Obdobje srednjih let je pogosto čas nenačrtovane notranje preobrazbe. To je čas, ko pogosto pride do streznitve, soočenja z realnostjo, občutkom izgubljenega časa in neizživetega življenja.
To je obdobje, ko se človek zave, da vse tisto, o čemer je potiho sanjal, nikoli ne bo dosegel. Obdobje srednjih let zato lahko prinese občutek izgube. Ne le izgube mladosti, življenja in preteklosti, temveč tudi občutek izgube prihodnosti – to je prihodnosti, ki smo jo nekoč sanjali in za katero se zavemo, da nikoli ne bo prišla. Posameznik se zato pogosto sooča ne zgolj z izgubo svojih sanj, temveč tudi z izgubo upanja, da bodo te sanje kdajkoli postale resničnost.
Čeprav se morda zdi paradoksalno, so ravno posamezniki z bolj izraženimi narcističnimi značilnostmi najbolj dovzetni za krizo srednjih let. Pogosto imajo prav ti posamezniki težavo s staranjem (Gabbard v Montero et al., 2013).
Več o tem, kdaj gre za narcistične lastnosti in kdaj za motnjo, si lahko preberete tu.
Narcizem v obdobju srednjih let
Narcis se navadno s težavo sooči z obdobjem srednjih let – pri čemer to lahko, v nasprotju s prepričanjem mnogih, nastopi že v tridesetih letih.
Narcizem se namreč pogosto opira na ideale, kot so mladost, telesna privlačnost, kompetentnost, intelektualna superiornost, moč in družbeni status. Vse to pa so lastnosti, ki s časom bledijo, zaradi česar se mora posameznik soočiti z realnostjo in omejitvami, ki jih zapoveduje življenje. Ker narcisova samopodoba in samopotrditev temeljita na idealih, lahko prav nemoč pri doseganju takšnih idealov povzroči hud udarec za identiteto in samopodobo posameznika.
Nekdo, ki je, na primer, v svojih tridesetih občutek samopodobe gradil prek identifikacije s svojim kariernem uspehom, se pogosto v svojih štiridesetih znajde v situaciji, ko takšen način iskanja samopodobe ne prinaša več rezultatov.
Narcizem in kriza srednjih let se v laičnem diskurzu pogosto pripisujeta predvsem moškim, vendar njuna pojavnost pri ženskah ni bistveno nižja – navadno se le izraža na bolj subtilen način. Medtem ko je promiskuiteta pri moških lahko očitna, družbeni pritiski, na primer, pogosto povzročijo, da pri ženskah ostane skrita.
Zakaj obdobje srednjih let predstavlja grožnjo narcizmu?
Narcizem temelji na notranjem – pogosto nezavednem – občutku neadekvatnosti, nemoči, povprečnosti, šibkosti, sramu in praznine. Življenje se zdi povprečno, dolgočasno, brez smisla in pomena. Da bi posameznik ubežal tem občutjem, pogosto išče potrditev, občudovanje in družbeno priznanje, s tem pa se pogosto oklepa mladosti, moči in percepcije svoje posebnosti in unikatnosti. To povzroči, da se negativnih občutkov praznine in nemoči niti ne zaveda, vse dokler obrambni mehanizmi delujejo.
V zgodnji odraslosti se lahko obrambni mehanizmi odražajo v družbeno sprejemljivem življenjskem stilu – na primer intenzivno druženje, prekomerno tvegan življenjski stil, hedonizem, kompulzivnost in impulzivnost v spolnosti, iskanje vznemirjenja, droge, alkohol – vse, kar posamezniku omogoča konstanten stimulus.
Zlasti tisti, ki se borijo z infantilnostjo ali soodvisnostjo, se pogosto zatečejo v hedonizem in beg pred odgovornostjo odraslega življenja. Tako navadno v poznih tridesetih ali celo v štiridesetih letih svojega življenja nenadoma ugotovijo, da poskušajo živeti življenje svojih dvajsetih, pri tem pa pogosto ugotovijo, da se je njihov socialni krog pomaknil v naslednje obdobje svojega življenja.
O nezavednih fantazijah in zakaj se večina se nikoli ne zave, kaj povzroča težave v njihovem odnosu, si lahko preberete tu.
Mnogi ne prepoznajo, da doživljajo krizo srednjih let, ali pa to dejstvo zanikajo. Simptome, kot so depresija, razdražljivost, občutek praznine, neizpolnjenosti ali močna želja po spremembi, pripisujejo zunanjim dejavnikom.
Šele v terapiji pogosto dojamejo, da se soočajo z globoko eksistencialno krizo, ki zahteva sprejetje realnosti: življenje ni, nikoli ni bilo in nikoli ne bo povsem takšno, kot so si predstavljali. Kljub temu mnogi terapijo še vedno želijo uporabiti za prilagoditev okoliščin svojim idealom – namesto da bi sprejeli omejitve in se z njimi pomirili.
Refleksija o življenjskih ciljih ter razkoraku med realnostjo in sanjami lahko sproži panične in impulzivne odločitve (Freund & Ritter, 2009). Zato narcisistični posamezniki pogosto vstopijo v terapijo z občutkom nuje, ki ga spremlja občutek brezupa ali neuspeha (Cohen & Junkers, 2006).
