Manipulacija pomeni, da nekoga brez (očitne) prisile pripravimo do tega, kar želimo mi (on pa ne), in pri tem bolj ali manj zavestno uporabljamo metode, ki nas bodo do tega cilja pripeljale.
Je nasilnejša in obenem bolj prefinjena (lahko tudi prikrita) od denimo hujskanja. Pomeni, da mora tisti, ki z nami manipulira, najprej ovreči oziroma podreti naše »barikade«. Manipulator se navidezno samodejno (torej »upravičeno«) postavi v nadrejeni položaj, kar bo izražal tako z besedami kot z govorico telesa, obrazno mimiko in tonom glasu. Zasul nas bo z »jaz sporočili« in »ti obtožbami«, in medtem ko bomo izgubljali energijo s pojasnili, opravičili ali utemeljevanjem, se bo ta v manipulatorju kar množila, saj bo vsako pojasnilo, opravičilo ali argument z užitkom pohodil ali ga izkoristil kot iztočnico za novo obtožbo.
Najpogostejše metode (narcistične) manipulacije
1. Menjava teme
To metodo pogosto in kar preveč splošno uporabljamo, zlasti v nekonstruktivnem prepiru (npr. očitki: Ti si naredila to … – Kaj pa, ko si ti … – Samo zato, ker si ti tak in tak …; projekcije: Nikoli me nisi imel rad!, Za neumno me imaš!, Vse si uničila! itd.). Z menjavo teme se narcis izogne sprejetju odgovornosti oziroma temi, ki je ne obvlada dovolj ali mu vzbuja neprijetne asociacije, izniči naše argumente, ignorira naša čustva, prepričanja, predloge ipd.
Poglejmo primer.
Žena: Nimam dovolj zrezkov za vse. Nisem vedela, da boš na večerjo pripeljal sodelavca.
Narcis: Ti se prav trudiš, da bi me uničila.
Žena: Jaz tebe? Kako … saj nisem …
Narcis: Vse, kar delaš, delaš proti meni.
2. Prenos krivde
Ta običajno sledi menjavi teme (gl. prejšnji primer). Narcis ne more oziroma ne sme biti nikoli ničesar kriv ali za karkoli odgovoren, saj se to ne ujema s popolno sliko njegove lažne osebnosti. Pri tem sploh ni nujno, da bo »naša« krivda povezana s temo, ki jo je izkoristil, da je zaobrnil pogovor. Obtoženi smo neverjetnih, nerazumnih ali že stokrat »prežvečenih« stvari – in ko se samodejno začnemo braniti, narcis slavi zmago. Njegova napaka je pozabljena, naša pa središče pogovora, ki ga seveda naprej vodi on.
3. Projiciranje
Čustva, občutki ali lastnosti, ki niso zaželeni, ki so neprijetni in težavni, so za narcisa nesprejemljivi, zato jih projicira na druge. Projekcije v resnici kažejo, kaj narcis občuti o sebi, čeprav to samodejno pripiše nam:
Nikoli me nisi imel rad! = Nikoli se nisem imela rada in se sprejemala.
Za neumno me imaš! = Strah me je, da si pametnejši od mene in me boš zapustil.
Vse si uničila! = Vedno vse uničim.
4. Prekinjanje
Za narcisa je najpomembnejše to, da vodi pogovor in v njem »zmaga« (uveljavi svoje interese). Prekinil nas bo, takoj ko
- ga to, o čemer govorimo, ne bo več zanimalo;
- bomo izrazili pogled, drugačen od njegovega;
- bomo omenili karkoli, za kar je odgovoren (tudi) on;
- se bomo dotaknili področja, na katerem je šibkejši od nas;
- bomo pokazali čustvo, ki ga ne prenese in o katerem meni, da ga sam nima ali ga ima »zelo malo« (žalost, bolečino, obupanost, jezo, sram ipd.).
Poglejmo primer.
Mati z NOM: Obljubila si, da boš pospravila posodo. Po stari navadi si se spet zlagala. Dosti imam tega. Resnično te imam dovolj. Lenoba lena! Jaz lahko crknem od dela, pa se ti še na pogreb ne bo dalo priti! Boš že še videla, ko me ne bo več!
Hči: Nisem obljubila, da bom pospravila posodo.
Mati: Zdaj pa še lažeš. Lažnivka in lenoba. Da moram imeti prav jaz tako hčer!
