KAKO PREKINITI RAZMERJE
Star je 54 let, poročena sva že 23 let, mislim, da se je to vseskozi dogajalo, samo jaz nisem vedela, niti slutila, pred 3 leti pa so se mi odprle oči. Prepričana sem, da se mu gre samo za seks, da tu niso čustva. Zakaj se to dogaja? Kaj pa vem, tak je. In kako naj ukrepam? Če mu kaj rečem, trdi, da saj ni res, on ima samo mene rad….Jaz ga ne bom spremenila, mogoče bi bilo bolje, da se ločim, pa nimam te moči.
@”ne znam nehat bit ljubica” & Co.
Samo eno mnenje izrazim v navezavi na spodnja dva citata, ki sta reprezentativna za KAPITALNO NAPAKO V RAZMIŠLJANJU O LJUBICAH IN ŽENAH!
Odnosi so vedno dvosmerni, tako, da zagovarjam tezo, da moški, ki se mu zgodi ljubica in to praviloma traja daljše obdobje nekaj pogreša, verjamem, da je tip moških, ki imajo “stalne” ljubice prekomot, da bi se to šel, če bi tisto “nekaj” našel doma.
V družini živi “normalno” življenje večine družin, mu pa očitno nekaj manjka, pa mislim, da to ni seks, ker bi si sicer tega verjetno zorganiziral več pa magari doma
Če bi poročenim moškim zares kaj manjkalo doma, bi jih to motiviralo, da tudi ostanejo doma, ker tega, kar jim manjka, NOČEJO NAJTI! To je pogoj njihove moškosti! To je prostor njihove svobode! “Manjkanje” jim daje prostor za svobodno življenje svoje moškosti! Če se odpravijo k ljubici, se ne zato, ker bi hoteli zapolniti “manjkajoče”, ampak zato, ker želijo občutiti “manjkajoče” ravno kot manjkajoče! Kot tisto, česar ni! Od doma jih k ljubici ne požene “pomanjkanje”, ampak ravno nasprotno – nasičenost, dostopnost, razpoložljivost, prisotnost vsega! Strasten seks z ljubico vs. brezzvezen seks z ženo? Napaka! Tudi z ženo ima lahko strasten seks, a s to razliko, da ima ob tem še polno vsega drugega! Nobenega “manjkanja”! Ničesar ne manjka! Pogovor+večerja+TV+prigovarjanje+usklajevanje+predpriprave+še zadnji domači opravki+tuširanje+seks+pospravljanje+usklajevanje za naprej+novi domači opravki+prigrizek+TV+preoblačenje+priprave za jutri+skrb za hišo/stanovanje+avto+dogajanje v soseski+vrt+kaj bomo jutri jedli+…+…+…+…+ itd. Kje kaj manjka??! Vse je! Pri ljubici pa ravno vse to manjka!
In to je le materialni vidik, ki je simptom drugega, neoprijemljivega vidika – moške psihe. Na kratko: moškemu mora “manjkati”, če naj bo moški in naj se doživlja kot moški. Kadar mu ne “manjka”, ni moški. In kdaj moški ni moški in mu hkrati nič ne “manjka”? Točno, pri materi! Mati moškemu daje vse – od golega življenja do življenjskega načrta v najvišjem sublimnem smislu -, vendar hkrati od njega tudi zahteva vse, vključno z referenčno točko njegove osebnosti – penisom. Imeti vse, za moškega pomeni tudi dati vse – prostovoljno ali ne, kajti mati mu pobere vse, zato da mu lahko da vse. Ko pa moški nekoč zahteva svoj penis zase, nujno prizadene mater, s tem ko ji odpove vlogo darovalke “vsega”, in ko mati ne more več dajati “vsega”, tudi moški ostane brez “vsega” in zaživi življenje “moškega v pomanjkanju”. Ima svoj penis, ima svojo moškost, nima pa “vsega”, kajti “vse” lahko da edinole in samo mati.
Ko se torej v zakonu žena moškega spremeni v mater – v žensko, ki dobi nadzor nad njegovim penisom in s tem nad “vsem, kar moški potrebuje”, se moški začne dušiti. Potem ali regresira v zaležanca in zafuranca (“Kaj neki sem videla na njem?”) ali pa si poišče prostor, kjer ni “vsega” in lahko ohranja nadzor nad svojo moškostjo in penisom – pri ljubici.
Zato še enkrat: moški k ljubici ne odide zato, ker bi mu doma kaj “manjkalo”, ampak zato, ker mu ravno pri ljubici “manjka”! Če bi žena rada obdržala svojega moža, mora najprej izpustiti njegov penis iz rok, ljubica pa, ki bi se rada iznebila poročenega ljubimca, ga mora za penis prijeti. Poročen moški bo ostal tam, kjer “manjkajočega” ne bo našel!
Kot da ima moški,ki vara- samo eno ljubico? Mah,danes v času vseh teh komunikacijskih dobrin – je tako – če ima eno,še sigurno kakšna priložnostna pade vmes. Pa vsi tako na glas zatrjujejo – da plačali ne bi nikoli – a vse beybe na keš imajo ogromno prometa.
