Vendar pa je zaradi narave svoje kariere dolgo verjela, da ji romantika preprosto ni bila usojena — dokler ni začela obiskovati psihoterapije. Tam je spoznala, da njena pretirana neodvisnost morda ni bila zgolj življenjski slog, ampak globoko zakoreninjena psihološka obramba pred bolečinami iz otroštva.
Paradoks odvisnosti: Med pretirano neodvisnostjo in skrito potrebo po povezanosti
Ko govorimo o odvisnosti, si pogosto predstavljamo ljudi, ki so čustveno odvisni od drugih, ne prenesejo osamljenosti in pogosto vstopajo v toksične odnose. Ti posamezniki se bojijo zapuščanja, trpijo zaradi nizke samopodobe in pogosto razvijejo zasvojenosti ali motnje hranjenja. Vendar pa obstaja manj očitna oblika odvisnosti, ki je pogosto skrita za fasado moči in neodvisnosti.
Osebe, kot je Chloe, so videti samozadostne in močne. Redko izražajo potrebo po pomoči ali bližini drugih in pogosto prevzemajo vlogo skrbnika za druge. Njihova neodvisnost, ki jo pogosto dojemamo kot vrlino, je lahko manifestacija nezavedne čustvene odvisnosti, ki izhaja iz travmatičnih izkušenj v otroštvu.
Paradoks odvisnosti kot pojav, kjer pretirana neodvisnost služi kot psihološka obramba pred odvisnostjo. Posameznik se izogiba odnosom, ker so ti preveč boleči ali zato, ker je globoko v sebi prepričan, da ne potrebuje nikogar. Ta dinamika pa pogosto izvira iz travme, kot je parentifikacija.
Parentifikacija: Ko otrok postane starš svojemu staršu
Parentifikacija nastopi, ko otrok prevzame odgovornost za čustveno ali fizično skrb za svoje starše. To ni le praktična vloga, ampak globoko psihološka dinamika, kjer otrok postane čustveni varuh staršev.
Otrok, ki je doživel parentifikacijo, pogosto postane pretirano neodvisen, saj mu nikoli ni bilo omogočeno, da bi bil resničen otrok. Tak otrok se nauči zanemariti lastne potrebe in se osredotočiti na potrebe staršev. Lackie (1999) primerja parentifikacijo z disociacijo, kar pomeni, da je to stanje tesno povezano z razvojnimi travmami in zlorabo.
V odraslosti se posledice parentifikacije kažejo v nezmožnosti oblikovanja zrelih intimnih odnosov. Oseba, ki je bila kot otrok prisiljena prevzeti odgovornost za čustva staršev, pogosto ostane psihološko ujeta v infantilnem stanju, kjer ni sposobna doživeti resnične čustvene ločitve in individualizacije.
Skriti ujetniki primarne družine
Posamezniki, ki so doživeli travmo, kot je parentifikacija, pogosto ohranjajo toksične vezi s svojo primarno družino tudi v odraslosti. Ta povezanost ni vedno vidna in jo pogosto spremljajo nasprotujoči si občutki, kot so jeza, prezir in zamera. Ironično pa prav ta zamera ohranja osebo čustveno povezano s starši.
Na primer, ženska, ki je kot otrok prevzemala odgovornost za pomirjanje čustvenih stisk svoje matere in bila popolna hči za zadovoljevanje očetovih narcističnih potreb, v odraslosti ni bila sposobna oblikovati zdravih partnerskih odnosov. Njena čustvena odvisnost od matere je preprečila razvoj samostojnosti in zrelosti, kar je vodilo v ponavljajoče se vzorce razpadlih razmerij in občutkov zavrnitve.
Ljubezen, po kateri hrepenimo, a jo hkrati zavračamo
Razvojna travma, zloraba ali parentifikacija v otroštvu pogosto vodijo do zanikanja osnovne potrebe po ljubezni in povezanosti. Bolje je ne želeti ljubezni, kot pa da bi bila ta zavrnjena. Takšni posamezniki pogosto razvijejo obrambne mehanizme, kot je pretirana neodvisnost, ki jih ščiti pred ponovnim zavržanjem.
Paradoksalno pa globoko v sebi še vedno hrepenijo po tem, da bi bili videni, priznani in ljubljeni. To notranje hrepenenje lahko povzroči konflikt — želja po ljubezni je povezana z bolečino zavrnitve, zato bližina postane vir trpljenja. Posledica je pogosto življenje brez globokih odnosov, kjer oseba verjame, da ne potrebuje nikogar, medtem ko ostaja ujetnik želje po povezanosti.
Pretirana neodvisnost, ki se pogosto dojema kot vrlina, je lahko manifestacija nezavedne odvisnosti, ki izhaja iz travme. Razumevanje teh vzorcev skozi psihoterapijo omogoči posamezniku, da prepozna svoje resnične potrebe in začne graditi bolj zdrave odnose. Kot pravi Lackie (1999), je soočenje s travmo ključnega pomena za prekinitev destruktivnih vzorcev, ki izvirajo iz otroštva. S tem se lahko Chloe in drugi posamezniki, ki so doživeli podobne izkušnje, začnejo osvobajati svojih nevidnih vezi ter stopijo na pot k resnični intimnosti in povezanosti.
Več lahko odkrijete tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ.
Viri:
- Lackie, B. (1999). Trauma, Invisibility, and Loss: Multiple Metaphores of Parentification. In Chase, N. D. (Ed.). Burdened children: Theory, research, and treatment of parentification. Sage Publications, Inc.
- Zivkovic, A. (2023). Dependent Personality and Interpersonal Dependency: At the Intersection of Developmental, Identity and Interpersonal Aspects. British Journal of Psychotherapy, 39(1), 212–231. https://doi.org/10.1111/bjp.12802