Pozdravljeni,

ne morem kaj, da se še sama ne oglasim. Tudi sama sem ločena, vendar sva z bivšim uspela vzpostaviti odnos, ki temelji na starševstvu najinama otrokoma. Da sem to dosegla, sem z ločitvijo mencala 2 leti, da je bivši dojel in da sva se mirno o vsem sporazumela, ne pa v navalu jeze, žalosti, negotovosti. To pomeni, da se vse da! Sploh če pri vseh teh kolobocijah misliš predvsem na to, KAKO SE OB VSEM TEM POČUTIJO OTROCI! Ampak, da ne zaidem od bistva…

Vitruvian22, prebrala sem vse, kar si pisal in ne morem, da ti ne povem. Dokler ne boš sprejel svojega dela odgovornosti za propadel odnos z bivšo, ne boš mogel naprej in boš kar naprej razočaran. Varanje ni tako preposta stvar, kot se na prvi pogled vidi, sliši, dojema. Včasih je tisti, ki vara tudi žrtev. Si se kdaj vprašal, kako se tvoja bivša počuti v vajinem odnosu, zakaj se do tebe tako obnaša, zakaj se je vse spremenilo? Sta o tem komunicirala? In kako si si lahko ustvaril družino z žensko, ki je tak zmaj, tako slaba mati? Ne razumi me narobe. Ne zagovarjam tvoje bivše, želim ti samo odpreti oči, da vidiš, da si imel tudi ti neposredno ali pa posredno prste vmes pri vsem, kar se je in kar se še dogaja. Vse to ti govorim iz lastnih izkušenj in ti želim vse najbolje. Tudi sama sem moralna, pa sem takrat varala. Ampak temu niti ne moram reči varanje, ker sem vesela, da se mi je to zgodilo, kar se mi je in sem danes tukaj kjer sem – še vedno samska, vendar mirna, zadovoljna, zadovoljena, kar v zakonu nikoli nisem bila. In moj bivši to ve in je vedel tudi takrat – naredil pa nič. Skratka. V odnosu med dvema sta vedno OBA kriva in vedno OBA nosita posledice svojih dejanj. Verjemi, težko je to priznati, najtežje sebi, ampak ko si, si osvobojen. Pa tukaj ne gre za nobeno vojno med spoloma, čeprav smo si različni in prav je tako!

In vse kar si tudi sama želim je spoznati in si ustvariti “drugačno” družino s preprostim, poštenim, moralno odgovornim in zrelim moškim. Ki ne vara, ker tudi sama ne bom nikoli več. Ker je varanje stvar odločitve, ne pa genskih predispozicij ali česarkoli že. In tako kot se moški sprašujete, če obstaja takšna ženska, se jaz sprašujem, ali obstaja takšen moški?

T- tvoj odgovor mi je všeč. Je brati, da si šel čez in da si prerasel vse skupaj. Komplimenti!

Vse dobro vsem!

hahaha da te ni sram kaj takega napisat. Sama si razdrla lastno družino in uničila življenje lastnih otrok potem pa se naj prevarani sprašuje o lastni krivdi? lepo te prosim no. Moralna pa nisi in se ne sprenevedaj. Kako mi greste take ženske na živce. Če v zakonu škripa se loči in potem skači po drugih. In ti si dala lastnim otrokom grd zgled s svojim dejanjem. In sedaj praviš kako se počutijo otroci. Izpadeš totalno nekredibilna in na tvojem mestu bi me bilo pošteno sram. Pa lep pozdrav

PUMA, dokaz, kako omejeno in zamašeno razmišljaš. Nisem razpredala cele svoje zgodbe, želela sem samo povedati, da varanje, nezvestoba al kakorkoli že rečemo ni enoznačna. Ja, prevarani se mora defenitivno vprašati o svoji krivdi oziroma odgovornosti. Kot sem napisala, varanj je več vrst. Če nisi vedel. In ne, moj zakon ni zaradi tega razpadel – v vednost. Najmanj imajo pa s tem otroci. Vsaj naj ne bi imeli. Problem je v tem, ker v večini primerov imajo. Na žalost. Da o sramoti sploh ne razgljablam. Po večletnem verbalnem in psihičnem nasilju, hodim že leta ponosno in z mirom v duši naprej. In me prav briga, kaj si primitivci, kot si ti, dragi PUMA, mislite. Tudi tebi en lep pozdrav.