Prevarane ste žene – pa vmes definitivno še ljubice. Zdaj se pa stepite za dedce, ki jim je hobi – da ga namakajo naokoli.
🙂 se mi zdi, da smo to temo že večkot do konca izpeli…. generalne ugotovitve so 🙂 da ljubezni, naklonjenosti in prijaznosti ni, razen v filmih in knjigah….
Ostanimo vsak na svojem bregu….. 🙂
Kljub vsemu – ali prav zato – pa še vseeno mislim, da so v vezah, spodobnih ali nespodobnih odnosi, kakšni pa so? Takni kakršne si naredimo, prigaramo in si jih zaslužimo.
Primož, predlagam, da temo zapreš, ker menim, da v njej ne jaz ne kdorkoli drug ne bo prebral nič konstruktivno in odrešilno pametnega…. Recepta ni, zdravil ni, ostaja samo človeška neumnost in upanje ……
Kaj je že na dnu Pandorine skrinjice 🙂 ?
Mirno morje življenja vsem ženam in ljubicam 🙂
T.
Namen topikov je ravno v tem, da se piše v njih, diskutira, da se krešejo mnenja. Opazil sem, da se tudi več let stare teme obujajo in jemljejo iz naftalina, tako da v zaklepanju vidim zgolj nek restriktivno-avtoritaren poseg, ki je odvisen od mnenja enega človeka, torej admina, na katerega se ti pravkar sklicuješ, da bi uveljavil tvoje mnenje, kar ni demokratično, ampak gre za centralistično ureditev, namreč fukcija administratorja/moderatorja naj bi bila zgolj mediatorska/upravljaljna/usmerjevalna. Malo sem “zafilozofiral”. 😉
Moti me že to, da je na odzive treba čakati, kar zelo opočasnuje oz. zavira forumsko dinamiko.
Hehehe! Priznam, da je malo nevljudno, da še malo tiščim nogo med zapirajoča se vrata.
Avtorica teme – @ne znam nehat bit ljubica, po mojem mnenju, ima vso pravico, da terja zaprtje teme, če se njej zdi, da je bilo več kot dovolj pomilovalnega, samaritanskega, pljuvaškega, klofutarskega, dušebrižniškega, spreobračevalskega, inkvizitorskega in ne vem še kakšnega pisanja v imenu Resnic(e). Če bi bilo vse to napisano na papirju, najbrž si ga nihče ne bi želel niti kot nadomestilo za s tem papirjem obrisati niti zadnje plati. Žal je bilo najmanj napisanih mnenj, (še naj)več je bilo prepričevanja drugih v svoj, slabo zamaskirani in zveličavni prav.
Tega in takšnega pisanja, najbrž ne bo uspelo nobenemu spremeniti, ker vsi, po mojem mnenju, ko (navidez objektivno) govorimo o drugih, večinoma govorimo (izključno in le) o sebi.
Takta nam manjka vsem, pa če še tako vneto prepričujemo druge, da smo že večkrat le prečitali bon-ton, kar je sicer najbrž res, vendar se mi zdi, da ga nismo prebrali in še manj razumeli. Najmanj pa pišemo v tem (opevanem) strpnem duhu, ki je seveda lahko mirno prežet z razlikami.
Hipoteza + teza + antiteza = analiza ali sinteza?
Najbrž nič od vsega, ker je tudi to (in ne le tukaj) velikokrat le Sejem ničevosti (življenja).
Vendar, tudi to je življenje ali Kakor (ko)mu drago.
Vsem (nam) – vse dobro!
Za konec, malo za dobro voljo (in bolj v premislek):
[list][list][list]
Antisong
v stilu straniščne poezije
[Janez Menart]
Anti so bili Slovani,
vrag jih vzel je svoje dni.
Skupaj z gnilimi možgani
zdaj so spet med nas prišli.
Če prezremo antilopo,
antimon in antifriz,
so zasrali vso Evropo
in Ljubljano in Pariz.
Zdaj so »anti« splošna moda,
ki brez mod straši povsod;
stil jim nočna je posoda,
a vsebina, kar je not.
Anti-drama je predstava,
kjer nam kdo pokaže rit,
zraven punco ošlatava,
s penisom pa vrta zid.
Anti-film norce brije
pa dobi cel kup nagrad,
ker ob njem žirijo zvije,
da potem gre laže srat.
Anti-pesem je potiskan
(malo trd) klozet papir.
Anti-glasbo rit nam piska,
če zdravnik nam da klistir.
Anti-kip je, kar razstaviš:
čevelj, guma, drek, mravljinc.
Anti-sliko pa napraviš,
če v okviru kažeš klinc.
Anti-kritik je pretkanec,
ki iz smrklja dela med,
ki sam ve, da je posranec,
pravi pa, da je estet.
