Pozdravljeni!
Sem ločena 45 let, skrbništvo imava skupno-3 otroci, 14 punca in dvojčka 8 let. Premoženje ni še rešeno, ostalo da, 2 leti ločena. Otroci so teden pri njemu, teden pri meni, razen večje punce ki je eno leto skozi sedaj pri meni.

Spoznala sem moškega 8 let starejšega, ločenega 3 leta, ima hčerki 25 in 20 let in sina 16 let. Za sina ima skrbništvo bivša žena. Premoženje ločeno, ostala je v njihovi skupni hiši.
On stanuje 20 km od prejšnje hiše. Ker za sina ni določeno kako se videvajo, imata določeno ustno, da gre on k sinu in tudi hčerkama, če nista na fakulteti k njim domov (v bivši skupni dom) 2x med tednom in v soboto. On pravi da je tam sam z otroci, da bivše ni, … Tam tudi skuha kosilo za otroke, zase, tudi včasih povabi bivšo taščo in tasta, ki stanujeta zdraven. Bivša njegova je veliko okoli, če je ni po cel teden mu naroči, da more biti z sinom, tako da tam pri njemu prespi, pravi da v sobi ene od hčerk… Ko se je ločil ni tako hodil nazaj k njim. Z njimi je do letos maja hodil tudi na mini počitnice (beri 4 x letno), od kar je ločen. V vezi sva od feb. letos, tako da maja letos, ko sva bila skupaj je šel še z bivšo ženo, sinom in hčerko 20 let z njimi za 3 dni…

Mislila sem da je z menoj kaj narobe, …. Pa sem ugotovila, da ni.
Ali razmišljam prav, da je to v odnosu, če imaš novega partnerja zelo sebično, da sva prišla do te meje, ko me to moti….

On ve vse glede mojih čustev, da tega ne morem predelati, … Mi reče, da sedaj me moti to, potem me bo drugo motilo… Da je morda moje razmišljanje napačno. Vem tudi, da ostali njegovi sodelavci in prijatelji ga hecajo, ker vedo kaj dela, … da hodi v njeno okolje. Večkrat ga je že zalovila, oz. mu prepovedala, da pride tja, ko je njej pasalo.

Dodam lahko le to, da je vse to moje sprejemanje tega, da moj partner hodi v okolje bivše žene nazaj, prišlo do te mere, da sem vse dneve ko gre tja nazaj v hišo bivše žene, ko je skupaj tam z otroci, tudi če njej ni, prišlo do te mere, da sem te dneve tako na dnu, … to opazilo že moji 3 otroci, da jočem, sem slabe volje, se znašam nevede nad njimi. 

Midva se lahko imava lepo po 1 teden, par dni, po en dan, ni važno…, dokler on sam ne gre tja nazaj (v dom kjer je živel prej, ko se je ločil). Njegovi otroci sploh ne pridejo k njemu v njegov kraj, niti sam jih ne povabi, če jih, niti nočejo, gre potem on tja. Naj samo še to rečem, da on občasno spi pri meni tudi ko so vsi 3 moji otroci v hiši pri meni, da zjutraj skupaj pojemo zajtrk, kosilo, gremo na izlet, … Jaz pa poznam njegovega sina iz dveh kosil skupaj, ostalih dveh hčerk (20 let in 25 let) v 9 mesecih nisem še spoznala…. 

Sem mu povedala, da zame on ni ločen, ker še vedno hodi tja, da naj se nazaj tja preseli, da bo manj poti, da on sploh nima svojega življenja, ker samo leta, in čaka kdaj bo on lahko na voljo tam, kjer je prej živel.

Bom lahko kdaj to predelala, obstaja kakšna ženska ki jo to ne bi motilo, zakaj sem nespoštovana, da z njegove strani nisem sprejeta…Tako se počutim. Je to konec konca zveze?

Hvala

Spoštovani,

lahko dobro razumem vaše čustvene reakcije. Mislim, da bi se v taki situaciji večina počutila podobno. Dodajam nekaj misli, ki vam lahko koristijo, da izboljšate svoje počutje in na koncu razrešite situacijo.

Najprej je vprašanje zakaj partner ostaja tako vpleten v staro družinsko življenje. Kaj je v ozadju? Je to zato ker ne spoštuje vas, spoštuje pa bivšo ženo? Ali zato, ker je z njo še intimen? Je to zato, ker se pogosto pač vede sebično? Mogoče zato, ker se pogosto pretirano prilagaja drugim, težko reče ne, težko uveljavlja svoje želje itd? No, saj na nek način je tudi to zadnje sebično … Videti je, da skupaj kot partnerja nimata čisto izoblikovanih odgovorov na ta vprašanja. Če bosta to razčistila, je veliko bolj verjetno, da boste partnerju zaupali, ne jemali njegovega vedenja nase in se seveda počutili bolj zadovoljni.

Ko čutite žalost ob njegovih ‘obiskih’ je to za vas (in vaše otroke) neprijetno. Je pa najbrž za vas hkrati koristno. Z žalostjo se poslavljamo od nečesa, na kar smo bili navezani. Recimo od ljubljenega človeka, lahko pa tudi od določene ideje. Recimo od ideje, da imam partnerja, ki mene postavlja na prvo mesto, ne hodi spat v hišo bivše žene in z njo na počitnice itd. Ker trenutno ta vaša (seveda razumljiva) ideja ni uresničena, se z žalostjo od nje poslavljate. S tem pa se vedno bolj kaže realnost taka kot je. To vam bo omogočilo, da boste realno pretehtali zadeve, se odločili kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne, kaj je partner pripravljen spremenit, kaj ne, in na koncu sprejemali zase koristne odločitve.

Pri sprejemanju težkih odločitev, je dobro podrobneje razumeti svoj notranji konflikt. Recimo: na eni strani bi prekinila vezo, na drugi pa bi rada ostala s partnerjem. O tej temi sem že pisal tukaj:
Zamenjava kariere
Block
Želim končati razmerje.
Odhodi partnerja in občutek razvrednotenja
Partnerstvo pod vprašajem in biološka ura
Razhod – iščem informacije

Še en vidik, ki ga je v vaši situaciji koristno raziskati je razlika me ljubeznijo in zaljubljenostjo. 9 mesecev je še malce premalo, da bi bila vzpostavljene globoka ljubezen z vsemi pripadajočimi zadevami (zaupanja, iskrenost, občutek sprejetosti, navezanost). Na nek način se še spoznavata. Tudi vaša žalost je del spoznavanja. O tej temi lahko pobrskate tukaj:
Po razhodu
Ljubezen= partnerstvo ?
Zakaj se mi potrudil, da bi ohranila čudovit odnos?
Kje najti resnega moškega 30+?
Ohlajena čustva iz danes na jutri
Moji partnerji
Osamljenost v odnosih

Seveda, če boste kdaj želeli, ste kadarkoli dobrodošli, da se naročite na pogovor pri Nastji ali pri meni. Tako klienti lažje raziščejo opisane vidike, bolje razumejo sebe in parterja ter nato lažje sprejemajo življenjske odločitve.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić