Kakšen je smisel življenja ljudi, ki nimajo otrok?
Jaz pa pozna kar nekaj oseb (moških in ženski), ki imajo otroke in odkrito priznajo, da če bi se še enkrat odločali, bi se odločili za življenje brez otrok. Pa za nobenega od teh ne morem reči, da kakor koli slabo skrbi za svoje otroke.
Vsak je svoj individum; z različnimi željami, pogledom na svet in vse kar ga sestavlja. In prav je tako.
Nisem šla brat, bom pa odgovorila na vprašanje…
Od nekdaj imam veliko hobijev in sem bila 8 let edinka – nisem navajena počet stvari, ki niso tudi meni všeč…. Ker mi starši niso vsega v rit stišali, imam še veliko neizpolnjenih želja – od potovanj, do raznih hobijev, za katere še ni bilo časa in v otroštvu ne dovoljenja… Sem nadpovprečno radovedna kar je verjetno razlog temu, da sem bila uspešn av šoli na vseh področjih in sem menda po IQ testih nadpovprečna… Zato me pač ogromno zanima in zato res niso bili nikoli otroci na 1. mestu mojih želja.
Ne pomeni, da si jih ne želim, želim po eni strani, po drugi jih pa ne morem (tako enostavno) imet zaradi zdravstvenih težav. Tudi partner si tega ni želel in sem ga komaj prepričala… Nočem mislit na to, da je to težka borba, pa na živce mi gredo ljudje, ki si upajo v to sploh vtikat (brigajte se zase). V življenju lahko kljub vsemu počnem mnogo drugih zanimivih stvari, pa si rečem, da je to tud v redu, glede na to, da pač utrujena pridem iz službe in me je kar malo groza, kako bi takrat sploh našla energijo za otroke – upam pa, da če jih bom imela, da bom takrat imela drugačno službo…
Lej, jst sem free like a bird. S punco se imava prav carsko. Precej potujeva. Imam srečo, da njej ni do otrok, jaz ji pa tudi ne bom težil. Brez obveznosti, ni mi treba po mulce v šolo, k dohtarju, ves čas skrbet, kje je kdo, kaj si bo kdo naredil, vstajati sredi noči 20x, ker se dete dere, odtegovati si denar od lastnih ust, da ga v šoli ne bodo zafrkavali, ker nima za malico, izlete ipd., prihranjeno mi je ponižujoče uveljavljanje otroških dodatkov ipd. (ostanek zlatih prejšnjih časov), ves denar lahko porabim zase.
Glavna stvar zame pa je, da nočem spravljati otrok na ta pokvarjen svet, kjer je človek človeku volk. Poleg tega pa so službe danes iz dneva v dan. Otroke bi delal vsak, redko kdo pa z zgornjo glavo razmišlja, kako bo otroka živel. Lažje se je (bilo do predkratkim) naslanjati na državo in zahtevati svoje pravice, otroke naj mi pa živijo davkoplačevalci…
Vsak je na svetu s svojim poslanstvom eni se odlično najdejo v vlogi očeta ali matere nekateri pa so strokovnjaki na določenem področju in se raje posvetijo karieri če s tem naredijo kaj koristnega še toliko bolje…težko je izbrati med svojimi sanjami, kariero sploh če si obdarjen z nekim talentom in družino. Seveda če se da oboje še toliko bolje…ni važno če se nekdo odloči za življenje z ali brez otrok važno je, da najde nekaj kar ga dnevno razveseljuje in počne kaj koristnega zase in za ljudi okoli sebe.
Smisel življenja je
notranji mir,
zadovoljstvo,
odkrivanje svojih darov in
opravljanje svojega poslanstva.
Pot do tega je dolga in traja celo življenje človeka.
Ni tole moj izum, nekje sem prebral in mi je všeč, ker pove vse bistveno, zato ga prilepim tule, klik . :-).
Vsakdo lahko najde svoj smisel življenja in svoje poslanstvo, zato je svet lahko lep, pester in bogat. Kolikor je življenj ljudi, toliko je smislov življenj. 🙂 Prepirati se o smislu v življenju drugih je zato – nesmisel. 🙂
Izzvati in zanetiti več let dolg prepir na podlagi neke bedne provokacije na nesmiselno temo o smislu v življenju drugih…:-) na nekem portalu je bil morda smisel prvokatorja, ki je uspel sprovocirati nekatere s svojim pisanjem pod različnimi nicki za in proti vrženi kosti, kar počne le nekdo, ki mu je to domet, zabava ali ima od tega koristi, v skladu z rekom; storil je tisti, ki je imel neko korist. 🙂 Od daleč pogledano je smiselnost tega početja, večletnega prepira nekaterih ozko gledajočih o smislu v življenju drugih ljudi, zapravljanje njihovega življenja na obrobnih in postranskih zadevah, ki se jih ne tičejo, ki jih ne poznajo, na katere nimajo vpliva…, lep primer zapravljanje njihovega življenja za nesmisle ali na kratko – nesmisel življenja. 🙂
Lep pozdrav
marinec
Mislim, da je gospa samo vprašala kakšen je smisel življenja brez otrok, vi jo pa napadete. Saj komentarji so zares hecni ni kaj. Bodimo raje tolerantni drug do drugega. Nekdo misli tako, nekdo drugače. Važno je, da se imamo radi in drugim ne delamo slabo.
