Zmedena
Vem “pa to ni normalno”. Vem da sem edini idiot samo jaz, ki to dovoli. Ampak sedem let je bilo prelepih, preveč spominov, lepih dogodkov ki jih ni enostavno pozabit. Nikoli si nisem predstavljala da bi bilo mogoče da bi mi to naredil, na tak pesjanski način.
Sama sebe sovražim ker me vse skupaj tako boli. Ponižal me je nenormalno, ka pa še naprej dela je pa katastrofa. Zdi se mi ko da nima niti kančka srca v sebi. Kaj res obstajajo takšni ljudje ki nimajo pa niti č od čustva. Ne vem s kakšnim namenom meni piše še naprej, cele štiri mesece, govori da mu je bilo prelepo z menoj, da me ima rad naj se mu javim itd. S kakšnim namenom?Kaj je njegov cilj?Mene v grob spravit ali kaj?
Res mi je prekleto hudo. Srčno upam, da bo občutil vsaj dan delček moje bolečine ki je nenormalna. Nevem kako naj se spravim k sebi.
Eni smo ti o varanju govorili že davno nazaj, ker je iz tvojega pisanja bilo tudi logično sklepati. Verjamem pa, da ti tega nisi mogla opaziti, ker se ti je dogajalo “preblizu” in upam, da ti ne bo pustilo prehudih posledic, ki bi ti škodile v naslednjih zvezah.
Dobro si naredila, da si prekinila stike z njim, zdaj se tega dosledno drži. Je tip človeka, ki ni imel jajc, da bi ti povedal resnico, ampak mu je bilo lažje, da te je vlekel za nos. Še najhuje pa je, da si je on filal energijo na tebi (ko te je pogrešal in ko mu je bilo hudo te je poklical), tebi pa je praznil baterije in te puščal v negotovosti. Parazit pač. Takšnih se je treba v življenju izogibati.
Držim pesti, da boš močna in se kmalu “sestaviš skupaj”.
Vse skupaj je za mene popolni sok.Res nisem pricakovala tega od njega, prisezem.Prej sva se veliko pogovarjala o tem v primeru da se zgodi, ker je on veliko sluzbeno potoval da bova iskrena en do drugega, da se toliko spostujeva.In kaj na koncu dobim?Da se zeni, gre v tujino, da jo je ze doma predstavil, z njo v vezi ze stiri mesece????Celotna druzina mi je globoko zarila noz v hrbet.Lahko jih je sram.Upam da tisto drzi, da za vsakega siba raste, da vsak svoje slej ko prej placa?
nobenemu nezelim slabo, njemu pa.Pa ne zato kr se je zaljubu v drugo, hvala bogu ce mu je bolje naj gre.Slabo mu zelim zato ker me je stiri mesce zavlaceval, mi dajal upe in se sedaj noce priznati in dela norca z mene.Unicil me je in nikakor nevidim izhoda iz tega, obcutek ko je nekdo del tebe pa ga cez noc zgubis, misel da ga nikoli vec nebom objela, se z njim nasmejala, obcutek da si v tej vezi bil samo korist, nadomestek….boli
Živela si v pričakovanjih, ki se niso izpolnila, zato si zdaj razočarana. Njih je lahko sram, tebe pa ne. Ponosna bodi na to, kar si. Jaz sem, ker vem, da boš lahko našla sorodno dušo, vendar boš morala pred tem še nekaj postoriti na osebnostni ravni.
Če mu želiš slabo, živiš v pričakovanju. Spet! Čakaš trenutek, ko boš izvedela, da mu je spodletelo. Ves ta čas ne boš živela. Živela boš za njegovo nesrečo in v svoje življenje prinašala nič drugega kot to – nesrečo. Ko si boš resnično želela vse najboljše zase, boš postala ljubeča. Takrat boš lahko odpustila in videla, da je vse za tabo. Drugače boš videla svet in ljudi okoli sebe. Če si poveš, da te je uničil, si to v bistvu dopoveduješ. In to je tako velika sugestija, da prav gotovo ne moreš biti srečna. Živiš v misli, da bo vse šlo na slabše, da je že slabo itd. Vem, da boli, a imaš možnost, da boli manj in s časom ne boli več.
Dejan S hvala za tako lepe besede. Vse si tako realno in lepo povedal hvala.
Res jih je lahko sram ampak zakaj se osramočena in ponižana počutim jaz?Mogoče iz razloga ker imam v glavi, da so vsi to vedeli zraven pa namesto da bi mi povedali so se mi smejali… Boli me to, ker sem bila slepa vse štiri mesece in če nebi tega izvedela verjetno še dlje. Verjela sem njegovim besedam, da je padel v depresijo zaradi nesreče. Bila sem ob njem, dala sem vse od sebe da mu dopovem, da ni sam. Jokala in jokala, molila da se pobere iz tega. Na koncu pa zvem, da se je on v tem času že dogovarjal za poroko, da gre. Nemorem vam opisati tega trenutka ko sem izvedela. Takšno močno bolečino še nisem občutila v sebi. Kako naj ga odmislim…vem da si nezasluži več niti da njegovo ime spregovorim ampak vseeno boli. Nemorem se pomiriti.
