Še enkrat se opravičujem, ker sem spregledala prvi post, upam pa, da vsaj frutabela mojega pisanja ni brala skozi oči (neupravičene) žrtve in “metanja krivde” nanjo ter da vsaj ona ne išče izgovorov v klišejih, kot so “tudi on ni popoln” (prenašanje odgovornosti s sebe nanj), “odnos oblikujeta oba” (delitev odgovornosti s tem, da svojo odgovornost za odnos prevalim nanj), “rast” (prisiliti drugega, da se muči z mano, čeprav on te “rasti” ne potrebuje) v imenu “ljubezni in srčnosti” (ki ju v odnosu nisem dajala, sicer do te točke sploh ne bi prišlo, zdaj pa pojma zlorabljam, da bi v drugem prebudila občutek krivde in ohranila, kar hočem Jaz) … Moje pisanje ni bilo namenjenu temu, da bi se frutabela počutila krivo, ampak da bi dobila drugačen pogled na zadevo in drugačne povezave istih informacij, ki jih ima sama, v drugačne zaključke. Z njimi se lahko strinja ali ne, upam pa, da ji bodo v pomoč pri tem, da izstopi iz kroga, v katerem se trenutno vrti. Po svojem pisanju deluje dovolj močno in razumno, da ji vloga žrtve ne bi smela biti pisana na kožo, res pa je, da je drugačen pogled nase boleč, zlasti če se ga trudiš videti brez iskanja opravičil zase, obdolževanj drugega in prelaganja svoje odgovornosti na njegova pleča. S svojim delom odgovornosti bo druga stan že opravila sam.

Frutabela, tole se bo lahko vleklo v nedogled, če ne bo nekdo od vaju naredil križ čez to. Gre s tvoje strani za resnično ljubezen, ljubezen do česa sploh? Kaj je ta ljubezen do njega? Ali ne gre mogoče za odvisnost oziroma obsedenost z nečim, česar ne moreš imeti? Njega! Rekla bi, da tukaj ni nobene ljubezni, prej bi rekla, da gre za strmenje za nekimi iluzijami, strah, ki vama brani da gresta vsak po svoje naprej. Če nekdo nekoga zares ljubi to ve in ni kaj razglabljati in ugibati. Mene je moj zapustil pred 5. meseci z 10 mesečnim otrokom, ker ni vedel kaj bi sploh in vem edino to, da me je mooočno prizadel, zelo je načelo moje psihično stanje in okrevanje bo dolgo. Tako rada sem ga imela, bil je moje vse, dolgo časa bom prebolevala, ampak nekega dne bom vedela, da se je izplačalo. In če bi me imel zares rad, bi ostal, tukaj ni kaj razglabljati. Ne želim več, da pride nazaj, ker bo spet šel, to je edina resnica. Torej frutabela Let it go, saj sama v sebi veš, da je to edino pravilno. Življenje bo prineslo še kaj drugega, zaupaj. Vzemi si čas za okrevanje po temu šidu, ki se vleče že toliko časa. Prej kot boš stopila na pot samostojna in z mislijo, da lahko, prej bo življnje prineslo, kar ima za prinesti. Človek obrača, življenje obrne po svoje.

fruta, posluš
Nisi sam ti kriva
kr začni razmišljat, kva vse ti je on naredu
tud ti nisi bila srečna z njim
zdej pa meče vso krivdo nate
ti pa jo sprejemaš
kje pa piše, da si ti delala narobe on pa prav
ma dej ko ga šljivi deda..naj sebe pogleda, pred svojim pragom pomete, pa potem obtožuje
tko, kot si ti delala do zdaj
pometla, priznala..zdej pa loh obtožiš tud deda

Ko ves, ko si trdno preprican, da te ima tisti drugi rad, da te ljubi….je upanje tezko ubiti.
Skoraj da nemogoce.

frutabelca ti si na stopnji 12 letne frklje in imaš močno pomešane pojme. Obvezno bi se morala iti terapevtsko zdravit, če si sploh dojemljiva za karkoli izven tvojih okvirjev.

