Kakšen je smisel življenja ljudi, ki nimajo otrok?
Zadeli smo filozofijo v čelo, našli smo bit, okroglo in debelo.
Se je skrivala na otoku, sredi oceana, s sladoledom v roki, vsa nasmejana.
O bit, ti nesrečna,zakaj si se skrila, ko te ni blo je svet zmeda prekrila.
Ljudje levo, desno brezglavo hitijo, smisla in bistva si srčno želijo.
O Bit! Usmili se nas in povej enkrat za vselej naglas, kaj je smisel in namen kako je treba živet, da bomo srečni in zdravi od glave do pet.
“Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na OFF in čivavo na straži. Visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom po ravnini z zarjavelimi kolesi. Smisel življenja je jahanje oblakov, pihanje v sonce in lomljenje korakov. Sanjanje parnika na modrem ogledalu, piknik z mravljico in luknjo v sandalu.
Zadeli smo filozofijo v čelo, našli smo bit, okroglo in debelo. Se je skrivala na otoku, sredi oceana, s sladoledom v roki, vsa nasmejana.
Kaneje je priznala, da je že nekaj spila in da sta arisitipom enga prej pokadila. Vseeno se ni zmedla in je še enkrat ponovila, modri nasvet in plava navodila:
“Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na OFF in čivavo na straži. Visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom po ravnini z zarjavelimi kolesi. Smisel življenja je jahanje oblakov, pihanje v sonce in lomljenje korakov. Sanjanje parnika na modrem ogledalu, piknik z mravljico in luknjo v sandalu.
Evo, to je to 🙂
Bogi otroci, ki predstavljajo staršem smisel življenja…..
Komentar na tiste zgornje komentarje glede božanskega občutka pri držanju štručke: za tiste, ki imamo raje živali kot ljudi, se je tud božansko zvečer ob filmu cartat z kužkom ali mačko…še posebej z posvojenim…človk vsaj nekaj dobrega naredi…
Imam otroka, ki mi je v neizmerno veselje, in moje življenje neizmerno bogati, ga pa nikakor ne osmišlja. Smisel življenja je za moje pojme za vsakega posameznika pravzaprav totalno egoističen, v življenju delamo VSE, da se sami imam dobro, da se imamo lepo, da uživamo. Če so ob nas takrat otroci, okej, to nas kvečjemu le dodatno veseli, obogati, daje življenju posebno čar, ne pa tudi smisel. Otrok je z nami samo en majhen delček našega življenja, naša edina dolžnost pri tem je, da jih v varnem zavetju pripravimo, da jih v trenutku ko so pripravljeni. da odidejo na svoje, da živijo svoje življenje, brez bremen pustimo.
Sem presrečna ker sama imam otroka, pa kljub temu je moj smisel življenja, ki ga jaz vidim drugje, saj bo hči z mano na neki ravni zgolj 10-15 let, že v najstništvu se (če jim to seveda dovoliš) čustveno oddaljijo in počasi začnejo pripravljati na SVOJE življenje in svoje užitke in se oddaljujejo od nas staršev. Mar je zato smisel življenja, da imam ob sebi kakih 10 let otroka, kaj pa ostalih 70-80 let? si naj žvižgam?
Poznam cel kup dam, ki se za otroke niso odločile in nikakor ne gre za neke jeznorite zajebane karieristke, ampak izjemno simpatične, uživačke, ženske, ki v življenju uživajo, mogoče le nekaj let v drugačnem ritmu, a vsekakor nič slabše ali boljše kot jaz, ki sem mamica, pa ravno tako velika uživačka!
Sama imam dva otroka, ampak spoštujem ljudi, ki se zavestno odločijo, da ne bodo imeli otrok.
V današnji družbi je to pogumna odločitev, saj če nimaš otroka si len, egoistčen…. Za veliko ljudi bi bilo bolje, če otrok ne bi imeli, ampak jih imajo, ker se to od njih pričakuje in ne zato, ker jih hočejo imeti.
…sem, da je smisel življenja, da ne razmišljam o njegovem smislu; ker, če začnem, se nikoli ne konča dobro. Zame je torej smisel, da si življenje, vsakdan uredim in zapolnim tako, da mi misli ne odnese k razmišljanju o smislu. Pa imam otroke, brez katerih si ne znam predstavljati življenja.
Mogoče se glede smisla še najbolj strinjam z g. Pavčkom, on je sicer govoril o sreči, ampak zame je to – to: …sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš koga rad. 😉
O madona. Kaj boš ko bodo otroci odšli od doma? Se vrgla pod vlak? Ali si spet omislila novo štručko?
