Zakaj ljubice verjamejo, da se bo moški ločil?
Mene pa zelo motijo trditve nekaterih, češ, da poročen ali poročena se pa že ne bo ločil/a. Malo sledite statistiki, saj je razvez že skoraj več kot porok, točno v procentih se ne spomnim, vem pa, da sem o tem brala.In nikoli ne obsojajte nikogar, ker glede na statistiko bo večina med vami slej ko prej imela podobno izkušnjo, katero tukaj tako zelo obsojate.
Če zares nimate drugega dela, vsaj ne izživljajte se nad drugimi, s tem sebe osmešite in pokažete svojo nezrelost.
loči se približno tretjina zakonskih zvez, procent pa počasi narašča proti polovici. je pa en bistven podatek, 80% vlog za razvezo dajo ženske iz naslednjih razlogov po vrstnem redu: alkohol, nasilje, varanje, drugi razlogi. pri moških je vrstni red povsem drug: našli so drugo partnerko, varanje žene, drugi razlogi. zato imajo tisti, ki trdijo, da se moški zaradi ljubice ne bo ločil v večini primerov prav, seveda pa ne v vseh. če ljubica že hoče svojo perlo, potem je najbolje, da po tretji osebi ali poti o tem obvesti ženo. če je tip še malo alkoholika in nasiljneža, ga bo prej ko slej dobila :))
Zato ker moški znajo obljubljati nebesa tem ženskam. So pozorni in morda ko jim jokajo kako so nesrečni z ženami bolj “poženščeni” in ženskam “izlijejo čustva” in se one stopijo. Končno so najdle čustvenega partnerja, ki ga lahko “rešijo”, saj one to znajo bolje kot “žene” ki tega ubogega revčka ne spoštuje in ga ne razume. Vsekakor pa te ženske pozabljajo, da ko si ljubica te moški gleda kot seks objekt in je to drugače kot če si še gospodinja, mama in vse ostalo kar postaneš čez čas in si na istem kot žena (imaš tipa na grbi 24/7, kuhaš, pospravljaš za njim in umivaš umazano perilo). One ližejo med in uživajo v pozornosti in mislijo da bo tako vedno….. uboge reve 🙂
Seveda želja moških je, da bi svojim seks objektom jokali in izlivali čustva. Pri ženskah je najbrž to malo drugače. One bi svojim seks objektom najbrž rade kuhale, prale in rojevale otroke.
Seveda je marsikaj drugače, ko imaš družino. Kaj in koliko bo drugače pa je precej odvisno tudi od vsakega posameznika. Kuhanje, pranje pospravljanje in “biti za vse sam”, je lahko tudi prece dober izgovor.
Zanimivo, kako stereotipno razmišljate. Imeti ljubico/ljubčka kot v starih časih. Ni vse tako enolično, črno belo itd.
Dejstvo je, da take zveze so! Razlogov je lahko ogromno kot tudi kombinacij. Oba poročena, on pročen, ona poročena, tudi oba ledik, a zveza nikoli ne preraste. Ni nujno, da je v teh zvezah vedno nezadovoljstvo. Očitno se lahko zadovoljijo in se imajo fajn. Ni res, da vse ljubice hrepenijo po tem, da bo mož zapustil ženo.
Status ženske se je precej spremenil v zadnjem stoletju, postala je samostojna socialno in ekonomsko in na moškega ni več tako vezana kot včasih.
Sama menim, da gre tukaj res zgolj še za to, kako bo odreagriala okolica. Ker okolica moralizira, obsoja in je enoznačna. Vedno kaže s prstom. Ve se pa zakaj. Zato, ker je nekdo prestopil prag utečenega vedenja. Če bi se resno povprašali po vzroku, bi imeli doma še pa še opravka. Zato je lažje pokazati na ljubico kot na moža (in obratno, če je veza drugana.) O zgražanju, če sta oba poročena pa sploh ne bom govorila … takrat je pa res ona packa!
