Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

Samomor

Default avatar

ALICA V ČUDEŽNI DEŽELI

Pred dnevi sem dokončno izvedela, da je meni ljuba oseba naredila samomor. In to že konec lanskega leta. Par mesecev se je njen samomor prikrival.

Jaz sem šokirana.

Včeraj sem govorila z njeno sestro, ki pravi, da je bilo vse lepo in prav. Da ni kazala nobenih znakov. Haaallloooo! Ne ne ne ne. Pa kako mi živimo, da ne opazimo kaj se dogaja z ljudmi, s katerimi živimo skupaj. Pa saj poznam to družino oz. sem jo, dokler se niso začele težave s pokojno.
Trudim se, da ne bi bila jezna na njih. Pa sem. Zakaj je šlo toliko energije v grajenje lažne podobe in ne v reševanje težav.

Pa tako mi je hudo, da se niti posloviti nisem mogla od nje. Čisto sem šokirana.

Prejšnji teden sem rekla, da se spet počutim dobro po partnerjevi smrti.

Pa spet tak udarec. Jaz nič več ne vem.

Alica
Default avatar

bolfenk

Draga Alica,

Najprej moje sožalje. Letos bo dve leti od samomora meni ljube osebe. Nikoli se ni kaj posebnega dogajalo, nikoli se ni nič čudno obnašala ali kakor koli dala vedet, da je nekaj narobe. Veliko smo bili skupaj in nihče ni imel občutka, da je kaj narobe. To je bil takšen šok, da še zdaj nekako ne morem verjet, da je ni več.
Default avatar

44

Draga moja,
moje sožalje. Vidiš, tudi ti je nisi pogrešala par mesecev....
Tako je to z nami. Moj brat je naredil samomor, še kar ne morem verjet, da nisem opazila,da je kaj drugačen ....Ampak njega ni, čeprav ga še čakam.........
Default avatar

FM

Draga Alica.
Ne jezi se na sorodnike. Namesto jeze in razočaranje, obišči njen grob in ji zaželi vse lepo, tam kjer je zdaj doma.
Moja sestra je naredila samomor. Našla sta jo mami in oči, njen mož je bil ta čas v tujini. S sestro sva se na večer samomora slišali in bila je taka kot vedno. Nikoli, ampak nikoli nisem pomislila, da je to najin zadnji pogovor. Njena smrt je bila šok. Da je naredila samomor nismo vedeli, dokler nismo našli poslovilnega pisma v katerem je napisal, da nas ima neskončno rada. Brez druge razlage. Bili smo v takem čustvenem šoku, da smo vsi verjeli, da je le zaspala. In tako smo povedali tudi drugim ljudem. Veš kako je težko je reči, pa čeprav šepetaje: Moja sestra je naredila samomor. Ali moja hči je naredila samomor... Ne znam ti povedati, kako boli, ko slišiš samega sebe, da izgovoriš stavek o samomoru.
Ob sestrinem samomoru, sem se začela zavedati, kako jo imam rada in koliko mi pomeni. Prej o tem nisem razmišljala na tak način. Pojavil se je dvom vase- kakšna sestra sem,da tega nisem opazila.. potem sem njen odhod začela doživljati kot svoj poraz, da je nisem slišala, ji nisem mogla pomagati...potem so prišla čustva jeze, neprestano glodanje vprašanja ZAKAJ??? Na to vprašanje še danes nimam odgovora in ga verjetno niti ne bom nikoli imela. Pa vendar, ko so ljudje zvedeli, da je zaspala, so bile besede sočutja, tolažbe, razlaga usode. Ko so izvedeli, da je naredila samomor, so prišla vprašanja ZAKAJ?, pojavila so se sumničenja, da nekaj skrivamo... in to boli. Kako naj ljudem odgovorim na vprašanje ZAKAJ?, če še sama ne vem odgovora.
In samomor nismo prikrivali, samo nikakor nismo zmogli verjetni, da je naredila samomor. Svojo žalost smo tolažili z razlago, da je zaspala. Tisti čas drugega nismo zmogli. In nismo vlagali energijo v laž namesto v reševanje težav. Po samomoru ne moreš več reševati težav, ker je prepozno. Če bi težave zaznali ali vedeli zanje, bi jih reševali. Kdo pa ne želi svojemu najbljižjemu pomagati? Vednar težav nismo videli, zaznali... vse je bilo veselo, iskreno, nasmejano....
Tudi mi smo sestro pokopali v najožjem družinskem krogu.Ni bilo vežice, pogreba, slovesa drugih... Vse je bil trans in bolečina je bila tako huda, da smo se od nje želeli posloviti v najbolj intimnem krogu družine. Kot v transu čistih iskrenih čustev je vsak še zadnjič stisnil k sebi njeno žaro in se globoko v sebi zavedal, da je ni več in hkrati upal, da so to le hude, hude sanje s katerih se bo zbudil in slišal njen nasmejan glas:" Ma, nehaj no. Saj sem tu. Hecam te."
Devet let je od sestrinega samomora. Ni dneva, da ne bi pomislila nanjo in vsak večer jo v mislih pozdravim. In vseeno mi je, kaj si in kaj so si mislili ljudje, ko je umrla. Dejstvo je, da je ni več in da sem izgubila najboljšo prijateljico in sestro...in zdaj bom končala s pisanjem, ker so se mi spet ulile solze.