Vsak človek je individum in vsak, čeprav še sama ne razumem, ampak ima verjetno svoje poslanstvo na tem norem svetu.
Živi in pusti živeti.
Smisel življenja je
notranji mir,
zadovoljstvo,
odkrivanje svojih darov in
opravljanje svojega poslanstva.
Pot do tega je dolga in traja celo življenje človeka.
Ni tole moj izum, nekje sem prebral in mi je všeč, ker pove vse bistveno, zato ga prilepim tule, klik . :-).
Vsakdo lahko najde svoj smisel življenja in svoje poslanstvo, zato je svet lahko lep, pester in bogat. Kolikor je življenj ljudi, toliko je smislov življenj. 🙂 Prepirati se o smislu v življenju drugih je zato – nesmisel. 🙂
Izzvati in zanetiti več let dolg prepir na podlagi neke bedne provokacije na nesmiselno temo o smislu v življenju drugih…:-) na nekem portalu je bil morda smisel prvokatorja, ki je uspel sprovocirati nekatere s svojim pisanjem pod različnimi nicki za in proti vrženi kosti, kar počne le nekdo, ki mu je to domet, zabava ali ima od tega koristi, v skladu z rekom; storil je tisti, ki je imel neko korist. 🙂 Od daleč pogledano je smiselnost tega početja, večletnega prepira nekaterih ozko gledajočih o smislu v življenju drugih ljudi, zapravljanje njihovega življenja na obrobnih in postranskih zadevah, ki se jih ne tičejo, ki jih ne poznajo, na katere nimajo vpliva…, lep primer zapravljanje njihovega življenja za nesmisle ali na kratko – nesmisel življenja.
Odgovor je uporaben za vse sorte provokatorjef, ki bi še. 🙂
Lep pozdrav
marinec
Mislim…ta je pa bosa. Če nimaš otrok, si avtomatsko že egoist in potencialni psihopat, ki drugim komaj pusti dihati?
Poleg tega pa – ali rojevanje otrok v svetu, kjer se vse bolj kaže problem prenaseljenosti, in kjer bolj številne družine dostikrat ne bi zmogle brez raznih podpor, ki jih mimogrede plačujejo tudi tisti brez otrok, ni tudi neke vrste egoizem?
Avtor: Kr_Ena_69
Re: Kakšen je smisel življenja ljudi, ki nimajo otrok?
Zaščita proti e-slami:
Prosimo, rešite matematično vprašanje in vpišite odgovor v polje. Ta mehanizem je namenjen blokiranju programov, ki poskušajo samodejno izpolnjevati obrazce.
Vprašanje: koliko je 11 plus 14?
Odgovor: 25
Prav zasmejati sem se morala, ko sem najprej prebrala naslov teme in ‘Odgovor’, ki je bil v trenutku na mojem notranjem zaslonu, nakar je moj um povezal le vprašanje in odgovor ‘iz prve’ in je v sekundi delovalo, kot da je smisel življenja 15.
No, to ni daleč od Vonegutovih rešitev, vendar jaz sem želela izpostaviti nekaj drugega…Namreč ‘Mojo zodbo’ o tej abstraktni in preveč kompleksni temi, da jo poenostavimo v ‘imeti otroka’, ali ‘želeti si otroka’ ali ‘načrtovati otroka’, saj so to le tri od večih možnih kategorij te abstrakcije.
