jasno napisano, da ne bi smel, ker so njegove intelektualne sposobnosti močno znižane in ne gre za govorno – jezikovno motnjo, kot so jo oni opredelili, odgovorila, da so z odločbo pač utišali preveč glasne starše. Dela se na horuk, nestrokovno in predvsem: brez vsakega posluha za otroka, pravzaprav jih izboljšanja niti ne zanimajo. Zgrešene vzgoje sploh nimajo za morebitni razlog nefunkcioniranja otroka oz. se s tem sploh ne ukvarjajo. Tako otrok, ki bi v drugačnih domačih razmerah normalno funkcioniral, ostaja tak kot je vedno bil (ali celo na zdravilih), ker se ne ukvarjajo z bistvom problema, pač pa samo zdravijo simptome. In tu je glavni problem, glavna travma in glavni razlog za stopicanje na mestu. Za učinkovito delo z otrokom s PP, bi nujno potrebovali dobrega družinskega terapevta, ki bi delal predvsem s celotno družino in najbolj s starši samimi – v sodelovanju z učitelji v šoli. Namesto tega pa se otroku dajo dodatne ure strokovne pomoči, ki v večini primerih niso niti kaplja v morje. Pomaga kvečjemu učna pomoč pri otrokih s težavami na različnih učnih področjih, pomoč logopeda pri dislektikih, to je pa tudi vse. Žal veliko premalo poglobljeno in premalo dodelano.[/quote]

Se popolnoma strinjam!

Obstaja pa še druga plat medalje, ki je dosedaj še nihče ni omenil. Namreč ravno to, da veliko staršev otrok, ki so RES hiperaktivni, nekritično podlega novodobni gonji proti vsemu, kar samo diši po zdravilih uradne medicine. Na enega otroka, ki dobiva Ritalin za brezzveze, jih pride najbrž pet takih, ki bi ga MORALI jemati, pa se starši tega branijo kot hudič križa. Zakaj? Ne vedo, samo slišali so nekje, da je “škodljivo” in oni svojemu otroku že ne bodo dajali zdravil in pika. Medtem pa trpi otrok, kajti prava hiperaktivnost JE motnja s telesnim vzrokom in je za otroka zelo mučna in seveda posledično trpi tudi njegova okolica. Vse v imenu gonje proti uradni medicini in proti uradnim zdravilom. Ki ne morejo pomagat, ker so pač uradna. Daj na isto stvar gor nalepko “alter” in 90% teh “skrbnih” staršev ne bo več zastavilo niti vprašanja, kaj točno vsebuje ta steklenička. Poznam izkušnjo mamice, ki je bila zaradi tega, ker je pač odkritosrčno priznala, da Ritalin njenemu otroku pomaga in da se je njegova koncentracija bistveno zboljšala, v določenem krogu staršev hiperaktivnih otrok praktično izločena kot “krivoverka” in “izdajalka”. Kaj pa v otrokovih možganih dolgoročno naredi nezdravljena hiperaktivnost (da o otrokovem socialnem razvoju sploh ne bi), pa ne pomisli nobeden od teh skrbnih staršev. Važno je kontrirati in biti moderen in alter, pa magari, če je cena za to zdravje njihovega lastnega otroka in počutje drugih otrok.

Obstaja pa še druga plat medalje, ki je dosedaj še nihče ni omenil. Namreč ravno to, da veliko staršev otrok, ki so RES hiperaktivni, nekritično podlega novodobni gonji proti vsemu, kar samo diši po zdravilih uradne medicine. Na enega otroka, ki dobiva Ritalin za brezzveze, jih pride najbrž pet takih, ki bi ga MORALI jemati, pa se starši tega branijo kot hudič križa. Zakaj? Ne vedo, samo slišali so nekje, da je “škodljivo” in oni svojemu otroku že ne bodo dajali zdravil in pika. Medtem pa trpi otrok, kajti prava hiperaktivnost JE motnja s telesnim vzrokom in je za otroka zelo mučna in seveda posledično trpi tudi njegova okolica. Vse v imenu gonje proti uradni medicini in proti uradnim zdravilom. Ki ne morejo pomagat, ker so pač uradna. Daj na isto stvar gor nalepko “alter” in 90% teh “skrbnih” staršev ne bo več zastavilo niti vprašanja, kaj točno vsebuje ta steklenička. Poznam izkušnjo mamice, ki je bila zaradi tega, ker je pač odkritosrčno priznala, da Ritalin njenemu otroku pomaga in da se je njegova koncentracija bistveno zboljšala, v določenem krogu staršev hiperaktivnih otrok praktično izločena kot “krivoverka” in “izdajalka”. Kaj pa v otrokovih možganih dolgoročno naredi nezdravljena hiperaktivnost (da o otrokovem socialnem razvoju sploh ne bi), pa ne pomisli nobeden od teh skrbnih staršev. Važno je kontrirati in biti moderen in alter, pa magari, če je cena za to zdravje njihovega lastnega otroka in počutje drugih otrok.[/quote]

Se popolnoma in absolutno strinjam s tem. Žal je trenutna situacija precej kaotična in zaradi popolnega neupoštevanja učinkov vzgoje na obnašanje otroka je opredelitev PRAVE hiperaktivnosti bolj posledica sreče kot znanja. Je pa res in se strinjam s tem, da je pri zdravljenju resnične hiperaktivnosti vloga zdravil ključnega pomena in da lahko s tem, da otroku zdravil ne dajemo, naredimo samemu otroku veliko več škode kot koristi. Tudi sama poznam nekaj primerov, ko so resnično hiperaktivnega otroka, ki je bil v veliko breme samemu sebi in okolici, zdravila tako spremenila na bolje, da je iz zadostnega učenca v istem letu postal prav dober, eden celo odličen. Otrok je bil čisto prerojen, nikakor ne zaspan, omotičen itd., kar velikokrat pride do izraza, če otrok v bistvu sploh ni hiperaktiven.

Ja, se strinjam. Taka kot je lahko škoda, če zdravega otroka zdravimo z močnimi zdravili, je lahko tudi škoda, če bolnega otroka ne zdravimo.