M.
Njen pogreb je bil tako
Default avatar

ALICA V ČUDEŽNI DEŽELI

Hvala vsem za odgovor.
Opravičujem se, če sem koga prizadela, ker se niti nisem zavedala, da to počnem.

Hvala,
A
Default avatar

SK

Draga FM!

Ko sem prebrala tvojo zgodbo, so se mi ulile solze... spet... po 13 letih... še vedno boli!
Pred 13 leti nas je zapustil brat. Našel ga je oči, jaz ga tudi pogledat nisem šla, nisem se mogla posloviti, že tako sem bila čisto na koncu. Koliko smo mi prestali, nihče ne ve.... In po smrti, koliko laži se je govorilo o nas, koliko ugibanj KDO JE KRIV?! Ne moreš verjeti, drugi ljudje so imeli več vprašanj in ODGOVOROV kot mi sami!!!
Zato sem se jaz zaprla kot školjka. Sama vem zakaj. In odprem se res redkim ljudem, katere začutim. Drugače se o tem ne morem pogovarjati, ker se mi zdi, da ljudje tega ne razumejo. In tega tudi ne razlagam.
Zadnjič sem se peljala v avtu in poslušala lepo pesem, ki me je kar naenkrat spomnila nanj. Komaj sem pripeljala domov, ker so se mi ulile solze. Po 13 letih... še vedno boli...
ZAKAJ NISEM BILA TAKRAT DOMA????
Default avatar

Majika

Pozdrav vsem,

ko tole berem me boli.Boli preveč pa čeprav zgleda da je že pozabljeno.

Pred 1 letom me je zapustil na prav tak način fant, fant s katerim sva razmišljala o prihodnosti, s katerim sva bila po 8 letih še vedno zaljubljena.

Tako kot večina tudi mi nismo opazli razlike v obnašanju.Bilo je kot vsak dan.
Zjutraj je šel delat jaz sem ga pospremla do vrat ga poljubla a nisem vedla da je to zadnji poljub ki se ga je on zavedal.
Potem ni blo o njem ne duha ne sluha en dan in pol,ta čas smo ga iskali vsi ki smo ga poznali a njega nikjer,ko smo ga končno našli je bilo prepozno.

Očitali smo si vsi in si še, a sedaj je prepozno.Ni pustil poslovilnega pisma, ni povedal ZAKAJ in tako bo to ostalo večno vprašanje.
Jaz sem sprejela njegovo voljo, čeprav ne razmem kako je lahko bil toliko sebičen da ni pomislil na nas.

A vseeno ostali so spomini, ostale so slike,ostal je njegov grob kamor hodim obujat spomine a ne pomaga nič njega ne bo nazaj.
Default avatar

tudijaz

Tudi sama sem danes izvedela, da je moja sošolka in prijateljica iz osnovne in srednje šole naredila samomor. Že menda prejšnji teden. Pa nisem nič vedela. Niti ne vem, kje so jo pokopali in kdaj. Vedela sem, da je to prej že poskušala....Za seboj je pustila sina, leto mlajšega kot je moja hči....
Ni ji bilo z rožicami postlano, pa vseeno,...tako mlada še,.....
Default avatar

37+

Ljudje so krivični in tega ne moreš preprečiti SK. Samomor je stigmatiziran in ožigosani so vsi najbljižji.