Shakti19, še vse razumem samo tega da prevaraš ne. Še razumem da ko že vidiš da več ne gre in se “po spletu okoliščin” (narokovaji ker še vedno je v večini izbira) zbližaž z nekom, ti postane všeč, postavi še večje dvome v obstoječo zvezo. Ampak vseeno tukaj se ustaviš in prvo končaš to kaj imaš. Varanje je izbira, odločitev, je mogoče razumljivo, ni pa opravičljivo.

Hmmmm….težka zgodba…. Zanimivo, kako nekateri pljuvate konkretno po avtorju, češ a si se dal kdaj v njeno kožo!? A se je kateri od teh v njegovo?

Morda lahko delimo ljudi na take aktivne in tiste pasivne. Rado se zgodi, da zaradi stalnega dreganja aktivnih le ti začnejo odrivati partnerja. Ker je pasivni pač pasivni, mu ne bo do nekih pogovorov s pomočjo katerih bi se zveza reševala, pogovori, da bi ga lahko bolje in hitreje spoznali. Zato pa pride do tega da po 10 letih in več zveze spoznaš, da tako enostavno ne moreš. Verjamem, da človeku kdaj poči film in stori dejanje, ki ga pozneje obžaluje. Verjamempa tudi, da je preden je film počil, delal veliko na rešitvah in je počen film le odraz dolgega nabiranja jeze zaradi nesodelovanja in “neumen” prikaz koliko mu nekaj veliko pomeni. Pasivni se pač ne bo obremenjeval veliko z problemi drugega, zato bo en čas lepo tiho to prenašal ter nabiral in ko se preseže kritična točka, bo pasivni postal “aktivni” in enostavno brez bolečine začel drugo zvezo. Kar nekaj podobnih zgodb sem prebral in ugotavljam, da človeka pač ne moreš spremeniti. Problem je ker se ponavadi privlačijo nasprotja in ko začetna zaljubljenost mine, se prikažejo pravi obrazi in napake. Potem je le odvisno in sposobnosti ljubiti ali lahko svoje življenje in hotenja toliko podrediš, da se prilagodiš partnerju.

afk…odgovor tebi. Točno to. Zame je bilo varanje že, da sem se čustveno zbližala z drugim, se namesto z možem pogovarjala o težavah z drugim. Tukaj se je meni prižgala rdeča luč, ki je že leta utripala. In tu je moj del krivde in odgovornosti. Kje vidim, da se je zalomilo? Ker je moj bivši, tako kot to dobro opisuje SimonMS, ostal pasiven. Njemu se to ni zdelo nič takega…skratka. Da ponovim. Varanje ni samo, da se v pijanosti z bežnim znancem “dol daš”, oziroma dvojno življenje in seksualna odvisnost, ki ostaja dolga leta skrita. Varanje je že to, da se čustveno navežeš. In s tem, ko skušaš vsaj razumeti, zakaj pride do tega, sprejmeš odgovornost za nastalo situacijo. Kar pa večina dela, je to, da se ne zbliža s partnerjem, niti, ko pride do težav, ne komunicira, beži…ja, takrat je pa težko rešiti še tisto malo, kar ostane. SimonMS, dobro si to opisal.