Moja zgodba je v kratkem takšna: študirala in kasneje tudi delala sem v tujini, kjer je bilo moje finančno stanje vedno vprašljivo, če sem gledala v bodočnost, zato se s tedanjim fantom nisva odločila takoj za otroka in sva v najinih poznih dvajsetih ‘delala kariero’. Kasneje sva se razšla, predvsem zaradi moje podrejene vloge v tujini, zaradi česar sem se naposled vrnila v Slovenijo. Tukaj sem spoznala ‘resnega kandidata’ za družino, na začetku tridesetih, zanosila in spontano splavila. Bila sem nekaj let starejša in fant, s katerim sem zanosila, me je počasi zapustil, saj sva bila nekompatibilna za ‘produkcijo otrok’ (zaradi česar sem tudi splavila). Sicer očitno tudi drugače nisva bila dovolj kompatibilna, da bi shajala in vztrajala s skrbjo za razplod skupaj, na vsak način pa za žensko to niso lahke zadeve in naneslo je tako, da nisem niti opazila, da sem postala tako nezaupliva do moških, da se nisem resno vezala več za nikogar, pa tudi seksa mi ni manjkalo – pač nisem tako seksualno naspidirana oseba, da bi morala imeti partnerja na vsak način. V tistem času po splavu sem se ukvarjala s sama sabo in iskanjem čaše nesmrtnosti tudi v metafizičnih razsežnostih, kar je , upam da, razumljiv odziv na spontani splav: ko se globoko vprašaš, zakaj sploh otrok in ko se še bolj globoko vprašaš, ali je resnično otrok smisel ivljenja, če naj bi tako trpel ob njegovi izgubi? Enostavno nisem pristala v to, da bi trpela zaradi izgube otroka in postala vsa divja v iskanju naslednjega oplojevalca, ko me je aktualen, s katerim nisem bila sposobna zanositi, zapustil verjetno prav zaradi tega, ker nisem bila tako plodna in telesno sposobna, da bi donosila njegovega otroka. To, da nisva bila genetsko kompatibilna je sicer dojel, ni se pa hotel sploh s tem ukvarjati predolgo, temveč se je pognal v boj za naslednjo kandidatko za njegov razplod. No, tukaj se lahko vprašamo, kaj je egoizem zaradi otrok – ko ta egoizem postane tako izrazit, da je ‘opeharjenemu’ partnerju (mojemu bivšemu torej) skoraj vseeno za bojda ljubljeno žensko (mene), ki je ravnokar izgubila tudi svojega otroka in je v sled temu sicer zelo odgovoren mladenič v hipu tako neodgovoren in krut do mene, da mu ni za prenašat lastnega ‘poraza’ (on izgubi njegovega otroka) in se prvi vikend po splavu ‘zateče’ k mami in sestri na vikend in me pusti v bolečinah samo doma. Sicer sem bila bojda vabljena tisti vikend na njihov vikend, vendar sem vedela, da me bodo pposiljevali z nadvse spodbudnimi komentarji, v resnici pa mu je prav mama svetovala, naj me čim prej zapusti, saj da sem celo nekaj let starejša in očitno neuporabna za njenega sina. No, lahko vam povem, da nisem pretirano trpela zaradi vsega skupaj, ker sem bila srečna, da ne bom živela s človekom, ki je tako patološko navezan na svojo mamo. In sem verjetno tudi sama po tem spoznanju dosti pridonesla k najinemu razhodu.
Skratka – to je bil moj poskus imeti otroka z nekom, za katerega sem mislila, da me dosti bolj ljubi, kot se je izkazalo. Saj mu ne zamerim pretirano, ker dolgoročno res ne bi ostala skupaj, saj me ni dosegal v nekaterih bistvenih kategorijah oziroma je bil dokaj nazadnjaški v nekaterih ozirih. Vendarle pa je bilo vse skupaj velika muka, skozi katero si nisem želela prav hitro znova.
Proti koncu 40-ih sem dobila službo v tujini, ki sem jo tukaj zaman iskala nekaj let. Tam sem ostala nekaj let, vendar je bila tudi tam moja bodočnost zelo negotova, zato si nisem mogla privoščiti otroka, ne da bi morala vso svojo energijo vložiti v njegovo golo preživetje. Delala sem s kolegi, ki so bili sicer zelo vredu fantje, vendarle pa so nas družili drugi skupni cilji in nekako sploh nisem niti razmišljala o otroku z nekom od njih, saj se nisem v nikogar od njih prav globoko zagledala, temveč sem jih vse spoštovala kot kolege, ki delamo skupaj neko zelo pomembno stvar – za nas, za družbo in napredno mišljenje. Ni važno, kaj točno je to bilo, dejstvo je, da smo vsi verjeli v svoje delo in da nas je neizmerno osrečevalo skupno ustvarjanje.
