Kakšen je smisel življenja ljudi, ki nimajo otrok?
ravno včeraj mi je prijateljica omenila za neko znanko, da si zelo želi drugega otroka. Sedaj ima fantka starega 18mesecev. Je brez službe, on pijanec vsak dan v bifeju in gostilni, ko dobi plačo grejo skupaj z njim hitro v trgovino in nakupijo najnujnejše, paketi so RK, do sedaj še niso kupili nobenega svojega oblačila-vse podarjeno, živijo v zelo slabih razmerjih z materjo-brez dohodkov….. Kaj pravite na to? Saj ni normalna. Kaj bo že z tem fantkom, kaj bo z njegovo vzgojo, šolo, kako bo odrasel …. In to so potem tudi naši odrasli volilci in zato ne moreme priti na nobenem področju nikamor, ker imajo potem toliko in toliko glasov…..vse je začaran krog. Torej: imej jih kolikor hočeš, poskrbi za njih čustveno, materialno in življenju spodobno-ne pa same reveže……
To je pa eden izmed najbolj prisrčnih postov tukaj… Priznam, da se že dolgo nisem tako nasmejala. Jaz sem študij končala pri 23., delala in zaslužila dovolj, da sva si s soprogom sezidala hišo (sovražim stanovanja, ker nimaš nobene zasebnosti, ko stopiš skozi vrata)… Kupila psa, ker je bilo luštno za nekoga skrbeti, naredila solidno kariero do 32. leta in potem rodila prvič in kmalu še drugič, s kariero nadaljevala, danes vozim športni avto (pa imam dva otroka, le kako je to možno), na počitnice še vedno hodimo v hotele, ker sem pač preveč komot. Moja otroka mi nikakor ne pomenita smisla življenja (da si ne bo kdo mislil), vendar pa me vsak dan znova postavljata pred nove izzive in preizkušata meje mojega potrpljenja (tudi moževega) in prav zaradi tega so mi (čeprav sem do svojega 32. leta trdila, da ne bom nikoli imela otrok) otroci postali všeč – zame je vsak dan z njimi neprecenljiv izziv. Sčasoma se vse uteče – kariero si narediš in delaš utečeno delo, športni avto je sicer super, ampak definitivno ni taka prioriteta, da ne bi mogel biti včasih malo umazan s čokoladnimi odtisi otroških rok (to je izziv), celo stanovanje se začne samo pospravljati. Večeri s prijatelji so stalnica, z možem imava dovolj časa drug za drugega, vsak dan se imam čas ukvarjati s športom… In zato trdim, da tudi otroci znajo popestriti življenje posameznika. Priznam pa, da me je bilo grozljivo strah imeti otroka (da ne bo pomote, ne nosečnosti, ampak majhnega kričečega bitja), pa ne zaradi razmer v svetu, ne zaradi lastne egocentričnosti, ker se pač ne bom več mogla ukvarjati s stvarmi, ki jih imam rada, ker ne bom mogla toliko potovati (čeprav sedaj potujem več, kot sem prej) ali ker mi bodo uničili intimne večere z možem (ali pa dobro knjigo). Strah me je bilo, če bom zmogla vzgajati, če bom kos vsemu, kar bodo otroci zahtevali od mene kot od mame, strah me je bilo, če ju bom lahko imela dovolj rada, da jima bom oprostila vse neumnosti, ki jih bosta ušpičila v življenju. Strah me je bilo, da bom kot mati odpovedala na celi črti in da mi bodo morali na pomoč priskočiti drugi, da bom zmogla materinsko vlogo. Tega me je bilo strah in zato sem odlašala z materinstvom…
Veste, kaj je postal edini smisel mojega življenja? Zdravje. Če si zdrav, imaš vse… Edino zdravja se ne da kupiti, vse drugo je v današnji družbi kupljivo. Vse preveč ljudi, ki so mi blizu, je zbolelo, eni, ki so pustili v mojem življenju neizbrisen pečat, so celo umrli… In vse bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj in s tistimi, ki so prehitro odšli, bila vsaj še eno uro. Edina stvar, ki ne zaznamuje samo tistega, ki se bori, ampak tudi vse, ki so mu dovolj blizu, je bolezen.
