pes iz zavetišča
Zavetišče v Kranju? Katero pa je to?
Perun? A perun ima začasne namestitve? Najbrž ne
Verjetno gre tule za Društvo za zaščito živali Kranj, ki pse namešča po domovih. Kar je super. Začasi skrbnik psa pozna bolj, kot nekdo, ki ima v oskrbi 30, 50 psov v zavetišču in lahko bo marsikaj povedal o njem tako o pozitivnih stvareh kot o negativnih.
Psa, ko ga enkrat posvojite ne morete kar vrniti nazaj. Saj ni štedilnik z garancijo.
Najprej bodite prepričani, da si psa res želite in ste pripravljeni sprejeti vso odgovornost za njegovo oskrbo. Zavedati se je treba, da vsak pes, ki je “izgubil” dom, tam verjetno ni bil popolnoma na najboljšem in ima s seboj nekaj prtljage. Včasih manj (recimo samo kak strahec pred palico) včasih pa več. Z začasnim skrbnikom se o psu temeljito pogovorite obenem pa se zavedajte, da je pes živo bitje in lahko po svoje reagira v popolnoma novih situacijah.
Tudi pri mladiču recimo, ki ni iz zavetišča nimate prav nobene garancije, da ne bo lajal, grizel pohištva …veliko je odvisn od vas, nekaj pa tudi od karakterja psa seveda.
Mačja hiša (še) ni zavetišče, raznorazna društva tudi ne, se pa vsi trudijo po svojih močeh pomagati živalim in jim najti nove, dobre domove.
Zavetišče Horjul. Drugih žal tudi jaz ne morem priporočit.
Kar seveda ne pomeni, da naj se drugje psov ne posvaja, ampak le, da se mora posvojitelj zavedati, da je lahko žival neoskrbljena ali slabo oskrbljena, da ne boste pred posvojitvijo vedeli kaj dosti več o psu kot tisto, kar boste videli itn.
Kar brez skrbi v vsaj pet enako dobrih zavetišč kot je menda Horjul. Živali so prav tako dobro oskrbljene, ali pa še bolje, pa od oskrbnikov boste tudi izvedeli vse, kar je potrebno. Res pa je, da je Horjul najbolj medijsko in spletno razvpit, ja, pri tem se pa nobeno zavetišče ne more meriti z njimi.
Avtorica sprašuje ostale uporabnike po osebnih priporočilih.
Dve sodelujoči sta predlagali Zavetišče Horjul in povedali zakaj. En uporabnik/ca je predlagal Zavetišče Maribor, eni uporabnici ni všeč aroganca v prvem zavetišču.
Zakaj pa vedve / vidva ne priporočata zavetišč, ki bi jih sami/a priporočili/a glede na svoje izkušnje in poznavanje?
Osebno mam izkušnje z Gmajnicami, Horjulom, Malo hišo, Zonzanijem in zavetiščem Maribor (nameščanje, odlov prostoživečih mačk, namestitev v zavetišču, sodelovanje pri oddaji itd.). Posvajala sem iz Gmajnic in zavetišča Horjul, sama bi glede na dosedanje izkušnje priporočila Horjul, posebno če gre za začetnike, ki prvič posvajajo in bi želeli čimveč zvedeti o karakterju in potrebah živali, ki jo posvajajo.
O ježeš no, a spet al kaj? To je pa res čudno, če si človek ustvari mnenje in/ali si izbere svoje najljubše zavetišče, a ne?
A lahko jaz naštejem? Obalno. Pa konec. Pa zdej?
No, tegale zgoraj ne mislim ravno resno, mi je pa zastavljanje tega vprašanja že tako bedasto, da je tudi odgovor tak.
Jaz bi rekla, da je najprej treba vedet kakšnega psa si kdo želi in koliko časa ima zanj. Od velikosti, starosti, živahnosti, dolžine dlake, namenov z njim (recimo ukvarjanje s kakšnim pasjim športom ali šolanje), kje bo bival… Potem, ko se ve kakšen pes bi se dobro vklopil v družino, se gre pa naprej. Ne vem zakaj bi bilo narobe poklicati kar najbližje zavetišče ali društvo, ki ima morda kakšnega psa v oskrbi.
Meni osebno se pristop, da bodo v zavetišču že vedeli kaj “mi dat”, zdi malce zgrešen. Kakšen pes paše k meni vem jaz. Bi pa v zavetišču (ali začasni skrbniki) morali vedet kateri pes ustreza mojim željam in pričakovanjem. Meni osebno je recimo pomembno še, če se lahko na zavetišče tudi kasneje obrnem, če naletim na težave s psom.
Ja, za psa se običajno plača nekaj posvojnine, ne bi pa to smelo bit tisto, kar koga odvrne od posvojiteve. Treba je tudi izpolnjevati pogoje za lastništvo psa (ne zaradi zavetišča, pač pa zaradi posvojenega psa).
Ko imaš v glavi kolikor toliko jasno sliko o obveznostih, odgovornosti in pričakovanjih, greš na net in pogledaš pse, ki iščejo dom. Potem pokličeš številko, ki je ob izbranem psu zapisana, in se pogovoriš. Nič takega, kar pogumno. 🙂
O ježeš no, a spet al kaj? To je pa res čudno, če si človek ustvari mnenje in/ali si izbere svoje najljubše zavetišče, a ne?
