tako močno te ljubim, da te spustim
Frutabela, ali vama je mogoče uspelo? Midva sicer še živiva skupaj, ampak nisva skupaj.. Midva sva le 1X pred njegovo odločitvijo bila na terapiji, čez par dni pa konec in šele takrat mi je vse povedal. To me najbolj moti, da ko mi je vse povedal in ko ga razumem bolj kot kadarkoli ne daje nobene možnosti več. Ko bi mi vsaj prej povedal kaj se mu mota po glavi, da bere ta forum, razmišlja o ločitvi… Pa ni.
Jaz sem naredila vse, kar sem lahko, je pa njegova odločitev in njegova odgovornost.
Frutabela mene tut zanima.
Smo vsaj 3je v istih štorijah; sam pri men je trajalo 3 leta truda in poskusov obrniti voz; 7mesecev posvetovalnic, dela na sebi vsak,….
… danes zaradi otrok imava pravilo “skupnega gnezda” za otroke že leto+. To je vse. Poti nazaj ne iščeva več, kako je drugi strani ne vem – gledam v tla! Mislim, da niti prijatelja ne več, znanca. Čas teče naprej.
Skrajšano 1970, kolikor razumem živita skupaj zaradi otrok, ampak se niti ne pogovarjata kej dosti. Če ni preveč osebno, kje pa je bil glavni problem, da ga nista uspela rešiti s 7 meseci terapij?
Pri nama mislim, da je glavni problem, da ga jaz nisem sprejela takega kot je. Res je, vedno pravijo, da človeka ne smeš spreminjat in zdej se nama je vrnilo kot bumerang.
Sedaj bi jaz poskusila sprejeti to naporno karakterno lastnost (pretirano govorenje oz. če vtipkaš energijski vampirji, bi bil pravi opis za mojega še moža) z nekim kompromisom, saj mislim, da imam jaz kot druga oseba v pogovoru tudi pravico kej povedat oz. izrazit svoje mišljenje. So še druge stvari, ki pa se mi zdijo lažje rešljive.
Mislim, da bi bila midva na posvetovalnicah prav poseben primer…
Jutro,
nekako si dojela del slike sestavljene družine, ki je to včasih bila kot skoraj idilična in glasna. Midva sva pred leti uvedla nekako, konsenz, Veto in “Glavni dežurni” in je dobro laufalo. Prav zabavno je bilo za oba/vse če se spomnim smeha in štosov. Nisva imela težav pri spreminjanju drugega ampak sva vedela in sprejela situacijo in mislim oba zadovoljivo živela v tem. Upam, vsaj večkrat je bilo iskreno potrjeno iz vseh strani.
Svetovanje so trenutki, ko dobiš nov pogled na situacije, dogodke, na možne alternative in nikakor posvetovalnica te ne reši in ne odloča zate. 7 mesecev ni veliko, nekako na 14 dni imaš seanso. Delati in razmišljati moraš potem sam in spoznati sebe! URE in URE. Ne smes se kontrolirati, moraš se zavedati. Sam sebe vidim kot komunikativnega in zaradi profesije sem se s tem tudi že prej srečal. Nikakor pa ta vrlina ni bila dobro sprejeta – vsaj iz njene strani na kar so leteli očitki, da posel prinašam domov in da manipuliram. Ja, zato danes predvsem prebiram članke o komunikaciji, aktivnem poslušanju, podpori in pomoči sogovorniku, da se izrazi, ga čutim, ponovim če sem prav razumel… Nikakor ne, da bi se vedno strinjal – imam in zagovarjam svoje mnenje. PRAVICO imamo vedno – samo pravilen NAČIN in potrpljenje je potreben.
Glavni problem so (še vedno) bistvene razlike v vrednotah življenja, zivljenskem slogu in pri vzgoji otrok! Nepremostljivo. Tudi vplivi preko pastorke mimo mojega subektivnega pogleda, kaj želim svojim otrokom – pazi, pastorka je dominantna v šoli, dejansko brihtna, pridna in njej čestitke… in pelje mamo in moje otroke – in res tu sem sam naredil veliko napak – SAMO JAZ sem moral postaviti mejo da SEM OČE svojim puncam! => Bil sem popolnoma odrezan od vzgoje / kao saj ima očeta (samo kao!).
Recimo malo tudi njena pasivnost, kao moški smo lovci… potrudi se… pa ti na koncu mal poč film in nehaš. Pa verjem, sva privlačno zabavni osebi – in precej družbe okol.