Sam večkrat razmišljam kako naprej. Kljub simpatični družini, za večino ljudi sanjski službi in skoraj vsemu kar si lahko srce poželi, zadnji čas opažam, da ne zmorem več bremena... Bremena, ki sem si ga sam naložil. Moral bi najboljši v službi, idealen očka in da bi uskladil včasih tudi čarodej.

Četudi bo padla odločitev, da enkrat naredim ta korak, ne bo izgledalo kot da sem sam položil roko nase. Zaradi mojih najbližjih, ker vem, da bi jih preveč bolelo. Ker vem, da bi večno nosili breme moje odločitve na svojih plečih.

Vendar tega koraka ni lahko storiti - da človek položi roko sam nase mora biti močan.
Default avatar

nastjaa

37+,
svojce najbolj boli, da je nekdo mrtev, če je naredil samomor je dodatno le še kup vpraševanja in razmišljanja in slabe vesti. Bolečina je ista, saj večja sploh ne more biti. A ni bolje odložiti le nekaj bremena, kot da nosiš zdaj vse potem pa nič? Kdo pa je popoln?
Marsikdo od nas težko živi. A vemo, kako smrt družinskega člana prizadene vso družino. Tega ne privoščim nikomur, ne pa da bi sama hote to povzročila.
Default avatar

ANYA

Pozdravljeni Nastjaa in ostali, ki ste tu..
Kako ste prežalovali, kako ste se počutili, kaj vam je pomagalo?
Prosila bi koga, ki bi mi lahko poslal ZS, ker nekako se sama srečujem s tem žalovanjem in potem še s 100 drugimi stvarmi.
Hvaležna bi bila za karkoli.
Hvala za pomoč.
LP, anya
Default avatar

nastjaa

Pozdravljena, Anja.
Najraje bi ti napisala, da nič ne pomaga. Da bom žalovala, dokler bom živa, ker ne vem niti, če sploh hočem nehati žalovati. Vsak dan je znova nemogoč.
Žalovanje je težko obdobje in pri obupu ni pomoči, a življenje je vendar širše kot najini občutki. Tu je služba, razne dnevne naloge, ker živiš pač moraš skrbeti za stanovanje, plačane položnice, družino, če je še kaj imaš, moraš v trgovino, k frizerju. In tu ne smem zatajiti tolikih, ki so mi pomagali in mi še.
Najbolj so mi v moralno oporo moji najbližji. Dosti mi pomeni tudi ta forum. Skoraj vsak dan ga berem, iščem stare poste, žalostim se skupaj z vsemi žalostnimi tu. Pomagale so mi nekatere knjige, ki mi jih je zbrala knjižničarka. Nič od teh ameriških piscev, nekaj strokovne literature in nekaj slovenskih življenskih zgodb, ki so jih napisali taki kot jaz in ti. Knjige ne pomagajo, da bi bil manj žalosten, tu ne pomaga nič. Pomagajo, da razumeš občutke, da te ne zgrabi poleg obupa še panika, če imaš npr bolečine v prsih, trebuhu, nereden utrip, zanič prebavo ali podobno. Ko bereš življenske zgodbe, pa nisi tako sam.
Najprej so mi bili lažji delovni dnevi in praznikov sem se panično bala in so tudi bili grozni, zdaj mi je tudi delo težko in povzroča dodatne muke, ker vidim, da nisem več tako sposobna, nisem dovolj zbrana in strah me je prihodnosti. Delam napake in potem včasih mislim na to vse noči.
V največji stiski se zatečem k delu, ki ne zahteva nobenih umskih naporov. Drgnem kopalnico, da bom že skoraj skozi prišla. Kidam sneg, kolikor sem pač sposobna, kopam po zemlji. Dobila sem nasvet, naj čimveč hodim v družbo. Mogoče je dober nasvet, a ne morem. Niti ne vem, kam iti. Kam naj grem danes, na primer?
Žal ne prenašam več običajnih filmov in težko izberem knjigo, ki bi me res zanimala, a gledam dokumentarce.

