tako močno te ljubim, da te spustim
Zgoraj je nekdo napisal, da ima drugo in če vprašaš mene, resno pripravlja teren, če ni že vse splanirano.
To, da ljubiš nekoga tako, da ga raje spustiš kot mučiš še naprej, ne obstaja. To je spuščanje megle. On zdaj z zadnjimi atomi močmi vzdržuje stanje, s katerim bo najlažje izpeljal, kar se je namenil, ker se zaveda, da bi z resnico bilo tvoje kooperativnosti verjetno konec. Ti pa končno že poišči zaprašeni gumb za vklop svojega PONOSA in se mu nehaj ponujati. Nehaj se poniževati. Če (ČE) te ima slučajno res še rad, verjemi, da si te bo želel tudi po enem mesecu posta. Ali dveh. Ali treh.
Pozdravljena,
Se že nekaj časa nisem nič oglasila.
Ko sem prebrala, kaj se ti dogaja v vajinem odnosu, sem videla sebe.
Pri meni je bilo podobno, bi rekla da on pričakuje tvojo dokončno odločitev čeprav je že odločen glede vajinega odnosa. Potrebuje žrtev in to boš ti, ker bo na koncu pa on žrtev, ker ga boš ti pustila. Da ima drugo ti ne bo priznal sedaj ampak kasneje. Glede spolnosti ga verjetno poznaš dobro, odnos ima lahko s teboj je pa verjetno manj ljubeč in se spreminja, če si kaj takšnega občutila je sigurno druga vmes. Pusti ga pri miru. Pa se naj on odloči.
Tebi pa svetujem pojdi s prijateljicami v kino, sprehod, kupi si kaj novega boš videla kako bo reagiral potem. Sta brez otrok pa pojdi sedaj sama na dopust – križarjenje samo pusti ga samega in naj on sprejme rešitev.
Jaz tega nisem naredila ampak sem se jaz odločila namesto njega. Sedaj po letu in pol bi naredila drugače.Takrat pa se mi je svet sesul pod nogami – imel je drugo. Sigurno bi pustila njega, da gre in on vse reši.
Imava 3 otroke, skrbnica sem jaz.
Premoženja še nisva rešila vsak ima svojega odvetnika v bistvu jaz zahtevam premoženje. Imela bova mediacijo na sodišču tako sva se dogovorili z odvetnico.
Želim pa si, da se vse hitro konča kajti ves ta napor, ki ga vlagamo ni vreden našega časa. Ne me narobe razumeti, ampak sem že pri šla do tega, da bi vse prekinila in mu vse pustila. Sem čisto v redu ker sem se in se posvečam sebi in otrokom in vlagam energijo v nas.
V zvezi pa sem se ukvarjala največ z njim in ne s seboj.
Kot je napisala trdna, zveni smiselno: mož sili v odločitev frutabelosadno, da bo na koncu (ko se ona odloči in ga zapusti) on žrtev. Zgleda “popolna manipulacija” (predvsem s samim seboj, posledično pa tudi z drugimi). In ja, kot je rekla trdna: frutabelasadna, če ga pustiš, da se on odloči, mu boš “dala lekcijo”, ki je ne bo nikoli pozabil. In se bo verjetno vrnil. Kot je zapisala mezinčica: po enem mesecu…. Ali dveh. Ali treh.
Trdna: če vaju sodna mediacija ne bo “poravnala”, spodaj izvensodna 🙂
Hvala za komentarje.
Vseeno pa nekaj ne razumem.
Marko_Ivan: kaj naj se jaz odločim? Odločil se je on, da gre, ravno obratno, ne dovoli oz. ne želi da se še karkoli sprenevedam….
včeraj mi je še 1x vse razložil zakaj se je tako odločil…pa naj zveni še tako čudno, po eni strani ga razumem.
Skupaj sva bila 8let…..prepirala sva se ogromno, dosti stvari sva sprejemala in videla drugače.
Da odgovorim glede terapij;
Hodila sva skupaj, hodila sem sama, hodil je tudi sam….meni osebno je terapevtka rekla, da z njim ne znam delati, da je sicer zahteven moški, ki veliko zahteva ampak veliko tudi daje. In da jaz nisem bila pripravljena za zakon, kakršnega si je on želel. Popolna predanost partnerju.
In očital mi je, da jaz tega nisem nikoli bila sposobna v celoti….
Ne bom več razlagala, ker še sama težko razumem, več kot očitno pa je, da ga nisem znala osrečit.
In zelo mi je žal.
Pa sej me je opozarjal skozi leta, ampak nisem jemala vse tako resno-priznam.
Tebi je povedal, da je konec.