Dost, sedaj pa na kopanje pa mal off vikenda; žal nimam frocev ta vikend… vedno se najde hladna lokacija, samo pogledat je treba okol…
Zdravo vsem
kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega posta. Pri meni se je zgodilo naslednje:
-sem se odselila
-sva še vedno v stikih in se vidiva
-se še vedno imava zelo zelo rada
-do sedaj nisem izvedela za drugo osebo
-še vedno vztraja pri odločitvi, kljub vidnemu razočaranju in trpljenju
Če povzamem, mislim, da je skrajni čas, da sprejmem njegovo odločitev.
Drugaga mi ne preostane.
Živela sem (in še vedno) v upanju, da se bo vrnil, še vedno mi je hudo, še vedno ga čutim kot svojega….
Trpim, in se sprašujem, kako za vraga mi je uspelo tako zajebati svoj zakon.
In ga razumem, ampak sem jezna, da nama ne da ene priložnosti več…
Živim iz dneva v dan in ga pošteno pogrešam.
Ko mu pošljem sms da ga pogrešam, da mislim nanj, mi vedno odgovori da enako je pri njem, ampak da se vrniti nazaj ne more več, ker ne verjame, da bi lahko bilo kaakorkoli drugače-v to je prepričan.
Istočasno pa pove, da je čustveno še vedno moj, in da je bil zame pripravljen narediti res vse.
Uradno pa še nisva ločena.
Jaz pa pravim, da so ti moški, ki svoji “veliki” ljubezni ne dajo še eno priložnost, eni veliki egoisti in reve. Oprosti, za kaj pa pol živimo, če ne za ljubezen in prava ljubezen bi si morala dati še možnosti in se boriti. Pri meni isto, čeprav moj je še glede ljubezni zmeden ali pa mede samo mene.
Najbolj sem jezna, ker ne daje nobene možnosti, s tem, da midva sploh nisva hodila po terapijah. On je pač prebral ta forum in me zapustil.
Pa midva imava otroka in se sploh noče potrudit, je prav sebičen, čeprav mislim, da ja vidi koliko sem spremenila kar mu ni bilo ok, koliko ga ljubim, ampak je trmast.
Samo razmišljam, jaz jokam zdej (že 4. mesece), on pa lahko, da bo jokal pol, ko bo res prepozno.
Isto, kot da berem svojo zgodbo….nekaj let toplih ljubečih odnosov vendar z nenehnimi nekimi fintami, špikanjem, očitki, pričakovanji, ki jih nisem mogel izpolniti..trudom da me ima bolj rada kot jaz njo, da lahko naredi več zame kot jaz zanjo..ampak resnična ljubezen..vse bi naredila zame…verjetno tudi jaz zanjo…na koncu, nedelja…ko sem spet “zagrešil nek zločin”, ŠEL SEM S PRIJATELJI MALO NAOKOLI, PA MENDA NE BI SMEL IN TO JE BILO ZADOSTI, PIKA NA I JE REKLA, TAKO SE NE GREM VEČ….čakala je da spet padem na kolena, se spet ponižam, priznam kako sem jo prizadel in kako bo sedaj drugače…dovolj mi je bilo…in sem upošteval njeno željo..dovlj mije…tudi meni je bilo..šel sem…nekja časa tiđšina…nato se oglasi ona in me povabi na kavo…seveda sem poslušal vse po vrsti….vendar sem sztrajen…ne grem se več…jo zelo pogrešam, ljubim…vendar tega enostavno ne bom več ponovil,,,nimam druge ženske, niti je ne iščem, preprosto mi paše mir…pa sem moški, s katerim bi vsaka ženska, ki razume, da smo si nekoliko različni uživala da je moja….
torej ženske …ne nabijajte cele dneve za nepomembne stvari…ta tvoj, če je normalen se ne bo nikoli več vrnil k tebi….
Berem vaše zgodbe, moja je drugačna, saj je razlog razhoda drugačen…
Za vse vas imam vprašanje – kam odidete takole “na hitro”? Starši, podnajem, da počakate do uradne ureditve premoženja in potem nakup nove nepremičnine? V kolikem času ste bili izplačani s strani partnerja?
Pri nama je trenutna nepremičnina vredna okoli 40.000, če deliva na pol 20.000 – s tem si ne morem kupit nič, imam še kredit za avto dobro leto, tako da sem v situaciji kot pri 18 letih, sedaj pa sem 40.