Glede gosenice pa, njo tera samo nagon. Ljudje imamo ( vsaj večina ) tudi razum in možnost odločanja.
Zaplankana si, sorry. Pa sem tudi sama mama, ampak takih bedarij pa res nisem verjela je kdo sposoben spraševat, oziroma bit tako ozkogled.
Jaz (še) nimam otrok. Se pravi po tvojih trditvah, ki naj bi jo potrjevalo miljon primerov kot praviš, sem navadna egoistka ter nimam občitka odgovornosti in razumevanja do nikogar. Hmmm…
Šele zdaj vidim kako sem grozna. Ti pa taka svetnica. Ampak nič ne zamerim.
Upam le, da se ti ne bo sesul svet, ko bodo tvoji otročički hoteli čimprej zbežat iz tvojega gnezda oz. bolje rečeno od tebe.
Seveda pa ti želim vse najboljše v življenju in tvojim majhnim bitjecem, ki ti bodo nekoč vendarle prerasli glavo…
Imam otroke. Niso smisel mojega življenja, ga pa neizmerno bogatijo – res je včasih hudo, naporno, vendar tudi polno čudovitih trenutkov in neponovljivih občutkov povezanosti. Vesela sem, da jih imam!
Kdor otrok nima, ne more vedeti, kaj občutimo in o čem govorimo tisti, ki jih imamo. Zato se lahko kar slepijo, da vedo, čemu so se “odrekli”, da jih nič ne mika in da jim otroci ne bi bili v veselje, ampak če bi otroka dobili, bi prav gotovo govorili drugače. Šele takrat bi imeli tiste edinstvene občutke! Zdaj pa se slepijo, da jim žuri, knjige, počitek, denar, počitnice, nepremičnine ipd. kvalitetno zapolnijo življenje. Ja, seveda, če pa ne vedo, kako bi lahko bilo drugače!
Seveda je nekaj tudi takih, ki res ne bi občutili nič posebnega ob rojstvu otroka ali da bi jim bil otrok odveč, bi ga sovražili ipd. Ampak mislim, da so to redki primeri, anomalije, deloma tudi plod današnje sprijene potrošniške, uživaške družbe.
LP
Sama sem ena izmed njih. Zase lahko rečem, da sem do 27. leta študirala zato, da bom imela dobro plačo, dober avto in luksuzno stanovanje, ne pa zato, da bom po končanem šolanju zanosila, rodila otroka in mi posvetila ves moj čas in pozornost. Preveč rada imam svoj športen avto, da bi ga zamenjala za družinskega, preveč rada svoje stanovanje, da bi ga zamenjala za družinsko hišo z vrtom in po možnosti še psom in preveč rada svojega moškega, da bi ga delila še z nekom. Lahko da sem sebična, ampak mi tako življenje odgovarja. Ne predstavljam si, da bi šla na dopust v kamp in ne v hotel. dokler se to moje mišljenje ne spremeni, ne morem biti mama. Nisem pa več tako mlada, da bi imela ne vem koliko časa za otroke, tako da mislim da bom brez… Naj pa povem, da sestrine otroke obožujem in jih imam rada. Si pa ne predstvaljam sebe v njeni vlogi- vzorna žena, srečno poročena, štirje otroci.
Tri življenja, vsak je sam svoje sreče kovač oziroma, da povem drugače, vsak mora sam zase najti svoj smisel življenja. Imaš sicer prav, da je čisto biološko gledano smisel obstoja nadaljevanje vrste, ampak saj ljudje nismo ravno ogrožena vrsta… Naj vsak živi tako, kot mu odgovarja – kdor želi imeti otroke, naj jih ima, kdor jih ne, bo našel v življenju kaj drugega, kar ga izpopolnjuje. Zaradi tega ni nihče nič boljši in nič slabši.
Moja sestrična je recimo precej uveljavljena pesnica in zgodovinarka. Nima otrok, pa ima kljub temu zelo polno življenje (in torej tudi osmisljeno življenje) in prispeva k družbi, s svojo poezijo namreč.
Občutek imam, pa ne želim žalit, le po prebranem se mi zdi, da si ti sama malo nezadovoljna s svojim življenjem in se tolažiš tako, da sebi in drugim skušaš dokazati, kako pomembna si, ker imaš otroke.
In še to: s punco še nimava otrok. Sicer si jih želiva, a si jih še ne moreva privoščit, ker punca končuje diplomo, jaz pa magisterij. Dokler sva brez službe, pač ne moreva ustvarit družine. In čeprav sva brez otrok, imava polno življenje, nisva osamljena in ne zdolgočasena. Tudi če morda ne bova mogla imeti otrok, zaradi tega ne bova nesmislna odpadnika. In kljub temu, da nimava otrok, nisva brez sočutja in brez razumevanja do soljudi.