To je pa eden izmed najbolj prisrčnih postov tukaj… Priznam, da se že dolgo nisem tako nasmejala. Jaz sem študij končala pri 23., delala in zaslužila dovolj, da sva si s soprogom sezidala hišo (sovražim stanovanja, ker nimaš nobene zasebnosti, ko stopiš skozi vrata)… Kupila psa, ker je bilo luštno za nekoga skrbeti, naredila solidno kariero do 32. leta in potem rodila prvič in kmalu še drugič, s kariero nadaljevala, danes vozim športni avto (pa imam dva otroka, le kako je to možno), na počitnice še vedno hodimo v hotele, ker sem pač preveč komot. Moja otroka mi nikakor ne pomenita smisla življenja (da si ne bo kdo mislil), vendar pa me vsak dan znova postavljata pred nove izzive in preizkušata meje mojega potrpljenja (tudi moževega) in prav zaradi tega so mi (čeprav sem do svojega 32. leta trdila, da ne bom nikoli imela otrok) otroci postali všeč – zame je vsak dan z njimi neprecenljiv izziv. Sčasoma se vse uteče – kariero si narediš in delaš utečeno delo, športni avto je sicer super, ampak definitivno ni taka prioriteta, da ne bi mogel biti včasih malo umazan s čokoladnimi odtisi otroških rok (to je izziv), celo stanovanje se začne samo pospravljati. Večeri s prijatelji so stalnica, z možem imava dovolj časa drug za drugega, vsak dan se imam čas ukvarjati s športom… In zato trdim, da tudi otroci znajo popestriti življenje posameznika. Priznam pa, da me je bilo grozljivo strah imeti otroka (da ne bo pomote, ne nosečnosti, ampak majhnega kričečega bitja), pa ne zaradi razmer v svetu, ne zaradi lastne egocentričnosti, ker se pač ne bom več mogla ukvarjati s stvarmi, ki jih imam rada, ker ne bom mogla toliko potovati (čeprav sedaj potujem več, kot sem prej) ali ker mi bodo uničili intimne večere z možem (ali pa dobro knjigo). Strah me je bilo, če bom zmogla vzgajati, če bom kos vsemu, kar bodo otroci zahtevali od mene kot od mame, strah me je bilo, če ju bom lahko imela dovolj rada, da jima bom oprostila vse neumnosti, ki jih bosta ušpičila v življenju. Strah me je bilo, da bom kot mati odpovedala na celi črti in da mi bodo morali na pomoč priskočiti drugi, da bom zmogla materinsko vlogo. Tega me je bilo strah in zato sem odlašala z materinstvom…
Veste, kaj je postal edini smisel mojega življenja? Zdravje. Če si zdrav, imaš vse… Edino zdravja se ne da kupiti, vse drugo je v današnji družbi kupljivo. Vse preveč ljudi, ki so mi blizu, je zbolelo, eni, ki so pustili v mojem življenju neizbrisen pečat, so celo umrli… In vse bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj in s tistimi, ki so prehitro odšli, bila vsaj še eno uro. Edina stvar, ki ne zaznamuje samo tistega, ki se bori, ampak tudi vse, ki so mu dovolj blizu, je bolezen.[/quote]
Res nima smisla, boljš, da te ni!
Ok, malce pozno se vključujem v tole debato, pa nič hudega.
Ne morem verjeti, da je lahko smisel življenja nadaljevanje vrste, niti to, da nekdo označi drugega, ki si ne želi otrok, za egoista. Halo, cankarjevstvo naj bi že izumrlo.
Kot prvič, nas je absolutno preveč na planetu. Pa ne govorite o preživetju naroda. Noben narod ni izumrl zaradi premalo razmnoževanja, izumrli pa so zaradi drugih stvari (npr pomankanja virov zaradi prenaseljenosti). Egoist pa ni tisti, ki si ne želi otrok, se tega zaveda in jih nima. Egoist je tisti, ki kljub otrokom in družini noče spremeniti svojega življenja in misli, da je samski (med drugim, seveda).
Sem mati. Imam enega, zdaj odraslega otroka. In to je bila moja in moževa odločitev. Zato pa sva še do pred kratkim poslušala kako sebična sva, da imava samo enega. Ne, sebična bi bila, če bi imela več otrok, ki si jih ne želim in nisem pripravljena nanje. Tako pa sva ogromno časa posvetila otroku, ko je bil majhen. Potem pa sva se posvetila karieram, tako kot sva planirala. Zrasel je v čudovitega, odgovornega fanta, ki mu nič ne manjka, predvsem ne ljubezni in razumevanja. Upam pa, da bo kmalu šel na svoje.