Vsak zakon ima svoje zaprte stene. Nikoli ne moremo pogledati v intimno razmerje partnerjev. Zakoni so dostikrat mrtvi in potem se sklicujemo na to, da je treba biti zvest, na moralo, na otroke itd.
Verjamem, da je možno imeti partnersko zvezo, kjer partnerja nimata potrebe, da iščeta uteho izven svoje zveze brez sklicevanja na moralo in zakonca in otroke in okolico in finance itd.
Dejstvo pa je, da nas tega ne učijo, kako biti v partnerstu sluga in vladar hkrati. Stiskajo nas v neke moralne okvire in če nekaj stiskaš, vsi vemo, da šprica naokoli.
Eni postanejo zagrenjeni, nasilni, alkoholiki, eni pa varajo. Vsak išče svojo uteho … Mislim pa, da je v partnerstvu najhuje, če ni lepih čustev, občutka sprejetosti, veselja in ljubezni. Človek mora čutiti, da je unikaten, edinstven, cenjen in ljubljen. Če uspe dvema te vrednote vpeljati v partnerstvo, potem ni potrebe po skakanju čez plot.
Treba si je odpirati oči, se pogovarjati in lezti drug drugemu pod kožo. To pa ni enostavno in tudi ne more biti vedno spontano. Včasih je treba to tudi načrtno poriniti naprej. In gledati naprej, ne nazaj!
Če pa partnerstvo razpada, moramo vedeti, da razpada zaradi nas. Ni druge izbire kot da usmerimo svoje življenje vase in potem spet navzven. Če stalno iščemo krivca, ne pridemo prav nikamor. “Krivci” se premikajo, “žrtev” pa obtiči na mestu.
Tako je to … pa če moraliziramo ali ne, če pametujemo ali ne … spremenimo lahko samo in edino sebe.
Se strinjam z zgoraj napisanim. Veliko ljudi je tudi v razmišljanju že povozil čas.
Seveda obstajajo izjeme, a če je ljubica malce starejša, privlačna samska ženska, ki uživa v samskem življenju, ji niti na misel ne pride, da bi si želela, da bi se njen ljubimec ločil. Zakaj pa?
Prostovoljno bi prevzela vlogo gospodinje, smetano pa bi kmalu lizala nova mačka.
Tako je…žal.
Da moški ne bo zapustil svoje žene ni jasno in dojemljivo v tistih primerih, ko se ljubica ne zaveda, da je samo ljubica in svojo zvezo z nekom razume bolj kot odnos “fant-punca”. Čeprav je jasno, da na drugi strani ni tako. Zakaj ta “ljubica” tega ne uvidi, je pa drug problem. Razlog je v tem, da je zaljubljena in zaljubljena ženska (ali moški) je lahko zelo slepa, naivna, lahkoverna in žrtev ne le tujih laži ampak predvsem svojih fantazij. Njena želja in fanataziranje o tem, da bo nekoč z nekom, je tako močna, da tudi če na nek način ve, da se to ne bo zgodilo, tega ne more prekinit. Ker tistih nekaj minut na dan ali teden je še najbližje temu o čemer ona sanja. Popolna prekinitev stikov, bi jo verjento zlomila, ji porušila sanje. Takšna ženska se tudi ne bo nikoli sprijaznila z vlogo zgolj ljubice. Ni rojena za to, da bi bila ljubica. Življenje jo je pač pripeljalo do tega. Kdaj bo zmogla to prekinit? Po mojem ne glede na to kdaj, vsekakor prepozno. To ni nekaj, kar bi človek lahko kar tako naredil brez vsakršnih psihičnih posledic. Mogoče lahko prijatelji pri tem kaj pripomorejo,a ne verjamem, da bo njihovo nagovarjanje kaj zaleglo. Lahko kvečjemu okrepi njena čustva do določene osebe. Vsekakor pa je dobro, da ji stojijo ob strani takrat ko/če se zgodi, da se vendarle odloči prekinit ta začaran krog. Ženska, ki verjame, da bo moški zapustil ženo, čeprav je vsem ostlaim jasno, da se to ne bo zgodilo, v resnici ni srečna ženska. Tudi če trdi drugače, živi v samozanikanju. Če je to oseba, za katero vam ni vseeno, ji povejte preprosto samo to koliko vam pomeni, kako čudovita se vam zdi in kako zelo si želite, da bi jo alhko nekega dne videli zares srečno.
