pes iz zavetišča
iz zavetišča v Kranju. Našla sem ga na spletu, poklicala kontaktno številko in ga šla pogledat v začasen dom, všeč mi je bil, zato sem se kar takoj odločila, da ga vzamem. Plačala sem okrog 100eur, ker so ga v zavetiščiu kastrirali in zdravniško oskrbeli, bil je namreč od ciganov in v zelo slabem stanju. Ob posvojitvi sem tudi podpisala pogodbo, s katero sem se zavezala, da bom zanj skrbela.
Najprej nekaj napotkov:
1. preden pričnete iskati vašega novega družinskega člana, se doma odločite, kakšnega psa iščete, predvsem je pomemben karakter in združljivost psa z vašim življenjskim stilom: je združljiv z otroki, drugimi živalmi, primeren za začetnike, bo živel z vami v hiši / stanovanju ali v pesjaku – če bo živel v pesjaku, boste mu nudili vse kar potrebuje, dovolj gibanja, igre, zaposlitve, vaše družbe itd., iščete mladiča ali odraslega psa, koliko časa dnevno imate za psa itd.,
2. pokličite v zavetišče, povejte, kakšnega psa okvirno iščete, npr. psa za začetnike, za družino z otroki, manjšega / večjega itd., nekatera zavetišča imajo na svojih uradnih straneh precej natančne predstavitve varovancev, tako da lahko pobrskate tudi po tem in že tu naredite nek izbor,
3. potem psa nujno spoznajte v živo, oskrbnike psa vprašajte vse, kar vas zanima,
4. psa morat iz kakovostno delujočega zavetišča dobiti razglistenega / razbolhanega, cepljenega, čipirana, samice sterilizirane, samce ponekod kastrirane,
5. nekatera zavetišča imajo pogodbo, s katero se zavežete, da pes ne bo na verigi, da boste zanj primerno skrbeli in mu nudili redno veterinarsko oskrbo,
6. večina zavetišč zaračuna neko simbolično posvojnino, ki pokrije del stroškov oskrbe psa v zavetišču.
Iz zavetišča smo vzeli majhno mešanko, srednjih pasjih let. Dobro premisli za kakšnega psa se boš odločila in kakšno starost, saj imajo odrasli psi svoj karakter in mnogi precej žalostno preteklost in nekater rabijo še veliko vzgoje in precej tolerance. Naša kužika je čudovita, se pa vidi da se prej ni nišče ukvarjal z njo.
je treba samo, ali želite velikega ali majhnega psa.
Ne iščite lepotca, predvsem pomagajte zavrženi živali.
Tem čudovitim bitjem, ki ti nudijo brezpogojno ljubezen in vdanost.
Potrebna pa je volja , potrpežljivost , saj so prestali veliko hudega..
Mogoče bo plašen, živčen. …ne obupati takoj. Pridobite si njegovo zaupanje,
pokažite mu, da ste vodja in neizmerno vas bo imel rad.
Ne, seveda ne morete uspavati zdravega psa, ker nekdo trenutno ne more več skrbeti zanj. Kako točno si to predstavljate?
Za krajši čas odsotnosti so rešitve pasji hoteli, varstvo na domu itd. (kjer nekdo proti plačilu pride in poskrbi za psa večkrat na dan).
Če prejšnji lastnik trajno ne more več poskrbeti za psa in njegovi sorodniki niso pripravljeni prevzeti oskrbe tega psa, potem je psu potrebno najti nov dom. Lahko ga oddajate sami, lahko ga oddajate s pomočjo katerega izmed društev, psa je mogoče odpeljati v zavetišče in plačati oskrbo v zavetišču zanj za 30 dni.
Osebno menim, da je oddaja živali mojega bližnjega sorodnika zadnja opcija, sploh če gre za starejšo žival. Če pa res nihče nima možnosti, znanja in volje za to, da bi živali ponudil dom, potem je potrebno odgovorno najti živali nov dom.
