pes iz zavetišča
No, stvari verjetno niso absolutne. Odvisno kakšno čuvanje in katerega psa. Ovčarji, vzrejeni za čuvanje ovc, so pač vzrejeni za čuvanje ovc, to znajo počet in ni nič narobe, če to počnejo. Mislim celo, da se pri nas tega premalo poslužujejo, recimo.
Mogoče si za začetek lahko tudi ti prebereš moj prvi post v tej temi, da se ne ponavljam brez veze.
Lahko pa povem, da pri meni recimo nekdo, ki bi iskal psa izključno za čuvanje (samo psa čuvaja) ga pač ne bi dobil. To ne pomeni da ga ne bi smel drugje, dokler je za psa poskrbljeno v skladu s predpisi (vsaj zakonski minimum torej). Sama pa k temu ne bom nagovarjala nikogar.
Razlika je, po mojem mnenju, med delovnim psom in psom “čuvajem”, torej “družinskim” psom pripetim nekje, da igra alarmno napravo, tu se pa njegovo delo in mentalna stimulacija konča.[/quote]
O poglej no pa se strinjava. 🙂 In to popolnoma. 🙂
Jaz sem posvojila psa, o katerem nisem vedela praktično nič. Pa tudi izkušenj nisem imela veliko. In je vseeno nastalo srečno sobivanje, kot ti temu rečeš. Tako da ne posplošuj.
V bistvu se v tej temi precej strinjam s sleepy.[/quote]
Pa saj nisem napisala, da jih ni. Napisala sem, da je takšnih ljudi malo, da to ni prototip večinskega posvojitelja.
Ker če je večinski posvojitelj povsem sposoben uspešno sobivati s katerokoli živaljo (žival pa z njim, ta vidik sploh ni nepomemben), ne glede na krakter, posebnosti in potrebe, zakaj potem vsi po vrsti kompliciramo s posvojitvenimi pogovori pa tem, kako je pomemben karakter živali (in v predstavitvah živali pišemo predvsem o tem)?[/quote]
Že mogoče, da jih je malo. Ampak ljudem je treba povedati, da je odgovornost za žival, ki jo posvojijo, njihova. Zakaj je bilo še pred nekaj leti normalno tepsti otroke, danes pa je to že kaznivo dejanje (pa se v bistvu s tem ne strinjam, ampak to niti ni važno v tem kontekstu)? A ni čas, da ljudje postanejo odgovorni za svoja dejanja? Ja, seveda je stvar na vodji azila, da po svojih močeh odgovarja na vprašanja posvojitelja – odgovornost za posvojitev pa mora biti v rokah tistega, ki se odloči za to.
Ena primerjava, za katero boste (morda upravičeno) rekli, da je čisto ne primerna: če se nekdo odloči za otroka, tudi ne ve vnaprej, ali bo zdrav, ali bo imel kakšne duševne ali osebnostne motnje. Vendar ga sprejme in se nauči živeti s tem.
Pa ne pravim, da dobro ali pametni biti brez kriterijev pri izbiri psa iz azila! Tudi jaz imam kriterije, ampak ti so bolj odvisni od objektivnih okoliščin (npr. največ 25 kg, ker večjega psa ne bi zmogla nesti, če bi bilo to treba, pa da ne laja pretirano, ker sem v bloku – z vsem drugim se da živeti in počasi odpravljati – celo užitek je videti napredovanje pri raznih fobijah ali pri čem drugem, tudi če je to napredovanje počasno).
No, pa še nekaj konkretnega, da ne bom samo jaz tista, ki se ji delovanje katerega od zavetišč ne zdi OK:
Tole sem napisala. Priporočam živali iz vseh zavetišč. Avtorica ni spraševala po imenu zavetišča, ki ga priporočamo.
Če bi rada provocirala in se prepirala, si naletela na napačno osebo. Predlagam ti, da odpreš novo temo z naslovom Top ten slovenskih zavetišč, boš imela tam obilo dela in veselja. Lp.