Poznam kar nekaj takih primerov, ko so ljubice zapravile kar nekaj mesecev ali celo let svojega življenja, ker so čakale, da se bo moški ločil. Neverjetno je, kako ti moški vedno najdejo izgovor, da se še ne morejo ločiti. Ravno zadnjič me je neka znanka (ki je ljubica) prepričevala, da je samo še vprašanje dni, da bo vložil zahtevo za ločitev :). No in ti dnevi so že mimo, on pa ima neke druge obveznosti, da spet ne najde časa za ločitev. Ljubici zraven obljublja gradove v oblakih, poroko…Mi je pa jasno, zakaj ona tako vztraja. Tako se je bala biti samska, da je pristala na vlogo druge ženske. Sedaj pa je tako “globoko zabredla” oziroma se zaljubila, da ne more več oditi. Podpirati pri takem ravnanju oziroma tolažiti je ne mislim, saj je zadosti stara, da se sooči z realnostjo.
Isto vprašanje si lahko zastavijo žene, ki vedo, da ima mož poleg nje še drugo simpatijo. Torej zakaj so nekatere žene tako prepričane, da bo ostal mož z njimi. Torej isti plat kovanca popolnoma enak pogled imate žene in “ljubice”. Seveda tiste, ki ostajajo v takih medsebojnih odnosih. Konec koncev pa ni z nobeno ampak z obema dokler časa seveda vsi dopuščajo tak medsebojni odnos.
Imaš tudi primere moških, ki so pustili ženo z otrokom in se poročili z ljubico. Imeli z njo potem otroka. Čez nekaj let spoznali tretjo, se ločili in poskusili v tretje. Rezultat: dva otroka iz tretje zveze.
Verjetno četrtega poskusa ne bo, ker moški v določenih letih (običajno je to po 57. letu) se vendarle nekoliko umiri. Si pa vsak takšen zasluži, da ga tretja, seveda najmlajša izbranka nekega dne pusti zaradi nove ljubezni. Mlajšega, seveda. In poznam kar nekaj primerov, ko se je to dejansko zgodilo.
Ampak vseeno ne gre posploševat. Ljudje se spreminjamo, ljudje delamo napake in enako je lahko tudi v zvezah. Vse pač niso večne in to je dejstvo. Začeti z nekom na novo ni avtomatično obsojanja vredno. Obstajajo primeri, ko se dva, ki sta se znašla v takšni situaciji, resno in odgovorno pogovarjata o tem kako naprej in temu primerno ukrepata. To pomeni, da sta fer tudi do morebitnih partnerjev s katerimi sta takrat v zakonski zvezi. Njihova odločitev za skupno prihodnost je tako tudi racionalna, premišljena. Žena ali mož za obstoj ljubice ali ljubimca izvesta na kar se da človeški način. Če je vest o tem, da te mož/žena vara sploh lahko človeška.
So pa tudi primeri, ko recimo žena po ovinkih izve, da jo mož vara, ali pa ga pri tem celo sama zaloti. Bog ne daj, da to zve prek kakšnega filmčka na netu. Potem moža lepo postavi na cesto, on pa skesano takoj k ljubici. Jaz bi takšni zvezi dala samo 10% možnosti za preživetje na daljši rok.