Meni plenice in flaške, dude in bruhanje nikoli ni bil smisel življenja. Rada imam svojega otroka, toda to ne pomeni, da nimam življenja. Imam ga. In moj smisel nikakor ni, da svojega odraslega sina nadzorujem in iz njega delam maminega sinčka. Sori. Vem, da se večina zgraža, ko rečem, da komaj čakam, da gre od doma. Tako pač je. To pomeni, da sem kot mati izpolnila svojo nalogo in ga pripeljala do samostojnosti. To pa je bistvo.
Prav tako pa lažje razumem ljudi, ki si otrok ne želijo, kot tiste, ki jih imajo na kupe in ves čas jamrajo, da nimajo časa, denarja ali česarkoli že. Je to bistvo? Nočem posploševati, toda prav vsi, ki imajo več kot enega, ves čas težijo kako je vse drago, pa kako so utrujeni, pa kako samo še kuhajo, pospravljajo, taksirajo itd… celo, ko so otroci dovolj odrasli, da bi lahko bili vsaj malo samostojni. Če želite biti Cankarjeve matere, kar izvolite. Veliko ljudi pa tega ne želi. In s tem ni nič narobe.
Veliko bolj narobe je v tem svetu imeti preveč otrok (za nekoga sta to že 2), ki jih ne morejo in ne znajo vzdrževati in vzgajati. Iz tega je tudi veliko fovšije, ker preprosto ne morejo gledati kako lahko nekdo hodi ves čas po zabavah, v šopinge, na pijačke itd… sami pa ne morejo.
Ah, saj nima smisla. Sem pač pristaš malih družin – max 1 otrok in nimam nobenih zadržkov do ljudi, ki si jih ne želijo. Že vedo zakaj. Če pa kdaj obžalujejo … hej, saj vsi kdaj pa kdaj kaj obžalujemo. Je pač v človeški naravi.
Torej je bilo tvoje življenje, preden si imela otroke, brez smisla. Dvomim, da so ga samo otroci dejansko prinesli. Lahko ti ga dajo nek nov smisel, ampak le, če ga je tvoje življenje že prej imelo, smisel.
Ah joj, kako ste nekateri omejeni. Mene ni cisto nic groza, ce se moji geni ne bodo nadaljevali, bom pac zivela vecno v spominih prijateljev, svojih umetninah, svojem delu.
In umreti moramo tako vsi.
Sama resnicno upam, da me nekega dne ne zagrabijo hormoni in si zazelim otroke. Zivljenje brez njih je prevec moje in lepo, da bi ga s kom delila.
Poleg tega pa je tale nas svet prevec grd, da bi nanj spravljala otroke, ki se bodo najverjetneje morali boriti v vojnah ki prihajajo.
Zraven vsega tega pa mi grejo mulci na zivce. Venomer se derejo, hocejo pozornost, so neverjetno egoisticni, kaj sele ko pridejo v puberteto. Potem se pa kmalu ze zacnejo kregat za tvojo dediscino. Za tiste, ki se ne strinjate, preberite post mame v temi triletnica naju bo popolnoma unicila. A je bilo tega vredno, jezesmarija.
@Tri življenja
Sem mama. Ljubim svoje otroke, pomenijo mi vse na svetu.Kot odgovorna mati pa jih želim vzgojiti v samostojne osebnosti, ki bodo znale v tem krutem svetu preživeti tudi same. Želim si, da bi vedno vedeli, da se name lahko kadarkoli obrnejo za nasvet, pomoč in tudi vedno vedele kje me nadejo. Želim si, da jih moja ljubezen ne bi omejevala pri njihovi smaouresničitvi. Želim si, da bodo znali videti smisel življenja tudi če bodo kdaj morda sami, razočarani v ljubezni, tudi, če bodo morda brez otrok. Želim si, da bi imeli radi življenje tako kot ga imam jaz. Tako sem ga imela rada še preden so na ta svet prišli oni. Želim si, da bi uživali v življenju, počeli stvari, ki jh veselijo, izpopolnjujejo, bili uspešni na različnih področjih življenja. Želim si, da bi bili vztrajni in radovedni in da nikoli, ne glede na to, kaj jih doleti v življenju, ne bi obupali nad življenjem. Želim si, da bi živeli in uživali v življenju tako kot uživam jaz, da bi vedno, tudi v najtežjih trenutkih v njem videli smisel, da ne bi nikoli obupali nad življenjem.