Katera zavetišča torej priporočaš, pa še vedno ne razberem iz zgoraj napisanega. Zakaj, tudi ni razbrati iz tega, kar si napisala. Pa verjetno nisem edina, ki v teh zapisih ne najdem navedenih zavetišč.[/quote]
Se strinjam, jasno! So tudi druga zavetišča sposobna oddajat živali. Sploh pa – ali je žival kriva da se znajde v tem ali onem, da je treba nanjo pozabit, če se ni znašla v “pravem”. A si res živali, ki niso iz ZH ne zaslužijo doma? Sem v tejle temi napisala večkrat, pa bom še enkrat – prepričana sem, da je bistvo v osveščenih posvojiteljih in ne v zavetiščih. Imamo predpise, upoštevat jih morajo vsa zavetišča. Vsi psi pa si enako zaslužijo dom ne glede na to v katerem so se znašli. Ob povdarjanju pomebnosti vloge zavetišča pa sej res – kako pa je s sposobnostjo ocenjevanja v tistihle zgoraj omenjenih ekspresnih vrnitvah? Najbrž to ne potrjujeje dejstva, da mora bit zares osveščen in sposoben samoocene posvojitelj, da do takih ekspresnih vrnitev ne pride… ali kljub vsemu ga?
:)))) hehe ne vem če nisem ravno v tejle temi jaz tudi predlagala nekaj podobnega. Pa mogoče še eno za zavetišča združena v združenju, pa mogoče še združena zavetišča vs. vsem ostalim (ki so zgleda zanič al kako?)
Psi niti slučajno niso krivi že da se znajdejo sploh v zavetišču, še manj pa da se znajdejo v “pravem” ali “nepravem”. Imeti najljubše zavetišče je eno, ni pa treba na račun promocije tega delat škodo psom v vseh ostalih. Ker tako in tako morata prit skupaj pravi posvojitelj in pravi pes, ne pa pravi posvojitelj in pravi pes iz določenega zavetišča, če imamo v mislih složno in dolgo sobivanje.
Res je sicer, da si vse živali zaslužijo dom, vendar pa, če že govorimo o slabih in boljših zavetiščih – s posvojitvijo podpremo tudi zavetišče kjer posvajamo. Če recimo posvojimo psa iz zavetišča (imaginarnega), kjer ga niti razglistili niso, da o cepljenju in sterilizaciji sploh govorino ne, kjer pri psu zraven piše, da je primeren tudi za na verigo itd., s tem podpremo tak način delovanja in enako počnejo še naprej, ker pač posvojitelji so in posvajajo tudi napol ali pa neoskrbljene pse iz usmiljenja. Če po drugi stvari posvojimo psa iz zavetišča, kjer opravijo vse to, pa še kaj zraven mogoče, pa s posvojitvijo podpremo tudi tak način delovanja. Ne govorim o konkretnih zavetiščih, oboje se odgaja v nekaj naših.
Tako, da meni se zdi, da je tudi izbira zavetišča pomembna.
Vem tudi, zakaj sem do nekaterih zavetišč pristranska, tako v dobro kot v slabo. Če mi v zavetišču rečejo, da mi ne pripročajo posvojitve 10 kg psa, ker sem v bloku in to ni okolje za bivanje psa (brez recimo argumenta, da pes, ko je sam laja ali kaj podobnega), nad tako “strokovnostjo” pač ne bom navdušena. Enako se zgodi, ko prinesem najdenega mačka, pa me pustijo 2 uri čakati z njim skoraj na tleh hodnika medtem, ko je vodja “na sestanku” v sosednji sobi, od koder se sliši smeh. Prav tako me ne impresionira zavetišče, kjer ne odgovorijo na telefon in mail, ko jih sprašujem o oskrbi prostoživeče mačke. Tudi oglas – primeren za verigo- nekega zavetišča ne bo postavil na vrh moje lestvice priljubljenosti. Tudi recimo me ravno v pozitivno smer ne obrne zavetišče, ki ga sicer podpiram, ko mi po drugem klicu, ko kličem za informacije o prej diskutirani situaciji ne dvignejo več telefona. Naštete so moje izkušnje s 5 različnimi zavetišči. Imam pa tudi pozitivne, tudi z nekaterimi že naštetimi, pa sedajle prav zelo nove z enim, ki je nedavno tega zamenjal vodjo.