Ko sem končala projekte v tujini sem se srečna vrnila v Slovenijo, kjer me je tokrat čakalo neko manjše delo za nekaj časa. Tukaj sem si končno privoščila zvezo, na žalost pa se je po parih mesecih izkazalo, da je najino finančno stanje vendarle tako na minimumu, da bi morala delati neprestano in stvari, ki so glede na mojo visoko izobrazbo malce preveč robato garaške, da bi vsi skupaj živeli dostojno življenje – če bi imela s partnerjem otroka. Ker pa je imel ta partner otroke že od prej, se niti on ni pretirano trudil v tej smeri. Kmalu pa se je pokazalo tudi to, da si niti sama ne želim otrok tako zelo, da bi si izbirala takšne partnerje, ki so že na prvi pogled zelo zainteresirani za otroke, zato sem pač zaključila, da ‘moja bit’ že ve, zakaj nisem imela otroka tako dolgo – do začetka 40-ih. Ko se pretresla svoje misli, sem prišla do spoznanja, da je moje življenje lahko tako barvito in globoko pristno, da zame osebno ni nujno, da imam otroka, da bi doživljala tiste božanske trenutke, ki jih doživljajo starši ob rojstvu novega bitja, saj sem doživljala takšne trenutke dostikrat skozi druge življenske situacije in odnose. Da bi skrbel za nekoga, ne rabiš otroka – ljubezni potrebnih je na miljone otrok, nekaterim sem prav jaz olajšala življenje v težkih situacijah, ko se niso mogli obrniti na svoje ljubeče starše, ker so bili njihovi problemi povezani dostikrat ravno s tem, da so imeli preveč posestniške starše, ki jim niso dali dihati, ali pa so bili od staršev tako zanemarjeni, da sem jih vzela pod svoje okrilje. Ni jih bilo toliko, kot zveni iz teh stavkov, bilo jih je pa nekaj, pa še vedno prihajajo k meni že malce bolj odrasli otroci, ki mi zagotavljajo, da me občutijo zelo starševsko in pokroviteljsko in da jim to mnogokrat osmišlja življenje.
S svojo zgodbo želim odgovoriti avtorici izzivalnega prispevka tukaj pred petimi leti, da že njeno vprašanje lahko nekateri dojemamo kot izredno žaljivo, sploh če pomislim na to, kakšno otroštvo in mladost sem imela sama – moji starši so bili v dostih ozirih neodgovorni, nadvse grobi in prostaški, mestoma tako destruktivni, da so uničili pojem človeškega dostojanstva v meni, čeprav so po drugi strani veljali za osebe, ki jih imenujemo ‘stebri družbe’. Smisel življenja mojih staršev, katera sta druge ljudi na veliko poučevala o smislu življenja v raznih kontekstih, je bil – kakor je meni delovalo včasih kot najstnici – preživljati popoldneve, večere in noči v prepiru, ki se je začel kot pitje kavice, nadaljeval z vinom, zaključil pa mestoma tudi z navideznim omedlevanjem mame ali/ in s podivjanim pretepanjem mene ali mojega brata, za kar je poskrbel oče. Včasih pa sta me pretepala kar družno – čeprav nisem imela nikoli problemov v šoli ali s prepovedanimi substancami ali s fanti, s katerimi bi promiskuitetno trenirala reprodukcijo otrok. Nasprotno – bila sem devica do faksa, sem bila pa zelo ambiciozna in sem hitro odšla v tujino, daaaaaleč stran od mojih ljubečih staršev …
Gospa Mama bo verjetno rekla, da sem bila vse preveč nase fokusirana celo življenje, da bi prepoznala, kako egoistično je moje življenje, ki sem ga speljala mimo situacij, kjer bi bil otrok prva misel mene ali mojega partnerja. S partnerji me je vedno zanimal najprej odnos med nama, šele nato želje po otroku, saj sem skoraj popolnoma prepričana, da je čudež življenja v otroku možno ohranjati kot resnično obstoječ čudež še najprej tako, da se človeka, ki spočneta otroka, kolikor možno ‘neizmerno’ ljubita. Sicer s partnerjerm, s katerim sem splavila, nisem ŠE občutila te skoraj neizmerne ljubezni, vendar kolikor poznam sebe, bi se najina ljubezen lahko razvila v zelo globoko in plodno ljubezensko zvezo … vendar pa je mladenič želel otroka takoj, saj mu je mama ‘zaukazala’ čimprejšnji razplod. No…ta človek je danes poročen z mlajšo ‘trapo’ (kakor jo imenujejo drugi), s katero je baje grozovito nesrečen, saj odkar je mama, se je zredila do brezobličnosti, zraven tega pa ne počne nič drugega, kot pestuje otroka in baše vase odurno mastno hrano ter govori o veeeeliki družini, ob tem pa ji mama mojega bivšega peče posladke in kramlja z njo o novem sinčku. Mama mu je zagrozila, da ga bo razdedinila, če se bo ločil od te ženske, on sam pa je začel bojda ‘igrati nogomet’ in blazno peša kot odgovorni vodja v firmi. Malce se je tudi zapil. To sem zvedela pred kratkim, pa mi je žal za vse.
Smisel otroka in smisel življenja sta dve različni stvari.