Jaz sem sumila drugo in sem se jaz odločila namesto njega, Jaz sem bila tista, ki ga je postavila pred vrata. Seveda je bil on žrtev.
Kajti vedel je,da tako ne more živeti, odločen je bil, da vse pusti samo je dobro premislil da bo bolje, da sem jaz tista, ki ga bo rešila odločitve. Delala sem kot je želel.
Tega sedaj ne bi več naredila ampak bi pustila njega naj se odloči.
Pri tebi je pa enako. Tudi če ti je rekel, da je konec zakaj pa imata še oz. sta imela po tistem odnos. Pa naj gre on in ga ti finančno reši., probaj kaj bo na to rekel. V vsakem primeru bo on žrtev, ker se bo smilil vsem pa še tebi bo kasneje dajal občutek žrtve – on.
Drugače pa sama premisli. Mi ti damo samo nasvete. Meni jih ni dal nihče. V dveh urak je bilo vsega konec, šele kasneje sem dojela do česa je resnično prišlo ( doma sem imela 8 mesecev starega otroka).
Prositi ga pa ne.
Če se boš odločila za konec, se ne oziraj več nazaj.
Te pa sprašujem kdaj sta šla skupaj na zadnje v kino,kopanje, se posvečala sebi kot na začetku.? Kdaj si ga nazadnje presenetila zvečer?
Pri naju je to vse bledelo v pozabo, ko so prišli otroci.
Mogoče se motim ampak potem nekako kar pozabimo na partnerja, posvečamo se otrokom,okolici, hišnim opravilam, službi, karijeri. Pozabimo pa kaj sva bila na začetku.
Kakor koli se boš odločila se moraš sama. Verjetno si še v letih, ko je vse pred teboj, ne zamudi nekaj novega, kajti spoznala boš nove prijatelje (m,ž) samo najprej reši vse sama s seboj. Njega pusti ob strani in se vprašaj kaj si ti želiš, pa boš dobila odgovor.
Jaz sem bila jezna, saj sama veš kaj vse nam roji poglavi.
Počasi pa ta jeza mineva in vidiš, da je bilo škoda časa, ko si se jezil-a na bivšega/bivšo.
Pa še nekaj
Vidva imata možnost vsak novega življenja, ni otrok.
Pri meni so trije otroci, ki naju bodo vedno vezali in bova morala ohranjati ta odnos zaradi otrok.
Trdna meni pa ni jasno..zakaj sama sebe obtožuješ? Ker si sprejela odločitev namesto brezjajčnega dedca? Ki se sam ni mogel odločiti, ker je čakal, da prva narediš korak? Tvoja krivda zakaj? Ker problemov v zakonu ni znal reševati na pravilen način? Ne vem no. Jaz sem storila popolnoma enako kot ti, in se ne čutim niti najmanj kriva in se ne obsojam za korak, ki sem ga storila. Sama sebe cenim, če me že on ni znal. Pa naj špila žrtev, v končni fazi poglej, kje je zdaj on in kje si ti. A si ga ti ruknla na drugo žensko. Pa daj no.
Ja od začetka sem se res obtoževala, sedaj se ne več. Ni mi bilo lahko poslušati vseh očitkov, ki sem jih bila deležna kasneje.
Sedaj sem druga oseba in se ne dam več.
Pravim samo, da bi takrat morala pustiti njega, da se odloči oz. da spakira in gre.
V večjih mestih je verjetno vse drugače, če pa živiš v majhnem kraju pa ni lahko.
Jp, ko je najvecja stala, gre lahko samo se na bolje – menda 🙂
Mogoce sem kaj zgresil, ampak kake ideje pa isces?
Tole obdobje prehoda je itak najtezje. Nekaj casa si skupaj, pa spet narazen. Pridejo obdobja, ko se ti zazdi, da so bile vse skupaj samo neke moraste sanje in da je vse v redu. Potem se pa kar ne mores zbudit. Ob tebi zivi nek tujec, ki od dalec spominja na staro ljubezen. Vse lepe stvari izginjajo, na njihovo mesto se postavljajo groteskne kopije….
Ampak gredo pa hkrati nekatere stvari res na bolje. Vem, da se slisi klisejsko, ampak drzi. Naenkrat dobis cas, da se zazres vase. Da razmislis, kdo si, kaj hoces, kaj ti je vsec in kaj ne. Ogromno lahko ugotovis o sebi in o zvezi. V koncni fazi si moras tudi dopovedat, da locitev ni nujno poraz. Da je priloznost za kaj novega, boljsega. Mogoce manj kreganja, vec umirjene strasti.