Grozno je tole vse skupaj ampak vidim, da nisem edina v tem.
Lepo bodite!
N.
Čisto preprosto… greš v najem in počakaš na razdelitev premoženja in določitev stikov.
Po razdelitvi premoženja je še en hakeljc na katerega večina pozabi – preživnina ti zmanjša osnovo za kredit. V bistvu ti kreditno sposobnost izniči, če imaš OD, ki ne odstopa bistveno od povprečja in dva otroka, ki živita pri partnerki/partnerju.
Večina parov se ob ločitvi ne more dogovoriti za skupno starševstvo in največkrat je tako, da otroci ostanejo pri mami, ki nima prav velikih dohodkov, oče pa zaradi preživnine izgubi kreditno sposobnost. Na koncu zato životarijo vsi, že tako slabi odnosi pa se nikoli več ne uredijo do te mere, da bi si lahko normalno uredili življenje. To seveda zelo slabo vpliva na otroke.
Redki so, ki dojamejo da davljenje bivše/bivšega na tak način ne koristi nikomur.
…Koncno srecen…
če je normalen se ne bo nikoli več vrnil k tebi….
A res?
Od kod ta trditev?
Me poznas?
Poznas mojo zgodbo, da trdis, daje on normalen in jaz nisem??
Jaz sem čisto normalna ženska, ki je žal spregledala prepozno, kako mora ravnati s svojim možem. Da nisem znala, kljub temu, da sem se trudila, da mu je kljub temu manjkalo, pa sem mislila, da sem mu dajala,
da ga nisem razumela, kljub temu, da sem ga poslušala, da sem spoznala prepozno, kar mi je dajal in česar mu jaz nisem …..in tako dalje in tako dalje.
Nisem zatežena ženska, nikoli nisem bila, pričakovanja ki jih je imel on, jaz nisem znala izpolniti, in ne obratno…in ne nisem nabijala cele dneve, enostavno mu nisem znala dati toliko kot je želel in pričakoval.
In če je res normalen, si bo nekega dne rekel…..mogoče pa le ni bila tako slaba.
Frutabelasadna, glede na tvoje pisanje sklepam, da imaš ogromen in težek ego, ki je v vajinem odnosu naredil kar nekaj škode. Zelo verjetno, je tudi ego tvojega partnerja bil kar zajeten…
Siljenje v neko rešitev problema samo zato, ker misliš ali veš, da imaš prav ni vedno vredu, to potem poraja uporništvo brez razloga, v odnosu težave, prepire.
Pred mnogimi leti sem imel razmerje z zelo vredu punco, ki je imela pospravljeno podstrešje in vse na svojem mestu. Problem je bil le, ker se nikakor ni želela reči lotiti drugače kot jih je bila navajena, ker ji njen intelekt in ego nista dovolila drugače. Nisem ji mogel dopovedat, da je potrebno kakšno reč, zavoljo dobrega odnosa, koneckoncev tudi komoditete, urediti drugače. Po cca. enem letu sem ugotovil, da bo zame življenje z njo preprosto prekomplicirano.
Eh, zadeva je pri večini zgodb v tej temi strašno enostavna. Nenehni preprir, špikanja, težek, nekompatibilen odnos, pomenijo samo eno – nista (bila) za skupaj. Odnos med pravima partnerjema je harmoničen, spoštljiv, umirjen. Teče kot Donava, mirno, z le občasnimi divjimi in neprijetnimi brzicami. Vaš odnos pa je kot hudournik, ki teče svojo divjo pot in se le občasno umiri.
Vem, sem bila sama v takem odnosu, zato tudi poznam razliko. Sem pa seveda potrebovala kar nekaj časa po koncu zveze, da sem te stvari dojela. Prava zveza te osrečuje, ob takem partnerju se počutiš varno, dom je oaza umirjenosti, kraj kjer si lahko sproščen. Ne pa neko bojno polje, polno napetosti, visokih vrhov in divjih padcev.
Pač niste za skupaj. Frutabela, tvoj mož se je odločil. S tem ko se videvata, si je on najverjetneje samo uredil zanj zelo udobno situacijo. Dobi intimo, ne posluša pa več neprestanih prepirov in zbadanj.
Resnično se vprašajte ali vam je tak odnos to, kar si želite celo življenje? Če ste iskreni, potem najbrž ne.