Starši so mi dali življenje. Za to sem jim hvaležna, a še bolj sem jim hvaležna za to, da so me naučili ljubiti življenje, da sem imela pri njih vedno varen pristan, a hkrati tudi svobodo, da sem lahko prosto poletela v svet in ga polno doživela, okusila življenje na različne načine. To bi želela tudi jaz zapustiti svojim pikicam. Da vidijo malce globlji smisel življenja, da s enaučijo boriti in preživeti. Otrok človeka osreči, o tem ni nobenega dvoma. To je posebna življenjska izkušnja, ki človeka obogati, morda celo spremeni. A redki so ljudje, ki so srečni, ki so svoj smisel v življenju našli ssmo s tem, da so postali starši. Ni dovolj otroka samo roditi. Toliko več stvari je, ki mu jih moramo še dati, ki jih potrebuje. To lahko otroku dajo tudi nebiološki starši in tudi oni lahko v tem najdejo smisel. Toda človek, ki ne ljubi življenja še na druge načine, bo težko otroku dal tisto, česar niti sam nima. In hitro se lahko ta njegov starševski smisel življenja spremeni v pretirano posesivnost do otroka.
Mene ne moti, če nekdo iskreno pove, da ne želi imeti otrok, če se ne vidi v materinski ali očetovski vlogi. Bolje to, kot slaba mati ali slab oče. Obstaja pa tudi druga skrajnost – želja imeti otroka za vsako ceno, čeprav to ni “priporočljivo” zaradi slabe finančne situacije staršev, ali pa zaradi razpadajoče zveze (zakonske ali zunajzakonske).
Poznam kar nekaj primerov, ko je mati želela določen spol otroka in je pač tolikokrat rodila, da je prišla do zaželjenega spola (praviloma punčke). Zakaj je pomemben spol otroka? Upam, da ne zato, da se otroku kupujejo fletne roza oblekce in se jih oblači kot smo me nekoč oblačile punčke s katerimi smo se igrale.
Antilopa, popolnoma se strinjam s tabo. Najhuje je, ko otrok postane ”mašilo”, ko postane nadomestek tistega, kar sami nismo imeli oz nimamo. In ko se skozi otroka uresničujejo ambicije.
Saj pravim, imam otroka. Ki ga imam neskončno rada. Toda to ni bistvo mojega življenja. Je le en od pomembnih elementov, ki ga sestavljajo. Tako kot mož, kariera, uresničevanje lastnih želja in ambicij, nenazadnje zabava in prijatelji. Pa še kaj bi se našlo. Definitivno pa ne izhajam iz tega, da je moja sreča pogojena s tem kolikokrat sem svoj genski material podala naprej. Pa kaj, če ne bi bilo mojih genov? Ali bo svet zato toliko bolj siromašen? Ah… dejte no. Kdo pa mi garantira, da bo moj otrok imel otroke in se bodo geni naprej prenesli? Pa ne mislim samo, da si jih ne bi želel… mogoče jih ne bo mogel imeti, iz kateregakoli razloga že. Torej, ta genski zapis je samo strel v prazno. Do takrat, ko se veriga pretrga.
Čeprav, če globje premislim, je škoda. Ker očitno odgovorna, razmišljujoča bitja ne želijo veliko ali sploh kaj otrok. Mnogi, ki jih ženejo naprej nagoni, pa se neomejeno razmnožujejo. Kar posledično pomeni katastrofo za planet.:DDDD Provociram, nič drugega!!! Ne rabite se takoj vžigati :))))
Veš otroci niso smisel življenja. In morda bom zvenela čudaško ampak,čeprav sem se še mlada in mi govorijo, da ko bom starejša si bom želela otrok in bom drugače gledala na to kot sedaj pri 18 letih, se večkrat vprašam zakaj bi dala življenje nekomu, ki si ga morda v resnici ne želi. Ja ja, sej vem, da moramo imeti otroke, da “živimo dalje”, ampak zakaj. Jaz osebno se ne vidim v vlogi mame čez 10 ali 15 let, in se ne bi bila pripravljena odreči svojemu življenju, da bi skrbela za majhno bitjece (živali se ne štejejo). To je samo moja perspektiva.