A lahko jaz naštejem? Obalno. Pa konec. Pa zdej?
No, tegale zgoraj ne mislim ravno resno, mi je pa zastavljanje tega vprašanja že tako bedasto, da je tudi odgovor tak.
Jaz bi rekla, da je najprej treba vedet kakšnega psa si kdo želi in koliko časa ima zanj. Od velikosti, starosti, živahnosti, dolžine dlake, namenov z njim (recimo ukvarjanje s kakšnim pasjim športom ali šolanje), kje bo bival… Potem, ko se ve kakšen pes bi se dobro vklopil v družino, se gre pa naprej. Ne vem zakaj bi bilo narobe poklicati kar najbližje zavetišče ali društvo, ki ima morda kakšnega psa v oskrbi.
Meni osebno se pristop, da bodo v zavetišču že vedeli kaj “mi dat”, zdi malce zgrešen. Kakšen pes paše k meni vem jaz. Bi pa v zavetišču (ali začasni skrbniki) morali vedet kateri pes ustreza mojim željam in pričakovanjem. Meni osebno je recimo pomembno še, če se lahko na zavetišče tudi kasneje obrnem, če naletim na težave s psom.
Ja, za psa se običajno plača nekaj posvojnine, ne bi pa to smelo bit tisto, kar koga odvrne od posvojiteve. Treba je tudi izpolnjevati pogoje za lastništvo psa (ne zaradi zavetišča, pač pa zaradi posvojenega psa).
Ko imaš v glavi kolikor toliko jasno sliko o obveznostih, odgovornosti in pričakovanjih, greš na net in pogledaš pse, ki iščejo dom. Potem pokličeš številko, ki je ob izbranem psu zapisana, in se pogovoriš. Nič takega, kar pogumno. :)[/quote]
O tem je govora že na začetku teme. Seveda ni mišljeno, da se prislikaš v zavetišče, rečeš, evo, tukaj smo, dajte nas pogledat pa nam zbrat enega psa.
Nasvet je bil, da naj bodoči skrbniki psa razmislijo, kakšnega psa iščejo in se s svojimi željami obrnejo na zavetišče, kjer jim bodo znali svetovati, kateri izmed njihovih varovancev bi bili za te želje, pogoje namestitve, čas itd. najbolj primerni.
Mišljeno je, da se ne gre v zavetišče (nekatera zavetišča imajo “odprte ure”) in kar tam izbere enega psa, ker ima lepe oči.
No, jaz ne vidim prav nič slabega niti v tem, če se je človek potem pripravljen spopast z vsem, kar to prinese s seboj. Pravzaprav so k meni prišle prav vse živali na precej podoben način in brez nekih planiranj, pa precej dobro funkcioniramo. Samo priporočam pa tega vseeno no, čeprav ni s tem čisto nič narobe. 🙂
Kako drugim ljudem oddajajo živali se sicer da spremljati posredno, a to nikoli ni informacija iz prve roke. Bi pa tu dodala še eno stvar, kako neko zavetišče skrbi za živali in kako jih oddaja nista vedno ena in ista stvar.
Lahko se zavetišče maksimlano trudi za živali, pa potem pri posvojitvah samih včasih malce “ohlapno” izbira posvojitelja, sploh če gre za pse, ki čakajo že dalj časa, lahko za pse skrbi obupno, ampak posvojiteljem pa nudi nasmejan obraz in prijaznost, in tako odvrne pozornost od stanja psov in njihovega okolja, lahko je za pse super poskrbljeno, za ljudi pa bolj malo posluha itd.
Osebno me je zavetišče Turk razočaralo (ne pri posvojitvah, ker tam nisem niti poskušala posvajati) pri prostoživečih mačkah in njihovi oskrbi. Prav tako poznam pse (niso moji, zato so to vseeno posredne informacije), katerih lastniki so prijatelji, ki jih poznam dobro in lahko na ta način spremljam kako in kaj se je godilo.
Še enkrat bi pa poudarila, da to, da je pes iz zavetišča ne pomeni avtomatično gromozanskih problemov, kot tudi to, da je pes mladič, ki smo ga dobili direktno “od mamice” ne pomeni avtomatično neproblematičnega psa brez vseh problemov. Včasih je celo lažje vedeti s čim se boš spopadal pri že “formiranem” psu in imeti strategijo, kot začeti z nule in upati, da imamo dovolj znanja, da vzgojimo uravnovešenega psa. Seveda spet odvisno od situacije.
Lahko posredno spremljaš pri nekaterih znancih za eno konkretno zavetišče za enega ali nekaj konkretnih živali. Ali pa spremljaš neposredno, kot član društva, ki kontrolira spoštovanje posvojitvenih pogodb na terenu za neko zavetišče, spet samo za nekatere živali…..
Sasha83 si je pa na podlagi svojega spremljanja posvojitev v vseh ostalih zavetiščih ustvarila mnenje, da so žal…. (zanič – predvidevam).
Nič me ne moti, da nekateri favorizirajo svoja priljubljena zavetišča. Moti me, da to počnejo na račun drugih zavetišč in nekih pavšalnih ocen in dozdevanj, celo laži in pri tem imajo tiste, ki to za njimi berejo, za popolne butlje. Malo samokritičnosti ne bi škodovalo.