Jaz se strinjam z vsem kar je Nika napisala. (Ti to tako lepo na kratko povzameš, ko se jaz lotim kaj takega pisat, pa je takoj cel spis 😛 )
Dodala bi le še, da se živali iz zavetišča nikoli ne sme posvajat iz usmiljenja, ker potem pridemo do tega, da ugotovimo, da nam žival ne izkazuje nobene hvaležnosti, ki smo jo tako pričakovali, ampak zahteva, da so izpolnjeni vsi njeni pogoji za kvalitetno življenje. Tako da prosim ne mislit, da so zavetišča mučilnice iz katerih je treba pse reševat, ker, če ga pripelješ z zavetišča in ga privežeš na ketno pred hišo pa za to pričakuješ hvaležnost si fejst zgrešil. 😉 Potem pa pride seveda do tega, da pse vračajo nazaj v zavetišče pa ga po možnosti še krivijo, ker jih njihov pes ni ubogal. No tu smo pa spet na začetku … Pes se mora znova navadit iz ketne na zavetišče, pride iz doma kjer je bil sam in se ni nihče z njim ukvarjal, ter so mu vse dovolili nazaj v zavetišče, kjer se mora prilagajati drugim in tako naprej. Če je psihično potem čisto na dnu se pa res težko najde posvojitelj zanj. Kje je potem že ostalo to usmiljenje in reševanje psa?
Drugače pa je meni od zavetišč tudi daleč najbolj všeč Horjul. 🙂 Pa tudi Obalno se mu precej približa po mojem. In odločitev, da posvojimo psa iz zavetišča se mi na splošno zdi super! Seveda pa mora biti sprejeta odgovorno in z zavedanjem, da bomo psu mogli nuditi vse kar potebuje še približno 15 let. 🙂
Jaz se pa ne morem strinjat. Za začetek – nisem zasledila, da bi bilo govora o reševanju psov iz zavetišč, vsaj jaz zagotovo o tem nisem pisala.
Za kaj gre torej pri posvojitvi psa – za podpiranje določenega zavetišča ali za posvojitev psa in to takega, ki bo dovolj ustrezal željam posvojitelja, da bo mogoče trajno složno sobivanje?
Zavetišča se podpira na drug način, ne na škodo psov.
Poleg tega imamo predpise in k njihovemu spoštovanju so zavezana prav vsa zavetišča. Po Pravilniku o pogojih za zavetišča za zapuščene živali je treba sprejeti živali odstraniti zajedavce in jo cepiti proti kužnim boleznim. Psice morajo biti (praviloma) sterilizirane. Če v katerem zavetišču tega ne izvajajo, pa nekdo to ve, bi bila na mestu prijava VURS, ne pa odvračanje od posvojitve v tem zavetišču ali napotitev v drugo. Ker si najmanj oskrbo po predpisih zaslužijo vse živali v zavetiščih, prav tako pa nov dom.
Pri katerem psu pa piše, da je primeren tudi za na verigo? Res me zanima prav konkreten zapis, ker sama tega še nikoli nisem zasledila pri opisih psov v zavetiščih.
Sama praviš, da si pristranska. In s tem lahko nekemu psu v zavetišču, do katerega si pristranska, odtegneš super dom, posvojitelju pa mogoče psa “njemu na kožo pisanega”. Kaj pa je pes kriv, če se je tebi zamerilo osebje zavetišča? Ali pa maček?
Vsi imamo pozitivne in negativne izkušnje. Ampak psi z njimi res nimajo nič. In če v katerem zavetišču ne izpolnjujejo nalog, ki jim jih nalagajo predpisi, potem je to zrelo za ukrepanje in ne za napotitev drugam.