Anti-avtor je zvrst bebca,
anti-avion je ptič,
anti-Pepe — to je Pepca,
anti-panti ni pa nič.
.
🙂 nisem mislila naj se tema zapre, “da bi vsi, ki mislijo drugače od mene končno utihnili”, daleč od tega, ko sem temoodprla se mi je kar zdelo, da se bo tehtnica prevesila na stran “proti” 🙂 ….. je pa res, da se mi zdi, da je komentar MyD-ja čisto dovolj hudomušen, da mu odgovorim 🙂 :
Stara pesem
(janez menart)
Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil,
saj nate stavil sem, kar sem imel,
saj mnogokrat se mnog je že pogubil,
ker ljubil tisto je, kar ne bi smel.
Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil
in ti želel nezvestega moža,
da ti bi njega, on spet drugo ljubil,
in bi še ti v ljubezni mlin zašla.
Ti ljubi njega, jaz bom tebe ljubil,
in tvoj preljubi drugo, ti pa glej,
da tudi on bo tisto drugo izgubil
in svet se bo vrtel lepo naprej.
tako to je;)))
Hm, … ne znam nehat biti ljuica
zakaj pa si sploh želiš prekiniti razmerje?
Če sem prav razbrala, si nekega stalnega partnerja ob sebi ne želiš in ti na nek način ustrezajo občasna srečanja, ki so lepa in osrečujoča. Seveda, ker je vezan, so vikendi samotni, verjetno bo s časoma, ko otroci odidejo, samoten tudi dopust.
Res je, da v naših letih ni več veliko priložnosti za izbiranje, pa tudi zahtevnejši postanemo. Sama bi na tvojem mestu zvezo ohranjala dokler ne zvodeni in bila odprta za priložnosti novega spoznavanja ljudi. Sem prepričana, da ko se pojavi prava priložnost, ni več dileme, kako prekiniti razmerje.
Pravzaprav ti v tem trenutku ni nič hudega, zato pač uživaj in daj času čas.
Žar v vsaki zvezi je časovno omejen, tudi med ljubimci. To naredijo hormoni in če bi se res pošteno poslušali, brez strahu pred izgubo, bi vsi ugotovili, da se to zgodi najkasneje v treh letih.
Po tem odnos rabi nadgradnjo (skupno prihodnost) ali pa zvodeni (ne prinaša več toliko zadovoljstva).
V prvem primeru bi sledila ločitev in nova skupnost, v drugem primeru pa se počasi odpremo za nove dražljaje, beri ljubezni. To je naravna pot ljubezni. Seveda nekateri ljubimci si tega ne priznajo, ker se bojijo sprejeti neko odločitev in zato prilivajo olje na ogenj in medlijo v dopaminskem šusu še vrsto let, ampak to je le fikcija zaljubljenosti, ljubezni. V ljubezni mora človek napredovati, rasti, se razvijati, to pa je mogoče le v realnosti.
Tessa, ja, imaš prav…. 🙂
zveza takšna kot je mi sedaj ustreza, mogoče zaradi tega, ker bi najbrž
težko kombinirala otroka z “novim moškim”, ker imam svoja leta in navade (in jih ima verjetno vsak novi moški), drži pa tudi, da bodo vikendi in dopusti počasi posali samotni.
Drži pa, da bi kakšnem “vodenenju” zveze težko govorila, mogoče ma bega prav to, da postaja s časom močnejša…. pa naj se sliši še tako čudno ….. ne bi želela, da bi se od žene preselil k meni….ker niomer ne želim povzročiti ne boležine, ne težav, ne frustracij, ne jeze….
Pa tudi… v resnici niti ne morem zagotovo vedeti, kakšen je moj ljubimec v vsakdanjem odnosu, v 24-urnem funkcioniranju ….
Toliko čejev se pojavlja, ob vseh metuljčkih v trebuhu :-), da bi in ne bi …… z njim (najbrž) ne bi želela biti zares, brez njega pa tudi ne …. Pa si pomagaj če si moreš 🙂
Miriam …. mogoče imaš prav, mogoče pa res nočemo….. mogoče smo pa toliko same sebi dovolj, da si privoščimo samo tisto boljše 🙂
Tessa je povedala bistvo o razvoju razmerij, drži pa to za zdrave ljudi. Ljudje, ki so odvisni od odnosov, pa lahko to stanje zaljubljenosti vlečejo v nedogled (v konkretnem primeru že pet let), ker sami v sebi s svojim razmišljanjem dozirajo metuljčke. Če gremo gledat vse odgovore v več temah, je prav smešno, kako vedno vidi in prebere le tisto kar ji paše, in povsem ignorira tisto, kar bi ji lahko pomagalo prekiniti ta krog zasvojenosti v katerem se vrti. Ker bi pač bolelo nekaj časa in ker ne verjame, da je mogoče biti tudi v dosti boljšem odnosu. Po svoje je to tudi za razmeti, saj ne more vedeti, da obstaja nekaj, česar še ni izkusila. Nekaj novega pa lahko doživimo samo tako, da tvegamo.