Hči: Res nisem nič …
Mati: Tako lenobo, tako nesposobnega otroka! Kaj otroka, zajedavca! To si, ja, parazit.
Hči: Danes zjutraj sploh nisem …
Mati: Saj ti res ni pomoči. Kamor pogledam, vidim tvojo svinjarijo. Boljše bi bilo, da bi hodila okrog z zavezanimi očmi!
Hči: Kakšno svinja…?
Mati: Ja, ja. Pa še priznala ne bo, seveda ne.
Starš z NOM, ki ima več otrok, nekaterim
podeli status ljubljenca, popolnega otroka (to so njegovi podaljški, vanje bo
projiciral svoja namišljena prepričanja o sebi, svoje želje, ti otroci mu
služijo kot sredstvo dviganja ugleda, samozavesti, kot dokaz, da je dober
starš), drugim, pogosto le enemu, pa status grešnega kozla (ta je kot smetnjak,
kamor vsi člani družine odmetavajo krivdo, obtožbe, sram, napake itd.; tako ne
staršem ne sorojencem ni treba prevzeti nobene odgovornosti in lahko vztrajajo
v iluziji, da je z njimi kot posamezniki in družino vse v redu). (Gl. Peg
Streep, How narcissistic parents scapegoat their children,
www.psychology.today.)
Naš primer kaže zelo neposreden (verbalni, psihični) napad matere na hčer;
pogosto pa so ti napadi veliko bolj prefinjeni, skriti pod igranjem žrtve (npr.
»Našo sosedo hčerka vsak dan pokliče in vsak petek obišče«), omalovaževanjem
(tudi pred drugimi), prestopanjem meja v imenu »pomoči« in drugimi mehanizmi
manipulacije.
V tem primeru vidimo poleg prekinjanja tudi druge metode manipulacije: menjavo teme, omalovaževanje (žaljenje), ponavljanje, obsojanje, igranje žrtve. Posebej velja poudariti govorjenje v tretji osebi, ko je oseba, ki so ji besede namenjene, prisotna (Pa še priznala ne bo, seveda ne). To je zelo prefinjena metoda degradacije: prvič, deluje kot podajanje sodb, posploševanje, poleg tega neposredno kaže, da govoreči nima nobenega namena poslušati sogovornika ali spremeniti svojega mnenja; in drugič, gre za vrsto ignoriranja, saj z uporabo tretje osebe sogovorniku sporočamo, da ga za nas ni tu, da ga ne upoštevamo, da zanikamo ne le to, kar nam skuša sporočiti, ampak celo njega samega.
5. Omalovaževanje
Gre za razvrednotenje ali minimiziranje našega doživljanja, čustev in spoznanj. Če narcisu potožimo, da nas je nekdo (ali on) prizadel, nam bo odvrnil, da pretiravamo, da smo preobčutljivi, da ni tako, kot to vidimo mi, da je šlo le za šalo itd. Naše dojemanje sveta in okoliščin bo odpravil kot pretirano, naivno ipd., naša čustva in občutke pa kot neustrezne, ne le pretirane, celo kot »napačne«.
6. Ponavljanje
S tem, ko narcis nenehno ponavlja iste »zgodbice« (npr. o svojih dosežkih, težkem življenju, žrtvovanju za druge, priznanjih/krivicah, ki jih je bil deležen), doseže marsikaj:
- spravlja nas ob živce (izzove reakcijo – pride do drame);
- vrže nas iz tira (od »običajne« in nedementne osebe česa takega ne pričakujemo), s čimer omaja našo obrambo oziroma meje;
- spremeni temo – »zgodbice« mu torej omogočajo kadarkoli pobegniti iz teme pogovora;
- vrne se k svojemu položaju vodje pogovora (ima pod nadzorom pogovor oziroma temo pogovora);
- pogovor se spet vrti okoli njega;
- ko sčasoma zgodbice, čeprav enake, v podrobnostih postajajo vse bolj pretirane in že naravnost čudaške, v nas vzbudi strah.
7. Zasliševanje
Narcis nas ne bo zasliševal le o tem, kje smo bili, od kdaj do kdaj, s kom, zakaj, kako smo prišli tja itd., ampak tudi o neobstoječih stvareh:
- Zakaj nočemo govoriti o tem. (Potem ko smo že vse povedali.)
- Kaj skrivamo. (Zaman zatrjujemo, da ničesar.)
- Zakaj govorimo nejasno in ne po resnici (še enkrat ponovimo vse skupaj, a ne pomaga) itd.