SimonMS res hvala za to, kar si napisal. Leta sem raziskovala zakaj, čemu kljub moji goreči želji ohraniti zakon in partnerstvo, tudi če ne najboljše in danes mi je tvoj odgovor ponudil še en delček mozaika k razumevanju. Moram še to k vsemu dodati. Pisala sem zato, ker sem želela povedati, da je včasih varanje samo pika na I v propadajoči zvezi. In samo to. In nič več. In da zveza poropada na obroke, sta vedno kriva oba. Mogoče sem sedaj bolj razumljiva. In ja, ker smo si različni in ker nikogar ne moreš spremeniti, pride do razhoda. Za ločitev sem se odločila jaz, ne moj mož – on se ne bi ločil nikoli, ker zanj je bilo med nama vse v najlepšem redu, kljub temu, da je vedel za vse, kar se dogaja. Ampak, ker se je zavedal, zakaj so stvari pripeljale, kamor so in ker je za to sprejel svoj del odgovornosti (zato je sicer rabil veliko časa), sva se vse sporazumno pogovorila, se sporazumno ločila in imava šele sedaj normalen in lep odnos. Kar se kaže predvsem v skupnem starševstvu. In tudi avtor bo lažje zadihal in zaživel že s tem, ko se bo samo vprašal, zakaj je prišlo do razhajanj in kaj bi lahko vsaj poskusil narediti drugače. Če se seveda da – to pa je spet drugo vprašanje.

Popolnoma te razumem, tisto kar praviš, da je njemu zveza bila popolnoma vredu…. Poznam to…. Ti pasivni se prehitro zadovoljijo…so preskromni…..ampak na ta način vlečejo aktivnega partnerja navzdol….mu onemogočajo osebno in partnersko rast, da bi živel življenje zares kot da je eno samo in kratko….ker je! Glavno da mine?….jaz ne….želim kake lepe spomine za stara leta.

SimonMS, ja, točno tako kot si napisal. Ko se človek zave, kako propada in hira (na več nivojih) ob življenskem partnerju, ob katerem bi moral rasti in se radostiti vsakemu skupnemu dnevu, mesecu, letu…ima izbiro. Jaz sem izbrala. Nič več kot samo polno, mirno, zadovoljno, radostno življenje, predvsem pa mene samo, ki sem jo izgubila nekje na skupni poti!
SimonMS, ampak misliš, da so ti “pasivni” res tako zadovoljnji z vsem, ali jih je groza pogledati resnici v oči, da o sebi kaj ne izvejo, kar jim najbrž ne bi bilo všeč?

Ne, verjetno jim je samo bolj vseeno za vse in se s tem ne obremenjujejo preveč. Seveda ja v realnosti včasih to dobro…

samo realno ločitev je zaradi vsega skupaj in bolje je tako zakaj vztrajati z nekom, če to ni to

No, presenečenje… na New Earth sem naletela slučajno (takrat v fazi čustvenega dna, skorajda zloma) in naknadno nabavila še slovenski prevod – oklenila sem se je kot rešilne bilke. Danes me najbrž niti ne bi pritegnila (pač nisem spiritualno/religiozno/ezoterično raziskovalne sorte), a v tistem obdobju so mi razmišljanja o nenavezanosti in pravi svobodi pravzaprav rešila življenje. Material ni za vsakogar in popolnoma razumem, da soproge to ni zanimalo – in ji tudi ni treba zameriti. Konec koncev si jo tudi ti začel prebirati šele, ko si to potreboval in če želja ne pride iz človeka samega, se Novi zemlji nikakor ni možno posvetit. Je pa nenavadno, da tovrstno knjigo kupi mož ženi; in da jo potem tudi sam prebere (sama osebno ne poznam niti enega takšnega). Mi pa v vsej tej zgodbi marsikaj nekako ne gre skupaj. Jasno je le eno: uboga otroka. In to že odkar sta na svetu.