Spregledala sem marsikaj, spregledala sem svoje napake, pripravljena na vse da jih spremenim, in se s problemi ki bodo vedno, spoprimen na drugacen način.
Meni je marsikaj postalo jasno, kar mi prej ni bilo. Žal, ampak resnično.
V vsem tem času, razburkanem ali pa ne, sem vedno verjela v najino ljubezen. VEDNO.
In v vsem tem času, ko sem stran od njega, sem verjela in upala, da ga drži samo jeza in razočaranje. In ko se bo tole končalo, ker prej ali slej nisi več jezen, stopiva ponovno skupaj, močnejša.
Tudi prav se mi zdi, da mi je vse povedal, da me je zdramil in prebudil, kajti res veliko stvari nisem uvidela…se z njim pogovorila, priznala napake, poslušala in slišala njega, se z njim tudi v večini argumentov strinjala.
Pa vendar, včeraj na moj veliki šok, je rekel da me več ne ljubi.
V tistem trenutku sem se zavedala da je konec, da upanja več ni, in ga ne bo…..da je odšel za vedno.
Da sem živela le v svoji nablojeni domišljiji, mogoče videla stvari ki ne obstajajo.
V isti sapi, ko to izreče mu spolzijo solze, me objame in reče….želel sem biti srečen, srečen s teboj.
Hvala vsem, ki ste me brali, jaz pa bi morala spremeniti naslov v ne ljubim te več, zato te spustim…
p.s. Čudovit moški si, in hvala da si me tako ljubil..
resnično škoda…no življenje teče neusmiljeno dalje. Pri vami je bil problem da niste imeli otrok. Po čigavi krivdi, ne vem ampak želja vsakega moškega je imeti družino.Če ne moreš imeti otrok z žensko z katero si poročen, tudi če jo imaš rad, moraš storiti tisto kar je storil on. Ne vem ali ste o tem kdaj debatirali ampak zgleda ne dovolj. Po pravici povedano, jaz bi storil to isto da sem na njegovem mestu z to razliko da bi jaz najprej resnično storil VSE da bi imela otroke. Hiša v kateri otrok ne zjoče je prazen prostor.
Po tej logiki ne bi bila uspešna nobena zveza dveh, ki imata vsak svoje otroke od prej – naj sta ločena ali vdovca. Samo skupni otroci vežejo dva, da ostaneta skupaj? Torej so skozi tvoje oči skupni tudi večvredni kot tisti, ki si jih imel s prejšnjim partnerjem? Forumi res vse prenesejo, le da sčasoma postajam utrujena od branja…
Po drugi plati pa: le kakšno stališče bi zavzel, če bi bil ti tisti, ki ne bi mogel imeti otrok?
Ob dejstvu, da lahko tudi hiša, v kateri se je nekoč slišal otroški smeh, postane nekoč le prazen prostor.
utrujena od branja – Ti očitno ne dojameš bistvo. Eno je če že imaš otroke in čisto drugo je če jih sploh nimaš. Razlika med dvema je ogromna. Kakšno stališče bi zavzel drugi ki ne more imeti otrok ? Najprej to da razume nasprotnega partnerja ki si to želi. Da se prokreira je osnovno človeško poslanstvo. Če ne bi bilo tega bi že zdavnaj izumrli, kot dinozavri. Oprostiti mora partnerju da noče biti dinozaver.
Pozdravljeni
naj povem, da otrok ni razlog za locitev!
Se pa ne strinjam z darwinom, da je otrok razlog za uspesno razmerje ali zakon, oz. ce ga ni, razlog za neuspeh. Kot pravi utrujena od branja, ko otrok zapusti gnezdece, ostane prostor prazen. Kaj pa potem?
No pa ne bi o tem.
Naj se dodam, od zadnje izjave, da me vec ne ljubi, je kasneje zadevo obrnil.
Ko sva odsla na sodisce , se na koncu nisva locila, saj je sodnica videla, da nisva prepricana v locitev, in predlagala premestitev datuma. Predlog sva sprejela.
No trenutno dojemam moza kot precej zmedenega,, meni pa pocasi zmanjkuje energije. Pustila bom stvari kot so, poskusila sem ga pridobiti nazaj, pa ocitno neuspesno. Dajal mi je dvojna sporocila. Sedaj mi je dovolj.
Ljubezen do njega pa ostaja. Samo njega vec ne bo v mojem zivljenju.
lp vsem.
p.s. hvala svezelocen