Globoko spoštujem starše in jim to redno ponavljam in jih hvalim, ko vidim, da otroka nimajo zaradi tega, ker v njem vidijo svojo zavarovanje na stara leta, ki v njem ne iščejo čašo nesmrtnosti, ki ga ne zalijejo s svojo ljubeznijo tako močno, da se v njej utaplja in utopi, ki otroka ne zlorabljajo za predpražnik ali sužnja njihovih želja po nadvladi, ki je ne manifestirajo sicer z drugimi odraslimi, ki ne gledajo na otroka kot na igračko, s katero lahko eksperimentirajo po mili volji, ki ne producirajo otroke zato, ker nimajo kaj pametnejšega za delat v svoji zgubljeni mladosti, na začetku 20-ih, ko so tako neizdelani in sebični, zasuti s materialističnimi stereotipi aktualne populacije, da so njihovi otroci kot srčno zanemarjeni angelčki v roza in svetlo plavih oblekcah… torej globoko spoštujem starše, ki brez vsiljevanja nekega človeškega poslanstva o produkciji otrok meni ali drugim shajajo z mano in me spoštujejo zato, ker sem takšna, kot sem, in ne zato, ker imam ali nimam otroka in ki ljubijo svoje otroke, ker so vsi do zadnjega resnično čudežni (!) – ne pa zato, ker pričakujejo od njih družbo in skrb na njihova stara leta, ali ker so otroci ves njihov smisel življenja, s čemer ponavadi ubijejo zdravo samostojnost v otroku … Najbolj pa me skrbi stanje duha ljudi, ki nam zagotavljajo, da je smisel človeške vrste njeno preživetje. Kajti takšno oglaševanje nujnosti človeškega preživetja spontano namiguje na absolutno nadvlado človeka nad vsem življem, namiguje torej na misel, da človek v imenu lastnega preživetja lahko nemilosrdno uničuje vse, tudi sočloveka, ki ne skrbi dovolj za reprodukcijo vrste. Maksima te postavke, da je človekov smisel prodikcija otrok vodi v diskriminacijo tistih, ki imajo drugačne cilje v življenju, ne samo pestovanje štručke vsake tolko.
Narava je verjetno že vedela, zakaj je ustvarila ljudi, ki se ne ukvarjajo primarno s tem, da ulovijo najprimernejšega kandidata za razplod, da jim ni smisel življenja vso svojo pozornost posvetiti vzreji novij človečnjakov, ki pa so obenem ljudje, ki jih skrbi bodočnost človeštva kot humane populacije osebkov, ki zato izumljajo olajšave za človeško preživetje, ki so vizionarji in kreatorji civilizacije (Da Vinci, ki ni imel otrok), ki so višek človeškega duha v umetnosti in znanosti … in tako dalje… Tudi tesla ni imel otrok – ali bi se sploh kdo na tem svetu lahko vprašal, kaj je bil smisel življenja tesle, ker ni imel otrok?
Ljudje, ki imajo otroke nimajo nujno bolj globokega ali izoblikovanega smisla življenja kot tisti brez njih. ljudje, ki imajo otroke so po navadi bolj zanesljivi, obenem pa so po navadi preveč zaskrbljeni za otroke, da bi lahko eksperimentirali z novimi, kreativnimi modeli življenja in se zato ukalupijo. Pa tudi to so le klišeji, ki sem jih pač napisala, da so enkrat napisani tudi iz mojega uma. Tudi mi, brez-otrokarji smo lahko žaljivi do staršev…
Sama sem ena največjih zagovornic pravic otrok – v družbi mojih znancev. Včasih, ko ne morem prenašati trpljenja otroka, se tudi javno potegnem za otroka, ki ga starš nazorno zanemarja ali muči s svojim trenutnim obnašanjem. Sicer je to vedno tvegano in nimam dobrih izkušenj s tem, vendar želim izraziti le mojo zelo globoko naklonjenost otrokom. In nemalokrat sem bila baby-sitter mojim prijateljicam in sem v tem zelo uživala. Nek moj prijatelj je izrazil željo, da njegovega otroka spremljam v življenju kolikor bom le lahko.
Torej ljubim otroke. Ne samo da si to domišljam – to si domišljajo tudi drugi.
Pa vendarle mi ni bilo še nikoli žal, da nimam otroka pri mojih letih. Niti mi ni tuja misel na moj preostanek življenja brez svojih otrok. Tako prepričana sem, da ne bom nikoli osamljena ali osamela, saj preveč ljubim otroke, ljudi, živali, vesolje, svojo dušo in vsakdanje kozlarije, da bi me kakorkoli plašila misel na starost brez svojih otrok. Človek, ki tako ljubi, ne more ostati sam.