Ali pa če povem še precej konkretno. Pred kakšnimi dvemi ali tremi leti se je za posvojitev psa (ki je sicer meni nekoliko bližje, pa to sploh ni pomebno) zanimal nekdo, ki je izpolnjeval vse pogoje in bi bil za takega živahnega psa zelo primeren. Vse je bilo dogovorjeno, tudi dan ko naj bi prišel po psa. Pa ni prišel – posvojil ga je v drugem zavetišču. Pes iz začetka tega odstavka pa je še vedno v zavetišču… Ima srečo, da je v zavetišču, kjer njegovo življenje ni ogroženo. Lahko bi bilo tudi drugače. Kriv je pa česa? Da je v zavetišču, za katerega se nekdo (pristransko?) odloči, da ga ni vredno podpreti?
Glej, jaz bom izbrala zavetišče v katerem vidim, da za pse dobro skrbijo. V Sloveniji so določeni neki zakonski minimumi, ki jih zavetišča morejo izpolnjevat. Še ko niti teh ne izpolnjuje po navadi VURS ne ukrepa dosti. Samo to, da so zagotovljeni tisti res osnovni pogoji pa mene še ne prepriča, da bi iz nekega zavetišča posvojila psa. Meni je pomembno tudi, kako potekajo dogovori s potencialnimi posvojitelji, kako čisto in urejeno je zavetišče, kakšen je odnos zaposlenih do psov …
In ne moremo se zapičiti v enega psa, ki ga vidimo in se nam zdi najbolj bogi in dobimo nek navdih, da ga moremo rešit. Ne, izbrati moramo psa, ki nam karakterno (in tudi vizualno) ustreza in bomo zanj lahko skrbeli še nadaljnih 15 let. Gospod je zgleda našel psa s katerim se je boljše ujel. Jaz v tem ne vidim nič slabega. Saj konec koncev cilj odgovornih zavetišč ni ta, da se odda čim več psov, ampak, da se čim več psom najde ODGOVORNE lastnike. To je dobro tako za psa, kot za tega gospoda. Gospodje našel primernejšega družabnika, pes pa ga še bo, ker ta zgleda ni bil primeren zanj. 😉 Pa ni ne s psm ne z gospodom nič narobe. Enostavno se nista ujela. 🙂
Nekaj je trud, da bi živali v zavetiščih dobile vsaj minimalno oskrbo, ki jo določa zakon, spet drugo je pa želja, da bi se živali v zavetiščih lahko počutile tako dobro, kot je to v zavetišču možno (zavetišče seveda ni dom). Za prvo se trdui s prijavami, za drugo pa s podporo zavetiščem, kamor za moje pojme vseeno spada tudi posvojitev v nekem zavetišču.
Problem pri meni nastane, da se mi predpisi ne zdijo popolnoma ustrezni in raje podprem tisto zavetišče, ki jih upošteva, uspe pa dodati še kaj zraven.
Obstaja tudi kup zavetišč, ki enega ali drugega člena pravilnika nima čisto “pošlihtanega”, pa mogoče celo ne gre za krivdo upravljalca zavetišča (tak primer je recimo zavetišče, ki je novo zgrajeno, pa se je šparalo in se sedaj kaže vrsta neprimernih “rešitev”, ali pa zavetišče, ki nima primernega prostora za mačke, pa upravljalec glede tega ne more kaj dosti, ker ni lastnik zavetišča), so pa tudi takšna, ki kršijo predpise čisto zavedno, ali pa vsaj iz silne malomarnosti, če se spomnimo recimo nastanitve psice med pse in posledično breje psice…
Če recimo vzememo (že precej zlajnan) predpis, ki dovoljuje evtanazijo po 30 dneh bivanja v zavetišču. Nekatera zavetišča imajo ta predpis veliko raje kot druga. Ne trdim, da pri nas obstaja zavetišče, ki vse pse evtanazira po 30 dneh. To preprosto ni res. Obstajajo pa zavetišča, ki psov ne evtanazirajo, ali pa evtanazijo preložijo za mesece celo leta (recimo obalno zavetišče, horjul, celo gmajnice…) in pa takšna, ki hitro evtanazirajo tiste, ki so težje posvojljivi, malo starejši, takšne, ki bi potrebovali bolj komplicirano zdravljenje od tabletke proti glistam …, ko se jim izteče “rok”.