Pozdravljeni,jaz imam zelo podobno zgodbo in vas razumem,sem zenska ki ima dva sincka 3 in 1,5let stara,pa od moza nisem dobila nobene pozornosti odkar imava otroka,5 let ze prenasam zaljivke umikanje,dretje,pa skoz lepo skrbim za vse,samo zato ker nimam sluzbe in on pa ima stanovanje ker je bil locen,dozivela sem ze vse neg.v odnosu in sla cez psihicne custvene krize sama za vse,nobene opore od nikogar,tezko je ko te doletijo te stvari,vendar spoznas veliko vecji sirsi nacrt in sebe kakrsen postahas ravno zaradi slabih izkusenj oz. Iz kontrasta zivljenja in nasega osebnega dozivljanja imamo taka zivljenja kot jih imamo,ce bi se znali sprosti odpor in napetosti ki si jih sami povzrocamo bi vse teklo s svojim tokom tako kot si zelimo,vendar pa imamo prepricanja in sodbe o drugih ki nimajo nic opraviti z nasimi zivlhenji,ni pomembno in vse je vredu sta cudezni besedi ki me pomirita,da zopet cutim jasnost in samo od mene je odvisno kako se pocutim in kaksne bodo moje misli,ce so slabe se slabo pocutim,ce so pozitivne se energija spremeni,tako pa vsepovprek vlacimo sabo in razmislamo kaj se je zgodilo,namesto da bi prevzeli popolno odgovornost le za nase pocutje in kisli,ker je le to pokazatelj cesa si zelis zares zelis in cesa ne,ce necesa ne zelis nehas o tem razmislhat pa se ne bo zgodilo,vem da te tezko v zamerah to storiti,ko nas popade negativa,vendar je resnicno pomembna le notranja usklajenist s tem kar v resnici smo,vsi mi,vecna izvorna energetska bitja,na kaksni frekvenci ste vi?doloca kaj privlacimo v svoje zivljenje,zato ker se ne spominjamo avtomatsko reagiramo na to in ono, ceprav vemo da je to proti naravnemu toku in posledice dozivljamo na vseh ravneh,financnih,custvenih,fizicnih…zelim vam zavedanje da ste ljubljeni,svobodni in radostni tudi ce nimate trenutno tega kar si zelite.najdite nacin tako kot ga vsi iscemo da bi v sebi nasli oporo socutje ljubezen do sebe.

Pozdravljeni,jaz imam zelo podobno zgodbo in vas razumem,sem zenska ki ima dva sincka 3 in 1,5let stara,pa od moza nisem dobila nobene pozornosti odkar imava otroka,5 let ze prenasam zaljivke umikanje,dretje,pa skoz lepo skrbim za vse,samo zato ker nimam sluzbe in on pa ima stanovanje ker je bil locen,dozivela sem ze vse neg.v odnosu in sla cez psihicne custvene krize sama za vse,nobene opore od nikogar,tezko je ko te doletijo te stvari,vendar spoznas veliko vecji sirsi nacrt in sebe kakrsen postahas ravno zaradi slabih izkusenj oz. Iz kontrasta zivljenja in nasega osebnega dozivljanja imamo taka zivljenja kot jih imamo,ce bi se znali sprosti odpor in napetosti ki si jih sami povzrocamo bi vse teklo s svojim tokom tako kot si zelimo,vendar pa imamo prepricanja in sodbe o drugih ki nimajo nic opraviti z nasimi zivlhenji,ni pomembno in vse je vredu sta cudezni besedi ki me pomirita,da zopet cutim jasnost in samo od mene je odvisno kako se pocutim in kaksne bodo moje misli,ce so slabe se slabo pocutim,ce so pozitivne se energija spremeni,tako pa vsepovprek vlacimo sabo in razmislamo kaj se je zgodilo,namesto da bi prevzeli popolno odgovornost le za nase pocutje in kisli,ker je le to pokazatelj cesa si zelis zares zelis in cesa ne,ce necesa ne zelis nehas o tem razmislhat pa se ne bo zgodilo,vem da te tezko v zamerah to storiti,ko nas popade negativa,vendar je resnicno pomembna le notranja usklajenist s tem kar v resnici smo,vsi mi,vecna izvorna energetska bitja,na kaksni frekvenci ste vi?doloca kaj privlacimo v svoje zivljenje,zato ker se ne spominjamo avtomatsko reagiramo na to in ono, ceprav vemo da je to proti naravnemu toku in posledice dozivljamo na vseh ravneh,financnih,custvenih,fizicnih…zelim vam zavedanje da ste ljubljeni,svobodni in radostni tudi ce nimate trenutno tega kar si zelite.najdite nacin tako kot ga vsi iscemo da bi v sebi nasli oporo socutje ljubezen do sebe.

