Iz prve roke, kako je živeti z narcisom

Mesec dni za zdravje, Odnosi

Imate v svojem življenju osebo, ki ima vedno prav, se na vsako nasprotovanje napadalno odzove, nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje ravnanje ter ne pokaže iskrenega sočutja? Potem je zelo verjetno, da ste se zapletli v odnos z osebo z narcistično osebnostno motnjo.

ženska zamišljena v naravi

Narcistična osebnostna motnja je motnja, za katero so značilni pretiran občutek lastne pomembnosti, izrazito enostranski pogled na svet (»svet je samo to, kar vidim in izkušam jaz«), močna potreba po občudovanju in vzdrževanju popolnega zunanjega videza, pomanjkanje ali popolna odsotnost empatije (sposobnosti vživljanja v druge) in še marsikaj drugega.

Zaradi vsega tega je življenje z osebo z NOM izredno zahtevno, naporno in pogosto uničujoče ter pušča hude posledice tudi pri osebah, ki jih »narcis« izbere za svoje ljubljence.

Zakaj je pomembno prepoznati motnjo pri drugi osebi?

Ker s tem zares prepoznamo težavo oziroma težave, v katerih smo se znašli in h katerim smo do neke mere verjetno prispevali tudi sami.

Večinoma se izkaže, da na podlagi neustreznih vzorcev, pridobljenih v otroštvu in adolescenci, kot odrasli izbiramo ali pritegujemo neustrezne osebe. Ko smo sposobni prepoznati in opredeliti njihove težave, lahko poiščemo vzporednico z lastnimi izkušnjami (kdo iz naše preteklosti je imel podobne težave) in vzrok, zakaj smo se sami znašli v situaciji, ki posnema tisto iz naše preteklosti.

Ker lahko nato poiščemo vire in pomoč, nasvete in znanje, kako težave rešiti.

Na voljo je veliko literature, spletnih portalov in forumov, dokumentarnih filmov itd. Pogosto pa je šele pomoč strokovnjaka (psihologa, psihiatra, psihoterapevta) tista, ki nas zares potisne naprej.

Ker se lahko nehamo bati, da smo »nori«, ali se (samopomilovalno) tolažiti, da smo pač »rojeni pod nesrečno zvezdo«.

V odnosih, zaznamovanih s travmo in motnjami (kot so mejna osebnostna motnja, narcistična osebnostna motnja, disociativna osebnostna motnja) – recimo jim patološki odnosi – vse prekipeva od skrajnosti. Svet je samo črn ali pa bel. S spoznavanjem vzrokov patološkega vedenja in načinov delovanja take osebe ugotovimo, da je med eno in drugo skrajnostjo še veliko možnosti, da bi lahko nekatere preprečili, druge spodbudili, se jih naučili prepoznavati in se nanje primerno odzivati in se šele na podlagi vsega tega nazadnje odločili, ali ostati ali oditi. To je tudi edini način, da preprečimo, da bi se nam stvari ponavljale v naslednjem odnosu.

Kaj NI cilj prepoznave motnje?

Etiketiranje človeka, npr. »ta je narcis« (torej »baraba«, »norec«, krivec ipd.).

To, da vemo (ali domnevamo), da ima nekdo neko motnjo ali njene poteze, naj nam služi, da bomo s tako osebo znali ravnati (ali pa se brez občutkov krivde od nje odmaknili), in ne, da jo bomo obsojali.

Preložitev vse krivde in odgovornosti na drugo osebo.

Odnosi so vedno dvo- ali večsmerna pot, zmes vsega, kar vanje prispeva vsak udeleženec. Zato v odnosu nikoli ne more biti »ena oseba kriva za vse« oziroma težave nikoli ne izvirajo samo z ene strani.

Pomoč drugi osebi.

Drugemu lahko pomagamo, le ko/če se ta sam zave, da ima težavo in da potrebuje pomoč. Pri tem bo najbolj koristila pomoč usposobljenega psihoterapevta, ki v zadevo ni čustveno ali kako drugače vpleten. Mi lahko drugi osebi pomagamo tako, da ji stojimo ob strani, jo poslušamo, jo skušamo razumeti in smo do nje empatični.

Obstajajo pa tudi primeri, ko drugi osebi nikakor ne moremo pomagati; nasprotno: s tem, ko ostajamo v odnosu z njo, prispevamo svoj delež k »peklenski gugalnici« (gl. Sanja Rozman, Peklenska gugalnica, 1998) in osebi omogočamo, da še naprej ostaja ujeta v svojih težavah oziroma se ji jih sploh ni treba zavedeti. Če želimo rešiti edino osebo, ki jo sploh lahko rešimo – namreč sebe – moramo iz odnosa izstopiti.