V primeru evtanazije ni prekršen noben predpis, po 30 dneh je dovoljena, razlike med zavetišči pa so občutne.
Enako je recimo s samim krtačenjem in urejenostjo psov. Iz nekaterih zavetišče gredo v občutno slabšem stanju kot iz drugih, pa zopet ni kršen noben predpis. Minimumu je zadoščeno.
In pri meni ne gre za odvračanje od posvojitev v kateremkoli zavetišču. Pri negativnih izkušnjeh v tej temi nisem navedla nobenega imena zavetišča prav iz tega razloga. Se mi pa zdi, da je psov v posameznih zavetiščih ogromno, ljudi, ki bi pa letali od enega do drugega in tretjega pa precej malo. Ljudje se običajno odločijo za eno zavetišče in tam najdejo (ali iščejo) ljubljenčka, ki se jim zdi primeren.
In ja, gre tako za posvojitev psa kot tudi podporo zavetišču, pa čeprav le za moralno. Ne vem kako naj se izrazim – povpraševanje in ponudba mogoče.
In bom vsekakor nekomu priporočila posvojitev iz zavetišča, za katerega menim, da dela dobro oz. mogoče bolje od kakega drugega zavetišča. Pa nisem mnenja, da je v Slo. le eno zavetišče, ki si zasluži, da bi posvajali iz njega, sem pa mnenja, da jih obstaja nekaj, kjer bi si njihovi varovanci zalužili malo več od zakonskega minimuma in več od prvega posvojitelja, ki se zanje najde, pa čeprav romajo direktno na verigo, celo oglaševani so s tem.
Zakonski minimum tudi določa verigo, ki ne sme biti krajša od 3m, določa, da morajo mački ostati pri mami najmanj 12 tednov, zakonski minimum očitno ne upošteva, da hrt ali čivava ni pasa, ki je lahko biva zunaj v snegu, prev tako ne določa, da moramo svoji živali nakloniti poleg nekaj hrane tudi nekaj pozornosti in potem se najdejo ljudje kot je -kmet- v sosednji temi, ki (sicer kot provokacijo) navaja, da je pes kot delovna mašina, da ne potrebuje ljubezni ampak kot traktor nafto le hrano ostalo pa lahko opravi 220v električna ovratnica.
No, jaz še vedno trdim, da pes ni kriv, da se znajde v tem ali onem zavetišču. Meni se zdi pomembno, da se najdeta pravi posvojitelj in pravi pes ne glede na to od kje je kdo. Jaz se mislim tega načela v teoriji in praksi držat še naprej, kdo drug se lahko tudi česa drugega.
Samo če gre ne pozabit, da gre pri zapuščenih živali in iskanju doma zanje za njih – za živali torej in ne za zavetišča.
Imamo predpise, ki zagotavljajo minimum vsem, za kršitve pa prijave pristojnim.
Še vedno ne vem ob katerem psu iz zavetišča je bilo zapisano, da se odda na verigo?
Blinky, če si pisala o “mojem” gospodu – ni šlo za primernejšega psa, pač pa za drugo zavetišče, ampak ni važno. Se zgodi tudi (in se je, recimo), da se nek zelo primeren posvojitelj odloči, da bo v svoj dom vzel psa od drugod (iz zavetišča na slabem glasu), ker mu grozi evtanazija in ne iz “priporočenega dobrega” zavetišča. V obeh primerih je pač en pes dobil dom nek drug pa ne, po statistiki se vse ujema, samo razlog za drugačno odločitev od prvotne ni bil pes ampak drugo zavetišče.
Kdor hoče razumeti v čem je point, bo razumel, kdor pa ne, pa pač ne.