Po drugi strani pa me seveda plaši tudi ta misel, da se lahko zgodi, da bom na stara leta osamljena in bolna in v starostnem domu, v katerega me pri visoki starosti ne bo prišel nihče obiskovati. Če se mi bo to zgodilo, bom za to odgovorna le sama, zato me to ne skrbi, saj sem toliko odgovorna oseba, da si ne zapiram vrat do človeških src, prej si jih odpiram, bi rekla…včasih celo preveč, saj ljudje postanejo odvisni od mene … vendar sem že izkušena v tem, kako jih ohranjati nezasvojene od mene …
Moj smisel življenja bi bil v tem trenutku to, po vsem napisanem, da se ukvarjam najbolj s tem, kako lahko ljudem dam najboljše, kar imam za dati, brez da njih ali sebe pri tem poškodujem ali oškodujem v kakršnemkoli smislu : materialnem, čustvenem, umskem, duhovnem, energetskem in še kakšnem … estetskem, filozofskem, glasbenem…
Spomnim pa se le enega mojega občutja, pred mnogimi leti, ko sem na odru videla legendarno Kelly Family, kjer celo moštvo otrok prepeva družinsko skreirane komade. Prav srh me je spreletel…trenutno ne znam ubsediti zakj, vendar nekaj ima vse skupaj za opraviti z nekim občutkom ogroženosti od ‘istega gena’.
Nesmrtnost si sama ne obetam – prej se je bojim 😛 Za nesmrtnost ne rabimo otrok – naša duša je najverjetneje nesmrtna in doživlja le preobrazbe skozi cikle utelesitve v tej ali oni obliki. Ko te enkrat spreleti spoznanje nesmrtnosti, postaneš drug človek. Znatno bolj odgovoren do samega sebe in sveta. Verjetno nekateri ljudje ne zmorejo doživljati vznesenih občutkov drugače kot ob občutju absolutne ljubezni ob otroku. Vendar ‘absolutno ljubezen’ ni moč skusiti le skozi otroka…res dober primer je bil Mati Tereza. Sicer mi je ženska čisto všeč, je bila pa svoje vrste demagog …
Daleč od krščanske vernosti sem, vendar Frančišek Assiški je bil zame en največjih evropskih revolucionarjev, pa tudi seveda ni imel otrok. Zagotovo je dosegel najvišja možna stanja človeške zavesti skozi njegovo ‘absolutno ljubezen’ do vsega živega, zagotovo je bil en najbolj plemenitih ljudi…pa nikoli in nikjer ni povdarjal potrebe po otrocih za spoznanje o neminljivosti.
Sicer pa poglejmo le metode in modrosti najmodrejših: ali je kje kdo, ki ga imamo za najmodrejšega kdaj kjerkoli napisal ali povdarjal, da je ultimativni pogoj za plemenito, polno, ustvarjalno ali visoko zavedajoče se življenje lasten otrok?
Država hoče otroke, da bodo preživljali državo, ki je njim, njihovim staršem in vsem njihovim sorodnikom toliko odvzela, da bodo morali plačevati grehe tistih, ki vodijo te države v nedogled. Zato vas bodo napumpali na vsakem koraku, da so otroci največje življensko bogastvo. Vzgojite jih pa sami in v velikem pomanjkanju ali ob neprestanem delu, da bodo ja nevrotično in bodo morali jemati zdravila, da bodo preživeli ves stres. Skratka: odločno proti temu sem, da se promovira starševstvo na vsak način, saj je rezultat tega to, da je večina staršev dokaj neozaveščenih človeških ličink, ki iz svojih otrok delajo kriple in psihopate in motene osebke, ki se potem ‘prilagodijo’ in postanejo podobni sužnji svojega človeškega nagona.
Vendar nove generacije otrok so vseeno zelo razvite in se ne omejujejo z nerazvitostjo svojih staršev – prej jih pomiljujejo in znajo uživati svoje življenje kreativno…za sabo pa puščajo svoje zafrustrirane in nesrečno samodestruktivne starše…
Vem, malo predeolgo, vendar sem bla glih v elementu…hvala za pozornost in lahko noč.
Kr Ena
Če ljudje še svoj smisel življenja težje razumejo, bodo smisel drugega še težje, ali pa sploh ne. Zato se nima smisla poglabljati v smisle, ki jih čez pregrade svojih smislov ne vidijo, razumejo, ker po njihovo obstaja le eden smisel, ki tvori celoto življenja.
Če smisel nekoga ni enak smislu drugega, ne pomeni, da tudi v sredini smisla ni, zato, ker vsak na svojem bregu vidita le svojega. Ne iščite smisla tam, kjer smisla ne najdete ali ne vidite, saj to ne bo prispevalo k vašemu dodatnemu uresničevanju vašega lastnega smisla kot takšnega ali smisla življenja, ki ga živite.