Po pomoč največkrat ravno ob krizi srednjih let
Osebe z izrazitimi narcističnimi značilnostmi pogosto poiščejo strokovno pomoč šele pozneje v življenju, največkrat ob soočenju s krizo srednjih let. V mladosti namreč lastnosti, kot so potreba po občudovanju in potrditvi, občutek posebnosti in unikatnosti, ambicioznost ter želja po uspehu, delujejo kot družbeno sprejemljive – celo občudovane. Zaradi tega ostane temeljna patologija, na kateri te značilnosti slonijo, dolgo skrita.
Osebe z bolj soodvisnimi in psihološko infantilnimi vzorci običajno poiščejo pomoč ob spoznanju, da njihov življenjski slog in odnosi niso več skladni z njihovo starostjo – pogosto v srednjih ali poznih tridesetih letih. Takrat se pogosto znajdejo osamljene ali izolirane od pristnih družbenih in partnerskih odnosov, saj jih njihov socialni krog prehiti v emocionalni zrelosti in jih spontano ‘zavrže’.
Posamezniki, osredotočeni na dosežke, kariero in status – pomoč poiščejo, ko začne njihova produktivnost in družbena prepoznavnost vidno upadati. Ko mladost zbledi in njihovo mesto zasedejo mlajše generacije – kar se običajno zgodi v štiridesetih letih ali kasneje – se pogosto pojavijo občutki nemoči, osamljenosti, povprečnosti, brezupa, praznine in nesmisla. Zmanjšana profesionalna in družbena prepoznavnost neposredno vpliva na samopodobo, kar sproži globoko eksistencialno stisko.
Več o tem, zakaj se bojimo sprememb, ki nam lahko rešijo življenje, si lahko preberete v tem članku.
Občutek osamljenosti in izgube
Kriza srednjih let zahteva pogled onkraj življenjskih ciljev, ki jih nismo dosegli in presega zgolj prepoznavanje škode, ki smo jo povzročili v odnosih z drugimi. To je čas prepoznavanja izgube – izgube preteklosti, mladosti in soočenja z minljivostjo življenja. Najpomembnejša pa je izguba prihodnosti, ki smo jo morda želeli, a je nikdar ne bomo doživeli.
Takšno spoznanje pogosto pripelje do občutkov osamljenosti. Ko opustimo svoje ideale, sanj in ambicije se lahko pojavi občutek osamljenosti in praznine. Gre za globok notranji proces, ki ga ni mogoče preprečiti z zunanjimi dejavniki.
Nekdo, ki dojame, da njegove sanje o popolnem, izpolnjenem, bogatem in umirjenem življenju niso več uresničljive, pogosto občuti intenzivno osamljenost, četudi se njegovo življenje v tem času ne spremeni.
Premagovanje krize srednjih let
Kot navaja Gabbard (Montero et al., 2013), se obdobje srednjih let začne, ko se pojavijo težave, in konča, ko te težave prenehajo. Kriza srednjih let se torej lahko zaključi oziroma razreši tudi s samim potekom časa. Razrešitev pa ni vedno linearna in je pogosto odvisna od sposobnosti posameznika, da sprejme omejitve, preoblikuje življenjske cilje ter najde nov smisel in identiteto.
Vendar pa je takšno sprejetje realnosti pogosto izjemno boleče. Zahteva soočenje z dejstvom, da možnosti radikalnega življenjskega preobrata ali celo popolnega preporoda niso realne ter da življenje, o katerem je človek potiho sanjal, ni več dosegljivo.
Sprejemanje izgube potenciala po boljšem življenju prinaša bolečino, žalovanje, depresijo in paniko, a hkrati odpira vrata do svobode v realnem, povprečnem življenju, ki ga posameznik že živi.
Odgovor je v sprejemanju
Ker narcizem temelji na notranji obrambi pred nepopolnostjo, nemočjo, dolgočasjem in povprečnostjo, je v popolnem konfliktu z naravo srednjih let, ki od nas zahteva soočenje prav s takšnimi osebnimi in življenjskimi omejitvami.
Nekateri poskušajo temu ubežati – na primer s promiskuiteto, pretirano intenzivnim druženjem, dramatičnimi življenjskimi preobrati ali ponovnim iskanjem mladosti. Drugi zapadejo v depresijo, zasvojenosti ali otopelost. A nič od tega ne prinese trajne rešitve. Gre le za tančico, ki prekriva globoko praznino in izgubo upanja, ki se razkrije, ko fantazije dokončno razpadejo.
Luč na koncu tunela predstavlja boleče soočenje s praznino, žalovanje za izgubljenim življenjem in prihodnostjo ter opuščanje notranjih idealov, ki jih nikoli ne bomo dosegli. Odgovor je v sprejemanju, da življenje, ki smo si ga želeli, ni več dosegljivo – a da lahko v realnosti, z vsemi njenimi nepopolnostmi, najdemo notranji mir in občutek izpolnjenosti.
Več o krizi srednjih let lahko odkrijete tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ.
Viri:
- Cohen, N. A., & Junkers, G. (2006). On loneliness and the ageing process. In Is it Too Late? (1st ed., pp. 27–39). Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429476266-2
- Freund, A. M., & Ritter, J. O. (2009). Midlife crisis: a debate. Gerontology, 55(5), 582–591. https://doi.org/10.1159/000227322
- Goldstein, E. G. (2005). When the bubble bursts : clinical perspectives on midlife issues. Analytic Press.
- Jaques, E. (1965). Death and the mid-life crisis. The International Journal of Psychoanalysis, 46(4), 502–514.
- Montero, G. J., de Montero, A. M. C., & de Vogelfanger, L. S. (2013). Interview with Glen O. Gabbard (USA). In Updating Midlife (1st ed., pp. 93–102). Routledge. https://doi.org/10.1159/000227322