Sem sploh razmisljala, ce bi kaj odgovorila na post od bolna si….
Bom pa vseeno vprasala, ker me zanima, zakaj me enacis z 12 letno frkljo? Pa prosim konkretiziraj, ker iz tvojega posta, ne izluscim bistva zakaj.
Sprejmem, in se zavedam, da je situacija iz pogleda 3 osebe, popolnoma drugacna, kakor iz mojega, ki to dozivljam v prvi osebi. Da prednjacijo custva, in da mi je razum zastal v trenutni situaciji.

Pa vendar, ce grem v to stran da potrebujem pomoc, mislim, da jo potrebujeva oba, tudi moj, zdaj ze bivsi moz.
Sej vem, da bom sla skozi, da bom sla dalje, drugace ne more biti. Tukaj na forumu, nisem prisla samo po mnenja, izlivala sem kar sem zadrzevala v sebi, vcasih sem hotela le pogovor.
Celo svoje zivljenje, sem se imela za mocno osebo, kar nekaj tezkih zivljenjskih izkusenj je za mano, ki sem jih prebrodila, z mocno voljo in zeljo.
Pa ocitno se mi je tukaj zataknilo, vse kar sem zelela je bilo to, da resim svoj zakon.
Odlocitev za borbo je bila izkljucno povezana z indici iz druge strani, ki ni nikoli kazala indiferentnosti do mene, do naju.

Saj je hudo, to razumem, ampak če bi te resnično ljubil, te ne bi postavljal na “preizkušnjo” in se šel podobne igrice. Takih reči ljubljeni osebi pač ne počneš.

Joj me kar malo stisne v prsih, ko to prebiram. Z vsem napisanim se strinjam. Posebej pa 100% strinjam #dve ljubezni.
Sama sem ravno v podobni situciji. 14,5 let skupaj, od tega 1 leto poročena. Skozi celoten odnos sva imela velike sanje in načrte. Čez noč vsega konec. Pravi, da išče sebe, da je nesrečen sam s seboj. Da vse kar sva skupaj želela in kar si je on želel za naju si še vedno želi. Ampak, da se počuti izgubljenega in da ni v stiku seboj. In, da želi najti ponovno sebe in strast do življenja.
Oja, ko sem to slišila se mi je dobesedno sesul svet. Najprej v jok, jeza in očitanje sebi, kako sem lahko tako grozen človek, da je nekdo ob meni tako nasrečen? Šok, za vse sem jaz KRIVA!!! Sledilo je očitnje kaj je kdo komu rekel, naredil, …. Skratka groza. Na trenutke sem mela občutek, da rijem po blatu in nikamor ne pridem. Priznem svoj del krivde v odnosu. Sem marsikaj v jezi izrekla, vzela nazaj. Se v tem času poskušala spremeniti ampak ni šlo in je šlo. Razumem tudi njega, da mu nekje med leti zmanjkalo potrpljenja za mene. Ga ne obtožujem in ga ne branim. Nekaj pa se je premaknilo v meni, prvič v življenju ga poslušam. Od mene si želi, da najdem svoj jaz. Svoje interese, veselje,… Isto si želi za sebe. In potem lahko skupaj funkcionirava.
Ko sem se nadvsem izrečenim zamislila, se prejokala, sestavljala zadnje koščke upanja sem vprašla kaj si jaz želim? Za sebe si želim, da sem s seboj srečna, da sama dobro funkcioniram s seboj, in da želim nekoga, ki me bo dopoljenjval in ne zapolnjeval. Del mene je skozi leta čutil, da me on ne more dopolniti, del ja. Na trenutke sem se počutila ujeto, brez kisika. Vedno sem imela občutek, da ni zadovljen z nama, da ga nekaj muči. Ampak, da je tiho ker me ne želi prizadeti, ker me ima rad. Tako se je v meni rodila negotovst, ki sem jo prenašla na njega in na sebe. Pogovoriti se o tem ni želel, do sedaj. Priznam, da me je z odkritostjo močno prizadel, vseeno pa je del mene zelo ponosen na njega.
Sedaj rešujeva stvari vsak pri sebi. Je dosti čustvene prtljage, ki jo je potrebno odpraviti. Šele na to se lahko lotiva naju. Če bo to pomagalo najinemu odnosu ne vem. Čustva so ostala ista. Vendar sva se čez leta spremenila. Želiva rasti naprej. Želiva zopet najti pot, kjer bova skupaj rastla. Ne vem, kaj je se bo zgodilo v prihodnje, vem pa da moram živeti v sedanjosti. To je trenutno moja realnost.
#Frutabela, predlagam ti postavi sebe na prvo mesto. Ne spreminjaj in ne popravljaj sebe, da njemu dokažeš kako dober človek si. On se je odločil. Sedaj si ti na vrsti. Odpravi strah in bolečino, glej naprej. Je težko in je naporno. Ampak gre. Vsak dan je nov začetek. Pa verjemi mi, da sem se včasih zgražala nad takimi flancami 🙂 So pa resnične, ni lepšega občutka, ko odkrivaš samo sebe. Jaz se trenutno odkrivam skozi bolečino in strah. Ampak vem, da bo mimo. Ko bom odpustila sebi in njemu bom končno free. In takrat nastopi lepo. Prebolevanje je postopek, ki traja.
Nisem obupala nad nama, naj me kdo ne razumem narobe. Sem pa dala upanje sebi. Da sem lahko boljši človek, in karkoli se zgodi med nama bo ok. Če ostaneva skupaj bova lahko samo še boljša, če se rezideva pa bo tudi prav. Pustila bom času čas. Ne bom ga spraševala kaj, zakaj in kako bi bilo če bi bilo,…. Sedaj se sprašujem kaj lahko jaz naredim za sebe.

