DSM-5, diagnostični priročnik za duševne motnje, ponuja dva pristopa za diagnosticiranje narcistične osebnostne motnje (NOM). Prvi je t. i. kategorični model, ki temelji na določenih značilnostih, kot so grandioznost in pomanjkanje empatije. Ta pristop je pogosto kritiziran, ker se osredotoča le na zunanje vedenje, ne pa tudi na globlje psihološke procese posameznika. Drugi pristop, imenovan alternativni model osebnostnih motenj (AMPD), skuša bolje upoštevati te notranje procese in predstavlja posodobljeno različico diagnostičnih meril, čeprav še ni popoln.
Narcistična osebnostna motnja (NOM) po kategoričnem modelu DSM-5
Po kategoričnem modelu je narcistična osebnostna motnja (NOM) opisana kot stanje, pri katerem posameznika zaznamujejo pretirana samozavest (grandioznost), nenehna potreba po občudovanju in pomanjkanje empatije do drugih. V odnosih se takšni ljudje pogosto kažejo kot vzkipljivi, arogantni, pretenciozni in zavistni, kar lahko povzroča napetosti in težave v njihovem okolju.
V DSM-5 je navedenih devet kriterijev, od katerih jih mora oseba za diagnozo NOM izpolnjevati vsaj pet. Ti kriteriji so (APA, 2013):
- grandioznost in samopomembnost,
- fantazije o neomejenem uspehu, moči, lepoti ali ljubezni,
- prepričanje, da je oseba na nek način “posebna” ali edinstvena,
- potreba po občudovanju,
- občutek upravičenosti,
- izkoriščanje v odnosih,
- pomanjkanje empatije,
- zavist do drugih ali občutek, da so drugi zavistni do narcistične osebe,
- aroganca.
Narcistična osebnostna motnja (NOM) v skladu z alternativnim modelom osebnostnih motenj
Ko upoštevamo alternativni model osebnostnih motenj DSM-5 (AMPD) (APA, 2013), je narcistična osebnostna motnja (NOM) opredeljena kot kombinacija deficitov v funkcioniranju osebnosti, osebnostnih lastnosti grandioznosti ter potrebe po pozornosti.
Kar zadeva funkcioniranje osebnosti, so v primeru NOM indicirane težave na naslednjih področjih:
- Identiteta osebe je za namen samodefinicije ter samozavesti prekomerno odvisna od drugih, kar pomeni, da je posameznikova identiteta definirana skozi oči drugih ljudi.
- Življenjski cilji in ambicije so postavljeni na podlagi odobravanja drugih, namesto da bi bili odraz pristnih, avtentičnih interesov osebe.
- Empatija je okrnjena do te mere, da oseba težko prepozna oziroma se poistoveti z občutki ali potrebami drugih.
- Kapaciteta za emocionalno intimnost je okrnjena, zato so odnosi površinski in služijo potrebam posameznika po regulaciji samospoštovanja oziroma občutka lastne vrednosti in identitete.
Težave pri diagnozi narcistične osebnostne motnje (NOM) z DSM
Kot je diagnostika kontroverzna v primeru osebnostnih motenj na splošno, velja to tudi za narcistično osebnostno motnjo (NOM), zlasti v primerih, ko se NOM diagnosticira v skladu z DSM.
Prvič, DSM-5 se še vedno osredotoča na vedenjske in opazne lastnosti namesto na temeljne psihodinamične (tako intrapsihične kot tudi medosebne). Slednje je sicer delno naslovljeno z vključitvijo alternativnega modela osebnostnih motenj (AMPD) v DSM-5, vendar pa pri tem še zdaleč ne gre za rešitev, kvečjemu za korak v pravo smer.
Drugič, kot je razvidno iz zgoraj navedenih kriterijev, je NOM, kot ga opredeljuje DSM-5, zelo ozko definirana motnja osebnosti, pri čemer se diagnostični kriteriji DSM-5 nanašajo zgolj na grandiozni podtip narcizma, ne omogočajo pa diagnoze ranljivega in visokofunkcionalnega narcizma.
To pomeni, na primer, da se v primeru ranljivega narcizma zaradi ozkih kriterijev za diagnozo narcistične osebnostne motnje (NOM) po DSM-5 pogosto napačno postavi diagnoza mejne osebnostne motnje (MOM) ali izogibajoče osebnostne motnje (IOM) (Dickinson & Pincus, 2003).
Psihoterapevtska obravnava narcistične osebnostne motnje (NOM)
Osebe z narcistično osebnostno motnjo (NOM), še posebej z grandioznim in visoko delujočim podtipom, pogosto ne iščejo strokovne pomoči, še posebej ne psihoterapije, saj gredo lahko skozi življenje brez oziroma z omejenimi težavami ali pa stisk in medosebnih težav ne pripisujejo narcizmu. Še več, svoje narcistične lastnosti – na primer ambicioznost, rivalstvo, upravičenost – lahko dojemajo kot koristne.
Po navadi se posamezniki z narcistično osebnostno motnjo odločijo za zdravljenje, ker jih k temu prisilijo njihovi bližnji, pogosto partnerji, ali pa zato, ker njihovi obrambni mehanizmi odpovedo in se pojavijo depresija, anksioznost, občutek notranje praznine, dolgčas, brezsmiselnost ali težave v odnosih.
Več o različnih podtipih narcisov lahko odkrijete tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ.