Z zasliševanjem želi potrditi to, kar že »ve«, tako da se bo ujemalo z njegovimi prepričanji in predvsem z njegovo zgornjo masko. Ta mora ostati brezhibna, zato je treba njene pomanjkljivosti »preložiti« na druge.
8. Povzdigovanje glasu in čustveni izbruhi
Če bomo osebi z NOM dovolj dolgo in uporno nasprotovali (pri tem je vseeno, ali z očitki, obtožbami ali pa z utemeljenimi argumenti in »jaz sporočili«, saj je zanjo vse to enako – vse občuti kot napad nase), si bomo »prislužili« tudi agresivnejše metode manipulacije. Cilj povzdigovanja glasu in kričanja je, da nas osupne in prestraši – tako postanemo ranljivejši, izgubimo rdečo nit svoje obrambe ali pojasnjevanja (ta sta, resnici na ljubo, tako in tako nesmiselna), se čustveno vznemirimo in ne moremo razmišljati tako jasno kot sicer.
9. Absurdiranje
Ta skovanka označuje vedenje oziroma »argumente«, ki so tako nesmiselni in neresnični, da jih ne moremo enačiti s spremembo teme, prenosom krivde, projiciranjem, zavajanjem itd. Zdi se nam, da nam je »zmanjkalo filma«. Osupnemo in ostanemo brez besed, medtem ko nam v možganih kar vrvi, tako se trudijo iz vsega skupaj izluščiti vsaj drobec smisla.
Metoda je izjemno učinkovita. Ne le da nas spravi ob živce in doseže tudi vse drugo, kar je našteto pri točki Ponavljanje in drugih, temveč nas uspešno odvrne od nadaljnjih poskusov komunikacije (ki jih narcis doživlja kot napad nase) in lahko močno omaja naš občutek za to, kaj je res in kaj ni (ne vemo več, ali smo »nori« mi ali on). Poglejmo primer.
Na domači zabavi narcis gostom pripoveduje anekdote, medtem ko njegova žena nosi na mizo prigrizke in pijačo. Tako je vedno; postrežba je ženino delo, nastopanje pa moževo. Čeprav se zdi narcis zaverovan v svoj nastop, ženo pogosto ošvrkne s pogledom, in kmalu se mu zazdi, da se nekam pogosto vrti okoli Janeza. Po koncu zabave, ko ostaneta sama, narcis začne: Današnja zabava ti pa ni bila všeč, a ne?
Žena: V redu je bila.
Narcis: Ja, ja, sem opazil. Nekam zamorjena si bila.
Žena: Sploh ne. Mogoče malo utrujena. Všeč mi je bilo, ko sta Ina in Marko pokazala, kaj sta se naučila na tečaju srednjeveških plesov.
Narcis: Še dobro, da je prišel tudi Janez.
Žena: Zakaj?
Narcis: Saj sploh ne moreš nehati govoriti o njem!
Prvo absurdiranje. Žena Janeza ni niti omenila. Ob tako absurdni obtožbi postane zmedena, osupne, njene obrambe (umirjeno govorjenje, poskus, da bi pogovor speljala na prijetne stvari) niso le načete, ampak brezglavo tekajo naokrog kot mravlje, ki jim je v mravljišče priletela petarda. Obmolkne, kar narcisu omogoči neovirano nadaljnje »blodenje«.
Narcis: Misliš, da nisem videl, kako si se vrtela okoli njega? Pa ali boš kavico, Janez, pa pokusi te piškote, Janez, pa a mi pomagaš v kuhinji, Janez … Veš, za razliko od tebe jaz lahko delam več stvari hkrati, in čeprav sem moral zabavati goste, da si ti lahko flirtala, sem vse videl!
Drugo absurdiranje. Žena je kavo ponudila vsem gostom, piškotov sploh ni postregla, kuhinje sploh ni omenila in ves čas je sem ter tja hodila sama. Gre za hudo izkrivljanje realnosti, zato da bi ustrezala narcisovim občutkom.
Žena: Z nikomer nisem flirtala …
Narcis (jo prekine): Veš, ko sem bil star petnajst let, mi je oče rekel: Midva z materjo sva svoje opravila, zdaj si na vrsti ti. Še pomisliti nisem smel na kakšno šolanje! Moral sem iti na šiht. Na prvi šiht, ki se je pojavil. Čistil sem hleve, pral sem stroje, hrbtenico in sklepe sem si uničil na tisti zadrugi! Stara dva sem živel, ko sem bil še otrok!