Podobno pri meni…
Tik pred ločitvijo; in nič se več ne da narediti. Po 10-tih letih je odšla s tamalo, na hitro, skoraj brez opozorila in za njo več ni poti nazaj.
Najin odnos je bil zadnja leta verjetno za oba nesrečen. Vrtela sva se v začaranem krogu njenega zavračanja emocij in dotikov, moje službene odsotnosti in občasnih tihih tednih ignorance.
Veljam za trdoživega človeka; tako psihično in predvsem fizično. Ampak razpad družine, samevanje v hiši polnih spominov … vsa najina odrekanja; vse to me je dotolklo. Ne morem spati, tavanje misli, izbris vseh ciljev. Kako bom vse to zvozil, ne vem.
Bemti život….

Veliko tehtnega je napisanega v tej temi in tako kot je ena malo više napisala, da se ji je takšno razmišljanje zdelo eno samo flancanje, dokler ni doletelo tudi nje.
Kljub temu … midva z zdaj že bivšim možem sva tudi prišla do točke, ko nisva znala več skupaj naprej. Skupna terapija, na kateri sem se počutila kot grešni kozel, ker nisem “sodelovala” … Nisem se mogla odpreti, nisem čutila iskrenosti pri možu, on je pa terapevtko čisto očaral in tako je obveljalo, da sem jaz tisti kamen na poti, ob katerega se spotikava (povedano grobo in na kratko, da ne dolgovezim).
In seveda … mene grešnico prijateljica še pred ločitvijo, ko sva še stopnjevala obiske pri terapevtki, opozori, da je na ona on naletela na profil mojega moža. Je bil že v iskanju, pa še ločen ni bil oziroma sva še reševala zakon! In to naj bi bil on bolj pripravljen reševati kot jaz! Hkrati pa je na portalu iskal ženske za resno zvezo, s fotko vred in vsemi podatki (le pomladil se je za par let).
Srečna vsaka, ki ga bo zgrešila.
Res težko verjamem v težave v zakonu zaradi nekega globljega notranjega krča. Jaz bi na vašem mestu res pogledala, da nima partner/partnerka fige v žepu.