Trpinčiti pa nekoga leta in leta in mu prodajat meglo, pa nima smisla. Niso vse zveze s poročenimi moškimi takšne. A običajno se tej “ljubici” malce prej kot v nekaj letih posveti kakšna je v resnici njena prihodnost s poročenim moškim. Seveda pa vprašanje ali si je ta ljubica sposbna to tudi priznati.
Jaz pa dam prav ljubicam. Naj kar imajo ljubčke če in dokler lahko. Boli me k**** za njihove dame doma.
Sama sem bila prevarana žena. Ko sem izvedela, sem pobrala otroke in šla k prijateljici. Dve leti sem prebila v njihovi sicer lični kleti. Sedaj sem si uredila življenje. Vsi so bili proti. Od mojih domačih naprej. Češ saj vsi varajo, ne bodi tako zaletava, premisli. On pa da kao mu nič ne pomeni ljubica. Pozneje sem pa izvedela da ni bila samo ta in da so vsi vedeli. Logično.
Sedaj živim umirjeno. Ko bom prebolela, si bom morda poiskala kaj pametnega.
Tako kot so butaste ljubice ki jim verjamejo, tako so butaste tudi žene doma. Oboje verjamejo, ker hočejo. Oboje živijo v svojih svetovih.
Moj me je varal, ker je ljubezen ugasnila. In ker ni imel jajc, da bi mi to rekel, je ubral strahopetno pot. Jaz pa ob sebi rabim pravega dedca ne pa loleka.
Bi pa bilo zanimivo vprašanje:
Zakaj žene verjamejo takim možem?
Jaz bom rekla takole: vsi ljudje smo iz mesa in krvi, torej vsi smo pod svojo kožo s čustvi.. zelo radi obsojamo vsepovprek, pa ne vemo ozadja, kaj kmalu pa se nam lahko zgodi podobno. Če moški vara, potem je razlog samo en čeprav se marsikdo slepi. Razlog je, da nima več rad svoje žene na pravi način, oziroma bom popravila, rad jo ima, le ljubi je ne več.Kajti ko ljubimo z vsem bitjem našega telesa, kot duševno, tako telesno, takrat j naš m napeljan tako, da nas druga ne privlači.. Moški, ki j doma z svojo boljšo polovico srečen in zadovoljen, zadovoljen tako v čustvenem, kot sexualnem smislu, ne bo iskal drugje. Preprosta logika. Pri ženskam je sicer malo drugače, ker ženske mogoče ne potrebujemo toliko na sexualnem področju kot moški in nam je že čustvena bližina nekaj časa v redu.. Ko pa se med partnerjema poruši, še tako velika intima in vse kar sodi zraven, ko ni zaupanja, ko vse postane dolgočasno.. takrat pride lahko do varanja.. Zato pa jaz pravim, vstopi v vezo takrat ko si miljonkrat prepričan da je to to, in ko nočeš niti pomisliti da bi s med vaju prikradla tretja oseba.
spet so bivše pametne, kako so svoje papke prepustile ljubicam. Človekova osebnost se ne spreminja tako hitro kot razpadajo zakoni. Kdaj so potem ti moški, ki so bili ob poroki vsi super, saj se te babe z manj kot super ne ukvarjajo, postali taki pošvedranci? Hmmm… pa menda jim niso žene kaj takšnega kuhale?
Zelo dobro razmišljanje. Je pa res, da če bi vsi vstopali v zvezo, ko so milijonkrat prepričani, da je to to, da ne bo nikoli razpadla in da ne bo nikoli tretje osebe vmes, bi večina ljudi ostala nedolžnih do tridesetega, štiridesetega, mogoče pa tudi do stotega leta. Veliko jih nikoli ne bi imelo otrok in na splošno bi bilo ogromno samskih ljudi. Čisto realno gledano.
Mogoče bi bilo tako boljše in krščanstvo bi bilo v polnem razcvetu, ne bi bilo razočaranih in prevaranih, ne bi bilo zlomljenih src. Zelo verjetno pa bi bilo tudi ogromno nevroz zaradi seksualne nepotešenosti.