Včasih je v nepričakovano pomoč kakšno slučajno srečanje s človekom, ki te razume, ki je na istem. Tako kot te lahko tudi nepričakovano potunka pogovor z nekom, ki živi še vedno srečno življenje, in ne razume nič.

Moj mož je umrl lani maja in pol mene je umrlo z njim. A ne jokam več tako pogosto, delam in kuham in moji mislijo, da sem dobro.
Default avatar

ANYA

Hvala za odgovor, razmišljanje. Mi lahko pišete ZS..ali na mejl ali pa tukaj ?

Tudi jaz si močno želim moralno podporo, ker je tukaj zelo potrebna in pomembna, samo je prednost, če ste to imeli. To je lepo, kljub vsemu. Sama sem bila jezna na vse in besna in potem najbrž gredo ljudje stran od tebe.
Jaz tudi, naj grem v družbo, pa kako, če imam občutke slabe itd...to mi je težko, rajši sem nekako v samoti, ko pa imam potrebo pa že grem, ko je preveč samote...Jokati si želim, a ne morem.
Stiska pa me vsako nedeljo, še bolj, kot po navadi in ob praznikih, ko so živi spomini. 2leti od mamine smrti.
Nekako tako in je še ogromno stvari..važno za druge je vedno bilo to in bo, da si ti, jaz kao okej in da so šle stvari mimo a to ni res.

Lep dan. Hvala.
Default avatar

malina4

37+, kar streslo me je, ko sem brala tvoje pismo. Grozno mi je, ker vidim, kako razmišljaš in kam te bo mogoče enkrat vodila pot. Moja mama je naredila samomor. Tudi ona je imela urejene vse stvari (po naše), bili so zdravstveni problemi, ampak ne tako hudi, da bi človek obupal. Nič nismo opazili, kaj se je kuhalo v njeni glavi, čeprav je ogromno ljudem povedala, da ima vsega dovolj. PA JE NISMO SLIŠALI! Niti domači, niti prijatelji, niti znanci. 37+, če zdaj o tem razmišljaš, je čisto možno, da boš nekega dne zares položil roko nase. Pa bo to izgledalo tako ali pa ne. Pogovori se z nekom, ki se spozna na to. Poišči si pomoč! Zdaj! Ne takrat, ko se boš že skoraj odločil. Če misliš, da boš po smrti našel mir, se zelo zelo motiš. še manj pa tvoji domači. Javi se še enkrat.
Default avatar

vaia

37+, tvoj stavek, da mora biti človek močan, da položi roko sam nase je po moje čista neumnost..zame je močan človek tisti, ki prizna svoje slabosti, prizna ljudem, ki so mu blizu, da mu je težko, da ne zmore več nositi bremena idealnega, pridnega... močan človek je tisti, ki se tudi zjoče, je sposoben priznati sebi in drugim svoje šibke točke..ampak se nekako skuša pobrati, s pomočjo bližnjih, ali pomočjo kogarkoli..(če pomoč bližnjih ni dovolj, je dolžan poiskati strokovno pomoč)..močan človek je tisti, ki kljubuje težavam, z vsemi vzponi in padci, ki jih prinaša življenje, ki se zaveda odgovornosti starševstva, se zaveda tega, da zaradi svojih težav ne sme naprtiti svojim najbližjim toliko večjih, svojega otroka narediti za siroto..močan človek je tisti, ki je sposoben sebi in drugim priznati, da (v tvojem primeru) ni superman..po moje si si nadel neko masko in če je sam nisi sposoben nositi, zaradi tega še ni potrebno prizadeti ljudi, ki so ti najbližji..le snemi jo, mogoče boš presenečen..še vedno te bodo imeli radi, morda celo veliko bolj..in tvoj otrok bo imel očeta, ne supermana, ker si tega niti ne želi.. a res misliš, da bi bilo kaj drugače, če bi samomor nekako prikril? rezultat bi bil isti..tvoj otrok bi ostal brez očeta..želim ti, da si močan..ampak v mojem smislu..da ne boš ženi naprtil bremena, kako gleda otroške oči polne groze, neznosne bolečine, strahu..tega ne privoščim nikomur..
Default avatar

N.m.anonimna

za 37+ in....