#BigBoy ne smeš tako gledati na situcaijo. Ja, imata otroka, hišo, avto in vse kar je družbeno sprejemljivo. Ampak, če je ona nesrečna s teboj, si lahko na nek način ponosen na njo, da se je odločila za ta korak. Mogoče tega sedaj na vidiš, ko pa se bodo tvoja čustva umirila boš drugače gledal na situacijo. Sklepam, da si se močno nezevadno čustveno opiral na svojo ženo. Sej poznaš občutek, ko ti gre nekaj narobe čez dan in si rečeš-pa sej imam njo pa otroka. Ja, po eni strani je to pravilno, samo ko gredo stvari tako daleč, da nastopi tihi teden, očitanja in prezir z njene strani, ti pa si misliš saj jo bo minilo in potem bo bolje (navadno je bolje kak teden in potem je vse po starem-žal), nastopi problem. Tukaj si se ti do nje obnašal egositično (pa brez zamere). Ker jo imaš rad, del tebe ni želel sprejeti in razumeti zakaj je nekdo ob tebi nesrečen in zakaj te zavrača. Sprašuješ se, sej pa si ji vse dal- ljubezen, finančo stabilnost, dopuste,….. Tukaj bi lahko v nedogled nakladala, kaj človek vse ob tem razmišlja.
Se pa za foro vprašaj malo drugače (če odštejeva denar in materialne stavri) kaj ji ti vse nudiš? Ali ona ob tebi raste kot človek? Ali dosega svoje cilje? Počne stvari, ki jo resnično osrečujejo? In obratno. Kako se ti počutiš ob njej? Ali ti kot oseba rasteš ob njej? Si pustita, da živita svoje sanje? Po moje se točno to sprašuje, kaj ji nudiš na osebni ravni, kaj je dosegla ob tebi, ali je zadovoljna in srečna sama seboj? Veš, to so tista vprašanja, ki jih ljudje čez leta zanemarimo ampak so še kako pomembna. Vedno pa se takih vprašanj loti nesebično.
Vem, da se počutiš grozno, osamljeno in prazno. Mi je še kako jasno. Jaz sem se zaradi svojega moža preselila na drugi konec sveta, pustila prekrasno in dobro plačano službo, prijatelje in družino. In sedaj, ko sem prišla na dopust me je pa kap zadela. Prvo kar mi je padlo na pamet je bilo, o šit zdaj pa bom ločena pri 31 letih, brez službe, doma pri starših…. Mislim groza od groze. Potem pa sem začela malo drugče gledat na situacijo. Ja, sem se vsemu odpovedala, ker imam nekoga rada. Sem verjela, da se da vse premagati. Ampak sedaj je moja realnost drugačna. Če sem že veliko dosegla na poslovnem področju pred tem pa ni vraga, de ne bom sedaj. Zadala sem si nove cilje in gledam na vse to kot nov začetek novega mene.
Boš videl vse bo ok, odpusti sebi in njej. Nazaj počni stvari, ki so te osrečevale in si jih mogoče v tem času zanemaril. Bodi srečen. Potrudi se. To je tvoj čas samo za tebe. Njo pa pusti naj bo srečna.

Ne morem bit tiho, ob vseh teh novih spoznanjih o sebi, kako ste po tem, ko že imate družino, ste že nekaj ustvarili z eno osebo, prišli do toliko novih spoznanj… joj moram se najti, partner vas začne dušit, joj resno odgovorno življenje vas začne dušit… to nisem jaz, spremenil(a) sem se. Oprostite, kaj ste pa razmišljali prej, preden ste vpletli še nedolžne otroke… Najlažje se je ločit… težje se je pa potrudit in bit nesebičen.
Ne rečem, tam kjer se potrudiš, res potrudiš in se odgovorno, zrelo obnašaš, pa se ne izide.

Tole je zelo relativno in različno od primera do primera.
Takole počez je težko govoriti…
So primeri, ko je poseredi nasilje, so primeri, ko je posredi le egoizem in nezrelost.

no vidiš, da znaš reagirati na čisto tuje mnenje, ki ti ni povšeči. Medtem ko si pri tem tipu tako fokusirana nanj, da ne opaziš, da te niti slučajno ne ljubi, spregledaš vse znake in dejanje in iščeš samo potrditev za svojo fiksacijo.
Nimajo vsi ljudje radi vseh ljudi in tale tvoj te nima. Je pa na svetu dovolj moških in med njimi je gotovo kakšen tak, ki čaka nate.
Pa kot že ena zgoraj ugotavlja, teh tipov je poln internet, vsi imajo že druge ali pa se trudijo okoli, medtem ko ženske doma “rešujejo” zakon.

