Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Ohlajena čustva iz danes na jutri

Ohlajena čustva iz danes na jutri

Pozdravljeni.

Mogoce bo moj zapis malo daljsi, saj pisem zmedena, prizadeta in zalostna.
Pred letom in pol sem koncala dolgo toksicno vezo. Stara sem 35 let. Po tem sem delala na sebi, svoji samopodobi, spoznavala moske, ki jih nisem spustila blizu, saj vem kaj hocem in pac niso bili primerni, dokler ni prisel on, cisto nepricakovano. Vizualno nic posebnega, bilo pa je vse ostalo. Pogovori, ujemanje, podobni cilji, podobni hobiji, ujela sva se v vsem, po dolgem casu sem spoznala moskega v katerega nisem dvomila saj mi je bil vedno na voljo. Odnos se je pocasi razvijal, spustila sem ga blizu, nic mu ni bilo tezko, veliko je delal, bil utrujen vendar zame si je vedno vzel cas, ko nisva bila skupaj sva bila na sporocilih 16 ur na dan. Pogovarjala sva se o vsemu, v vseh stvareh sva bila kompatibilna, stala eden drugemu ob strani, dokler ni prisel dan, ko je imel neke tezke depresivne obcutke, celi dan sem se z njim pogovarjala, mu stala ob strani pomagala…naslednji dan je rekel, da ima mesane obcutke, da ne ve kaj naj sam s sabo, sa ne more razmisljati. (Bivsa s katero ima tudi otroka) ga je prevarala in sedaj ga je strah, da se bo to vedno ponavljalo, ker se po njegovo ne trudi dovolj za odnose. Rekel je, da bolje da prekineva sedaj, kot da kasneje, ko bova se bolj prizadeta. Hotela sva se pogovoriti pa je zablokiral, nic ni spravil iz sebe, bil je totalno otopel. Kako se to lahko zgodi iz danes na jutri?
Problem je, da jaz ne morem naprej, v njemu sem imela vse kar sem kdaj zelela od partnerja, spustila sem ga blizu, zdaj pa sem ostala brez.
Imam obcutek, da ga je strah ohromil, da so njegova custva pristna, ampak da ga je strah zablokiral. Vsak dan se zbujam s tezkimi obcutki, ker ne vem kaj naj storim, prebolim ali mu dam cas, da predela svoje obcutke?

Hvala, vsake podobne izkusnje bom vesela.

Težko je reči karkoli zares gotovega, saj je tu veliko možnosti – skupno pa jim je, iskreno rečeno, da zate, za tvoje želje, nobena ni dobra.
Zdaj bom naštela nekaj možnosti, ki lahko držijo ali pa tudi ne.

Morda je res depresiven – še več, morda je manično depresiven (bipolarna motnja). V obeh primerih je do neke mere nujna medicinska pomoč + seveda delo na sebi, po možnosti vsaj na začetku s pomočjo terapije. Ti tu zraven ne moreš nič, razen da mu stojiš ob strani. “Stanje ob strani” pa ne pomeni, da mu ti govoriš, kaj naj dela, ampak da sprejemaš to, kar dela, in ga v tem podpiraš. Če je to seveda mogoče. Če dela tako, da tega ne moreš sprejemati in podpirati, tu v bistvu nimaš več kaj.

Morda je manipulator, kakršnih je dandanes ogromno – digitalna doba jim je omogočila eksponentni razcvet, saj je manipulirati veliko lažje preko digitalnih platform (sms-ji, messenger ipd.) kot v živo. Dokler mu je ustrezalo, je bil s tabo, zdaj ima nagledano naslednjo.

Morda je preprosto neodločen, nepripravljen investirati v resno zvezo, “luftar”. Seveda so za to (kot za prej naštete možnosti) resni in globoki razlogi, a dokler se sam ne zave problema in ne poišče pomoči, bo tako tudi ostalo. Morda do smrti. Pri mnogih do smrti. 🙁 Njegovi “razlogi” za prekinitev namreč zelo močno zvenijo kot izgovori. Kadar partnerju rečemo, da se sami ne trudimo “dovolj za odnose. Rekel je, da bolje da prekineva sedaj, kot da kasneje, ko bova se bolj prizadeta”, je v bistvu tako, kot če bi se lotil kuhanja goveje juhe, po 10 minutah ugotovil, da se ne trudiš dovolj (ker npr. nisi dodal ne peteršilja ne korenčka), in sklenil, da je bolje vse skupaj odstaviti s štedilnika kot pa še bolj “uničiti” – juhe pač ne bo, s tem pa ne bo niti odgovornosti za kuhanje niti veselja/razočaranja ob tem, ko bi jo jedel. Kar pomeni, da se hočeš izogniti odgovornosti in lastnemu trudu, to pa zapakiraš v beden kliše, kakršnega slišimo v filmih tik pred tem, da junak krene v novo avanturo (partnersko ali drugačno) ali pa se vrne k svojim zasvojenostim (kakršnekoli že so). Izgovor zveni “empatično” (tako sem pošten, da te ne želim prizadeti /še bolj/), a samo na površini – v resnici gre za povsem sebično dejanje. Poleg tega taki stavki skrivajo napovednik nadaljnjega odnosa, če bi se ta nadaljeval: slej ko prej te bom itak pustil, takrat ti bo še hujše.