Saj razumem, da je govora o ljudeh, ki so starejši kot midva, ki so se zavestno odločili, da ne bodo imeli otrok, tako da morda midva nisva ravno najboljši primir, a vendar…
Če potegnem črto: ali je tako težko pustiti ljudem, da svoje življenje živijo po svoje? Če nimaš otrok, tvoje življenje ni nesmiselno. In ni nujno prazno in osamljeno. Vsak si mora poiskat svoj smisel sam. Žalostno je le, da nekateri pljuvajo po drugih samo zato, da bi se v svoji koži počutili malce bolje. Namesto, da bi kaj spremenili sami na sebi…
Tako razmišljanje tebi življenje osmisli, otroku pa uniči.
Ti boš skoz težila, kdaj te pridejo spet pogledat, pa kakšni so, da se zate sploh ne zmenijo.
Človek ima dva poslanstva. Eno je biološko (nadaljevanje vrste), drugo pa doprinos k družbi in lastnem razvoju (ni ti treba biti znanstvenik, lahko pa veliko pripomoreš že s tem, da zabavaš kakšnega vrstnika ali vrstnico in menjaš odlične recepte za kuhano cvetačo, recimo.)
Jaz bi crknila, če bi bila ves življenski smisel svojih staršev. Glede na to, kako sta aktivna, bi me požrla.
Tako smo se pa prav veseli, ko se vidimo, ker se lahko pogovarjamo o tem, kaj vse smo videli, odkrili, prebrali … furamo vsak svoja zanimanja in vsak po svoje. No, jaz trenutno malo manj, ker imam otroke še potrebne pozornosti, ampak zagotovo pa nista edini smisel v mojem življenju. Sta pa trenutno v ospredju, to pa je res!
Si mislim, da je tvoja naloga v življenju, da si moraš sama osmisliti življenje, ne pa da pričakuješ, da ti ga bodo drugi. Mhm!
Kužki, mucki, kvačke, pletilke, igle,barvice, akrili, lepilo, škarje, perlice, fimo, glina, sprehodi, tek, hribi, kolo, potovanja, rože, gradovi, fotoaparat, šivalni stroj, knjige, glasba (a še naštevam?) vse to me čaka, ko gredo otroci spat, ko delajo nalogo, ko…. in če jih ni (oz če jih sploh ne bi bilo), imam dela in hobijev še za tri življenja.
Pa priznam, da mi je otrok (predvsem prvi) spremenil pogled na svet, da sem zaradi njega drugačna in drugače razmišljam. Mogoče, če ga ne bi bilo, bi gledala okrog (kot razmišlja avtorica prvega posta) in čakala, kdo me bo animiral in mi v roke potisnil kaj za počet.
Pomisli, če sama ne veš, kaj vse ti življenje lahko da, kako uživat, kako se zabavat… kaj boš dala otrokom?
ker nam čas teče linearno imamo lahko le eno izkušnjo, Z ali Brez (tisti, ki so imeli otroka in ga predčasno izgubili pa imajo dovolj opravka z drugimi stvarmi). Vsakemu je najbližje tisto, kar najbolj pozna in težko je objektivno in pošteno ocenjevati ‘nasprotno’ stran. Vsekakor pa drži, da je najbolj zdravo, če smisel življenja ni vezan na nekaj izven nas samih, da se zavedamo, da smo za svoj smisel odgovorni predvsem sami.
Tole je en tak kratek približek mojega dojemanja.
Drugače pa, imam 3 otroke, pa niti blizu niti na daleče ne predstavljajo smisla mojega življenja. Ne oni, ne kasneje ko/če bodo vnuki. Jih ljubim in takoj bi dala življenje za njih, a vsekakor si zelo dobro predstavljam življenje brez njih, ko bodo nekoč odšli. Nisem jih rodila zaradi sebe, še manj zaradi “nadaljevanja rodu”, rodila sem jih zaradi njih samih. Posodila sem svoje telo, da sem tem trem dušam omogočila inkarnacijo na zemlji, če so se že zanjo odločile. In dokler se sami niso sposobni, da jih negujem, hranim in predvsem vzgojim z zrele in odgovorne osebe, osebe, ki bodo sposobne aktivno prevzemati vso in polno odgovornost za svojo srečo in nesrečo. Da jim pomagam, da se najdejo in da se ne izgubijo, da ne izgubijo samih sebe in da se ne izgubijo v iluziji tega sveta.