Najbolj žalostno je ker ne vem do kdaj bi me takole zavlačeval, me uničeval, puščal v negotovosti…Do kdaj?
Nerazumem ljudi ki živijo od tega da uničujejo na takšen način drugo osebo. Če je srečen zakaj še vedno mene maltretira mi piše, prepričuje da ni res…Zakaj enostavno ne odide.
Zato, ker zase najbolj veš, kaj si čutila. Kdo naj bi se »počutil« na takšen ali drugačen način? Samo ti si tista, ki veš, kaj čutiš. Za druge to ne moremo nikoli povedati, lahko le ugibamo. Vesel sem, da si čustvena, ker to pomeni odlične temelje. Dosti težje je ljudem, ki pravijo, da ne čutijo oz. da ne vedo, kaj naj čutijo. Četudi te boli, si lahko srečna za ta dar narave, za čustva. Enkrat boli, drugič ne – ravno to so čustva, ki jih je treba sprejeti v polni meri. Zgodovina je za tabo, ti pa se je še vedno skušaš okleniti, kajti čustva so še vedno tako močna. Spomin je še tako živ, da še kar »živiš« v preteklosti. To ni slabo! To je le znak, da boš morala čustva sprejeti, jih posvojiti in utolažiti. Izdal te je in to boli, vendar to je naredil on. Ti nisi izdajala, ampak si bila zvesta in z mislijo pri njem. To kaže na to, da si bila bolj zrela kot on in tega si lahko le vesela. To pri tebi cenim. Vse dokler si boš prigovarjala, da se ne moreš pomiriti, se tudi ne boš pomirila. Sedaj ni več nič žalostno, ampak je le dejstvo (zgodovina), spomin na to, kaj se zgodilo. Zdaj imaš sebe, svoja čustva in sogovornika, ki ti tole piše. A ni to nekaj, kar je več od »čiste groze«, ki si jo želiš na vsak način predstavljati? 😉
Moram povedati, da je to izredno veliko da mi vsi znate tako lepo svetovati, mi pomagati. Sem izredno sem čustvena, občutljiva. Ko imam rada imam, prepustim vsa čustva temu človeku. Ta dobrota me vedno na koncu dotolče. Toliko vlagaš, se trudiš, si ob človeku ko ga domači zapustijo, ko naredi sranje ga vlečeš ven iz njega, raje imaš dejstvo da je njemu lepo ne pa tebi, ne dovoliš nobenemu da bi ga poniževal, upiraš se vsakemu ki bi imel kaj grdega za povedati o njemu, mu posvečaš vso pozornost, ljubezen, ko je čisto na dnu ga spodbudiš da zraste, se nasmeji in gre naprej…ga presenečaš vsakič znova, se trudiš da si mu vsakič urejena in lepa da je ponosen na to…Več kot to mu nisem mogla dati.Zakaj se potem točno takšnim ljudem vrne na takšen način?On srečen, jaz nesrečna….Zdi se mi karkoli naredim, naredim narobe…Počutim se kot da sem se zataknila v temno škatlo in neznam iz nje…bolečina raste in raste….sama sem se izgubila, izgubila samozavest, ne prepoznam se več. Rada bi ga pozabila srčno rada. Takoj ko si to zadam me oblije misel kako je sedaj z njo in zopet padem in tako v krogu.
Odgovor je na dlani. Prepustiš se zaradi drugega, vlagaš v druge, ga vlečeš iz težav ipd. Na tak način deluješ. Da si prepoznala svoj vzorec, je izrednega pomena.
Naslednji korak storiš tako, da se obrneš k sebi, se spoznaš in doživiš svojo notranjost. Ko boš želela spremembo, se bo zgodila. Za zdaj le ohranjaš čustveni mazohizem, samoponiževanje ipd. Ko se boš nehala urejati za druge in boš začela opazovati svoja čustva dosti bolj globlje, se boš prepoznala v drugačni luči. Takrat ne boš razmišljala »ona-ona«, ampak »jaz«. Ko boš začela graditi »sebe«, bo to najlepša zgradba, v kateri boš lahko živela. Zdaj pa se ukvarjaš s svojo okolico in si nesrečna, ker je taka, kot je. Seveda zato bolečina raste, ker ni druge izbire. Bolečino neguješ in jo božaš. Si pripravljena stopiti na pot proti sreči? Na pravo pot? Ali imaš bolečino že za tako dobro prijateljico, da se ne želiš ločiti od nje?