Bom anonimna, ker sodelujem tudi na nekem drugem forumu in ne želim da me povežejo. Sodelovanje na tem forumu meni prinaša kot pomoč ljudi ki imamo enake težave se bodrimo iz dneva v dan. Vem kako je ko vsako jutro s težavo vstaneš in začneš funkcionirati. Ker ne vidiš smisla. Ker se ti je v določenem trenutku zrušil ves svet. Da ne moreš pobrati črepinj in iti naprej. želiš si le umreti. Tu te razumem 37+. Vem kako je ko vsi mislijo da si ok, pa ni tako. že par let je ko sem v enaki situaciji. Sploh ne gledam nase, na svoje zdravje na nič. Zadnji korak.... ja moraš biti močan da ga ne storiš. Za mene varnostno ograjo pomeni le to ker vem kako hudo je, ko ti umre nekdo, ki ga imaš rad. In na srečo je na tem svetu dve tri osebe, ki me imajo. Zaradi njih se trudim.Ker nočem da trpijo. Kot trpim jaz.Razumem pa vse tiste, ki razmišljajo ali storijo samomor. Včasih ko se izve za nekoga ki je to storil se okolica vpraša ja kaj pa je bilo, je imel težave. Seveda jih je imel, a niste vedeli. Preprosto ni več zmogel.To je moj odgovor. Ne zmoreš več. če si zaradi tega strahopetnež ali slabotnež prav. Nihče ne ve kako težko je bilo breme ki si ga do takrat nosil. Nihče ni supermen kot je bilo napisano in vsak lahko zdrži le določeno težo Nekateri to zmorejo, drugi ne. Strokovna pomoč in pomoč bližnjih - vse to prakticiram že nekaj let. In še vedno razumem razmišljanja 37+.
Pa to je le moje mišljenje.

Vsam veliko moči in volje.

N.m.
Default avatar

37+

Prepričan sem, da se rane, ki so povzročene z izgubo nekoga od bližnjih zacelijo - pri enih prej, pri drugih kasneje.

Prav tako sem prepričan, da otrok, ki živi z enim od staršev ni sirota.

Ne nisem si nadel maske. Le vso svoje življenje sem podredil družini in službi in pozabil nase.

Ugotavljam, da pravzaprav želim prizadeti ženo, za katero sem prepričan, da me ima rada, vendar me je vse prevečkrat globoko prizadela v zadnjih letih.

Ne predstavljam si življenja, ko ne bi mogel živeti s svojimi otroki in bi z eventuelno ločitvijo porušil vse kar sem ustvaril do sedaj. Sam ne bi mogel živeti in vprašanje je kdaj in kje bi našel sorodno dušo (če bi jo sploh). Mislim, da bi z ločitvijo samo začel igro ping-ponga, ki ne bi bila dobra za nikogar.

Zato se bom raje umaknil komu drugemu.
Default avatar

nastjaa

Nihče ne pozna prihodnosti. V veliki skrbi za otroke so jim tradicionalno določili še botre, ki skrbijo zanje, če starši umrejo. Otrok brez enega starša je že na pol poti, da je popolna sirota. Kdaj bo sirota, je potem vprašanje časa, mogoče sreče na cesti...
Ne, nekatere rane se ne zacelijo. Zdi se mi, da svojih otrok sploh nimaš rad, če lahko tako razmišljaš. Ne želiš jim pomagati odrasti, ne želiš jih gledati, kako se bodo razvijali. Mama ne more biti tudi oče. Obe vlogi sta enako pomembni, čeprav otrok ločenih ne more živeti ob obeh, zato pa so omogočeni stiki z obema.
Sam ne bi mogel živeti? Mnogi, sploh na teh straneh, morajo.
Nočejo, ampak morajo. In živijo, ker so močni. Sploh pa v današnjih dneh, ko je denar tako pomemben, sem prepričana, da ti s sanjsko službo ni treba živeti sam. Mislim, da si trenutno v stanju, ko nekako ne vidiš vseh svojih širokih možnosti. Zapičil si se v neko misel izhoda in ne vidiš, kako svoboden je v resnici lahko človek in kakšnih velikih sprememb je sposoben. Ko si jih zamisli, seveda.
Default avatar