Ne bi se mogla bolj strinjati s Vami (potmi do cilja ), kot se, vendar z zadržkom pri zadnjem ‘napotku’, oziroma pri utemeljitvi napotka, da naj se ljudje, ki ne razumejo / vidijo smislov življenja drugih kot nekaj merodajnega / pomembnega ali nepomembnega / absurdnega oziroma nerazumljivega ali celo odbijajočega sploj ne ukvarjajo z razumevanjem smisla življenja drugih. Čisto tako na sploh se je bolje ukvarjati, kot ne-ukvarjati s smislom življenja drugih ljudi, saj je to eno najbistvenejših vprašanj in nam drugi odpirajo nova obzorja z njihovimi smisli življenja, češ ‘glej glej, kako pomembna je psička temu človeku, kakor meni samemu, potem torej že nisem tako čuden’. Morda ni bil ravno dober primer, ampak gre za princip. Vživljanje v druge pa je pravzaprav ena najbolj sofisticiranih lastnosti, ki jih imamo, da se orientiramo v svetu; če se ne bi znali vživeti v drugega takrat, ko nam preti smrt, bi hitro podlegli nožu napadalca, ki nas ne želi srečati na hodniku, ko nam ropa stanovanje dragocenih draguljev in ki je zraven tega v nuji za drogo. Dostikrat so bile zabodene stare ženičke, ki so precenjevale sebe ali podcenjevale napadalca, ker so bile dementne ali na pol gluhe. Skratka – zaznavanje drugih in njihovih smislov živlnjenja je nujna za lastno preživetje, vsaj takrat, ko smo tako nesigurni, kot avtorica izvornega vprašanja.
Včasih je torej nekogaršenj smisel življenja za nas lahko do kraja napačen, nesmiselen na primer. V primeru ‘izzivalke’ tega formuskega prispevka, ki ne vidi smisla v ničemer drugem, kot v rojevanju otrok pa je situacija še bolj zaostrena: ne samo, da ne razume nekaterih smislov življenja drugih ljudi, temveč ne vidi v ničemer drugem zaresnega, ‘normalnega’ smisla življenja, kot v razmnoževanju. In če nekdo vidi tako ekstremno definiran smisel življenja in se s kritično distanco in razočaranim zgražanjem odziva na tuje smisle življenja, potem imamo najverjetneje opraviti z neko vrsto hegemonije nekega življenskega nazora neke dotične osebe. Hegemonija, za reminder, je absolutna prevlada nečesa na škodo vsega drugega, prevlada neke unificirane oziroma poenotenje izsiljujoče ideje, katere nosilci/zagovorniki tudi s silo uveljavljajo svoje prepričanje (nad drugimi prepričanji). Hegemonija ‘smisla življenja’ v rojevanju otrok vodi v svoji izpolnitvi v nadvlado plodnih ljudi in tistih, ki z vso silo ‘delajo’ na tem smislu življenja.
Lahko se vprašamo o smislu tovrstnega vrednotenja smislov življenja drugih ljudi. Tukaj se zares lahko sprašujemo že o merilih smisla življenja, kar pa je že najmanj tako sporno in absurdno, kot merila dobre literature.
Neko merilo smisla življenja bi lahko bilo praktične narave: če imaš že zelo odklonilne smisle življenja, potem ne smeš pri uresničevanju le teh naleteti (že formalno ne) na spore z Zakonom. Če je nekomu smisel življenja hoditi na neonacistična zborovanja, potem vemo, da je to v sporu z Zakonom.
…
Sicer pa močno dvomim, da je Izzivalka imela sploh kaj pribljižno tako kompleksnega v mislih, ko se je začudeno spraševala, kaj da je smisel življenja ljudi brez otrok, kot moje zgornje reflektiranje smiselnosti smisla živlnjenja. Šele v nadgradnji svoje ‘teze’/šele v odzivih in njenih komentarjih na odzive/napade na njo je utemeljevala svoj prvotni zanos nad otroki kot neko racionalno, evolucijsko revelantno oziroma pomembno odločitev za smisel življenja v rojevanju otrok. Izvorni poriv, da je spisala tiste ‘absurdne’ začetne trditve o enem in edinem smiselnem smislu življenja je bilo prej njeno čudenje nad nekim pojavom v razvoju, nad nekim novim začetkom in nadaljevanjem življenja, ki se poraja pred njenimi očmi in iz nje, nad živlnjenjem, ki je zraven vsega ‘sad njenega telesa’, ki je naposled (to novo življenje) popolnoma odvisno od nje, Velike Matere. Za to novo življenje, za katero je ona sama najbolj merodajna avtoriteta za vse, tudi za splošno orientacijo v življenju in smislu le tega. Torej lahko pričakujemo, da bo vcepljala v glavo svojim potomcem predvsem smisel življenja, ki ga je izpolnila sama. Da so ji lahko hvaležni vsi otroci, bo nemara dejala, da je imela tako plemenit smisel življenja, zaradi katerega so oni sami sploh na tem svetu. In ob tem bodo tudi njeni otroci navdušeni nad materinim smislom življenja in se bodo pridno razmnoževali. Morda že v rosnih letih ena od njenih hčera uresniči od mame narekovan smisel življenja in zanosi s prvim fantom, ki bo takrat napolnil celih 16 let. No, upajmo, da Izzivalka ne bo zgarana babica pri 60, na pol ohromela od ‘skrbi za razplod’, ovdovela ‘starka’ z obrabo hrbtenice (vzgoja otrok je težko delo), na pol hroma in nujno potrebna hitrega okrevanja v termah, za katere pa ne bo denarja, saj se bo njeno družinsko pleme tako razplodilo, da bo morala znova žrtvovati sebe in ne prositi otroke za denar, saj bi to pomenilo, da se je celo življenje žrtvovala zaman.