Malo se zamisli avtor/ica kakšne bedarije govoriš. Ljudi ni za obsojat, vsak živi po svoje kakor želi. Če nekdo ne želi otrok, jih pač nima in ima kakšno drugo veselje. Mogoče še boljše da nima, kot pa da bi se otrok počutil nezaželjenega in zapostavljenega. Ali pa jih želijo pa ne morejo imeti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Na to nebi niti pomislil/a a? Pa je zelooo veliko takih ljudi. Kar slabo mi je ko preberem nekaj takšnega.
Si mogoče pomislil/a da se ne vrti vse okoli otrok in njihovih potreb in dejanj? Marsikateri starši še zraven furajo uspešno kariero ali pa se ukvarjajo s hobiji ki jih veselijo. Malo se zamisli nad svojimi besedami.
LP
Nisem brala, je tega preveč. Dodam samo – eno je teorija, drugo praksa.
1. Tiste, ki pišete, da nočete otrok, pa ste stare malo čez 30 – se slišimo čez nekaj let.
2. Tiste, ki ste že ne-rodne – poznam jih nekaj brez otrok, ki so gotovo tudi pisale v tej temi in o sebi dale sliko prepričane ženske, ki sploh nikoli ni in nikoli ne bi razmišljala o otrocih, saj je njeno življenje bogato in polno najrazličnejših hobijev, potovanj, popoldanskih kavic in drugih prijetnih razvajanj. V resnici pa ni tako, vsaj ne med tistimi, ki jih poznam jaz. Ene priznajo, da jim je žal, da niso imele otrok, druge spet ne. Vse pa nosijo v sebi žalost in grenkobo, pa naj jo še tako skrivajo. Tretja kategorija pa so večno nedozorele osebe, ki tudi sicer niso sposobne prevzemati nase odgovornosti v življenju in niso naredile kvalitativnega preskoka do zrele osebe.
Ne napihujem in ne lažem, v krogu mojih poznanstev je res tako, pravzaprav zdaj napeto razmišljam, ali mi uspe najti vsaj eno, ki je zadovoljna….pa mi ne.
Tako, zdaj pa lahko nadaljujete s razlaganjem svojih principov in vrlin.
Tega, da živimo naprej, ker imamo otroke, pa še nisem slišala. Sej razumem kaj želite povedati, ampak to je nekaj tolažba za tiste, ki bi radi ŽIVELI, ampak ne. Ki bi radi “uspeli” oz. bi bili radi zadovoljni sami s sabo pa niste. Kaj je pa smisel življenja, to je pa res samo od vsakega posameznika odvisno. Moj brat, pa ima otroke, pravi, da mu ne bi bilo živeti brez seksa. No potem je to njegov smisel življenja. In če bi se odločil obratno, tudi prav.
Sama pa mislim, da je več “smislov življenja”. Vse kar radi počnemo, je smisel življenja. Sama opažam, kako novodobne, novopečene mamice mislijo, da imajo sedaj zlato p… ker so rodile. Pa če je to njihov smisel obstoja, pa naj.
Sama imam rada otroke, vem da jih bom imela, ampak upam, da ne bom sebična in jim podzavestno dala vedeti, da imajo neko dolžnost do mene, ko mene več ne bo in že prej. Otroci niso naša last.
Posplošuješ. Kot še mnoge, ki v otročadi vidijo edini smisel svojega obstoja, dihanja, življenja.
Tako kot ti poznaš polno nezadovoljnih žensk, ki nimajo otrok, tako jaz poznam polno žensk (sodelavke, znanke, prijateljice), ki otroke imajo, so pa zagrenjene in nezadovoljne. Nekatere nad svojim zakonom, ki jim razpada ali jim je že razpadel, druge nad rutino v odnosu s partnerjem, tretje so izmučene, brez vsakega časa zase, četrte pa razočarane celo nad lastnim otrokom (slaba družba, lenoba, neuspeh, jezikanje, nespoštovanje).
Žal mi je za ženske, ki so si otroke želele, pa jih niso mogle imeti. Lahko pa verjameš, da obstajajo ženske, ki bi otroke lahko imele, pa si jih pač niso želele. Za to, da ženska ne bo imela otrok, se odloči že v zrelih letih, to ni trenutna odločitev. Če ženska že v naprej ve, da bo brez otrok nesrečna, potem naj ne sprejema take odločitve.
Jaz sem to odločitev sprejela po 30-em letu, od takrat je minilo že skoraj 20 let, pa mi še ni bilo žal. Sprejmi, da smo ljudje različni. In kar je smisel življenja za nekoga, morda drugemu ne predstavlja nič pomembnega.