V strokovni literaturi in tudi na spletu najdemo veliko opredelitev te motnje; med glavnimi značilnostmi so našteti občutek pomembnosti in upravičenosti, potreba po zunanjih potrditvah (občudovanju) in pomanjkanje empatije. Zdi pa se, da jo kljub temu težko prepoznamo, zato je pomembno vedeti, kako osebo s to motnjo prepoznati v resničnem življenju. Nihče namreč na sebi ne nosi deklaracijskega listka, na katerem bi pisalo: Ne vem, kdo in kaj sem v resnici; Napajam se z energijo drugih; Ne prenesem kritike itd.

Najprej razjasnimo pogosto zmoto o narcizmu.

Mnogi ljudje ob besedi narcizem (ali narcis) pomislijo na bajko o Narcisu, ki se je, ko je prvič ugledal svojo lepoto, zaljubil sam vase, in menijo, da je narcizem to – da si zaljubljen sam vase in to javno kažeš.

To je sicer (lahko) res. Toda egoizem, samovšečnost, (pretirana) samozavestnost in podobne lastnosti so le delček celotne slike, in še to le takrat, ko gre za t. i. odkrite (ekshibicionistične) narcise. Nekatere osebe z NOM pa se v javnosti predstavljajo zelo drugače: kot skromne, zadržane, požrtvovalne, ne zdijo se samovšečne in na prvi pogled ne izstopajo. To so t. i. prikriti narcisi (izraz »narcis« je rabljen kot krajša različica poimenovanja »oseba z narcistično osebnostno motnjo«, in ne kot opredelitev človeka kot celote, ter velja za oba spola).

Znaki NOM

Oseba z NOM ali z nekaterimi narcističnimi lastnostmi:

  1. večinoma govori o sebi in pretirava glede svojih dosežkov ali talentov,
  2. pričakuje pohvale in občudovanje,
  3. potrebuje pozornost,
  4. je prepričana, da je boljša od drugih, in ima občutek upravičenosti,
  5. ima veliko potrebo po nadzoru in obvladovanju drugih,
  6. mora imeti vedno prav in ne prenese nestrinjanja,
  7. ne prenese kritike,
  8. je izrazito nagnjena k (naglim) sodbam,
  9. je zavistna in/ali prepričana, da drugi zavidajo njej,
  10. ne prepozna/prizna čustev drugih in ni sposobna sočutja/empatije,
  11. izkorišča druge,
  12. poudarja svojo samozadostnost,
  13. pripisuje mnenju drugih o sebi in svojemu ugledu (pre)velik pomen,
  14. je prepričana o svoji zaslužnosti in nenadomestljivosti,
  15. nikoli ne sprejme odgovornosti za svoja ravnanja in njihove posledice,
  16. podpre morebitne druge napadalce,
  17. njen odnos do drugih niha od ljubezni do sovraštva in nazaj.

O avtorici Loti Palmer

“Rešiti se iz narcisove mreže ni dovolj; treba je izstopiti tudi iz lastne kletke”, pove avtorica knjige in tega prispevka. Loti je bila dolga desetletja zapletena v odnos z osebo z NOM in kljub raziskovanju ter udeležbi v psihiatričnem in psihoterapevtskem procesu ni prišla do rešitve, dokler se ni korak za korakom sama prikopala do nje (predvsem po zaslugi tujih spletnih strani).

Ker sta se ji ob tem razkrili grozljiva prikritost tovrstnih škodljivih odnosov in obenem odsotnost priročnikov v slovenskem jeziku, ki bi žrtvam teh odnosov dolgoročno pomagali, je svoje znanje in izkušnje prelila v knjigo.

Ta z dovolj pojasnili in primeri odgrne tančice tako z narcistične osebnostne motnje kot tudi z drugega, kompatibilnega pola – torej osebnosti, ki ostaja ujeta v takem odnosu.

Knjiga nakaže tudi rešitve in zdrave poti skozi nadaljnje življenje ter opozori na pasti, v katere se v hlastanju po hitrih rešitvah radi ujamemo.

Povzeto po knjigi Loti Palmer: V opoju narcisa

Potrebujete nasvet ali pogovor? Obiščite forum Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce.


Sledite nam