Takole nekako si jaz dopovedujem. Saj ne pozabim, da je mogoce pred mano tudi totalno brezno, ampak tam raje pogledam stran. Bo itak se dovolj casa za to. Zdaj je treba nabrat moci. Se manj sekirat. Vec pocivat. Sportat in nabirat kondicijo.
Upam, da ti bo slo. Spomni se, da nisi edina. Na leto je okoli 2.000 locitev, ce se dobro spomnim. Ves koliko ljudi gre cez to! Pa prezivijo in zazivijo….
Kake ideje iščem?
Hja, še meni se zdi otročje…ideje kako naj ga prepričam, da dela napako!
Žalostna sem, sprašujem se ali sem bila res tako slepa, da nisem videla kar se pravzaprav pripravlja?!?
Toliko vprašanj imam, pa ne vem odgovorov….
Kako te razumem svežepečeni, jutra so najtežja, ko pijeva skupaj jutranjo kavo, na trenutke ga vidim, kot tujca..ja prav tako kot opisuješ.
Strah me je, da bo to poraz, in ne priložnost za nekaj novega, nekaj boljšega…ampak, MORAM razmišljati drugače, tako kot praviš-tvoje besede bom vzela kot vodilo.
Hvala.
Vem, da me ima rad.
Pozdrav.
kake ideje iščem?
Da mu dopovem, da razhod ni edina rešitev…vidim, da tu pa tam ga zanese k takem razmišljanju, ampak premalo krat.
Napisal mi je tudi pismo, oz. bolj odgovoril na mojega, ki sem mu ga pustila, še v zadnjem upanju…v njem je videti polno trpljenja in žalosti, jeze, da nama ni uspelo….
pa ne bom zdaj o tem.
Meni zmanjkuje (je zmanjkalo energije), tako da….pustim naj se zgodi kar se ima za zgodit.
Morda potrebujem še zadnji val prizadetosti in razočaranja, da bom dokončno sprejela.
Meni stvari še ne gredo na bolje, bolj sem v obdobju status quo…kako pa naj vem, da je to priložnost za nekaj boljšega, in ne poraz?
Sej ne moreš vedet….samo upam lahko.
Nekje sem prebrala, če te več noče, potem že ni pravi-menda….
V kakšnem stadiju si pa ti?
Te razumem. Pomombno je, da si mu dala vedet, do cesa ti je oziroma ni. Naj razmisli, ti pa tudi. Morda gre, morda ne, nikoli pa si ne bos ocitala, da nisi poskusila.
Pri meni status quo. Je kar zoprno, ker sem ze mislil, da sva uredila formalnosti, zdaj se pa spet kar nekaj zapleta. Custveno pa itak naporno za oba. Ampak upam, da se kmalu stvari uredijo.
Trdna,
če se slučajno vrneš v to temo….
Imam moškega, ki se ni še odločil, kot si rekla, sicer ima drugo žensko itd…. ampak odločil se ni…. in se verjetno tudi nikoli ne bo…. Sama bi ga že zapustila, ampak zaradi financ, ni tako preprosto in enostavno…..
Sama vidim problem drugje, enostavno ne morem več, ponižujoče se mi zdi, da moram spati v isti postelji kot on, ponižujoče je, da so v avtu po sedežih rdeči lasje, ponižujoče je, … vse , enostavno vse…. in tega ne morem več prenašati, enostavno ne morem več, me ubija, me lomi…. zato nisem več dobra mati, nimam več volje, vse mi je odveč…. vsakič znova se počutim kot smet, kot, da sem neuporabna in odveč….
In zato ker moram sebe zaščititi ter postaviti na noge, menim, da moram čimprej oditi…..
Kaj meniš ti?
Meni se sedaj dogaja zelo podobno, razen ene razlike, da en dan pravi da me ljubi, drugi, da me ne, da pa me ima še zelo rad. Pravi, da je utrujen od najinega odnosa, da ne more več, da bo tako bolje , da nisva kompatibilna in da me ne želi več za partnerko.
Pa tako sva se ljubila, nihče ne more verjet, da je med nama konec. Res res močno, zato sva pa toliko časa zdržala, čeprav sva si šla zadnja leta na živce (odkar se je rodil otrok, je postalo zelo napeto).
Res je šok, sej so bili opozorilni znaki, vendar ni niti enkrat se usedel z mano in mi povedal kaj ga tako tišči, pol pa v dveh tednih 3x konec je, pa ni konec, dejva še probat … Zdej je dokončno odločen in tudi pravi, da me ne ljubi več.
Prav zdi se mi, da je bral ta forum, ker uporablja enake besede.