op, tako funkcionira povprečna ženska, welcome to real life. moram pa reči, da se popolnoma naivni in da ste izdali ves moški rod in se obnašali popolnoma poženščeno, kot nek suženj njenim interesom. mislim, da je samo izkoristila vašo šibkost in popustljivost karakterja, to bi naredilo 95%, ki naleti na takšnega moškega, še posebej, če je dobro situiran, kar vi očitno ste, glede na to, da ste ji vseskozi stregli in ugajali. zato vas je že kmalu nehala spoštovati. dobesedno pomilovala vas je, ker ste nasedali vsem njenim trikom in pastem.

Saj se ne splača dolgovezit, ženske (moškinje) zasrale ste, saj niste več ženske. V bistvu ste postale hudobne babe. Večina celo zagovarja nasilje, celo nad otroki, pa saj ste bolane. Začetna zgodba, pa še 10 ali več vmes…identično moji. Kaj sem naredil, naše (ki sem ga seveda sfinanciral 80 % sam), smo prodali in kupili dve sosednji stanovanji, bivša svoje stanovanje, jaz in otroci (13 in 15) skupaj. Čudovito funkcioniramo. Se vljudno pozdravimo, v naše stanovanje je ne spustimo, ker ji pač tega zadovoljstva ne pustimo, ona kljub temu, da ima dela samo sama s sabo enako ali še bolj nesrečna ….nima nobenega da ga bi lahko poniževala. No ugotovil sem, da ni bil problem jaz ali otroci ampak ona…., ki je besnela vsakokrat ko je morala kaj narediti (čeprav sem jaz in otroci v bistvu “od kuhinje do celega stanovanja ” pucali sproti), je ona 1x tedensko začela čistiti in pizditi (drugače pa je ko je prišla s službe brala knjige; 10 na mesec, misli, če bere, da je neka teška intelektualka) in potem je bila par dni TIHO …..in to se je predolgo dogajalo; pa smo se je rešili.
l

pozdravljen…bom kratka. enak začetek zveze in skoraj indentičen zakon in razveza-z moje strani. le v obratni verziji. bivši mož živi v moji rojstni hiši,ima partnerko na varni razdalji 100km. ločitev sama je le 2leti. natezanje kreganje,pa veeeliko let.zakon je bil mrtev. sama imam sina in partnerja,ki se razumemo,imamo se radi. živimo vsi skupaj v podnajemniškem stanovanju. da imamo mir,ker je bojle za vse. jaz sem tudi zmaj-saj je vsem svojim znancem,sorodnikom me predstavil v njhujši luči. je velik,tihi,zahrbtni manipulator. nekako sem se pomirila.ampak veliko let me je to psihično uničevalo. glede premoženja ni nič rešeno.čeprav ima fin.podporo s strani sorodnikov, lepo plačo. jaz ne morem to trdit. sinu je bil dober oče,ko je bil mlajši.potem se je nehalo,prekinilo. pa tudi sin je zrastel in vidil da njegova mama ni slaba oseba. razumem da je bil pod vpivom. takrat tega nisem vedela. saj nisem sina rinila,da mi poroča kako je bilo pri babici,z očetom-ki ga sploh ni bilo z njim. to mi je sam v pogovoru zaupal,ko je prekinil stike z babico. in enako,če pomislim kako sva bila srečna,prva leta. skupaj sva rastla, živela…kmalu ko je bil sin star sin 4 leta,ni bil več ista oseba. življenje z neznancem, ki mi je neprestano škodoval.jaz pa še kar verjela nisem…lp