Nedosegljiv resnični jaz osebe z narcistično osebnostno motnjo

Odnosi

Celotna osebnost človeka z NOM temelji na lažnem jazu, torej na maski, ki jo kaže svetu. Ta pa ni le enoplastna, temveč ima dve plasti. Zgornja plast je lepa, popolna, spodnja je običajno nasilna, manipulativna. Zgornjo masko še lahko odloži (običajno v zavetju štirih sten), spodnje ne more nikoli. Zakaj?

maska različne osebnosti

Narcisova dvojna maska

Vsi ali vsaj ogromna večina nas vsakodnevno nosi maske. To preprosto pomeni, da se pri zdravniku ne vedemo tako kot s prijateljico na kavi, da se za službo oblečemo drugače kot za zabavo, da k nadrejenim pristopamo z drugačno dikcijo kot k svojim otrokom itd. Masko si nadenemo, kadar smo v sebi hudo žalostni, pa moramo na neko praznovanje, kjer bo treba pokazati vsaj kanček dobre volje; kadar nas znanec vpraša »Kako si?«, mi pa se nasmehnemo in rečemo »V redu«, čeprav bi bil iskren odgovor zelo drugačen, ipd. Te maske so posledica družbenih norm, konvencij in pričakovanj ter služijo temu, da laže plujemo skozi življenje, da smo primerno sprejeti in da lahko ustrezno delujemo.

Narcisova prva maska

Narcisova prva oziroma zgornja maska je rahlo podobna maskam, kakršne nosi večina izmed nas, vendar s pomembnimi odstopanji:

a) medtem ko mi nosimo masko, prilagojeno situaciji, predvsem iz zunanjih vzrokov (ker vemo, da okolica od nas to pričakuje), narcis nosi masko iz notranjih vzrokov: maskira se namreč tudi sam pred seboj;
b) za narcisa to ni samo maska, ampak zgradi celotno lažno osebnost, ki mora biti popolna (urejena zunanjost, dobra služba, družina kot »iz kataloga«, osebnost sama pa nenehno superiorna v vseh pogledih: vredna več od drugih, vsevedna, nezmotljiva, dobrosrčna, dojemljiva, marljiva, požrtvovalna itd.) in ne sme imeti čustev, zlasti ne »slabih« (prizadetost, jeza, užaljenost, občutek manjvrednosti in nemočnosti, sram, strah itd.);
c) narcis maske ne more odložiti nikjer, niti doma, pa ne zaradi drugih, ampak zaradi sebe: če bi snel svojo popolno podobo, bi se moral soočiti s tem, kar je pod njo, to pa je zanj nemogoče, saj samega sebe (s slabimi lastnostmi vred) ne sprejema; brez maske bi se čutil osramočenega in ničvrednega, kot bitje, ki nima pravice živeti, in temu spoznanju se bo izogibal za vsako ceno.

Narcisova prva maska je torej na prvi pogled »lepa«. V obdobju, ko nas želi pridobiti (»faza dvorjenja«), se bo zdel prijazen, pozoren, sočuten, ljubeč, poln pozitivne energije, duhovit, zabaven, prilagodljiv, strpen, nežen – skratka, idealen partner, sorodnik, prijatelj, sodelavec. Toda vzdrževanje »lepe« podobe je hudo drago – in ceno bomo plačali tudi mi, valuta pa je naša energija, naša duševnost in duhovnost, vse, kar v resnici smo.

Narcisova druga maska

Ko fasada odpade, ko bodisi ni več potrebna ali pa zaradi kakega dogodka, stresa ipd. razpoka, se pokaže narcisova druga maska. Praviloma je to takrat, ko smo že ujeti. Začetne znake pogosto odpravimo, češ da ima narcis pač slab dan, da je pod stresom, da ni mislil resno itd. Zakaj pa v strupenem odnosu ostajamo, tudi ko tovrstno ravnanje postane pravilo?

Tu je nekaj razlogov:

a) ker upamo in verjamemo, da je to samo »faza« in bo narcis, ko se bo umiril, ko recimo ne bo več pod pritiskom v službi itd., spet postal tak, kot je bil na začetku;
b) ker pod vplivom njegove manipulacije in lastne negotovosti sklepamo, da je odgovornost (še hujše: krivda) za njegovo vedenje na naši strani, in si delamo iluzije, da bo še vse v redu, če se bomo le mi »poboljšali«;
c) ker si ga ne upamo zapustiti;
d) ker bi bilo to v nasprotju z uveljavljenimi družbenimi normami (nemoralno je npr. zapustiti narcističnega starša) itd.

Primer »peklenske gugalnice«, v katero se zapleteta narcis in njegova kompatibilna polovica (pogosto zasvojena z odnosi):

Žena odkrije, da jo mož vara. Ta najprej vse zanika. Ker pa je stvarnih dokazov vendarle preveč, navsezadnje prizna. Takole:
»Saj sem ti že večkrat hotel povedati. Ampak potem bi me vprašala, zakaj, in moral bi ti povedati, da zato, ker je najin zakon že dolgo samo na papirju, ker me tvoje razvade in nerganje preveč motijo, ker si preveč obsedena z otroki, ker si se preveč zredila … Tega pa nisem hotel reči, da te ne bi prizadel.«

Narcis torej svojo prevaro in prikrivanje le-te »pojasni« tako, da vso odgovornost in krivdo pripiše ženi in obenem izpade plemenit. Ko ženo (soodvisnico, katere samopodoba je približno tako nizka kot narcisova) zanima, kako lahko reši tonečo ladjo, ji bo svetoval:

»Malo bolj se potrudi, naj bo bajta bolj pospravljena in ti bolj urejena, nehaj mi težiti za vsako stvar, daj mi dihati, saj nimam nobene svobode. Potem mogoče … Jaz sem pošten človek in mi je nemogoče tako živeti, ampak če se ne boš potrudila, ne vem, kaj bo.«

Zunanjemu opazovalcu se zdi neverjetno, da žena vse to verjame: da je moževo varanje njena odgovornost (gre za prenos krivde, obenem pa to kaže na nezdravo zlitje v odnosu, kjer ni nobenih meja, kdo je kdo, kaj je kaj in čigavo je kaj, oziroma se meje nenehno prekoračujejo), da je prevaro prikrival iz plemenitih nagibov (da je ne bi prizadel), da lahko ona sama reši partnerja in odnos, če se bo dovolj »potrudila«, da je mož pošten človek in mu je v prevari »nemogoče« živeti (čeprav je tako živel povsem lagodno – do trenutka, ko je prevara prišla na dan).

Vendar mnoge žene v takih primerih moževo laž sprejmejo kot resnico ali pa v strupenem odnosu ostajajo iz drugih vzrokov, podprtih z nezrelimi in škodljivimi obrambnimi mehanizmi, ki jih okolica vidi kot izgovore (zaradi otrok; zaradi financ; ker so preveč vložile v odnos, hišo idr.; ker nihče ni popoln in tudi popolnih zakonov pač ni ipd.).

Na neki sprevržen način narcisova žrtev, ki ostaja pasivna, narcisu omogoča preživetje in uspevanje – s svojim »trudom« torej zagotavlja, da jo bo še naprej zlorabljal, varal, izkoriščal, skratka se hranil z njo. »Pridna žrtev« bo narcisu dala točno to, kar ta potrebuje, pa naj bo to oboževanje, strinjanje, uklanjanje, pomoč ali pa kričanje, prepir in razbijanje krožnikov. Včasih narcis potrebuje tudi tak odziv partnerja – sploh če zmanjka drugih »vzrokov«, da bi partnerja kaznoval.

Kljub vsemu pa je vse to še vedno »le« maska. Radi rečemo, da nam je zdaj »pokazal svoj pravi obraz«, a pri narcisu to ne drži. Narcisovega pravega obraza, njegovega resničnega jaza ne bomo nikoli videli. Večina narcisov ga niti sama ne vidi.

Narcisov resnični jaz

T. i. »pravi obraz« osebe z NOM je za nas pomemben (le) zato, da laže in hitreje dojamemo, da

a) narcisa ne moremo »rešiti« oziroma mu pomagati;
b) se narcis zelo verjetno ne bo nikoli spremenil, ker zelo verjetno nikoli ne bo opazil/si priznal, da sploh ima kakšno težavo;
c) imamo opravka s škodljivo in lahko tudi nevarno osebo;
d) je edina trajna rešitev ta, da iz odnosa izstopimo (brez vsakih stikov) ali ga ohranjamo na največji možni razdalji (samo najnujnejši stiki, npr. dogovarjanje glede otrok, obisk staršev trikrat letno, nujna komunikacija na delovnem mestu).

Narcisov resnični jaz je praviloma krhek, šibek, s slabo ali celo nično samopodobo, prestrašen, razdvojen in osamljen. To je zanj nesprejemljivo, zato te občutke oddeli od sebe in prenese (projicira) na druge, večinoma nasilno – z besom, obtožbami, prepričanjem o lastni večvrednosti, jezo, zavistjo in maščevalnostjo (druga, spodnja maska); ker pa so to »slabe lastnosti«, v družbi nezaželene, je treba čeznje navleči lepo podobo, ki bo splošno sprejeta in bo žela občudovanje, pohvale, spoštovanje ter seveda pozornost (prva, zgornja maska).

Nič ni narobe, če do osebe z NOM čutimo sočutje oziroma se nam smili. Motnje ali potez motnje, ki jih ima, si ni izbrala prostovoljno in ob zrelem premisleku. Pomembno pa je, da se ne ujamemo v vlogo rešitelja ali žrtve in si ne delamo utvar, da bomo osebo z NOM rešili.

V nadaljevanju: narcistične metode manipulacije.

Več in podrobneje v knjigi Loti Palmer: V opoju narcisa.

Avtorica je bila več desetletij zapletena v odnos z osebo z NOM. Da bi priklicala nazaj »fazo dvorjenja«, o kateri je verjela, da je resnična in da je to narcisov resnični jaz, se je trudila ravnati po njegovih zahtevah, se prilagajala, zanikala sebe in svoje potrebe ter se sčasoma skoraj povsem utopila v njegovem svetu. Ob vsaki stvari je bila prva misel, ki jo je spreletela: »Kaj bo rekel/mislil on?« Nagonsko je skušala že vnaprej preprečiti njegova sumničenja, obsodbe, verbalne in psihične napade, pri tem pa popolnoma zanemarila sebe. In poleg tega običajno ni delovalo, saj narcis vedno najde način, da lahko nad bližnjim izdivja svoje frustracije, pa če se ta še tako trudi biti »neprovokativen«. Šele po letih in letih je spoznala, da ne more vplivati na njegovo vedenje in mišljenje ter da ga ne more spremeniti. Da lahko spremeni le sebe in se lahko iz takega odnosa reši le tako, da se spopade z vzroki, zaradi katerih se iz njega boji izstopiti.

Preberite tudi:

Potrebujete nasvet ali pogovor? Obiščite forum Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce.


Sledite nam