Ne glede na to, kaj od naštetega (ali kaj četrtega) velja za tvojega partnerja, je vsem zadevam skupno, da izvirajo iz globin, ki jih ne želi ozavestiti, kar pa bi bilo nujno, da bi sploh lahko začel reševati svojo težavo. Treba pa je vedeti, da mnogi takih težav ne začnejo nikoli reševati, celo če imajo na tehtnici tudi otroka. Če ne uvidi, da ima problem, ne bo nikoli našel rešitve in bo šel dalje po isti poti, kriva bo pa bivša, ker ga je prevarala. (Prenos odgovornosti na drugega – še en znak hudo nezrele osebnosti; “jaz sem kriv, ker se ne trudim dovolj za odnos” – igranje žrtve, vloge “ubogi jaz”.) Ja, slabo kaže, kakorkoli obračamo.

Vprašanje je, kako, kaj in s kom si delala na sebi – videti je, da tu še nisi opravila vsega dela. Tudi ko mislimo, da smo že nekam prišli (sploh pa, če potem še malo zaspimo na lovorikah), nam življenje hitro pokaže, kje smo pri tem in onem v resnici.

Spoštovani,

veliko koristnih misli je zapisala že Ilonina. Mogoče se še malo dotaknem globin, ki jih je omenila. To, da ste izboljšali samopodobo in določili s kakšnim partnerjem želite živeti, se mi zdi zelo dobro za vas. Bravo. Je pa moj občutek iz vašega zapisa, da oba lahko še okrepita odraslo razumevanje partnerskega odnosa. Pravite “dokler ni prisel ON”, “ujela sva se v VSEM”, “mi je bil VEDNO na voljo”, “bil utrujen vendar zame si je VEDNO vzel cas”… Če lahko tako malo grobo rečem. Take absolutne izjave so bolj značilne za najstniško kot pa odraslo razumevanje partnerskega odnosa in ljubezni. V kvalitetni partnerski vezi so nujni tudi stavki kot npr: “Pusti me zdaj, ker sem preutrujen.”

Iz vašega opisa partnerjevega vedenja sklepam, da mu manjka nekoliko odrasle opreme za zašito svojih meja in uveljavljanja svojih interesov. In s tem ne mislim nič slabega. Vsi smo nekje na poti čustvenega odraščanja. Eden velikanov svetovne psihoterapije je rekel nekaj takega: “No, po 50 letih dela z ljudmi mi je zdaj jasno. Popolnoma čustveno zrel človek ne obstaja. Vključno z mano seveda.” Torej, kot je napisala Ilonina, če bosta nadgradila razmevanje sebe in odnosov, bosta štartala z bistveno boljše pozicije. En način je partnersko ali individualno svetovanje. Zelo pa priporočam tudi knjigo Formule ljubezni.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Koliko časa je trajala vajina idila in kaj sta pravzaprav? Prijatelja, partnerja? Kaj se dogaja, ko sta skupaj in si gledata v oči?

Če vprašaš mene, ti je spustil veliko megle.

Imam zelo podobno zgodbo, le da sva midva poročena.
Ker mi ni bilo jasno kako lahko nekdo, ki te tako zelo ljubi, spoštuje… in hoče biti neprestano s tabo, naenkrat postane tesnoben, depresiven in te začne celo zavračat, sem se zelo poglobila v preučvanje tesnobe in depresije. Prišla sem do šizoidne motnje. Skupaj sva prišla do zaključka, da ima vse znake, in tudi presejalni test je pokazal močno šizoidno osebnost. Ko se je odselil je depresija izginila in z njo tudi tesnoba. Še vedno sva skupaj, a na mojo žalost le na obroke… Skupno življenje bi ga verjetno spet pahnilo v tesnobo, pa če si trenutno tega še tako želi.

Podobna zgodba tudi tukaj. Na začetku tudi želel biti neprestano z mano, potem tesnoba, depresija, odmik in vračanje, ko ga je pač pičilo. Takrat je bil spet najbolj zaljubljen, potem depresija, odmik. Če slučajno kdaj nisem imela časa za druženje ravno tist trenutek, ko si je on namislil, je sledil že takoj umik in užaljenost. Če sem sama dala predlog za druženje, sem bila v večini zavrnjena in nisem smela biti užaljena. Da bi si poiskal strokovno pomoč, kategorično NE.

Tako sem vse skupaj prenašala kakšnega pol leta, potem sem se popolnoma odmaknila, prekinila kontakt. Zanimivo, ko sem prekinila vsak kontakt z njim, je bilo kot da se mi je skala s prsi odvalila, počutila sem se nenormalno osvobojeno.

Včasih sploh ne opazimo, kako nam prisotnost neke osebo kvarno vpliva na našo dobrobit, dokler ne prekinemo kontakt.

New Report

Close