Sedaj ga razumem, vse ga razumem, razumem zakaj ne more več, zakaj je izčrpan do konca zaradi najinega odnosa. Pred 13 leti sva naredila napako, da nisva takoj prekinila, vendar sva se tako močno zaljubila, da nisva zmogla tega storiti. On je imel eno lastnost (pretirani monologi), ki je mene od začetka živcirala in je nisem mogla sprejet, zato se je šel spreminjat zaradi mene. Zaradi tako močne ljubezni do mene je 13 let sebe omejeval in ni bil to kar je. 13 let je zdržal, sedaj pa ob vseh še drugih življenskih pritiskih ne zdrži več, kar je logično. Jaz pa nisem vedela tega, skozi je govoril, da se je pač odvadil, da mi je povedal vse kar je imel. Če bi vedela bi ga prej spustila. Logično, da goji zamero do mene, on je mene sprejel z vsemi pomankljivostmi jaz pa njega ne. Vsi, ki naju poznajo ne morejo verjet, da greva narazen, pa ne midva, vsi mi pravijo, da se je vidila najina močna ljubezen.
Preveč me je ljubil, preveč in jaz ljubim njega zato ga spustim.
Izgubila sem ljubezen mojega življenja, mucek moj.
Po 13 letih me moj ljubljeni mož zapušča. Preveč me je ljubil, preveč, toliko, da se je šel spreminjat zame, vendar je šele zdej spoznal, da s to spremembo ni srečen. In ne morem mu zamerit, on je mene sprejel takšno kot sem. Počil je, ne more več, misli da bo tako bolje za vse, da ne bo več živcarije doma in mogoče ima prav, vendar ga ne morem spustiti, preveč ga ljubim, dober je. Pravi, da nisva za skupaj, da sva se (oziroma se mogoče še) zelo ljubila, vendar se ob meni ne počuti sproščeno.
Ne vem kaj storiti. Imava enega otroka. Vsi prijatelji ne morejo verjeti, da se je to nama zgodilo, ker se je videlo koliko sva bila zaljubljena, koliko sva se ljubila. On pravi, da me je ljubil bolj kot vse in vem, da me je. Sedaj je izčrpan od najinega “love-hate” odnosa in poskuša gledat razumsko na celo stvar. Ne morem se sprijaznit s tem. V filmu “Mehikanka” vpraša: “When is enough when you love somebody” – “Never”.
Ali moramo bolj upoštevat ” If you love him, set him free”. Nočem, da več trpi, želim sprejeti njegovo pomankljivost.
Ne želim te izgubiti mucek moj.
Kaj naj ti rečem- pri meni je bilo prvo leto mučno, nešteto vprašanj zakaj, kaj je bil razlog…. Odgovore dobiš. Jaz sem sedaj druga oseba, kot pravim je pa težka pot do tukaj, v pomoč so mi bile podobne zgodbe,nasveti, zamenjala sem prijatelje, v bistvu boš videla da je veliko takšnih okoli tebi.
Otroci so pa glavni razlog,da greš naprej. Pravzaprav si ti na prvem mestu,jaz sem kar nekaj časa postavljala otroke na prvo mesto. Ne me narobe razumeti ti se moraš postaviti zase, le tako bo šlo. Verjetno se smiliš sama sebi.Jaz sem se tudi, pride pa dan ko se ne več.
Poslušaj samo sebe ali boš zmogla. Kakor koli se boš odločila se boš prav. Ne vem če ti je kaj pomagalo, ali si že naredila korak.
Mogoče je samo bežna afera in premisli, če se ti zdi boriti zanj ali ne.
Lep pozdrav
Oh, kako je težko. Ko tako zelo verjameš v nekaj. Ko misliš, da vama je končno uspelo….Bog, kaj sem storila narobe, da ne znam obdržati moškega ob sebi. Vem da nima druge, ampak kar ni mu do mene… Burne reakcije o katerih pišete so se že zdavnaj končale. Nič ne rečem, pravi da sem super, ker lahko gre kamor hoče…in gre. Kamorkoli že. Jaz pa sem otopela. Po tolikem času mi ni več do bojev, ni mi več do dokazovanja, do prošenj, do razlaganja kako jaz vidim situacijo…tako ali drugače ni nikoli razumel kar sem mu želela povedati.
Hudo mi je, počutim se egoista, kar ne verjamem sama sebi, da sem prišla do te točke, da mi enostavno ni več do ničesar. Rada bi samo šla daleč, daleč sama… da se spočijem.. Počutim se krivo, ker se mi dozdeva, da si zaslužim več. Počutim se hudobno, ker ga ne čakam več, ampak grem ven sama, s prijatelji. Slabo vest imam, ker sem se prenehala boriti za njegovo pozornost.