Tale bona si verjetno leti name. Ni res, da ne opazim stvari, vendar samo jaz vem, kaj se je dogajalo med nama. V teh primerih, ki jih tukaj navajamo me pa moti (vsaj pri meni je bilo tako), da bi se pričakovalo, da vsak ZREL človek, ki si ustvari družino in je nekoč ljubil partnerja, bi pravočasno in resno opozoril na probleme ter jih poskušal rešit, dokler se še da. Tukaj se mi pa zdi, da vsi iščejo lažjo pot in pač odidejo tudi, če se drugi trudi. To zamerim in to mi je neodgovorno kot, da se te osebe, ki tako z lahkoto “bežijo” ne zavedajo, da bo pri vsakem naslednjem partnerju tudi nekaj kar jih bo motilo, zaradi česar ga bodo mogoče nehali ravno tako ljubiti (vmes naredili še kakšnega otroka) in tako v nedogled. Ne me narobe razumet, ne rečem, da je vedno treba vztrajat, ampak tako z lahkoto tudi ni treba oditi. Recimo pri nama opažam, da se bolje razumeva kot večina parov, ki so dejansko še skupaj (zdej mi veliko ljudi zaupa kako je pri njih in ni rožnato) .. pa sva šla narazen. O tem govorim, če me razumete.

Bolna si? Po moje ni, je pa bil precej zmedena, ker se je partner do nje vedel precej čudno.
Tole nekako je s to boleznijo.

Na kratko, želela sem povedat, kakšna oseba si in na kakšen način se soočaš s problemi v življenju in kaj s tem sporočaš svojim otrokom. Ali si borec in poskušaš vsaj rešiti zadeve ter tudi otroku daš sporočilo, da se je v življenju za vsako stvar potrebno potruditi, pa če ne uspe, vsaj veš, da si poskusil ALI pa se v življenju ne potrudiš, ne vztrajaš in izbereš lažjo pot.

no očitno si tudi precej dolgo časa hodila v cerkev, tam ponavljajo to mantro, da je tako lahko oditi in tako težko ostati. seveda je treba za dobro vezo delati in vztrajati, ampak prvi pogoj je, da sta za to dva. Ko praviš, da se bolje razumeta kot večina, se po svoje lahko strinjam. Videla sem že toliko res slabih (sploh pri starejših ljudeh, ki jim ločitev ni opcija) zakonov, da ni težko najti slabših od svojega. Kar pa se otrok tiče, moje vodilo je, da si do njih pošten, iskren in da si zvest samemu sebi, da znaš živeti skladno s sabo. Če se tega naučijo, potem bo v redu, karkoli se jim bo že dogajalo. Gledati mater, ki se trudi, zatajuje sebe in prosjači za ljubezen, pa ne vem če je to, kar otroci rabijo ali si želijo.

Mislim, da si ena redkih izjem, ki ji je bilo lažje oditi kot vztrajati/trpeti. Ne poznam nikogar, ki je ločen, da bi trdil, kako lahko se je ločiti in kako težko je vztrajati. Pač pa poznam veliko takšnih, ki bi se radi ločili, pa ne zberejo moči, poguma, volje, ljubezni do sebe, denarja … karkoli že. Vsaka zgodba je drugačna, nobena pa ni lahka.
Tudi meni se zdi, da je tole lajnanje, kako je najlaže oditi, v interesu cerkve, da se ovčice ne bi osamosvajale, spregledale, se potegnile zase.
Jaz se raje nikoli več ne vežem resno, kot da bi morala še enkrat dati skozi ločitev.

Nikakor ne hodim v cerkev in to nima vpliva name. Ravno tako sem dovolj samozavestna da si upam priznati svoje napake in se boriti za nekoga, ki mi veliko pomeni in se ne skrivati za lažnim ponosom in zato z lahkoto spustiti nekaj v kar verjamem, da bi bilo lahko dobro, da bi lahko bil bolj pozitiven, dober odnos v bodoče. Kar jaz izpostavljam je, da je druga stran (v mojem primeru) na koncu dejansko povedala vse zamere in mi ni dala možnosti, da ji pokažem boljši odnos, sedaj ko vem. Če ti partner večinoma govori, da nisi ti nič kriva, da je živčen zaradi službe, mu pač verjameš. No, vsaj jaz, ki izhajam iz sebe in sem vedno iskrena. Drugače si pa preberite Milenino mnenje iz posta blog locitev, kjer vseeno kot ločitev vidi boljšo resitev v poskusu reševanja odtujenega odnosa. Vsak pa pri sebi ve in vsak primer je drugačen, da ne boste rekli, da posplosujem.. kot ste me vi že takoj označili za cerkveno ovcico.