Pravi začetek je ravnokar na tvoji strani. Stopila si na pot izboljšanja. Vprašaš po receptu? Resda obstaja, a bova morala tudi »kuhati«. Sam recept ne dela čudežev, končna jed je odvisna tudi od dobrega »kuharja«. Si kdaj imela priložnost kuhati po dobrem receptu, pa je šlo vse po »zlu«? Nekako tako je s tem receptom. Še najboljšega boš videla s svojimi očmi in še najboljši ti bo zdaj na začetku pomenil zelo malo, zato je potrebno, da najprej pogledava, kaj želiva »kuhati«. Kaj je končna jed? Beseda »izboljšati« ni dovolj precizno izbrana. Za začetek izberiva eno stvar, ki jo lahko še danes izpolniš. Tako boš dobila pogum in motivacijo za naprej. Torej. Kaj bi bila ena drobcena stvar, ki bi jo danes do večera že lahko izpolnila in bi hkrati pomenila smer proti »izboljšanju«?
Našla si prvo sestavino. Pazi, da se ti do jutri ne pokvari. K tej sestavini bova jutri dodala naslednjo.
Ta čas razmisli o rečeh, ki bi jih rada počela, pa jih zaradi telefona nisi. Te stvari lahko obdržiš zase. Prav gotovo se jih boš danes razveselila, vendar strogo brez telefona, sicer je prvi korak spodletel.
Hvala za pohvalo. Vesel pa sem, da nisem psiholog v togem/starem in uradnem smislu besede. Življenje gledam dosti bolj široko kot pa le skozi psiho. Človek je del narave, del jezika, del družbe … Potem bi moral biti biolog/kemik/fizik, jezikoslovec, antropolog … Ta delitev mi ne ustreza. Sem človek, ki pomaga z vsem znanjem in čustvi, ki jih premore. Tudi moj poklic sedaj ni relevanten. Pomembno je, da sva našla rešitev. 😉
Draga deklica, najprej boš morala sama sebi odpustiti, da si se mu pustila, da je tako dolgo manipuliral s tabo. Ponavadi sebi takšne stvari zamerimo prav toliko ali še bolj kot povzročitelju, se pa z obtoževanjem slednjega tolažimo. To ne pomeni, da si ti kriva, da se je to zgodilo, se pa pri sebi obtožuješ, ker si to dopustila in nisi takoj opazila. Ker torej nisi nič kriva (pa tudi če bi bila), si svojo naivnost mirne duše odpustiš, ostane pa naj ti izkušnja in previdnost za naslednjič.
Zakaj ti je to naredil? Najverjetneje zato, ker ni imel poguma, da bi ti pogledal v oči in ti povedal in ker te je gotovo imel v rezervi za primer, da ga ta nova odpika. Nič kaj prida dečko in isti starši, ki ga pri tem podpirajo.
Sem ponosen nate. Bodi ponosna še ti.
maritka, vseh bolečin se ne da izdihati naenkrat, zato počnemo male korake. Velikokrat se potem zgodi, da majhni koraki rešijo cel zaplet, ker pač ugotovimo, kje je težava …
Res je sebi najbolj zamerim…Če je on lahko to po sedmih letih naredil, s tem pozabil na vsak lep dogodek ki sva ga preživela in ni jih bilo malo, vsako obljubo zbrisal na tako enostaven način, vsak trud in borbo zatrl, vsako žrtvovanje pozabil in brez težav skočil v novo vezo, staro pa še zaključil ni, bi mu sama mogla samo roko dati za to sposobnost in iti dalje.
Verjamem da ni imel poguma, da tega ni upal povedati ampak lahko bi imel vsaj toliko srca da bi me že takoj pustil pri miru. Ok tudi rezervo razumem, vendar to bi še mogoče verjela kakšen mesec, dva. Da pa jo je spoznal s svojimi starši, dogovarjal za selitev pa mislim da nepotrebuje več te rezerve ali pač. In ne da samo mene zavlačuje, mi laže, zanika vse…takšen podn je da še mojemu bivšemu piše.Je to normalno?
Če ga nebi poznala bi bila prepričana da je to umsko bolana oseba. Njegovi starši so se pa tudi pokazali u pravi luči. Ko so me potrebovali je bilo klicev….Da pa mi povejo takšno novico jih ni bilo pa nikjer. Vredu oče mogoče še razumljivo… Ampak vloga mame, ki ima po vrhu še hčerko….In bi mogoče, pravim mogoče se lahko za trenutek postavila v svojo vlogo in se zamislila kako bi bilo če bi se takšna stvar zgodila njeni hčerki ki je leto mlajša od mene…Popolnoma brezsrčno.
Dejan S seveda se vse začne z majhnimi koraki. Pisala sem bolj na splošno in grobo in potem res zgleda kot da bi se naj zadeve uredile čez noč.
Zmedena86, vidim da ti dobro dene tale forum. Ti kar piši in dajaj ven iz sebe, kar je bolj osebnega pa mogoče na list papirja. Pusti bolečini prosto pot po kateri te bo lahko zapuščala.