Tretje absurdiranje. Prejšnji dve nista bili povezani z realnostjo oziroma resnico, tretje pa ni več povezano s temo pogovora. Tu ženi »zmanjka filma«. Ne ve, kaj bi rekla. To zgodbo je že stokrat slišala, ne razume pa, kakšno zvezo ima narcisova prva zaposlitev z obtožbami, da je flirtala z Janezom.
Na prvi pogled je tudi nima. V svetu »logične realnosti« je nima. V patološkem svetu pa jo ima. V narcisovem svetu je vse povezano z njim. Kar počnejo drugi, počnejo zanj, zaradi njega ali proti njemu. Ko ne naredijo nič narobe, je treba umetno ustvariti dramo, da bo narcis lahko sprostil svojo stisko (npr. na zabavi se je rahlo spogledoval z Marjano, ker pa to za njegovo popolno lažno osebnost ni sprejemljivo, občutke krivde projicira na ženo; njen mirni odziv je neuspešen, ker narcis ne potrebuje pomiritve, temveč vzrok, da bo lahko izbruhnil; in če ga ne dobi, ga ustvari sam).
10. Čustveno izsiljevanje in lažna iskrenost
Če me imaš rada, boš to naredila. Če ti kaj pomenim, mi boš pomagal. Če tega ne boš naredila, je med nama konec. Če ti rečem, da si zabita, je to le zato, ker sem do tebe iskren in ti povem v obraz. Ni moja krivda, če ne preneseš resnice!
Oboje, čustveno izsiljevanje in lažna iskrenost, sta metodi, s katerima nas narcis drži pod nadzorom in ohranja lastne občutke varnosti, večvrednosti in moči. To počne z vzbujanjem
- občutka odgovornosti za stvari, ki v resnici niso naša odgovornost (Še nisem dovolj pretrpela v življenju, da zdaj še ti tako grdo ravnaš z mano?);
- občutka dolžnosti (Vse sem naredil zate, ti pa mi tako vračaš?);
- slabe vesti (Ti res nič ne pomenim?; Preveč sem te imela rada);
- krivde (Če bi me imela rada, bi mi odpustila) itd.
Se nadaljuje.
Podrobneje in z več primeri ter s preglednico s prevodom čustvenega izsiljevanja in manipulacije v zrel, empatični jezik v knjigi Loti Palmer: V opoju narcisa.
Vira:
Bree Bonchay, The 8 most common narc-sadistic conversation control tactics, freefromtoxic.com.
Paul T. Mason in Randi Kreger, Ne stopajte več po prstih, Chiara, 2011.
O avtorici
Avtorica knjige V opoju narcisa je zapravila desetletja življenja v nesmiselnem pojasnjevanju, razlaganju, utemeljevanju, dokazovanju, prepričevanju in prošnjah, da bi osebam z NOM dopovedala, kaj v resnici misli, čuti ali kaj se je v resnici zgodilo.
Dolgo se je zaman spraševala, kako je mogoče, da ob vsem povedanem (ne glede na način: mirno, v razburjenju, ustno, pisno …) in celo dokazanem ni nobenega učinka; spremljala jo je tudi bolečina neslišanosti, ki je v njej poglabljala depresivne občutke strahu, da je z njo v temelju nekaj narobe in da ni vredna, da ji kdo prisluhne, verjame ali spoštuje njeno mnenje.
Ključ do neskončne manipulacije je namreč občutek krivde in nevrednosti manipulirane osebe, ki čuti močno potrebo po tem, da bi se zagovarjala, opravičila, ki ne zna reči ne in se počuti ogroženo, kadar drugi zanika njena doživljanja in celo resnico. Razrešitev tega »kompleksa krivde« je bila med prvimi koraki, ki jih je morala prehoditi na poti iz strupenih odnosov, in to v času, ko je bila vanje še vedno zapletena. Brez teh korakov namreč poti ven ni ne videla ne bila sposobna izpeljati.
Preberite tudi:
- Nedosegljiv resnični jaz osebe z narcistično osebnostno motnjo
- Kako prepoznati znake narcistične osebnostne motnje v vsakdanjem življenju
- Iz prve roke, kako je živeti z narcisom
- Poznam znake, značilne za narcistično osebnostno motnjo (NOM), pa vendar …
Potrebujete nasvet ali pogovor? Obiščite forum Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce.