Ja, soseda si je omislila mešanca iz zavetišča, in ta po šestih letih zjutraj še vedno laja, ko ga pusti samega v stanovanju. Ven ga pelje šele popoldne, ko pride domov.
Seveda ga moramo sosedje poslušati, in po njenem je vse v redu.
Hvala lepa za take posvojitelje psov. Se sprašujem, ali v zavetiščih preverjajo, kaj se s psi kasneje dogaja, ali se jih hočejo le znebiti.
Vem za eno zavetišče, kjer jim je mar. Ampak od tam v tako sranje pes težko pride, ker zadeve znajo dorečt že prej. Ampak saj smo brali problematiko okoli posvojitev mačk – ko se kdo vtakne, sprašuje in preverja, je pa cel halo.
Zato pa je tako, kot je.
Mogoče komu v zapozneli razmislek. Zakaj se preverja, zakaj se določenih stvari ne dovoli ipd. Ker če se, imate sranje opisano zgoraj. Pa še kaj hujšega.
Za psa je nekako normalno, da laja. Ker pač ne zna čivkat ali govorit. Mogoče bi se dalo ločitveno tesnobo zmanjšati, ampak 100% recepta pa ni, ne glede na izvor psa.
Večina pasjih lastnikov (vsaj te, ki jih jaz poznam) so zaposleni, in to za polni čas. Kar pomeni vsak delovnik odsotnost 8 ur za šiht plus kako uro za pot tja in nazaj. Ne vem, če to ravno spada pod primere slabe oskrbe, ker potem ostanejo kot primerni pasji lastniki samo še upokojenci (z dovolj dobrimi penzijami), študentje (pogojno) in taki, ki so podedovali, pa jim ni treba hodit v službo (mogoče Paris Hilton, pa še 2 ali 3 primerki).
Psi ponavadi prespijo čas, ko so sami in se nič pametnega ne dogaja. Je pa res nerodno za okolico, če je pes bevskač po naravi ali pa če zelo ni rad sam – v drugem primeru ima pravzaprav pes večji problem kot okolica. Tudi tu ni 100% recepta.
Sicer pa vprašanje. Nabaviš psa, ker želiš imeti psa. Po nekem času odkriješ motečo lastnost. Recimo, da laja, ko je sam. Ali pa grize čevlje ali pohištvo. Ali pa kaj tretjega. Kaj torej narediti s tem psom? Ok, poskusiš to, poskusiš ono…. ampak kaj pa zares narediš?
Vse zgornje nima nobene zveze s psi iz zavetišča, ampak velja kar za vse pse povprek.
Glede zavetiških bi opozorila samo na to, da ne pričakujte hvaležnosti, karkoli že naj bi to pri psu pomenilo. Ob primernem ravnanju se pes navadi in naveže na novega lastnika in mu služi v skladu s svojimi pasjimi geni; enako kupljen kot posvojen. In menda je to to, zaradi česar imamo pse.
Jp, hvaležnosti pa res ne pričakovat.
Pes je oportunist. Zdaj je edino to važno ali znate to izkoristit in sebi obrnit v prid ali pač ne.
In preden bo milijon postov na to temo – ja, sem imela zavetiščnike, pa mešance, pa rodovniške, pa odvečne itd. Trenutno jih imam 7. Vsi so strašno hvaležni, dokler kaj rabijo od mene. Samo ker jih znam prebrat, pač hvaležnost kažejo na način, ki ga jaz določam :))))))
Zame glede poznavanja karakterja psa in svetovanjem kateri pes paše h komu, še vedno zmaga Zavetišče Horjul.
Pa še vsi psi so porihtani (psice sterilizirane, psi kastrirani, cepljeni, razglisteni, primerno socializirani,…), v glavnem – če bi posvajala psa iz zavetišča, bi ga sigurno iz Horjula – če bi seveda tudi oni v meni prepoznali odgovornega posvojitelja.