Lahko pa, da se jaz sama srečam nekega dne z dotično gospo in si ena drugi, po ‘letih polnih žrtvovanja’ za druge – v njenem primeru za otroke, v mojem za nek drug (problematičen) krog ljudi – zaupava absoluten NESMISEL TEGA POČETJA, nesmisel videti smisel življenja v žrtvovanju sebe za druge, odpovedovanju za druge, podpiranju drugih ljudi in njihovih idej, posvečanju vse svoje pozornosti DRUGIM ljudem vedno znova in znova, in obenem živeti v iluziji, da se ti vse to že dandanes sproti ‘obrestuje’, na primer skozi to, da si neprestano v komunikaciji z ljudmi, ki te spoštujejo ali te ‘razvajajo’ na kak drug način: Izzivalka živi v iluziji, da jo njeni otroci obožujejo, kakor ona njih in da bodo tudi oni njej stali ob strani in žrtvovali vse, kakor tudi ona njim stoji ob strani v vsem in žrtvuje vsako svojo sekudno življenja za njih. Jaz živim v iluziji (eni od njih), da se lahko tako blagodejno zanesem na ljudi, kakor se lahko oni zaneseho name. Čeprav je bila ta iluzija že dostikrat ne-uresničena, se jaz ne dam in še vedno za-upam v ljudi.
Mislim, da je gospa Izzivalka podobno epskih dimenzij, kot jaz sama, saj tako slepo zaupa drugim ljudem , svojim otrokom, svetu, da bo znal ceniti njeno nesebično požrtvovalnost za otroke, mlade, mlade delavce, mlade državne uslužbence morda, za mlade skratka – ‘na katerih svet stoji’, kakor jaz zaupam ‘mojim’, da me boo vedno tako cenili in ‘razvajali’, kot jaz njih že danes.
Jaz vseeno prekašam dotično gospo v epskosti videnja svojega ‘smisla življenja’. Jaz namreč skoraj zapovedujoče ‘zastopam’ stališče, da je smisel življenja v napredovanju vseh. Ta ‘nacizem’, hegemonija te unitarne misli me vedno znova pripelje do globokih razočaranj in mestoma do težkih situacij – celo grozili so mi s smrtjo nekateri, ko sem ‘zastopala’ stališče, da je treba pomagati najšibkejšemu v skupnosti (mestni ali skupnosti, ki jo definiraš sam) – vendar jaz se ne dam. lol.
Pravilo, ki oporeka samemu sebi kot pravilu pa bi se glasilo kvečjemu takole omejujoče: kakršnakoli hegemonija oziroma prevlada neke misli, katere nasilna težnja je uresničitev same sebe kot absolutno prevladujoče, taka misel je VEDNO obsojena na nasilje, nasilje na poti uresničitve same sebe – saj je v njeni intrinzični srži nasilje in prevlada za vsako ceno. Zato je vsako predpisovanje ‘standardiziranega’ smisla življenja za vse ljudi nemogoče. Nemogoče tudi v današnjem modernem pravnem sistemu oziroma samem Zakonu. ŠE SREČA, DA JE TAKO, SAJ DRUGAČE BI IMELI ORWELA SERVIRANEGA V OBLIKI PLODNIH MATRON, KI SO PREPLAVILE ZEMLJO… kar pa verjetno ne bi bilo nikoli in nikdar tako slabo, kakor je danes.
Če bi vladal Zakon Velikih Matron, Velikih Rojenic, bi dejansko zavladal mit Matere Božje v njeni reproduktivni dimenziji, kar bi sicer vodilo do bolj definiranega trga živil in farmakologije in kozmetike in življenjenska doba (Matron in privrženk vsaj) bi se dejansko podaljšala. Velike Matrone bi se zavzemale tudi za to, da bi ohranile svojo mladost dolgo v drugo stoletje, zato pa si je treba podrediti vso industrijo v svojo prid, tako v smislu kvalitete življenja na stara leta kot v smislu vseh bonitet, ki bi se jih kot matere tavedale: da vidijo svoje potomce vsako leto vsaj dva krat in da so njihovi potomci direktno podrejeni njihovim Zahtevam: Zahtevam Velikih Matron – enotne svetovne stranke, ki bi zavladala svetu.
lp
Kr_Ena