FM

37+!
Rane se ne zacelijo. Bolijo, hudo bolijo. In čas jih ne celi, samo navadiš se živeti z njimi.
Glej, praviš, da imaš sanjsko službo. Torej si sposoben in zaupanja vreden človek. Čeprav je dejstvo, da je sanjska služba relativen pojem. Ampak tebi je všeč, zato vztrajaš v njej, kaj ne?
Da si svoje življenje podredil družini in službi in s tem pozabil nase... glej, spomni se kako lepo je bilo, ko si zvedel, da boš očka, ko se ti je rodil otrok, ko si v službi dobro opravil nalogo in s tem dobil svojo potrditev, ki te je zadovoljevala... vse to si ti in tvoje življenje. Nisi pozabil nase. Živel si svoje življenje. Kaj misliš s tem, da si pozabil nase? Kako pa bi moralo biti, da ne bi imel vitsa, da živiš za druge?
Seveda, da otrok, ki živi z enim staršem ni sirota. Sirota se sliši tako kot "ubogi revež". Ne, tudi otroci, ki živijo z enim od staršev se imajo lepo, zrastejo v spodobne ljudi in so srečni.
To da želiš prizadeti ženo, ki te je prizadela.. je del človeškega reagiranja. Ampak, misliš da boš s samomorom dosegel svoj namen? Končal boš svoje življenje prizadet in nesrečen. Zberi pogum in se pogovori z ženo. Ne obtožuj jo. Povej ji, kaj te je prizadelo in da zato trpiš. Povej ji svoje občutke. Prav gotovo ji ne bo vseeno. Potem jo vprašaj, kako si predstavlja življenje skupaj s teboj. Tudi sam bodi odkrit. Saj nimaš kaj zgubiti. Tako kot živiš, ne moreš več. Morda boš slišal tudi njo, njeno zgodbo. Verjetno tudi ona ni zadovoljna s svojim življenjem. Morda potrebujeta pomoč zunanjega človeka, ki čustveno ni vezan na vaju. Tako kot tukaj na forumu. In pogovor ne vodi vedno v ločitev. Lahko je tudi rez in začetek znova. Verjetno si tudi žena ne želi, da bi vse kar sta ustvarila propadlo... Pogovorita se. Ne obtožuja. Pogovorita! Osmislita si življenje, pa čeprav nič več skupaj.
Samomor bližnjega ni rešitev. To ni kaznovanje drugih in rešitev sebe. To je bolečina, dvom, trpljenje... to so dnevi, ko sije sonce in vidiš temo, so prazniki, ko bi se najraje ulegel in tudi sam zaspla za vedno... In veš kaj je najhuje in naj ti bo v motivacijo za pogovor in pogum, da zmoreš živeti: najhuje je, da ko umre človek, s katerim si si delil del življenja, se zaveš in ti je žal, koliko stvari bi mu rad povedal, koliko stvari bi ga rad vprašal in kako rad bi samo še enkrat čutil dotik dlani, objem, slišal njegov glas, vonjal njegov vonj, ozrl njegov obraz... Naredita to zdaj. Naj bo to dotik upanja, naj bo to glas, ki ga slišiš, naj bo to kože, ki jo čutiš zdaj, ker živiš svoje življenje tudi zase.
Če se umakneš nekmu drugemu, bo tudi pri tebi prostor za nekoga drugega. Na svetu smo ljudje, ki smo si različni, včasih enaki...ampak vsem ugaja, dotik, nasmeh, mehkoba...takrat vemo, da smo živi in da nam je lepo in da je to naše življenje.
37+ pogum! Vsak pride kdaj v življenjsko ali zakonsko krizo...najdi si nekaj kar te osrečuje in razmišljaj in delaj tisto, da bo izzvalo nasmeh. Nasmeh ponavadi privabi ljudi okoli sebe in naenkrat ugotoviš, da nisi več sam.

37+, verjemi saj bo šlo!!!

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić